Tiskane izdaje
»All I want for Christmas is you...« je odzvanjalo v večnamenski dvorani v Senožečah. Ne, ne, ni bila Mariah Carey, ampak Stefania Seculin. Obkrožena s pihalnim kvintetom in v priredbi, ki je uho poslušalcev še nikoli prej ni imelo priložnosti spoznati. A takšni so pač glasbeniki, ki pripadajo dolgi četici Glasbenega društva Nova. Njihov način igranja je poseben, za nameček še izdaja, od kod prihajajo. Tako je ime tudi njihovemu božičnemu koncertu v Ljubljani: Zgodba z zahodne strani.
Zgodba z zahodne strani bo na božični večer v Cankarjevem domu združil več kot dvesto mladih glasbenic in glasbenikov z vse Primorske v imenu praznovanja dvajsete obletnice Glasbenega društva Nova iz Nove Gorice. Dve zasedbi, mladinski simfonični orkester in big band - obe v mednarodni sestavi -, sta v zadnjih desetletjih zapisali že marsikakšno (glasbeno) zgodbo, ki bi jo želeli deliti s poslušalci. Zgodba z zahode strani Nova filharmonije govori o zahodnjakih, ki so navajeni uživati skrivnostne dišave cvetočih sredozemskih travnikov in dehtečih gozdov. Od burje razmršenih las in obrušenih lic prisluškujejo pripovedi, ki jim jih divji veter šepetaje prinaša s kraških planot in z morja iz bližnjega zaliva. Vročekrvnost, ki se razvije od premnogih sončnih dni, s katerimi je obsijana Primorska, spodbuja domišljijo nemirnih umetniških duš, da sanjajo. Bolj kot sanje pa jim optimizem milih letnih časov in vročih poletij pomaga pri uresničevanju drznih želja.
Drzni, pogumni ali samo malo čez...?
Ko so leta 2010 v Glasbenem društvu NOVA ustanovili prvi primorski redno delujoči simfonični mednarodni mladinski orkester, so bili drzni, pogumni ali samo malo čez…? Pred ljubeznijo smo vsi enaki ne glede na kulturne in politične razlike, je najbrž želel sporočiti ameriški skladatelj Leonard Bernstein z mjuziklom, ki ga je napisal leta 1955. Zgodba z zahodne strani se s tem strinja in še dodaja, da v glasbi združeni smo vsi enaki. Mladi, zelo mladi, profesionalni glasbeniki, tisti, ki bodo to postali, in tudi amaterji s Primorske in iz Furlanije Julijske krajine v Italiji so namreč povezani v eno samostojno glasbeno telo. Edinstveni orkestrski sestav s svojim delovanjem rahlja meje med profesionalno in ljubiteljsko umetnostjo in s tem premaguje predsodke...
Letos, ko so v Glasbenem društvu Nova našteli svojih prvih dvajset, njegovi 'filharmoniki' pa prvih pet let delovanja, so želeli narediti nekaj posebnega. Koncert, ki ga bodo zaigrali le enkrat samkrat in kjer bodo prepletli Turrinov Jazzalogue, Bernsteinovo Uverturo k mjuziklu West Side Story, Berlinov White Christmas, Ivesovo Simfonijo št. 2, Javitzev Santa Baby in Mlakarjevo Božično z ansamblom novaBRASS, Nova komorno skupino Cellostrike, Godalnim kvartetom Nova, Trobilnim kvintetom TrobiNova in Pihalnim kvintetom NovArt ter glasovi Irene Yebuah Tiran, Eve Hren, Stefanie Seculin, Aleša Pluta in Borisa Kobala, tokrat v vlogi multiinstrumentalista. Ter jasno, Nova filharmonijo. V Senožečah, kjer smo jih obiskali, so bile njihove priprave pred 'dnevom D' že čisto blizu vrelišča...
Po zadnji vaji, po kateri do nastopa pred tamkajšnjim občinstvom ni bilo več daleč – odseke koncerta namreč v teh dneh predstavljajo po Primorski in sosednji Italiji -, se je zdelo, da je bil dirigent Simon Perčič s slišanim zadovoljen. Čeprav je brez težav priznal, da ima, podobno kot člani Glasbenega društva Nova, pred božičnim koncertom v Cankarjevem domu kar malce treme. Tiste pozitivne, seveda. Da je dogodek s tolikšnim številom nastopajočih poleg organizacijskega in logističnega zalogaja tudi strokovni izziv za dirigenta, najbrž ni treba posebej poudarjati.
»Predvsem zahteva veliko dobrega načrtovanja in usklajevanja. Naši člani namreč prihajajo od vsepovsod s Primorske in tudi zamejstva, omejeni pa smo tako z vajami kot financami. Nenazadnje smo neprofesionalni oziroma ljubiteljski orkester, čeprav je res, da je v naših vrstah veliko študentov glasbe. Kot dirigent sem začel o programu, kakršen bo v Cankarjevem domu, razmišljati že pred letom. Kajti ta ne nastane čez noč, vsi ti aranžmaji in glasba... Večino jih je bilo treba še narediti, da so napisani na kožo določenim izvajalcem. Pri tem smo klasične glasbene formacije, ki med letom delujejo v Glasbenem društvu Nova, povezali s solistkami, tako da smo za koncert združili prijetno s koristnim,« razloži dirigent.
