Tiskane izdaje
Uvod
Zadnja odmevna razsodba ustavnega sodišča, ko je kot neustavno razglasilo zahtevo za referendum o slabi banki in državnem holdingu je, kot že mnogokrat, povzročila nasprotujoče si reakcije med obema političnima poloma. Toda tokrat je razcepila tudi pravno stroko. Proti odločitvi so se vzdignili mnogi ugledni ustavni pravniki in laiki lahko samo kimamo njihovim argumentom. Res je, odločitev ustavnega sodišča in še posebno utemeljitev te odločitve nimata s pravno veljavnimi argumenti posebne veze. A na drugi strani moramo ekonomsko osveščeni laiki pritrditi dr. Petriču in ostalim sodnikom ustavnega sodišča, ki so s svojo odločitvijo obvarovali državo pred zdrsom v kritično področje finančne krize, katere sami brez tuje intervencije in pomoči ne bi več mogli obvladati.
Kdo se torej moti? Kaj pa če imata obe strani prav? Če imata obe strani prav, je možen samo en sklep. Pravna država z vsem svojim bliščem je vzrok in ne rešitev krize. Kako predrzna misel v času, ko se niti najbolj pokvarjeni politiki ne upajo več dvomiti v vladavino prava in jo s transparenti zahteva tudi ulica. Zadnja razsodba Komisije za preprečevanje korupcije (KPK), ki se nanaša na vodilna strankarska prvaka, je meni, kot levo-desno neopredeljenemu opazovalcu, za trenutek celo vzbudila upanje, da bodo inštitucije pravne države počasi začele čistiti Avgijev hlev. A potem sem poslušal komentar [Alija] Žerdina in [Janeza] Markeša, kjer sta me spomnila na dejstvo, da poslanci obeh vodilnih strank, ki so izrazili referendumsko podporo svojima vodjema, zavzemajo skoraj ustavno večino v parlamentu. Kaj to pomeni? Četudi bi bila teža obsodbe KPK prevelika za oba prvaka in bi posledično odstopila, pa miselnost v glavah njihovih podanikov ostaja.
Ob tem sem se spomnil na Italijo in obdobje delovanja sodnika Antonia Di Pietra, ki je počistil kar nekaj skorumpiranih politikov. No po določenem času se je Italija vrnila v stare tirnice. Res je, Slovenci nismo Italjani. Res pa je tudi, da nismo Nemci in še manj smo Skandinavci, s katerimi nam še posebno intelektualci leve provenience tako radi strežejo. Ob osamosvojitvi je bila popularna Švedska, pred leti je njeno mesto prevzela Finska, zdaj je v trendu Islandija. A razlike med nami in Skandinavci v poštenju so mnogo večje kot razlike v barvi las ali oči. Slovenci smo pač pošteni na slovenski način. Ko se dokopljemo do oblasti ne pozabimo na svoje sorodnike in prijatelje. Na državo gledamo kot na od zunaj vsiljeno oblast, ki jo spoštujemo samo zaradi moči, ki jo ima, ne pa zaradi ponotranjene moralne avtoritete. Državo spoštujemo samo tam kjer svojo moč izkazuje, drugje jo goljufamo. Kdo od nas se še ni pogodil s kakim izvajalcem za delo brez računa in se tako izognil davku? V nas morda še vedno odmeva jek in krik prvotnega pokristjanjenja z ognjem in mečem. Potomci vikingov so glede tega popolnoma drugačni. Za njih je država mnogo bolj kot inštitucija represije, moralna avtoriteta, ki jo spoštujejo brez prisile in strahu. Kaj pa, če je vzrok njihove moralnosti v tem, da so bili zadnji v Evropi, ki so sprejeli krščanstvo in z njim povezane civilizacijske norme in hkrati šele takrat opustili svojo plemensko strukturo, kolikor so sploh jo. Zato so tudi najmanj pokvarjeni. Da ta misel ni čisto iz trte zvita lahko sklepamo tudi po tem, da so med Evropejci najbolj skorumpirani sredozemski narodi, ki imajo najdaljšo tradicijo pravnega reda. Zato je popolnoma utemeljen sledeč pomislek: če vsaj navzven pravna država deluje v dobro vikingov, ni nujno, da bo kadar koli delovala nam.
