Tiskane izdaje
V svetu, kjer se sprejemanje drugačnosti označuje kot najbolj zveličavna človekova lastnost, smo v resnici precej togi. Ideal je v resnici ekstrovertirana osebnost, vselej zgovorna, brezmejno družabna in v vsakem trenutku pripravljena na samozavesten nastop, mreženje, prepričevanje, drzno samopromocijo. »Ljudje, ki jim to ni v krvi, so označeni kot posebneži, introvertiranosti pa je prilepljena oznaka malodane vedenjske motnje,« piše v knjigi Tihi Susan Cain, ki je preučevanju moči introvertiranih ljudi posvetila življenje. Željko Čakarević, Sašo Hribar in Alan Hranitelj so v ekstrovertiranem svetu ostali zvesti sami sebi in svetu znotraj.
Vsak drugi ali tretji človek, ki ga poznate, je introvertiran. A žal jih ne prepoznate, ker se velika večina njih pretvarja, da so pravzaprav ekstrovertirani. Ni pa introvertiranost nič novega. O njej so pesniki in filozofi premišljevali že od zgodovinskih časov. Oba tipa osebnosti se pojavljata celo v Svetem pismu. V Prvi Mojzesovi knjigi beremo o preudarnem Jakobu − bil je »miren človek in je prebival v šotorih«, pozneje pa je postal Izrael, torej človek, ki se v svoji notranjosti bojuje z bogom, ki si je v laseh s svojim bratom dvojčkom, bahavim Ezavom, ki je bil »izkušen lovec« in »človek polja«.
Definicij introvertiranosti in ektrovertiranosti je skoraj toliko, kolikor je psihologov osebnosti, vendarle pa se vsi strinjajo, da se introvertirane in ekstrovertirane osebe razlikujejo po stopnji zunanjih dražljajev, ki jih potrebujejo za optimalno delovanje. Ne pomeni, da so posamezniki zazrti vase, plašni ali ljudomrzneži, nikakor ne. So pa večinoma visoko senzitivni. Kjer nekdo za premik potrebuje tornado, drugemu ustreza že piš vetra.
Ljubezen je bistvena, družabnost neobvezna
Susan Cain zapiše: »Brez introvertov bi bil naš svet revnejši za: gravitacijski zakon, teorijo relativnosti, Chopinove nokturne, Proustovo Iskanje izgubljenega časa, Petra Pana, Orwellovi deli 1984 in Živalska farma, Charlieja Browna, filme Schindlerjev seznam, E. T. in Bližnja srečanja tretje vrste, Google in Harryja Potterja.« Nič nenavadnega torej, če je Albert Einstein izustil: »Jaz sem enovprežni konj, nisem narejen za dvovprežne vozove ali za timsko delo. Jasno mi je namreč tole: kadar se hoče doseči kak jasen cilj, je nujno, da samo en človek razmišlja in ukazuje.« In če je ljubezen bistvena, družabnost neobvezna, je morda res čas, da začnemo napisano pravilo sprejemanja drugačnosti tudi živeti. Vedno bodo v glasnem svetu obstajali ljudje, ki bodo izstopali s svojo tišino. In ravno njih krvavo potrebujemo.
Preveč slabih idej
»Če torej vzamemo, da imajo tihi in glasni ljudje približno enako število dobrih (in tudi slabih) idej, bi nas morala skrbeti ugotovitev, da vedno zmagujejo samo glasnejši in prepričljivejši ljudje,« zapiše avtorica. Je torej skrb, da se v našem svetu uveljavlja preveč slabih idej, medtem ko je veliko preveč dobrih preprosto utišanih, utemeljena? Dejansko to potrjujejo raziskave: »Zgovorne ljudi dojemamo kot boljše in pametnejše od bolj molčečih, čeprav povprečne ocene, rezultati standardnih nalog in testi inteligentnosti govorijo, da je takšno dojemanje zmotno.«
Željko Čakarević - Željkić
Željko Čakarević: »Imun sem za trepljanje po ramenih.« Foto: Igor Zaplatil
Ste introvertnež, ki se je za potrebe dela naučil ekstrovertiranosti?
Zdi se mi, da znam biti profesionalno ekstrovertiran. Pač ... Ko je treba komunicirati z okolico, vključim gumb »ektrovert ON« in stvar deluje. Je pa moja default nastavitev vendarle »introvert ON«. In v njej najbolj uživam. Mi pa to ni nikoli preprečevalo delati v medijih, ker sem bil v času največje ustvarjalnosti in predvsem učinkovitosti vedno predvsem sam s seboj ali v družbi le nekaj ljudi. Ne glede na to, ali gre za stand-up nastop ali delo na radiu ali televiziji, se mi zdi, da sem vedno predvsem v svojem svetu, ki ga ljudje radi opazujejo. In dokler ga radi spremljajo, imam vsaj za sendvič s posebno.
Če je tako, vas najbrž utrujajo, ljudje namreč. Kako se kalibrirate spet nazaj v ugodje svojega značaja?
