Tiskane izdaje
Združeni narodi in biznis potrebujejo drug drugega. Potrebujemo vašo inovativnost, vašo pobudo, vaš tehnološki pogum. Toda tudi biznis potrebuje Združene narode. Pri iskanju idealnega okolja, v katerem bi posli lahko cveteli … Ban Ki Mun , generalni sekretar OZN
Lansko vroče poletje je minilo v znamenju strahu pred virusom prašičje gripe, ki so mu nasedli mnogi ugledni strokovnjaki in tudi najresnejši svetovni mediji. Bržkone zato, ker je virus H1N1, ki so ga najprej odkrili v Mehiki, tedaj v resnici nezadržno osvajal svet. Do konca lanskega aprila, v pičlih nekaj dneh po odkritju, je prav na hitro okužil devet držav. Sredi junija 2009 so ga zaznali že v 74 državah. Samo dva tedna pozneje, bilo je v prvih dneh lanskega julija, je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) zaskrbljeno sporočila, da virus mori že v 120 državah. V začetku letošnjega maja je bil njegov praktično ves svet. H1N1 so namreč odkrili v 214 državah in čezmorskih ozemljih.
Scenariji, ki so jih pletli po lanskem izbruhu prašičje gripe v Mehiki, so bili sprva naravnost grozljivi: virus H1N1 bo okužil najmanj dve milijardi ljudi, mrtvih bo na stotisoče … Samo v ZDA so za zdravila pri priči porabili dve milijardi dolarjev, vlada pa je za preventivo namenila še dodatnih 7,5 milijarde dolarjev. Toda apokaliptične napovedi se niso uresničile. Kot se niso ne pri sarsu in ne pri ptičji gripi. Do začetka letošnjega maja je zaradi okužbe z virusom resda umrlo 17.919 ljudi, toda navadna sezonska gripa po svetu praviloma vzame najmanj desetkrat več življenj. Zaradi nje je – po podatkih WHO – vsako leto od 250.000 do 500.000 mrtvih. Neodvisni strokovnjaki pravijo, da se je ta »strašna« nova gripa izkazala celo za najmilejšo obliko te bolezni, odkar uradno beležijo izbruhe gripe v svetu …
Panika z ozadjem
Panika je bila torej odveč. Kdo jo je potemtakem sprožil in kdo je imel od nje največ koristi? Na dlani je, da je Svetovna zdravstvena organizacija v tej zgodbi ukrepala neznanstveno in neracionalno, opozarja britanski poslanec Paul Flynn, poročevalec ( rapporteur ) Sveta Evrope o tej temi. Že maja lani so jo Kitajska, Britanija, Japonska in nekatere druge vplivne države, kot je tedaj poročal Associated Press , glasno opozorile, naj bo previdna z objavami o širjenju bolezni, saj bi lahko prišlo do nepotrebne panike in zmede. Toda v Ženevi, kjer je sedež WHO, tovrstnih nasvetov niso upoštevali. Še istega meseca so najprej spremenili definicijo pandemije (smrtnost po novem sploh ni bila več pomembna; do takrat je zaradi virusa H1N1 v svetu umrlo vsega 144 ljudi) in nato 11. junija 2009 novo bolezen v resnici razglasili za pandemijo.
Nemški epidemiolog dr. Wolfgang Wodarg, ki je s svojo pobudo z naslovom Lažna pandemija – nevarnost za zdravje decembra lani v Svetu Evrope pravzaprav prvi začel resno strokovno razpravo o tej temi, je trdno prepričan, da se v Ženevi za razglasitev pandemije niso odločili iz skrbi za zdravje, ampak je šlo za skrbno načrtovano potezo, ki naj bi spodbudila predvsem prodajo cepiva. »Za to, kar se je zgodilo, preprosto ni druge razlage. Zakaj bi sicer spreminjali definicijo pandemije?« je bil tedaj neusmiljen Wodarg, ki zdaj ni več v Svetu Evrope. Ker na zadnjih nemških volitvah ni bil izvoljen v Bundestag, ni več član nemške delegacije v parlamentarni skupščini Sveta Evrope (PACE). Zato je njegovo poslanstvo prevzel Britanec Paul Flynn, ki je skupaj z Nemcem za junijsko zasedanje PACE v Strasbourgu pripravil zares izvrstno in nadvse kritično poročilo. Nad njim bi se morale resno zamisliti vse evropske vlade, ki so v tej zgodbi (ne)hote nasedle strokovnjakom in zaslužkarjem iz farmacevtske industrije.