V tej luči nikakor ne more škoditi kritičen pogled v samo drobovje tega, kar se imenuje pravna država oziroma vladavina prava. Sedanja kriza je namreč razkrila vso njeno nemoč v Sloveniji. Doslej se je izkazala kot nesposobna v boju s korupcijo in propadom vrednot. A vsakršno sklicevanje na tranzicijo je tu odveč. Pravna država, z redkimi izjemami, je odpovedala tudi na Zahodu. Tudi tam je prišlo do velike prerazporeditve bogastva. Klan managerjev, pravnikov in finančnih svetovalcev si je prigrabil velikansko premoženje na račun majhnih delničarjev in institucionalnih lastnikov, kakršni so na primer pokojninski skladi.
Vladavina prava kot Matrica
Upanje, da bi s spremembami zakonodaje zajezili moralno erozijo, ki se vse bolj kaže kot temeljni vzrok krize, je prazno. Pravzaprav nas trud v tej smeri peha v drugo pogubo. V sociologiji ni neznan vidik države in prava kot primera mehanicistične organizacije, neke vrste stroja za produkcijo pravic. Zato mi najprej dovolite, da osvetlim pravo kot posebne vrste stroj - avtomat, ki je programiran po volji zakonodajalca, da s čim manj napak zagotovi želene pravice oziroma vzdržuje predvidene odnose. Podobno kot naj bi bila država orodje večine, naj bi bilo pravo orodje države. Nekakšna umetna podzavest, umetna inteligenca, ki zvesto izpolnjuje naloge zavesti (države, oblasti) tudi potem, ko je le-ta že pozabila nanje.
Človekova podzavest si beleži in zapomni vse dogodke, ki so se posamezniku pripetili. Vsak dogodek sproži drobno spremembo v sinapsah odgovarjajočih živčnih celic in na ta način se človek uči. Podobno vlogo imajo tudi dispozicijski deli zakonov, torej tisti deli, ki opredeljujejo hipotetične situacije na podlagi katere se sproži sankcija. Dispozicija je pravzaprav spominska celica družbe na dogodke, ki so povzročili oziroma motivirali konkreten zakon. Npr. slovenski Zakon o preprečevanju korupcije iz leta 2004 ima v 28. členu zapisano dispozicijo: »Naročniki, ki poslujejo po predpisih o javnih naročilih, ne smejo poslovati s poslovnimi subjekti, v katerih je funkcionar oziroma njegov družinski član posredno ali neposredno imetnik poslovnega deleža ...«. Tega zakona v socializmu nismo potrebovali, saj državne ustanove praviloma niso poslovale s privatnim sektorjem. Z razmahom privatne iniciative je seveda prišlo do zlorab in zakon je s to dispozicijo zapisal v družbeno zavest, da je tako poslovanje ne samo nečedno, temveč tudi kaznivo.
Zakonodajalec, torej parlament v svoji iskreni ali navidezni ihti, da bi zajezil vsesplošno erozijo poštenja, dodaja, tako rekoč dnevno, v umetno inteligenco nove in nove zakone. Korpus le-teh se nezadržno širi in postaja posamezniku vedno manj pregleden in razumljiv. Ob tem se v telo prava neizbežno prikradejo nove in nove neskladnosti. Čeprav naj bi za skladnost zakonov že ob nastanku poskrbel zakonodajalec, kot kaže praksa, mnogih situacij ne zmore predvideti. Ustavno sodišče, ki je korekcijski organ, je preobremenjeno in zmore odpravljati le najbolj v nebo vpijoča neskladja. Pri tem zagotovo ni v pomoč dejstvo, da določena neskladja obstajajo med pravnimi načeli, torej v samem jedru prava, in njihovo reševanje je prepuščeno zakonodajalcu in sodni veji oblasti v skladu s prevladujočo družbeno klimo časa. Tako je, na primer, deklarirana svoboda govora vedno v koliziji s pravico posameznika do dostojanstva. Privatna posest je v koliziji s pravico do svobodnega gibanja. In še bi lahko naštevali.
