Tiskane izdaje
Zato je samoumevno, da sodobna medicina, ki ima v rokah res učinkovita zdravila za obvladovanje hiva, nemočna pa je zaradi še vedno vse prepogosto prepozno ugotovljene bolezni, poziva k testiranju.
»Vsaka nova okužba s hivom je preveč in odveč, vsaka smrt zaradi nje je absolutno preveč in povsem odveč. Smrt novorojenčka zaradi te okužbe bi bila katastrofa. Stigma zaradi hiva pa je danes nedopustna,« poudarja prof. dr. Janez Tomažič s klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja na ljubljanskem UKC. Ob tem opozori, da je prav stigma, ki je posledica nepotrebnega strahu in nedopustnega neznanja, nemalokrat kriva za napačno ravnanje, ki mu je treba napraviti konec – naj bo to v zobozdravniških ordinacijah (iz nekaterih ljudi s hivom še vedno odslavljajo) ali med osebami s tveganim spolnim vedenjem, ki se ne odločijo za testiranje, čeprav vedo, da bi se z odkritjem in zdravljenjem okužbe močno zmanjšala možnost njenega širjenja in usodnih posledic tega.
Zakaj ne kaže
Pri veliki večini okužba z virusi hiv, hepatitisa B in hepatitisa C dolgo poteka povsem nezaznavno, nakar, kot opozarja prof. dr. Mojca Matičič s klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja, preide v kronično bolezen – aids ali kronično vnetje jeter, posledično v cirozo in raka na jetrih, povzroči lahko tudi smrt. Problem je, ker se to dogaja kljub kopici informacij o možnostih učinkovite zaščite (ki seveda vključuje izogibanje tveganemu vedenju) in kljub možnosti takojšnje preverbe zdravstvenega stanja, če se zgodi, da zaščita ostane pozabljena – s testiranjem. To je mogoče opraviti v ambulanti za anonimno in brezplačno testiranje na omenjeni kliniki, pri osebnem zdravniku ali na katerem od testirnih mest, za katera se najpogosteje odločijo moški, ki imajo spolne odnose z moškimi, med katerimi je pojavnost hiva najbolj pogosta.
»Tvegano spolno vedenje, še posebej med moškimi, ki imajo spolne odnose z moškimi, in menjavanje pribora za injiciranje drog danes sodita med dobro znane načine prenosa okužb, ki se jim lahko zavestno izognemo. V preteklosti pa ni bilo tako. Ste morda kadarkoli pred letom 1993 prejeli kri ali krvne pripravke? Ste bili kadarkoli izpostavljeni neprofesionalnemu tetoviranju ali prebadanju kože ali sluznic oziroma pirsingu? Ste mogoče poskusili njuhati drogo, pa čeprav samo enkrat v življenju? Če nekdo na katero od teh vprašanj odgovori pritrdilno, obstaja verjetnost, da je bil izpostavljen bodisi virusu hiv bodisi virusoma hepatitisa B ali C,« opozarja prof. Matičičeva in doda, da v nobenem primeru ne kaže odlašati s testiranjem.
Ne nazadnje velja, da je bistvenega pomena zgodnje odkritje okužbe, saj je z zdravljenjem mogoče preprečiti njen nadaljnji prenos. Kot dodaja prof. Tomažič, so tudi letos objavljeni rezultati večletne multicentrične raziskave nesporno dokazali, da je osebo s hivom treba začeti zdraviti čim prej: »Zato se je doktrina spremenila in z zdravljenjem začnemo takoj, ko postavimo diagnozo. Poleg tega so zdaj na voljo nova zdravila, tako imenovani zaviralci virusnega encima integraze, ki so učinkovitejša in varnejša od prejšnjih.«
Preboj v medicini
V sivi coni, ki pri skrbi za zdravje slovenstva pri teh nalezljivih obolenjih še vedno zavzema bistveno prevelik prostor, v katerem se neodkrita bolezen brez zdravljenja poslabša, prav tako ostanejo odprte vse poti za širjenje okužbe, asist. dr. Nena Kopčavar Guček opozarja na vlogo zdravnikov splošne oziroma družinske medicine. Od nedavnega je namreč tudi v osnovnem zdravstvu, pri izbranem osebnem zdravniku, mogoče opraviti tovrstno diagnostiko, ki je po njenem prepričanju logična in dobrodošla dopolnitev dosedanjih možnosti zgodnje diagnostike na sekundarni ravni zdravstvenega varstva, testiranja v skupnosti in drugih občasnih akcij testiranja. Pri tem pa opozori, da so testi, ki jih izvajajo na primarni ravni zdravstvenega varstva, zgolj presejalni. »Za potrditev diagnoze sta nujni ustrezna interpretacija rezultatov in napotitev k infektologu.«
Poleg tega ne kaže pozabiti na pomanjkljivosti; tako denimo vsi zdravniki družinske medicine niso dovolj dobro seznanjeni z vsemi možnostmi testiranja na okužbe s hivom in hepatitisoma B in C, kar pa je zaradi čim zgodnejšega odkrivanja, pravočasne obravnave in učinkovitosti zdravljenja ključno. Poleg tega izkustva v praksi potrjujejo, da stigmatizacija oseb s hivom še ni del pozabljene preteklosti.
Dogaja se namreč, da občasno tudi posamezni zdravstveni delavci niso sposobni poskrbeti za enakopravno obravnavo oziroma za korekten odnos do pacientov s hivom – čeprav ti po besedah Nene Kopčavar Guček ne pomenijo nevarnosti ne za druge paciente ne za zaposlene v zdravstvu. Ali, kot dodaja Janez Tomažič: »Stigmatizacija oseb s hivom oziroma njihova diskriminacija v katerikoli obliki je nehumana in je med drugim posledica neukosti, zato ni le odveč, ampak je povsem nedopustna.«