Virus iz vietnamske vojneV Svetovni zdravstveni organizaciji so H1N1 razglasili za popolnoma nov in doslej neznan virus. Toda praksa je zelo hitro razkrila, da to ne drži. Bolniki, starejši od 65 let, so namreč na virus reagirali bistveno drugače kot pa mlajši od njih. To bi lahko pomenilo, da so se nekoč že srečali z njim in si tako ohranili imuniteto. To je v Strasbourgu potrdil tudi prof. dr. Ulrich Keil iz epidemiološkega inštituta pri univerzi v Münstru. Po njegovih besedah so ta virus že v sedemdesetih letih v ZDA prinesli vojaki, ki so se vračali iz vietnamske vojne.
Bolezen so že takrat krstili za azijsko prašičjo gripo. Panika je bila precejšnja. V Ameriki so tedaj cepili blizu 40 milijonov ljudi, saj so se zbali, da gre za virus, podoben povzročitelju španske gripe, ki je po prvi svetovni vojni pomoril nekaj deset milijonov ljudi. Toda cepljenje so ustavili tisti hip, ko so ugotovili, da gre v bistvu za zelo blago bolezen. Takratna prašičja gripa je namreč v ZDA zahtevala samo eno smrt, zaradi cepiva pa je umrlo najmanj 30 ljudi. Stranski učinki so bili uničujoči. Kar nekaj sto Američanov je namreč po cepljenju zbolelo za neozdravljivim Guillain-Barrovim sindromom, ki povzroča tudi paralizo.
Tudi tokrat so bile primerjave s špansko gripo povsem odveč, dodaja dr. Keil. Ta se je namreč dogajala v zgodovinskem kontekstu prve svetovne vojne. Prenašali so jo vojaki, ki so bili zaradi podhranjenosti, izmučenosti, ran in pomanjkanja zdravil, kakršna denimo poznamo danes, lahek plen za vse mogoče viruse in bolezni. Takratne smrtne žetve zato preprosto ni mogoče primerjati z današnjimi časi, saj je medicina danes vendarle povsem drugačna od zdravstva pred skoraj sto leti, opozarja dr. Keil.
Dejstvo je, da so tisti, ki so odločali o pandemiji, pretiravali. Kaj so s tem hoteli doseči, vedo samo oni. Panika je bila namreč strašna. Karin Andersen, poslanka iz Norveške, je v Strasbourgu denimo povedala, da so se ljudje v vrstah pred zdravstvenimi domovi dobesedno tepli za cepivo. In obsojali politike, ker da niso pravočasno poskrbeli za zadostno število doz.
Toda težava je bila tudi v tem, da zaradi panike celo zdravniki marsikje niso več ločevali med gripo in gripo podobnimi boleznimi, ki jih povzroča vsaj dvesto različnih virusov. Epidemiolog Tom Jefferson iz Cochrane Collaboration denimo pravi, da je le 7 do 15 odstotkov bolnikov s simptomi gripe zares zbolelo za prašičjo gripo. V mnogih državah so zato nastale resne težave pri ločevanju med bolniki, ki so umirali s prašičjo gripo (imeli so simptome gripe, a so umrli zaradi drugih patologij), in bolniki, ki so umrli izključno zaradi prašičje gripe (ta je bila glavni vzrok smrti). Zmeda je bila torej popolna, razmere za potvarjanje statistik – in ribarjenje v kalnem – pa tudi zaradi tega naravnost idealne.
Tajni odbor iz Ženeve
Eden glavnih organov, ki se v Svetovni zdravstveni organizaciji ukvarja z epidemijami in pandemijami, je tako imenovana Strateška svetovalna skupina ekspertov (SAGE). Toda generalna direktorica WHO – to nalogo zdaj opravlja dr. Margaret Chan, ki pa se proti gripi ni cepila, saj za to menda ni imela časa – lahko ob resnih zapletih imenuje tudi poseben odbor za izredne razmere ( Emergency Committee ). Ta se je v času od izbruha bolezni v Mehiki in ZDA aprila lani do maja 2009 sestal kar osemkrat. In očitno usodno vplival, da so se v Ženevi potem odločili za razglasitev pandemije.