Kako se ravna hlapec, ki mu je gospodar obolel za shizofrenijo? Začne razprodajati premoženje, nadlegovati gospodarico in brcati otroke. Če spodleti zavestna družbena kontrola, umetna inteligenca prevzame oblast. Sodišča so preobremenjena. Sodbe, ki jih sprejemajo, vse bolj spominjajo na kako groteskno igro. Posamezniki in korporacije, ki si lahko zagotovijo obsežno pravno zaščito, se lahko uspešno izogibajo odgovornosti ali izsiljujejo pravno manj podprte posameznike in skupine. Življenje je postalo tako regulirano, da se v njem znajdejo samo še velike pravne pisarne. Pravo je pravzaprav postalo Matrica - stroj, umetna inteligenca, frankensteinska pošast ki je ušla izpod nadzora svojega stvarnika človeka.
Vladavina prava kot negacija družbe
Krepitev pravne države, ki je krepila idejo svobode, tako politične kot ekonomske, je omogočilo gospodarski in spremljajoč družbeni razvoj prvobitnih civilizacij, a je bila hkrati vzrok propada plemenskih vrednot. Osnovne norme in svoboščine, ki jih je uvedlo pravo, in s katerimi so pravzaprav utemeljene človekove pravice, so bile hkrati tudi smrtna obsodba plemenski družbi. Na tem mestu moram omeniti predvsem dve normi: ne-retroaktivnost zakonov in predpostavko nedolžnosti. Ne-retroaktivnost zakonov in predpostavka nedolžnosti sta ključni normi, ki civilizacijo ločujeta od barbarstva. Posameznikom zagotavljata zaščito pred muhavostjo oblastnikov in linčem množic.
V nasprotju z vladavino prava pa družbena narava človeških bitij zahteva pokoro celo za dejanja, ki sicer niso nikjer eksplicitno prepovedana, a niso v skladu z veljavnimi vrednotami. V nasprotju z vladavino prava družbena narava človeških bitij zahteva stalno dokazovanje potrebnih vrlin. Retroaktivnost zakonov in predpostavka dolžnosti sta ključna elementa funkcioniranja plamenskih ureditev, kar je čisto nasprotje civilizacije. Lahko rečemo, da je država definirana v točkah, kjer se lomi družba in obratno. Tisto, kar dandanes imenujemo družba, je zato samo senca tistega, kar naj bi družba bila. Ista lastnost, ki državo ločuje od barbarstva, je hkrati tudi kal njenega moralnega propada.
Ljudje potrebujemo toplo in varno okolje. Vendar so naša pričakovanja vezana na pravno državo v socialnih in ekonomskih zadevah zgrešena - nerealna, podobno kot bi slepec topel objem pričakoval od parne lokomotive. Država se mora pri svojem ravnanju zaradi principa ne-retroaktivnosti kot stroj držati postopkov in pravil, četudi se izkaže, da so skregana z zdravo pametjo, pravico in moralo. Ljudem je tak odnos tuj, zato si poiščemo varnost med prijatelji in njihovimi prijatelji in si poskušamo na vse načine splesti socialno mrežo, ki nam zagotavlja toplino in občutek varnosti. Žal na ta način plemensko vedenje, ki ga je civilizacija uničila navzven, navznoter izbruhne na dan kot nepotizem, korupcija, klientilizem ipd. Noben nasilni red ne more ukloniti človekove družbene (plemenske) narave. Koliko se ta kaže kot plemenitost in koliko kot barbarstvo, je odvisno od obsega grožnje in nasilja, ki ga uporablja suverena oblast. Več je grožnje in nasilja, več je barbarskega med ljudmi. Razvoj civilizacije gre v korak s propadom tradicionalnih družbenih vrednot. Sodobna civilizacija je pošasten hibrid, sestavljen iz mehanskega ustroja države, ki oklepa in se zažira v organsko tkivo družbe in ji ne pusti zadihati. Če vzamemo v obzir imperialni nastanek sodobnih držav, potem je to izpričano sovraštvo državno tvornih sil do plemenskih načel nekako razumljivo. Posameznik, ki je zaradi družbeno uničevalnega delovanja državnega aparata oropan svojih družbenih (plemenskih) vezi, izgublja moralo. Kot takemu mu ne gre več zaupati. Iz tega pa izhaja ta pretirana ihta oblasti, da bi vse regulirala in predpisala. S tem država predaja oblast v roke Matrici in si seveda koplje grob.
