Tiskane izdaje
Zaupati nekomu upravljanje lastnega zdravja ali mu celo dovoliti, da čisto legalno zareže v tvoje telo, ni majhna stvar. Na prvi pogled rutinska operacija ali poseg, ki ne poteka po načrtu ali se zaplete, lahko ostro zareže v usodo bolnika, njegove družine ali podjetja, ki ga vodi. Velika odgovornost in stres, ki se skrivata za tem, polagoma načenjata fizično in psihično zdravje ter družinsko življenje zdravnika. Vse te učinke je zelo težko meriti in vrednotiti. Prav zato so zdravniški dohodki v vseh sistemih in družbah že dolgo kamen spotike.
Del laične javnosti zdravnike intenzivno slika kot strokovno oporečne, arogantne in nadute zaslužkarje, pri čemer ji vejo trdno drži precejšen del medijev. Vsak izpostavljen primer daje zalet tistim, ki so se dotlej držali bolj zadaj, da tudi oni svoje nezadovoljstvo izražajo pred televizijskimi kamerami in na spletnih omrežjih. Sprašujem se, kaj se mora plesti v glavi človeka, da pri hudo bolnem otroku, ki leži na intenzivni terapiji, pred pediatrično kliniko zbobna novinarje in samooklicane aktiviste in borce za pravice otrok? Ob vsem tem pa se mi postavlja tudi vprašanje, do kod lahko novinar v želji po senzacionalizmu nekritično sledi glasu ulice in od kod dalje mu novinarska etika to preprečuje. Dober medij nikdar ne sme biti orožje v rokah najglasnejših, ampak mora biti branik objektivnemu in poglobljenemu poročanju, tako v zdravstvu kot na drugih področjih.
S kliničnim oddelkom za otroško kirurgijo in intenzivno terapijo na pediatrični kliniki imam tudi osebno izkušnjo z zelo srečnim koncem. Ure v čakalni sobi, v kateri od jutra do poznega popoldneva »taborijo« starši otrok, ki ležijo na oddelku za intenzivno terapijo, in čakajo na čas za informacije in obiske, so bile verjetno ene najbolj mučnih v mojem življenju doslej. V tem prostoru so zbrani najhuje bolni otroci v državi, mnogi od njih z redkimi neozdravljivimi boleznimi, za katere medicina ne pozna pravega odgovora. Toliko žalosti in obupa le težko najdeš še kje na enem mestu. Zgodbe, ki jih slišiš od staršev ob tebi, so pretresljive. Normalno je, da v takšni stiski človek težko trezno in racionalno razmišlja, še toliko manj, če ni medicinsko izobražen.
Kljub temu pa sem prepričan, da je v tem trenutku za starše in otroka najbolje, da zaupajo zdravnikom, ki otroka zdravijo. Gre za oddelek s skoraj polstoletno tradicijo, ki ga je osnoval pokojni prof. Kornhauser in ki je vsa leta do danes skrbno izbiral najboljše kadre, ki so intelektualno, psihično in fizično dovolj močni, da lahko vso svojo poklicno kariero posvetijo zdravljenju kritično bolnih otrok; oddelek še vedno velja za vrhunskega tudi v evropskem merilu. Žal se številni starši, ki ne vedo dovolj, da bi lahko razumeli in dojeli informacije o zdravstvenem stanju svojih otrok, v stiski zatečejo k pogrošnim medijem in večnim nezadovoljnežem, ki jim nudijo lažno podporo in občutek varnosti in ki so prepričani, da se na svetovnem spletu skriva vsa modrost tega sveta. Dejansko pa prav ti nosijo velik del krivde za slabe odnose in napetosti med zdravniki in bolniki in zelo negativno prispevajo h kvaliteti zdravljenja in poslabšujejo zaupanje ljudi v zdravstvo nasploh.