Toda ko je Svet Evrope od WHO zahteval imena članov tega odbora, ki so po dogovoru tajna, je bil odgovor iz Ženeve negativen. Z obrazložitvijo, da bi ti ljudje po razkritju njihove identitete postali žrtve strašnega pritiska različnih podjetij in interesnih skupin … Podobno so Strasbourgu odgovorili tudi iz Evropskega centra za nadzor in preprečevanje bolezni (ECDC), ki od leta 2005 deluje v Stockholmu. Tudi ta ustanova namreč ni hotela razkriti imen strokovnjakov, ki so bili pri odločitvah o pandemiji očitno na istih valovnih dolžinah s kolegi iz Ženeve. Transparentnost delovanja, na kateri pravzaprav temelji Evropa, je pri prašičji gripi grdo padla na izpitu. Škandal je bil s tem popoln.
Speče pogodbe
V različnih evropskih državah so na pandemijo reagirali različno. Nekatere vlade so že po (povsem neškodljivi) ptičji gripi s farmacevtskimi podjetji podpisale tako imenovane »speče pogodbe«, ta pa so jih aktivirala takoj, ko je WHO razglasila pandemijo prašičje gripe. Toda cepivo zanje s tem še ni bilo zagotovljeno. Podjetja so ga namreč začela dobavljati po načelu »kdor prvi pride, prvi melje«, cene pa so bile dvakrat do trikrat večje od cepiva za običajno sezonsko gripo. V ta »paket« je sodilo tudi jasno opozorilo, da bodo za morebitne stranske učinke cepiva večji del odgovornosti nosile kar vlade same …
Britanska vlada je po besedah Paula Flynna za cepivo namenila 570 milijonov funtov. Ogromna vsota, ki pa je bila ob izbruhu prašičje gripe po svoje logična, saj so v britanskem ministrstvu za zdravstvo napovedovali, da bo virus H1N1 na Otoku pobral najmanj 65.000 življenj. Do letošnje pomladi je zaradi gripe umrlo manj kot 500 Britancev …
Podobno so reagirali tudi v Franciji, kjer so sprva naročili 94 milijonov doz cepiva, vrednega 365 milijonov evrov. Toda ker se je virus izkazal za manj strašnega, kot so ga prikazovali, je uradnemu Parizu uspelo razveljaviti pogodbo za 50 milijonov doz. Proti gripi se je namreč cepilo vsega 5,7 milijona Francozov. Nekaj cepiva so prodali drugim državam, toda v skladiščih je še vedno 25 milijonov doz, ki jim bo rok potekel konec tega leta. Vlada je torej zaradi pandemije, ki je ni bilo, vrgla proč ogromno denarja. Pravi zločin nad davkoplačevalci.
Poljska je rekla ne
Podobne drame so se dogajale tudi v drugih evropskih državah. Edina svetla izjema je bila Poljska, ki po zaslugi odločne ministrice za zdravstvo Ewe Kopacz, nekdanje pediatrinje, ni kupila cepiva. Varšava je to sicer nameravala storiti. Kupili naj bi ga za približno dva milijona najbolj ogroženih ljudi. Toda pogoji, ki so jih za nakup postavljala farmacevtska podjetja, so bili za ministrico nesprejemljivi. Trgovci so namreč zahtevali, naj vlada prevzame odgovornost za vse morebitne stranske učinke. »Od vas ne bom kupovala zdravil, za katera ne jamčite. Ko namreč pišete recept, si morate najprej zastaviti tole vprašanje: Bi to zdravilo predpisali svojim otrokom ali svoji mami?« je bila odločna Ewa Kopacz in farmacevtski velikani so iz Varšave odšli z dolgim nosom. Poljska ministrica je bila ena redkih v svetu, ki je pravočasno ugotovila, da pandemija prašičje gripe ni tako resna, kot jo prikazujejo, in da za njo očitno tičijo predvsem veliki finančni interesi.
V teh njenih razmišljanjih je bilo zelo veliko logike. Rezultati finančnega poslovanja velikih farmacevtskih podjetij, ki so proizvajala cepivo, so namreč v resnici izkazali velikanske dobičke. Po ocenah znane investicijske banke JP Morgan naj bi podjetja samo s prodajo cepiva v letu 2009 ustvarila dobičke, ki se vrtijo med 7 in 10 milijardami evrov. V JP Morganu so imeli prav. Sanofi-Aventis je denimo v začetku letošnjega leta objavil, da je podjetje lani ustvarilo kar 7,8 milijarde evrov čistega dobička. V veliki meri zaradi uspešne prodaje cepiva proti prašičji gripi.