Civiliziran pravni red je bil postavljen zato, ker ljudje niso mogli slepo zaupati tujcem (civilizacija pomeni veliko ljudi, kar implicira, da ti ne vlada več oče ali stric, temveč nekdo, s katerim te ne vežejo nobene direktne ali indirektne vezi - tujec, ki je lahko drugega rodu). Na svojem začetku je državno pravo samo dopolnjevalo rodovno ureditev, ki je bila še vedno živa in je urejala medsebojne odnose znotraj posamezne etične skupnosti. Rodovna ureditev je vsebovala običaje in navade, ki so se razvijali skozi stoletja in tisočletja življenja rodu in plemena. Antropologi so odkrili, da imajo celo najbolj primitivna plemena zelo kompleksna pravila. Ta pravila vzpostavljajo osnovne norme (plemena): kaj je incest, kaj je sorodnik, kdo sta mož in žena, kdo so zakoniti otroci. Toda navkljub vsej kompleksnosti te plemenske ureditve ne poznajo skoraj nobenih postopkovnih pravil. Postopkovna pravila so običajno omejena na imenovanja osebe (npr. poglavar) ali telesa (npr. svet starcev), ki razsoja v primeru konfliktov ali prestopkov. Razsojalo se je, in nekje se še vedno, po zdravi pameti. To izraža zaupanje pripadnikov plemena v izbrane arbitre. Med divjaki niti beseda ni potrebna, saj člani plemena vedo, da bo npr. njihov poglavar storil, kar je za njih najbolje, po potrebi bo žrtvoval tudi sebe, da ohrani plemenske vrednote. Zakaj naj bi se o tem sploh izrekal? Mar mora oče vsako jutro sinu zagotavljati, da bo mislil tudi na njega, ko bo sklepal nek posel?
Civiliziran človek je socialni invalid v primerjavi s plemenskim ravno zato, ker ne more imeti zaupanja. V stoletjih razvoja v civilizaciji je prihajalo do vse večje ekonomske razslojitve, razselitve in mešanja, zato so tradicionalni plemenski običaji in navade počasi slabeli, in vsaj kar se tiče pravne relevantnosti, tudi izginili. Pri tem ne gre zanemariti niti dejstva, da je imperialna oblast zaradi lažjega podjarmljenja plemenske poglavarje in svete pogosto postavila izven zakona oziroma prepovedala. Čeprav lahko, zgodovinsko gledano, zaupanje vežemo na sorodstvene vezi rodovne ali plemenske skupnosti, pa sorodstvene vezi v resnici niso nujne za vzpostavitev zaupanja. Zaupanje izhaja iz prepričanja v dolžno ravnanje drugega posameznika (arbitra), v ravnanje, ki se podreja skupnemu dobremu in ne podlega osebnim željam ali partikularnim interesom (moralnost). Paradoksalno se najmočnejše prijateljske vezi stkejo v najtežjih situacijah, kot na primer v vojni. Pripadniki iste enote, ki so šli ramo ob rami skozi pekel istih bitk, zaupajo svoje življenje tovarišem takrat in za vedno.
Vojna iz razumljivih razlogov ne more biti rešitev za problem socialne odtujenosti. Zagotovo pa to ne more biti niti vladavina prava oziroma pravna država, razvlečena čez celotno družbeno telo. Osnovna ideja vladavine prava je v podrejanju vsega relevantnega družbenega življenja pravilom in postopkom, ker naj bi le-ti posamezniku zagotavljali zaščito pred muhavostjo oblastnikov in linčem množic. Ta paradigma lahko izhaja samo iz predpostavke nemoralnosti.