Kar nekaj časa sem mislil, da je nekaj hudo narobe z mano, ker mi tišina in osebni prostor pomenita tako veliko. In, priznam, ljudje me utrudijo. Tako kot jaz njih. Zato je druženja manj, je pa toliko bolj pristno. Precej raje se odločim za eno kakovostno druženje na teden (ali celo mesec), kot pa vsakodnevno forsiranje nečesa, kar jemlje energijo. Menim in spoštujem pa, da je pri veliko ljudeh drugače.
Menda introvertirani ljudje stvari počnejo počasi in so razmeroma imuni za čare bogastva in slave. No, na kaj ste še vi imuni, pa zagotovo veste, da je to nekaj, kar ekstrovertiranim ljudem prija?
No, v osebnem življenju stvari počnem izjemno počasi. Celo prepočasi. Lahko bi celo rekli, da jih zavaljen v fotelju sploh ne počnem. V profesionalnem pa želim biti čim bolj učinkovit in hiter. Predvsem zaradi lastnega užitka in standardov, ki si jih postavljam. In nikoli nisem ničesar počel z mislijo, da bom kdaj bogat in slaven. A za trenutek, ko narediš nekaj vrhunskega in se tega zavedaš, nisem imun. Na trepljanje po ramenih okolice pa. Pravzaprav bi včasih najraje videl, da tega ne bi bilo. Povsem pa zmrznem, ko se ljudje začnejo pogovarjati z menoj o moji službi in hvalijo moje delo. Takrat bi mi bilo precej lažje, če bi me vprašali, ali gremo na pico. Verjamem, da ekstrovertiranim ljudem hvalospevi o njihovih dosežkih prijajo.
Menda naj bi bila polovica ljudi introvertiranih. Če je tako, se jih verjetno zelo veliko pretvarja, da niso taki. Spremljate slovensko medijsko sceno. Je med njimi tudi veliko introvertiranih ljudi?
Kot ljubitelj tišine in svojega prostora lahko rečem, da osebno komuniciram le s peščico ljudi z medijske scene. Si pa predstavljam, da se mnogi zavedajo, da ne moreš biti v medijih, če nisi vsaj umetno ekstrovertiran. Pravzaprav se mi takšni ljudje zdijo normalni, profesionalni. Bolj nenavadni so tisti, ki se delajo introvertirane in so glasni o tem, kako se jim ne da med ljudi in kako jih to mori. V resnici pa bi prodali očeta in mater za minuto pihanja na dušo.
Sašo Hribar, novinar
Sašo Hribar: »Nisem napisal knjige, posadil drevesa, otrok nimam.« Foto: Voranc Vogel
Poglejte, vsak človek deluje po dveh principih: ustvarja razliko med tistim, kar je, in tistim, kar misli, da je. Ali pa ustvarja razliko med tistim, kar je, in tistim, kar bi rad, da si drugi mislijo o njem. Manjša ko je razlika, bolj avtentičen je človek. Izhajam sicer iz naravoslovja, znanosti: razlika dveh potencialov v elektrotehniki je napetost, večja ko je napetost, večji tok žene. Na eni strani imamo plus, na drugi minus; imamo fazo in nulo, vse pa se dogaja ravno med to napetostjo. Poznamo le pet parametrov, okoli katerih poteka vse življenje. To so: slava, moč, denar, oblast in vpliv. Ampak hvala Bogu, da ima matematika še tako imenovano obratno vrednost 1/a. Ali drugače: če sem zdaj na eni strani reke, kjer je vse razdeljeno na plus in minus, na drugi strani reke ni nikogar. Tam so čiste otroške sanje, tam lahko govoriš o časti, ugledu, ponosu, dostojanstvu, poštenju, empatiji, altruizmu ... Na prvem bregu reke se moraš naučiti preživeti, tam moraš v boj, nastaviti lice in delati razliko med tistim, kar si, in tistim, kar bi rad, da si drugi mislijo o tebi. A na drugi strani je življenje zelo lepo in tam si res lahko takšen, kakršen si. Samo priznati si moraš, kajti okolje te vidi natanko takega, kakršen se mu sam daješ. To, kar ti oddajaš, se odbija kot ojačevalec. Lepo je, ko greš v naravo in si rečeš: »Poglej ga, 57 let starega dedca, plešast in vampast, a narava ga obdarja s prijetnim šumenjem in sončnim žarkom!« Sam 99 odstotkov svojega življenja preživljam na tej obratni strani in redko stopim na drugi breg, kjer se borim z vsemi silami, in ko se le da, pobegnem.
To je pa kar privilegij. Ampak ste si ga izborili sami.
Sem. Vendar zelo težko. Žrtvoval sem plačo, položaj. A izbral sem, kar sem.
So vas ljudje utrujali, ste zato začeli bežati v samoto?
