Že preizkušena novost prežeta s presežniki

Bioresorbilne žilne opornice: Po zdravljenju ni bilo tromboze in smrtnih primerov zaradi srčnih obolenj.

Objavljeno
27. september 2012 23.40
Milan Ilić, Zdravje
Milan Ilić, Zdravje
V interventni kardiologiji so žilne opornice v zadnjih desetletjih postale nekaj popolnoma običajnega. Pozneje so izumili resorbilno žilno opornico, ki se uporablja čedalje pogosteje in bi lahko postala zelo koristen pripomoček pri tovrstnem zdravljenju.

Opornica zagotovi prost prehod skozi votel organ ali skozi krvno žilo, ki je zaradi bolezni nevarno zožena ali zaprta. To je ponavadi majhna mrežica iz kovine ali plastike v obliki cevke. V interventni kardiologiji žilne opornice vstavljajo v zožene krvne žile, pogosto tiste blizu srca.

Proti ponovni zožitvi

To naredijo s srčnim katetrom, s katerim poskušajo preprečiti, da bi se obolela krvna žila po razširitvi spet zožila. Kljub žilnim opornicam se pri nekaterih bolnikih krvne žile spet zožijo (restenoza), zato so iznašli žilne opornice, prepojene z zdravili proti ponovni stenozi – radioaktivne žilne opornice in terapevtske žilne opornice s protitelesi.

Dodatno težavo povzročajo kovinske žilne opornice – te od sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja v medicini pogosto uporabljajo –, saj za vedno ostanejo tujek v telesu bolnika. Raziskovalci zato že dolgo iščejo učinkovite, bioresorbilne materiale, iz katerih bi bilo mogoče izdelati žilne opornice. V kirurgiji, denimo, že dolgo uspešno uporabljajo tovrstne niti za šivanje ran iz poliaktidov.

Novi mejnik: poliaktidi

Poliaktidi so tudi sestavni del novih, bioresorbilnih žilnih opornic, ki nam jih je podrobneje predstavil prof. dr. Otmar Pachinger. Z direktorjem univerzitetne kardiološke klinike medicinske univerze v Innsbrucku smo se pogovarjali pred nedavnim kongresom avstrijskih kardiologov v Salzburgu. »Z novimi resorbilnimi žilnimi opornicami, ki jih od leta 2012 uporabljamo tudi v Avstriji, lahko dosežemo precej boljše rezultate – v primerjavi z dosedanjimi žilnimi opornicami, tako s tistimi, ki imajo medikamentozni sloj, kot s tistimi brez tega sloja. Novo terapevtsko načelo vsekakor lahko označimo za nov mejnik v interventni kardiologiji.«

Prednosti bioresorbilnih žilnih opornic, katerih osnovno ogrodje je prevlečeno s tankim slojem iz poliaktidov (iz različnih kemijskih oblik mlečne kisline), je veliko: redkejša je tromboza, zdravljenje z zdravili proti zlepljanju krvnih ploščic je krajše, ponovna vzpostavitev prehodnosti krvne žile hitrejša. Prof. Pachinger poudarja, da je s takšno žilno opornico mogoče preprečiti vnetja. »Poleg tega je na območju krvne žile, ki smo ga razširili s takšnimi žilnimi opornicami, mogoče vstaviti aortokoronarni obvod. Tudi pri neinvazivni slikovni diagnostiki, denimo koronarni računalniški tomografiji, žilna opornica po resorpciji ni več moteča.«

Dr. Pachinger pri tem dodaja, da so v raziskavi, poimenovani ABSORB, ugotovili, da med bolniki z bioresorbilnimi žilnimi opornicami ni bilo smrtnih primerov zaradi srčnih bolezni, prav tako pri njih ni bilo treba poskrbeti za revaskularizacijo. Poleg tega ob takšnih žilnih opornicah niso opazili tromboze oziroma strdkov. Dosedanji rezultati z bioresorbilno žilno opornico, izdelano iz magnezija, potrjujejo učinkovitost novega pristopa, poudarja Pachinger.

Letos so bioresorbilne žilne opornice vstavljali samo v nekaterih bolnišnicah po Evropi – pri nas so doslej, pred mesecem dni, v UKC Ljubljana poskusno vstavili eno tovrstno opornico, ki so jo dobili kot donacijo (op. Di. Z.) –, na voljo pa so bile samo določene velikosti žilnih opornic. Cena teh opornic je trenutno še precej višja od cene navadnih žilnih opornic, toda socialni sistemi se bodo morali kmalu odzvati na to resno zdravstveno-ekonomsko vprašanje.