Bojno tovarištvo nam izpričuje, da moralnost in zaupanje ne izvirata neobhodno iz sorodstvenih in rodovnih vezi. Zavrnitev principa vladavine prava zato ne pomeni nujno povratek v barbarstvo. Ravno obratno, vzemimo za primer najznamenitejšo sodbo v zgodovini, Salomonovo razsodbo v primeru dveh mater, ki sta zahtevali istega dojenčka. Ta razsodba v pravni državi sploh ne bi bila možna. Si predstavljate sodni postopek, v katerem sodnik ukaže ubiti nedolžno dete? Retorično vprašanje, s katerim pravniki strašijo laike: »Vladavina prava ali barbarstvo« je lažno. Pod barbarstvom imajo pravniki v mislih razsojanje po zdravi pameti. Boljše retorično vprašanje bi zato bilo: »Zakaj ne vladavina prava in zdrava pamet?« ali »Kako združiti vladavino prava z zdravo pametjo?« ipd. Za nadaljnji napredek človeštva je nujno upoštevanje obeh principov.
Pravo kot osnova sožitja
Ena temeljnih značilnosti, po kateri se človek razlikuje od ostalih primatov, je zmožnost dolgoročnega planiranja. Ljudje potrebujemo varnost in zato potrebujemo predvidljivo okolje, v katerem vemo vnaprej, kaj nas lahko čaka, zato da vemo, kam investirati svoje napore, in da se izognemo težavam. Ljudje ne maramo džungle, kjer nas na vsakem koraku čaka presenečenje, ne maramo džungle, tudi če je papirnata - sestavljena iz zakonov. Pravo je orodje, s katerim naj bi si družba ustvarila predvidljivo okolje, prikladno za načrtovanje in investiranje posameznikov v medsebojni harmoniji in brez nasilja. To okolje je virtualni svet, ki ga ravno pravo šele vzpostavi. Osnovni gradnik takega okolja so zakoni, ki utemeljujejo prepovedi, obveznosti in pravice. S temi inštrumenti družba izdela neke vrste karto, ki vodi posameznike do želenih ciljev. To mislim v čisto psihološkem smislu. Danes obstajajo nevrološki dokazi o mestu v možganih, ki je zadolženo za to karto.
Pravo je ravno iz te psihološke nuje neizogibno za delovanje vsake skupnosti. Podobno kot v arkadni računalniški igri, posameznik osvesti prepovedi in obveznosti kot ovire, ki jih mora upoštevati na poti. Pravice mu predstavljajo sredstva, s katerimi vpliva na okolico, da se lahko pomika proti ciljem. V pravni teoriji je pravica opredeljena kot zmožnost posameznika, da s pristankom in pomočjo države vpliva na dejanja drugih. Toda pravice lahko enačimo z zmožnostmi samo v tem virtualnem svetu, v katerem posamezniki načrtujemo svoja življenja. V realnem svetu pravice niso enake zmožnostim. Tega se zaveste, če na primer v temni ulici naletite na roparja, ki z orožjem od vas terja denar. V tistem trenutku vam vse napisane pravice ne pomagajo čisto nič. Takrat ste dejansko nezmožni vplivati na dejanja drugih, čeprav pravice še vedno imate. To vam bodo naslednje jutro zagotovili na policijski postaji ali v bolnišnici. Ta opisana situacija postavlja eno temeljnih definicij v pravu na laž. Vendar srečanje z roparjem, če se ne zgodi prav pogosto, ne zamaje vere ljudi v pravno državo, niti jih ne odvrne od tega, da bi še naprej načrtovali svoja življenja na podlagi napisanih pravic. Imamo organe pregona in sodišča, ki poskrbijo, da se storjene krivice, torej odstopanja od plana, kaznujejo.
Problem današnjega časa je, da se večina krivic zgodi v virtualnem svetu. Naši načrti so spodleteli, čeprav smo vestno igrali po pravilih igre. Marljivo smo se učili v šoli, garali v službi in kljub temu nekateri komaj vzdržujejo svoje družine. Med tem časom nas je naša lastna izvoljena oblast podjarmila in pahnila v sužnost t. i. mednarodnim organizacijam in bankam po logiki pravil, ki jo navadni smrtniki nismo mogli predvideti. Take igre ne moremo in nočemo več igrati. Virtualni svet je odpovedal. To ni bila kršitev pravil, ki ji sledi ustrezna sankcija in restavracija prvotnega stanja, kot v primeru uličnega ropa. Nasprotno, to je bila igra po pravilih, saj sodišča praktično niso mogla obsoditi nikogar. Izkaže se, da je to, kar se imenuje in navzven kaže kot sodobni pravni red, še za pravnike le pragozd predpisov, za laike je pravni red skoraj kaos.