Da, so me. Ne glede na to, da ljubim človeške izume, evolucijo, sem ponosen na to, kaj se je razvilo iz homo sapiensa, mi je ptičje petje vseeno ljubše od Pink Floydov, čeprav so moja najljubša glasbena skupina. Šumenje slapa mi je ljubše kot glasba Mozarta in Beethovna. Tako je. Tragično v resnici, da se ob samomorilskih napadih sicer počutim grozno, a ko vidim v zavetišču trpečega mucka, moram preklopiti na drug program. Ker ne zdržim.
Ste srečali v medijih človeka, za katerega ste jasno vedeli, da ta svet ni zanj, da bi moral v samoto?
Emil Filipčič je bil tak človek. V mojem življenju je pustil močan pečat. Da bi le kdo o njem napisal knjigo! Nekoč je na avtobusni postaji spoznal človeka, ki ga je vprašal za pot do železniške postaje. V njegovih očeh je videl, da ne bo izvedel nič. Zato je odšel z njim in na njegovi kmetiji ostal dve leti. Hkrati pa se ga je velikokrat nasekal in silil v družbo, ki je ni ne maral ne prebavljal ter se poniževal sam pred sabo, da se je družba lahko režala. »Emil, zakaj ne narediš tega koraka in greš stran od njih?« sem ga prosil. Odgovoril je (pove pijansko, op. p.): Sašo, mene vleče med te ljudi ... Pa ga ni. Jaz sem mu bil zelo podoben, a sem se civilizacijsko prilagodil, da sem v tem svetu lahko preživel.
Darwin bi bil ponosen na vas.
Ja, evolucija je šla naprej, vrsta pa žal ni uspela. Nisem napisal knjige, posadil drevesa, otrok nimam. (Smeh.)
Alan Hranitelj, kostumograf
Alan Hranitelj: »Ljubši so mi pogovori na štiri oči.« Foto: Matej Družnik
Povejte mi, Alan, vas ljudje kdaj utrujajo?
Hmn, odvisno, kateri, odvisno, kdaj. Če niso vampirji, me ne. (Smeh.) Množic ne maram pretirano, zato večinoma ne hodim niti na gledališke premiere. Kadar je udeležba nujna, pač grem, poskušam se imeti dobro in potem grem največkrat med prvimi domov. Preveč ljudi in energij na enem kupu me izčrpava, zato potrebujem za protiutež samoto svojega doma in družbo moje mačke Zoje.
Nekateri dobijo ideje z viharjenjem več možganov, drugim se najboljše ideje utrinjajo v samoti. Vam?
Delo v gledališču je vedno kombinacija dogovorov, pogovorov in sodelovanja z režiserjem, scenografom, igralci in drugimi ter samotnega ustvarjanja doma. Ljubši so mi pogovori na štiri oči, ampak če projekt zahteva timsko viharjenje, sodelujem in usklajujem svoje videnje predstave z drugimi ustvarjalci.
Svojo drugačnost ste izkazovali že, ko ste bili otrok? So vas želeli »popraviti«?
Ne. Čeprav obdobje ni bilo naklonjeno otrokom, kot sem bil sam, starim dušam ali indigo otrokom, kakor hočete, sem imel srečo. Na ta svet sem prinesel veliko stvari, ki jih sam in moji bližnji nismo razumeli. Želeli so mi pomagati, a niso vedeli, kako. Proti koncu osnovne šole sem povsem odraslo in razumsko rekel mami, da si želim k psihologu. In smo šli.
So psihologi razumeli vaš notranji svet?
Večinoma so, obiskal sem kar nekaj psihologov in na koncu imel redna srečanja z dvema. Večletni pogovori s strokovnjaki so pomagali ozavestiti moje fobije in premočno zaznavanje energij v okolju. Skozi pogovore sem svojo hiperobčutljivost sprejel kot del sebe, razblinile so se njene temne razsežnosti in se obrnile v nekaj najbolj pozitivnega zame, v vodnjak, iz katerega črpam svojo moč in ustvarjalnost. S sedemnajstimi leti sem začutil v sebi ravnotežje in začel bolj odprto in bolj pozitivno doživljati svet. Mama se je pri moji vzgoji maksimalno potrudila, ravnala je bolj po intuiciji kot po priročnikih, ki jih takrat sploh še ni bilo. (Smeh.)
Hodili ste k psihologom, a ne zato, ker bi bilo z vami kaj narobe. Ostali ste zvesti sami sebi.
Res je, te energije še vedno zaznavam. Pred leti, ko sem ustvarjal nova oblačila za pogrebnike, cvetličarje in vzdrževalce ljubljanskega pokopališča Žale, sem doživel eno svojih najbolj toplih izkušenj v življenju. Ko sem na začetku sodelovanja vstopil v njihovo nizko stavbo z dolgim praznim hodnikom in vrati ob strani, sem kar obstal in rekel: »O, madona, je tukaj gneča!« In ja, zaradi tovrstnega zaznavanja energij okrog sebe v prostoru sem kot otrok obiskoval psihologa. Energije še vedno vidim, čutim, so del mojega življenja, s tem da jih zdaj doživljam kot eno največjih daril.
