Že v tretje nova ledvica – prvi tak poseg pri nas

Da ima slovenska medicina dobre rezultate pri zdravljenju s presaditvijo organov, je znano; izjemni, tudi v primerjavi z Evrotransplantom, so rezultati pri presaditvah srca. Ni pa še znan novi dosežek: uspešna tretja presaditev ledvice pri isti pacientki. Doslej so namreč tovrstne posege slovenskim bolnikom opravili v tujini.


Kot pojasnjuje predstojnica kliničnega oddelka za nefrologijo na UKC Ljubljana prof. dr. Jadranka Buturović Ponikvar, je bila presaditev zelo uspešna, kljub zahtevnosti posega, in pacientka zdaj že okreva v domačem okolju.

Kadar bolnik zaradi odpovedi ledvice potrebuje zdravljenje s presaditvijo, mu nedelujoče ledvice praviloma ne odstranijo, ampak darovano ledvico, ki obolelemu bistveno izboljša kakovost življenja ali mu ga celo reši, vsadijo v spodnji del trebuha, ob mehurju. Tam lahko arterije in vene ter sečevod presajenega organa spojijo z mehurjem.

»Pri tretji presaditvi pa ne gre drugače, kot da eno nedelujočo presajeno ledvico odstranimo, saj moramo narediti prostor za novo. Kirurško je tretja presaditev zaradi brazgotinjenja in drugih posledic prejšnjih operacij zelo zahteven poseg, ki pa je naši ekipi res odlično uspel,« pravi predstojnica, zadovoljna tudi zato, ker je pri pacientki nova ledvica takoj začela delovati. »Včasih namreč presajena ledvica začne delovati šele po nekaj dneh, vmes so potrebne dialize.«

Kot poudarja Buturović Ponikvarjeva, je uspešnost tako zahtevnega posega odvisna od celotnega transplantacijskega tima. predvsem pa od kirurga; tokrat je bil glavni kirurg izkušeni prim. Miro Mihelič. »Prej smo se za takšne posege vedno povezali s tujino, vendar smo tem izzivom tako po strokovni, kakovostni kot po varnostni plati kos tudi sami. Pri posegu, ki je bil prvi te vrste pri nas, smo to uspešno dokazali,« dodaja predstojnica nefrološkega kliničnega oddelka.

Med najbolj uspešnimi

Slovenska transplantacijska medicina zadnja leta dosega res zavidljive rezultate. Pri presaditvah srca si je zaslužila pridevek vrhunskosti, kajti po številu presajenih src na milijon prebivalcev smo zasedli prvo mesto na svetu, ne le v Evropi.

»V transplantacijski medicini se je Slovenija zaradi svoje majhnosti znašla v res svojevrstnem položaju, iz katerega pa smo potegnili najboljše. To v primerjavi z Evropo potrjujejo tudi nadpovprečni rezultati tako pri preživetju bolnikov s presajeno ledvico kot pri preživetju presajene ledvice. Seveda pa izzivov ne manjka, marsikaj si še želimo in moramo izboljšati,« pravi prim. Danica Avsec, direktorica republiškega zavoda za presaditve organov in tkiv Slovenijatransplant (ST).

Dosežke pri presaditvah ledvic bi bilo treba nadgraditi z večjim številom presaditev, cilj je skok z zdajšnjih 30 na 40 presaditev na milijon prebivalcev. »Tudi presaditev jeter bi moralo biti več. Ti cilji so dosegljivi in izvedljivi, kljub majhnosti Slovenije. Navsezadnje nam to omogoča aktivno sodelovanje z Evrotransplantom, s katerim si – glede na strokovna merila in glede na nujnost presaditve – izmenjamo 60 odstotkov organov. Prav tako bi veljalo (p)oživiti možnost darovanja ledvice v času življenja; za to se lahko odloči družinski član ali partner obolelega, nato moramo zeleno luč za poseg dobiti še pri etični komisiji,« pojasnjuje Avščeva.

Po naključju smo se z njo pogovarjali istega dne, ko so v UKC potekala preverjanja glede mednarodnih akreditacij, tudi za transplantacijsko dejavnost. Mednarodne strokovnjake je med drugim zanimalo, kako in koliko ST sodeluje z vodstvom ljubljanskega UKC, kjer deluje centralna koordinacijska pisarna nacionalne transplantacijske mreže; to sestavljajo dva donorska centra (univerzitetna klinična centra Ljubljana in Maribor), donorske bolnišnice, ki se jim je v zadnjem času pridružila tudi brežiška, in laboratorij za ugotavljanje tkivne skladnosti.