In kje je tukaj krivda prava, se bo vprašal bolj pozoren bralec. Saj so bili politiki tisti, ki so na eni strani sprejemali nove in nove zakone in na drugi strani »pozabili« zakonsko zadovoljivo zaščititi državno premoženje, da ne bi prepoceni izginilo v rokah peščice posameznikov. Krivda prava je v tem, da posameznikom od nekdaj obljublja zaščito osnovnih človekovih svoboščin in lastnine, a so se njegove obljube v krizi izkazale za prazne. Pravni red, ki je zgodovinsko branil lastnino pred tatovi in lopovi vseh vrst, je pred kriminalci v belih ovratnikih popolnoma pokleknil. Ti danes ne nastopajo več v ponošenih suknjičih ali v črnih usnjenih jaknah s krinko čez oči. Pravzaprav sploh ne nastopajo več, temveč se pustijo zastopati pravniški stroki sami. Posameznik je v boju s temi lopovi popolnoma nemočen. Bodisi ga pretentajo kot odpuščenega delavca v podjetju, ki ga je prevzel novi lastnik, ali ga prevarajo kot podizvajalca ali dobavitelja. Krivci se vedno uspešno izmuznejo ob asistenci prava in pozitivne zakonodaje, ki vsakemu zagotavlja pravno varnost.
Ni pa nemočen samo posameznik. V prazne obljube ideje prava so slepo verjeli in še vedno verjamejo tudi politiki. Celo tisti, ki smo jih imeli ali jih še imamo za poštene, ne glede na to, katere imamo ali imate v mislih, so vedno imeli polna usta pravne države. Toda pred njihovimi očmi se je, na škodo večine, precejšen del nekdanjega družbenega premoženja preselil v roke brezvestnih pohlepnežev. Ti so si ob asistenci prevejanih odvetnikov lahko privoščili tako rekoč vse. Inšpekcijske službe, policija in tožilstvo so se kot pijanec plota držali strogih pravil, postopkov, zakonov in pri vsem tem jim je zmanjkalo časa ali dokaznega materiala ali prič, da bi na koncu lahko dosegli kako odmevno obsodbo.
Dogajanje v ZDA in drugje po svetu je skoraj identično. Razlika je morda le v obliki premoženja, ki so ga ljudje izgubili. V ZDA so bili ljudje ob lastnino tako, da so se drastično zmanjšale vrednosti portfeljev različnih pokojninskih skladov. Kot sol na rano ali kot katalizator nezadovoljstva se je ob vsem tem pojavila še gospodarska kriza. V tej krizi je nesposobnost prava, da bi izpolnilo pričakovanja, še bolj očitna. Vse možne rešitve za sedanjo krizo se zdijo skregane z osnovnimi principi vladavine prava. Ekonomski napredek je možen na Kitajskem in v Turčiji, kjer so osnovne svoboščine drastično omejene. Vsaj delno povračilo odtujenega premoženja bi bilo možno samo ob »barbarskem« suspenzu presumpcije nedolžnosti in ob uveljavitvi zakonov za nazaj.
Ljudje smo se morali skozi vso zgodovino soočati z različnimi izgubami. Naravne katastrofe in revolucije so mnogim vzele življenja ali premoženja. Omenjena tajkunizacija še ni pripeljala do splošne katastrofe. Saj nas večina zaradi tega ni niti lačna niti nas ne zebe. Toda, ko govorimo o virtualnem svetu, ne gre za dejansko stisko. Gre za strah pred stisko. In ni stiska samo v tem, da nimamo jesti ali nas zebe. Stiska je tudi, če smo na nek način izločeni iz družbe. Ves smisel načrtovanja je ravno v tem, da se izognemo stiski. Če pa sekajo levo in desno od nas brezposelnost, neizplačevanje plač, neplačevanje računov malim podjetnikom, dejansko zmanjševanje socialnih pravic ravno takrat, ko jih najbolj potrebujemo, ob tem, da smo leta in leta vestno plačevali vse prispevke - kako naj se ob vsem tem še na kaj zanesemo. S finančno krizo v območju evra se pod vprašaj postavlja še sam denar. Kot v sanjah se nam papir, na katerem smo začrtovali svojo prihodnost, pred očmi drobi na koščke. Konture geografskih značilnosti na naši karti so se prečudno razvlekle, kot podoba ure na Dalijevi sliki.