Del krivde za klimo, ki je nastrojena proti zdravništvu, pa kljub vsemu nosimo tudi zdravniki; v medijih se pojavljajo poročila o korupciji, provizijah, bajnih zaslužkih in podobnem. Precej od teh očitkov gotovo drži. Ni dvoma, da mora biti zdravnik za svoje delo dobro plačan in da mu morajo biti zagotovljeni primerni pogoji in standardi za delo. Zdravniku, tako mlademu kot tudi starejšemu, eksistenca ne sme biti v breme, ampak mora zaslužiti toliko, da svoj čas lahko v prvi vrsti nameni zdravniškemu delu, izobraževanju in strokovnemu razvoju, ne pa nenehnemu ukvarjanju s tem, kako bo prihranil toliko, da lahko z družino odide na normalen dopust ali plača obrok kredita za normalno veliko stanovanje.
Kljub vsemu pa je po mojem prepričanju zdravnik še vedno v prvi vrsti v službi ljudi in ga morata pri njegovem delu v prvi vrsti voditi etika in skrb za najboljše možno zdravljenje bolnika, ne pa finančni interes. Ne pravim, da mora zdravnik živeti asketsko, vendar pretirani luksuz, razuzdanost in bahaštvo takemu poklicu ne pristojijo. Najbrž je dobro, da zdravnik do bolnikov ohrani določeno distanco, ker bodo na ta način bolj upoštevali njegovo znanje in strokovno avtoriteto, vendar nanje ne sme gledati zviška in s prezirom. Mejo med luksuzom in dostojnim življenjem je tako rekoč nemogoče postaviti, gotovo pa velja, da so ljudje prav zaradi vloge, ki jo v družbi imamo, pri zdravnikih bolj občutljivi na materialne dobrine kot pri drugih družbenih skupinah.
Javnost se mora zavedati, da zdravljenje bolezni ni primerljivo z, denimo, polaganjem keramičnih ploščic ali popravljanjem pralnega stroja in prav tako ne z uradniškim delom. Zdravniška odgovornost je velika, odločitve so težke, dobrih rešitev velikokrat ni. Na drugi strani pa se moramo tudi zdravniki zavedati, da morajo naše zahteve upoštevati realni finančni domet države in da moramo biti solidarni s preostalimi družbenimi skupinami, ki prejemajo še bistveno manjši kos pogače kot mi.
***
Gabrijel Fišer je kirurg mlajše generacije, zaposlen v Splošni bolnišnici dr. Franca Derganca v Šempetru pri Gorici. Ožje področje njegovega delovanja sta predvsem abdominalna in splošna kirurgija. Po njegovem prepričanju naj bo s strokovnimi smernicami podprt, a obenem dostojanstven in etičen način obravnave bolnika trdno vkopan temeljni kamen zdravniškega dela.
***
Zdravstveni blogi na Delo.si
Izjemen odziv bralcev Dela na tematske zdravstvene strani, s katerimi smo v zadnjih letih poskušali čim bolj celovito prispevati k védenju o najbolj priporočljivih in strokovno preverjenih prijemih za ohranjanje zdravja, o boleznih in možnostih za njihovo zdravljenje pri nas, nas je spodbudil k nadgradnji pisanja o aktualni in akutni problematiki s področja zdravja in zdravstva.
Še naprej vam bomo predstavljali zgodbe posameznikov, ki jim je, čeprav se je zdelo nemogoče, uspelo premagati težko bolezen, še bolj dosledno bomo opozarjali tako na vrhunske dosežke slovenske medicine kot tudi na sistemske pomanjkljivosti in napake, da bi jih lahko čim prej odpravili.
Na spletu pa objavljamo zdravstvene bloge. Vsako sredo točno opoldne si podajajo pero in izmenjujejo dobronamerne pa tudi kritične misli strokovnjaki z različnih področij:
dr. Erik Brecelj, kirurg
Sabina Senčar, ginekologinja
prim. mag. Matjaž Turel, pulmolog
Gabrijel Fišer, kirurg
Diana Zajec, novinarka
izr. prof. dr. Danica Rotar Pavlič, družinska zdravnica
prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog
dr. Maruša Hribar, homeopatinja