Stroga zakonodaja

»Zavedamo se nujnih rednih sestankov, pogovorov in dogovorov, zato so naša tovrstna usklajevanja z vodstvom in odgovornimi strokovnjaki UKC redno na programu. Ne nazadnje so dogodki na nevrološki kliniki jasno pokazali, kako pomembna je medsebojna komunikacija, za katero nikoli ne sme zmanjkati časa. Po aktualni direktivi o kakovosti in varnosti bo tudi v transplantacijski dejavnosti treba izpolnjevati kopico zahtev glede ustrezne izurjenosti, protokolov in nadzorov, kajti center, ki ne bo izpolnjeval katere od enajstih zahtev, dejavnosti preprosto ne bo smel opravljati,« poudarja direktorica zavoda in doda, da se bo novi tim, ki bo skrbel za nadzor, dela lotil po sprejetju novih zakonodajnih določb na tem področju.

Zanimivo je, kako vizionarska je bila pravzaprav Slovenija na področju transplantacij in zakonodaje, tako stroge, da je onemogočila vsakršne strokovno-etične anomalije, ki se jim pri tej nadvse občutljivi dejavnosti prenekatera država ni mogla izogniti. Izkazalo se je namreč, da zakon, ki že od leta 2000 ureja transplantacije organov, ureja številne podrobnosti, ki so jih v regulativo na evropski ravni zajeli šele deset let kasneje, v direktivi, ki se je v transplantacijski medicini uveljavila kot biblija per se. »Pred nekaj dnevi pa smo na sestanku, na katerem je beseda tekla o aktualni regulativi za transplantacijo tkiv, ugotovili, da smo z veljavno zakonodajo že pred osmimi leti pokrili tudi večino zahtev, ki jih je na ravni EU treba izpolnjevati šele od letos,« poudarja Danica Avsec.

Dodaten angažma in težave

V medicini sta kakovost in varnost strokovnega dela na splošno odvisni od dobrega timskega (so)delovanja, pri transplantacijah, ki zahtevajo velik obulus dodatnega angažmaja, je to morda še kanec bolj izrazito. Pogoj za takšno prakso je zorni kot, ki močno presega papirnato določene okvire tovrstnega zdravljenja oziroma reševanja življenj.

To se mora kazati tudi v komunikacijskih veščinah, saj morajo biti te v pogovoru o posmrtnem darovanju organov, torej o omogočanju življenja po življenju, prežete s subtilnostjo. Pogovor namreč praviloma poteka s svojci, ki so tik pred tem izgubili ljubljeno osebo, razen v primeru, da se je pokojni že vnaprej opredelil za darovalca. Zato morajo biti protokoli, ki usmerjajo tovrstni pogovor, celovito informiranje o pomenu darovanja in pridobivanje soglasja zanj, vedno izvedeni brez vsakršnega pritiska. »Zelo hitro se namreč lahko zgodi, da pride do odklonov od dobre prakse, do deviacij, včasih tudi do zlorab. Takšni primeri niso redki, a pri nas so pravila delovanja postavljena tako dosledno, da smo se tovrstnim izkušnjam izognili,« dodaja prim. Avščeva.

Toda tudi v tej veji medicine se, tako kot v celotnem zdravstvenem sistemu, ki neomajno peša, težavam niso mogli povsem izogniti. Zdravniki kirurške klinike ljubljanskega UKC, ki sodelujejo pri transplantacijah, so tako pred dnevi napovedali možnost, da bi v tej dejavnosti prenehali sodelovati – zaradi neplačila povečanega obsega dela, ki se obračuna po posebni postavki; vodstvo jim opravljenega dela ni moglo plačati, ker finančni načrt UKC še vedno ni sprejet. Razumljivo je, da tako zahtevnega dela, ki zahteva 24-urni angažma, ni mogoče opravljati na altruistični pogon, zato je nedopustno, da neurejene razmere začenjajo ogrožati to pomembno dejavnost.

Sicer pa direktorica Slovenijatransplanta poudarja, da bo pri nas nujen dodaten angažma pri ozaveščanju o pomenu darovanja organov. »Donorski program sicer teče zelo dobro, saj smo letos imeli že 23 darovalcev na milijon prebivalcev, naš cilj pa je 30 do 35 darovalcev na milijon, kar bi bil najboljši rezultat doslej,« pove zdravnica, ki je zadnji dve leti v Turčiji kot strokovni vodja projekta pomagala pri pripravi priporočil, nacionalne strategije in zakonodaje, pri komunikaciji in ozaveščanju o transplantacijah ter pri treningu 160 specialistov, ki so potem prevzeli tovrstno izobraževanje še za 1500 turških zdravnikov. »V Evropi smo postali prepoznavni tudi po dobrih projektih, ne le po kakovostnem delu, zato so Sloveniji, skupaj z Nemčijo, zaupali vodenje tega projekta. In, verjemite, dosegli smo res velikanski premik.«