Niti politiki, kaj šele navadni smrtniki, ne moremo več kartirati svoje prihodnosti. V tej točki se pokaže vsa beda sodobnega prava. Pripeljalo nas je na rob džungle, iz katere nas je vodilo od začetkov civilizacije. Kako se je moglo to zgoditi? Razmere lahko primerjamo z ladjo, ki plove v oblačnem vremenu brez kompasa. Edino, kar kapitanu v takih razmerah kaže smer, je brazda vode, ki jo ladja pušča za sabo. Pri takem načinu plovbe se po določenem času ladja neizbežno vrne k isti obali. Majhne, neopazne napake krmila se s časom seštevajo in vodijo ladjo na krožno pot, vse dokler ne posije sonce. Sonce je referenčna točka, ki kapitanu omogoča korekcijo smeri. Pravo je kapitan brez kompasa v oblačnem vremenu. Pravo nima referenčne točke, ki bi omogočala korekcijo smeri. Čista ekstrapolacija pravnih načel nas vodi nazaj v kaos. Pravo pogreša to, kar samo, po znamenitem avstrijskem pravniku židovskega rodu, Hansu Kelsnu, imenuje »Grundnorm«.
Zaključek
Če povzamem, kriza pravne države temelji na dveh zmotah. Prva zmota so prevelika pričakovanja, ki jih družba goji do prava. Če želite, da vas bo vaš pes ubogal, ne boste klicali veterinarja. Vladavina prava predpostavlja in po-postavlja (vzpostavlja) množico antagonsitičnih, med seboj tekmujočih individuumov in skupin, med katerimi ne obstaja drugih vezi, razen zakonsko zavezujočih. To je kvazi družba, v kateri skupnih vrednot celotne skupnosti ni, čeprav si jih skupnost želi, a jih ne more vzpostaviti, ker se v tem zmotno zanaša ravno na vladavino prava. Za to zmoto lahko deloma okrivimo tudi pravo, saj se je okitilo z imenom, ki namiguje na moralno normo, kakršna pravičnost je. Veterinar pač ni nujno vešč pasje dresure. Glavni del krivde ostaja na laičnem delu družbe, ki ni hotela ali si ni bila sposobna najti vzporednih rešitev. Več o vzporednih rešitvah si lahko preberete v knjigi Enotna politična teorija, ki je brezplačno dosegljiva na internetu.
Druga zmota je zabloda prava, ki je na poti od barbarstva do civilizacije hote ali nehote pozabilo na svoje poslanstvo po vzpostavitvi miroljubnega sožitja med ljudmi na podlagi uskladitve pričakovanj in dejanj posameznikov, ki potekajo ob opori jasnih in razumljivih pravic ter zakonov. Prikladno je zadeve zaplesti tako zelo, da jih brez tebe nihče več ne bi mogel razplesti. Vladavina prava je postala diktatura pravnikov.
Torej, vzrok krize pravne države ni v nezmožnosti politikov in ljudstva, da bi sledili zakonom, ki so si jih sami postavili, temveč je to kriza sodobnega prava samega, ki ni zmožno izpolniti pričakovanj po vzpostavitvi posameznikom in skupnosti preglednega in obvladljivega okolja in zaščiti skupnih vrednot. Sama po sebi se tukaj ponuja primerjava s časi socializma v Jugoslaviji. Tudi v bivši državi so politiki svojo nezmožnost izpolnjevanja izrečenih obljub ob soočenju z realnostjo na začetku vedno opravičevali s tem, da pač še nismo prispeli v Komunizem. A vsak korak v smeri Komunizma je zmožnost izpolnjevanja obljub samo zmanjšal, vsak korak proč od Komunizma, pa je Jugoslavijo tako v notranji, kot tudi v zunanji politiki, krepil. Krize nimamo zato, ker še nismo dovolj pravna država, temveč imamo krizo zato, ker smo preveč pravna država.
***
Prispevki so mnenja avtorjev in ne izražajo nujno stališč uredništva.
Objavljena besedila niso lektorirana.