Netestirano cepivo
Dr. Wolfgang Wodarg trdi, da je pandemija farmacevtskim podjetjem prav zaradi dobrih »poslovnih zvez« z WHO omogočila, da so (tajne) pogodbe z vladami malodane čez noč prelile v velike kupe denarja. Farmacevti so se namreč temeljito pripravili na ta dogodek. Tudi z razvojem super hitrih – na novo patentiranih in zato donosnejših – metod za izdelovanje cepiva v bioreaktorjih s pomočjo hitrorastočih celic, podobnih rakastim. Toda ta cepiva niso bila klinično testirana in so zato lahko zelo nevarna. Z njimi ne bi smeli cepiti ne otrok in ne nosečnic, svari Wodarg. V Nemčiji so zato, na primer, zavrnili Novartisov optaflu .Na dlani je, da se je v zadnjih letih med Ženevo in farmacevtskimi velikani stkala močna in nadvse trdna korupcijska mreža. Z enim samim ciljem: čim večji zaslužki. V WHO to vztrajno zanikajo, toda dokazov za to niso predložili nobenih. Nekateri mediji so zato že pred časom krenili v pravi lov za vplivnimi ljudmi v Svetovni zdravstveni organizaciji, ki so imeli hkrati tesne povezave tudi s farmacevtsko industrijo. Eden takšnih je bil dr. Albert Osterhaus, član strateške ekspertne skupine svetovalcev pri WHO, ki je imel prste pri vseh paničnih reakcijah na viruse, ki so jih odkrivali v zadnjem desetletju. Zato se ga je oprijel vzdevek Dr. Flu …
Pod pritiski javnosti, tudi Sveta Evrope, so se v Ženevi junija letos le odločili, da bodo tudi sami začeli preiskavo o morebitnih nespodobnih povezavah. Toda problema so se spet lotili zelo nenavadno. Izkazalo se je namreč, da je v preiskovalni komisiji kar šesterica članov že omenjenega odbora za izredne razmere, ki je v bistvu sprejemal vse ključne odločitve. Teh šest mož naj bi torej razsojalo o odločitvah, ki so jih sami predlagali najožjemu vodstvu WHO. Farsa brez primere. Ko je ta podrobnost prišla v javnost, sta dva sporna člana preiskovalne komisije takoj odstopila, preostalih štirih pa ta konflikt interesov še vedno prav nič ne moti.
Pravi ubijalci civilizacije
Lažna pandemija prašičje gripe je razkrila vrsto zlorab in nepravilnosti, za katerimi danes boleha pravzaprav vsa sodobna družba: popolna netransparentnost pri sprejemanju pomembnih odločitev, korupcija, klientelizem, prepletenost poslovnih interesov. In kar je najhujše: zaslužek je bil v tej zgodbi pomembnejši od zdravja ljudi. Svetovna zdravstvena organizacija je v očitni navezi s farmacevtsko industrijo, ki je tu zavohala priložnost za velike dobičke, vso pozornost, vpliv in (davkoplačevalski) denar preusmerila v povsem obrobno virozo, medtem ko se za najhujše ubijalce današnje civilizacije, kot so visoki krvni tlak, holesterol, depresije, diabetes, onkološke bolezni ali aids malodane sploh ne zmeni.
V manj razvitih državah samo zaradi podhranjenosti in ozdravljivih bolezni denimo vsak dan umre 26.000 otrok. To je skoraj deset milijonov mrtvih otrok na leto! Pretresljiva statistika, pravi dr. Wolfgang Wodarg, toda ne WHO in ne vlade razvitih držav ob tej strahotni številki ne ukrenejo ničesar. Z reveži pač ni profitov! Za spopad z ne posebej nevarnim virusom H1N1 pa so bile te iste vlade naenkrat pripravljene zapraviti milijarde javnega denarja. Res narobe svet.
Kdo ga bo spreobrnil? Tisti, ki o tem molčijo, zagotovo ne. ¾ Fotografiji EPA Lažna pandemija prašičje gripe je razkrila vrsto zlorab in nepravilnosti, za katerimi danes boleha vsa sodobna družba. In kar je najhujše: zaslužek je bil v tej zgodbi pomembnejši od zdravja ljudi.
Iz tiskane izdaje Sobotne priloge
