Grozljive posledice udarcev v glavo

Kako smiselno je spodbujati desetletnika, da se začne resno ukvarjati z boksom, nogometom, ragbijem ali hokejem?

Objavljeno
22. maj 2017 19.35
ap*Super Bowl Football
Zvezdan Pirtošek
Zvezdan Pirtošek

V začetku devetdesetih let sem imel zanimivo srečanje z nekom, ki je v ring prvič stopil pri dvanajstih. Z Muhammadom Alijem, ki je, takrat petdesetletnik, že imel Parkinsonovo bolezen. Z angleškimi sodelavci smo namreč hoteli potrditi klinično opažanje, da se med boksarji pojavlja več parkinsonizma, ki pa je drugačen od Parkinsonove bolezni, saj ga mnogokrat spremljata demenca in depresija. Z vrsto športnikov sem se pogovarjal o tem, v posebej živem spominu pa mi je ostal Muhammad Ali.

Ne samo zato, ker je bil že takrat ikona, ampak predvsem zaradi nenavadne, otroške neposrednosti, ki je zagotovo odražala del »pravega« Alija, a je bila morda tudi del razvijajoče se bolezni. Možgane nekaterih boksarjev smo slikali z novo metodo magnetnoresonančne spektroskopije. Rezultat študije smo leta 1995 objavili v prestižni reviji JNNP. Bil je šokanten: v osrednjem delu možganov vseh športnikov so bile jasne in obsežne spremembe. Začuda je študija ostala brez večjega odmeva − kakor večina tovrstnih raziskav in opozoril v tistem obdobju.

Funkcionarji športnih zvez so namreč naredili vse, da bi diskreditirali zanje neugodne ugotovitve; zgolj zamahnili so z roko, češ, v športu imamo veliko večjih problemov, kot so droge, alkohol, steroidi, poškodbe kolen. Prej nasprotno, so trdili, možgani športnikov so zaradi »dobrih prilagoditev« manj dovzetni za poškodbe. Pod pritiskom javnosti so sicer ustanovili komisijo, ki je obravnavala blažje poškodbe možganov, a vodil jo je − kar težko je verjeti − revmatolog! Komisija je, pričakovano, ostro zanikala kakršno koli povezavo med športom in nevrološko simptomatiko.

Leta 2002 je bil prvi primer bolezni potrjen tudi patološko, zdaj pa se iz meseca v mesec seznanjamo s tragičnimi zgodbami nekdanjih ameriških junakov (boksarjev, nogometašev, igralcev rugbija in hokeja), ki postajajo pozabljivi, zmedeni, neokretni, depresivni, nagnjeni k samomoru, prezgodaj ostareli. V medicinske knjige smo tako zapisali novo bolezen − kronično travmatsko encefalopatijo (KTE), ki nastane zaradi ponavljajočih se, pogosto prezrtih udarcev v glavo. In prav športniki so se (v svojem življenju in s svojo smrtjo) uprli aktivističnemu nihilizmu menedžerjev in zgodbo obrnili. Veliko se jih je namreč odločilo, da bodo možgane po smrti zapustili bostonskemu Centru za proučevanje KTE. Nekateri so umrli naravne smrti, nekateri zaradi nesreč, nekateri so naredili samomor. Mnogi so umrli pretresljivo mladi. Zdaj je analiziranih več kot 200 možganov.

In rezultati, ki se izrisujejo pred našimi očmi, so grozljivi: pri vseh igralcih hokeja so našli znake KTE; od 96 nogometašev je bila KTE prisotna v 92 možganih. Jasno postaja, da se bolezen začne razvijati že več desetletij prej in tako spominja na Parkinsonovo in Alzheimerjevo bolezen. Stroka zdaj še bolj odločno bije plat zvona. Ameriško in kanadsko združenje za pediatrijo sta odsvetovali otrokom treniranje ali sodelovanje pri kontaktnih športih s pogostimi udarci v glavo. V ameriškem senatu se je razvila ostra izmenjava mnenj med senatorjem Blumenthalerjem in predsednikom hokejske zveze Garyjem Bettmanom, ki meni, da ni zanesljive povezave med KTE in športom. Ekspertna skupina je lani v Berlinu izdala priporočila za zdravnike, ki delajo s športniki; posebna skrb v tem dokumentu je posvečena otrokom. Otroški možgani so bolj dovzetni za poškodbo, posebej čelni predeli, ki se razvijajo vse do poznih dvajsetih let. Muhammad Ali je svojo boksarsko kariero začel v starosti 12 let.