Živi, živahni, mladi, mednarodni
Ko beseda nanese na to, kaj je pravzaprav tisto, kar orkester omenjenega glasbenega društva dela drugačnega od drugih, odgovori, da je njihov orkester tako zelo živa stvar, da se je treba vsakodnevno spopadati z najrazličnejšimi težavami, fluktuacijo in menjavami članov. A vseeno poskrbeti, da se nazadnje vse nekako uredi. »Zdaj so nam, denimo, priskočili na pomoč študentje glasbe v Celovcu. Redno prihajajo tudi študentje iz Vidma in Trsta, ki se na vaje vozijo že od vsega začetka. Lahko bi rekel, da smo smo edini tak mednarodni sestav v Sloveniji. To nam daje neko pestrost. Po drugi strani smo ena redkih tovrstnih zasedb, ki ima zraven še šest komornih skupin. Mi smo seveda prepričani, da vse našteto izboljšuje tudi kakovost. Zato smo bolj živi, to pa je tudi naš cilj,« pove Simon Perčič, čigar taktirka usmerja mlade filharmonike med 14. in 25. letom.
»To nam daje posebno energijo, tudi na odru si največkrat upamo več. Mogoče so tradicionalni orkestri bolj zavezani poslanstvu ohranjanja neke tradicije. Mi te tradicije nimamo, kar je pravzaprav olajševalna okoliščina. Slednja bi sicer lahko postala težava, o jo poskušamo obrniti v našo korist,« doda.
Gorazd Božič, predsednik Glasbenega društva Nova, mu pritrjuje. »Pri naših novoletnih koncertih se vsako leto trudimo, da na njih ne bi igrali stroge klasike. Nanje sicer uvrščamo veliko zahtevnih skladb, a hkrati tudi takšnih, ki so ljudem všeč. V nastope vključimo še kakšen skeč ali humorno točko, kar obiskovalce pritegne, tudi če niso glasbeniki. Letošnji program je ameriško navdahnjen ravno zaradi Zgodbe z zahodne strani Leonarda Bernsteina, hkrati pa je to tudi metafora za nas, ker prihajamo z zahoda v ljubljano, v prestolnico, in poskušamo publiko osvojiti z našim načinom igranja, ki je mogoče nekoliko drugačen kot ljubljanski,« poudari.
Povedano kar kliče po novem vprašanju. »Kakšen je naš način igranja? Ker živimo tik ob Italiji, v našem orkestru pa je tudi kar nekaj Italijanov, bi lahko rekel, da smo nekoliko bolj sproščeni, 'utrgani', vsekakor pa ne togi... Čeprav se, jasno, trudimo biti čim bolj profesionalni,« hudomušno pripomni. Tri zadnja leta so se na novoletnih turnejah med drugim predstavljali v Slovenski filharmoniji, v Cankarjevem domu bodo zdaj nastopili prvič.
Zakaj naj bi nam bilo odveč?
Da so v zadnjih letih pridobili na prepoznavnosti in kakovosti, potrjuje tudi že razprodan božični koncert, kjer se jim bo na koncu pridružilo še okrog 120 mladih glasbenikov iz združenih glasbenih šol Primorske in Ljubljane, kar z drugimi besedami, da bo na odru nastopilo med 210 in 220 glasbenikov. »Mi meja ne poznamo, predvsem pa bi radi pokazali, česa smo sposobni. Prvič zato, da dobimo motivacijo, saj plačani za to delo nismo, poleg tega naš entuzijazem vedno gradimo na izzivih in rezultatih, ki smo jih že dosegli. Mladi plačujejo članarino, da lahko hodijo na vaje in igrajo, zato tudi delamo takšne koncerte,« pristavi Božič, verjetno edini, ki je Glasbenem društvu Nova zvest že celi dve desetletji.
»V društvu smo si od nekdaj želeli, da bi naredili kaj močnega, si pa nismo mislili, da se bo vse skupaj tako 'razpaslo'. Zakaj se je? Dovolj smo 'zmešani', da se nam to ljubi, in trudimo se tudi po šestnajst ur na dan, da je tako. Finančne podpore, kot bi si jo želeli, še vedno ni, imamo pa zato ogromno idej. In veliko dela,« prizna. »Le zakaj bi nam bilo to odveč?« kar malce začudeno vpraša Neža Jelušič, študentka klarineta na Akademiji za glasbo, doma iz okolice Sežane, ki se bo na koncertu predstavila kot članica Pihalnega kvinteta NovArt. »Iz sebe poskusimo iztisniti maksimum. Če smo že tukaj, če igramo in če hodimo na vaje, zakaj pa ne? S takšno ekipo je namreč mogoče premagati velike izzive,« je prepričana. Oni so pač nemirne umetniške duše z zahodne strani...