Zgodba o KTE je srhljiv odsev nekih drugih zgodb. Ene iz daljnega leta 1950, druge iz leta 1960. Leta 1950 je v reviji JAMA Morton Levin s sodelavci potrdil, da imajo kadilci dvakrat več možnosti za razvoj pljučnega raka. Odziv tobačnega lobija je bil takojšen, močan in pokvarjeno inteligenten. Treba je bilo kompromitirati nekatere raziskave. Kompromitirati nekatere znanstvenike. Ustanoviti svojo lastno »neodvisno« raziskovalno komisijo (Tobacco Industry Research Committee). Komisija je, pričakovano, ostro zanikala kakršno koli povezavo med rakom in kajenjem. Leta 1960, ko so internisti s študijami opozorili, kako nevaren za srce je sladkor, so sladkorni lobiji ustanovili svojo raziskovalno komisijo (Sugar Research Foundation). Komisija je, pričakovano, zanikala povezavo med slakorjem in boleznimi srca, pozornost pa spretno in zavajajoče preusmerila k maščobam.

Danes štafetno palico tobačnega, slakornega in še katerega od lobijev prevzemajo z milijoni dolarjev prežete ameriške športne zveze, zlasti nacionalna hokejska zveza (NHL). Ne verjame bostonskim in številnim drugim znanstvenikom. Ne verjame kliničnim opisom. Ne verjame avtopsijam možganov. Ne verjame medicini. S suhim pravnim jezikom poudarja, da je povezavo treba šele nedvoumno dokazati. Sodno zahtevajo od bostonskih nevrologov goro podatkov (tudi vpogled v dokumentacijo športnikov, ki so jo ti predali pod pogojem popolne anonimnosti). Če bodo hoteli zadostiti zahtevam NHL, bodo morali vse raziskave v Bostonu ustaviti za nekaj mesecev. Bo NHL ustanovil svojo neodvisno komisijo? Ki bo, tako pričakujem, ostro zanikala kakršno koli povezavo med športom in nevrološko simptomatiko.

Vrnimo se k začetnemu vprašanju. Ali spodbuditi desetletnika, da se začne resno in vztrajno ukvarjati z boksom, nogometom, ragbijem, hokejem? Kako bi danes ravnal 12-letni Muhammad Ali, če bi imel čudežen vpogled v leta in desetletja, ki so pred njim? Kaj bo komisar lige NHL Gary Bettmen svetoval svojemu vnuku? Kako bi se odločila družina iz, denimo, Celja?

Odgovor ni lahek. Lahko ga bo dala le medicinska znanost, ki bo raziskala mehanizme, opisala spremembe v možganih, sintetizirala zdravila in predlagala, kako preprečiti KTE. Ta znanost mora biti radovedna, pogumna, odprta, mednarodna. Taka bo le, če bo finančno neodvisna od teh ali onih lobijev in bo − v nekem prvinskem pomenu − otrok in odgovornost javnosti.

***

Prof. dr. Zvezdan Pirtošek je nevrolog in univerzitetni učitelj, predstojnik Katedre za nevrologijo Medicinske fakultete v Ljubljani in dober poznavalec področja nevrodegenerativnih možganskih bolezni.

***

Zdravstveni blogi na Delo.si

Vsako sredo točno opoldne si na spletni strani Dela podajajo pero in izmenjujejo dobronamerne pa tudi kritične misli strokovnjaki z različnih področij:

Sabina Senčar, ginekologinja

prim. mag. Matjaž Turel, pulmolog

Gabrijel Fišer, kirurg

izr. prof. dr. Danica Rotar Pavlič, družinska zdravnica

prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog

dr. Maruša Hribar, homeopatinja