Osnovna stvar, ki jo potrebuje šola, je mir

Za nas so bistveni odprtost, sprejemanje drugačnosti in ustvarjanje ravnotežja med posameznikovimi talenti in njegovimi potrebami. Tako lahko ustvarjamo nekaj skupnega, pravi Iztok Kordiš, dolgoletni direktor Waldorfske šole Ljubljana, ki letos praznuje 25-letnico delovanja.

Kordiš je tudi velik športni zanesenjak. S tekaškimi smučmi je 64-letnik pretekel že na tisoče kilometrov, v smučine pa poskuša zvabiti tudi čim več učiteljev, učencev in njihovih staršev. Na sploh se na Waldorfski šoli Ljubljana dogaja toliko stvari, da nama do božičnega semnja, po katerem je šola najbolj znana, v pogovoru niti ni uspelo priti.

Kakšen je bil vaš prvi stik z Waldorfsko šolo Ljubljana?

Imam tri hčerke, vse so obiskovale waldorfsko šolo v Ljubljani, najstarejša je bila v prvi generaciji, prvi prvi razred. Začelo se je z dvema razredoma, prvim in drugim, in skupaj 56 učenci. Bil je lep čas zanosa, vsi smo želeli spremembe, nekaj novega.

O waldorfski šoli se že ves čas širi veliko predsodkov.

Res je. Pred leti sem na pošti plačeval položnice za šolnino in prijetna gospa na blagajni me je povsem resno vprašala, ali na waldorfski res tepejo otroke. Ena od zablod je, da otroke zavijamo v vato, druga, da je to cerkvena in dogmatska šola, tretja, da se učenci ne naučijo dovolj in da se ne znajdejo v nadaljnjem šolanju. In še kopica drugih je v obtoku.

Kako bi jo torej predstavili?

Bistvo waldorfske pedagogike je čim bolj celosten razvoj otroka. Nenehno poudarjamo načelo Roka, glava, srce, enakovreden razvoj ročnih, intelektualnih in čustvenih sposobnosti. Zelo poudarjamo tudi resilience, življenjsko odpornost, čvrstost, da otrok po šolanju nima le znanja, ampak da ohrani radovednost, zanimanje za življenje. Namesto šolske naloge imamo na waldorfski šoli praznik znanja, nimamo niti številčnih ocen, ampak le opisne. Ne izvajamo pritiska na otroka s testiranjem in vemo, da se zato lahko nauči kvečjemu več, ne pa manj. Vsa ta načela uveljavljamo tukaj in zdaj, v tem prostoru, to pomeni, da je waldorfska šola v Sloveniji nujno drugačna kot na Kitajskem.

Jih imajo tudi tam?

Da, zelo se razvijajo, v zadnjih letih jih je na Kitajskem zraslo približno 300. Evropski waldorfci bomo globalno kmalu v manjšini.

Kaj lahko prinese ta širitev v prihodnosti?

Soustvarjanje nove družbe. Zakaj bi se sprijaznili z družbo, s katero načelno nihče ni zadovoljen? Naj otroke pripravljamo na to? Želimo vzgajati aktivne ljudi, ki bodo sami želeli doseči spremembe na bolje in bodo to sposobni tudi udejanjiti, ne pa da bodo sprejeli vlogo žrtve.

Waldorfska šola Ljubljana je v 25 letih postala – skupaj z nekaj manjšimi šolami tudi v drugih krajih v Sloveniji – že premajhna. Kaj prevladuje pri starših, ki želijo svoje otroke vpisati k vam?

V Ljubljani bi lahko vsako leto imeli tri ali štiri paralelne razrede. Starši pa so zelo različni, skupno jim je mogoče le to, da želijo nekaj drugačnega. Nekateri zelo dobro vedo, za kaj gre pri waldorfski pedagogiki, drugi otroka ne želijo vpisati v javno šolo, taki jih sicer praviloma vpišejo šele v višjih razredih osnovne šole. Mislim, da na sloves naše šole vpliva predvsem pozitivno mnenje tistih, ki so z njo zadovoljni. To je tudi največ, kar lahko naredi šola za svojo prepoznavnost. Seveda ne trdimo, da je naša šola idilična in da so z njo vedno vsi zadovoljni, verjamem pa, da so za nas bistveni odprtost in sprejemanje drugačnosti ter želja učiteljev, staršev in otrok, da delamo nekaj skupnega.

Eden od stereotipov, ki se držijo vaše šole, je tudi, da je za otroke s posebnimi potrebami.

Tudi ta predsodek ne drži, čeprav sprejemamo tudi te otroke. Mogoče otrok v nekem zelo tekmovalnem in storilnostnem sistemu sploh ne more zaživeti, četudi je lahko vrhunsko inteligenten, in takemu seveda ponudimo možnost, zato ker dajemo veliko poudarka na razvoj posameznika, njegovega občutka za družbo in za drugega, da ni vse le v egu. Ne zanimajo nas le odličnjaki, zagovarjamo pestrost, šolski razred kot svet v malem. Pravega ravnotežja v tem sploh ni lahko vzpostaviti, to je nenehno brušenje.

Rekli ste – roka, glava, srce.

To pomeni, da pri odraščajoči osebi poleg mišljenja razvijamo tudi čutenje in voljo. Še tako briljantne ideje brez volje ni mogoče udejanjiti. Zato v našem učnem načrtu poleg predmetov, ki jih ponuja javna šola, najdemo tudi predmet ročna dela, pri katerem gre za razvoj finomotorike, ki seveda močno vpliva na razvoj možganov in inteligence. Osnovnošolci pletejo, kvačkajo, vezejo, polstijo, šivajo, oblikujejo les. Srednješolci si sešijejo oblačilo, ki ga tudi sami ukrojijo, pletejo košare, oblikujejo kamen, glino, baker. Imamo tudi pouk evritmije in bothmer gimnastike, kjer se razvija zavedanje telesa, sebe v prostoru in v odnosu do drugih. Tako osnovnošolci kot srednješolci ustvarjajo tudi gledališke predstave, ki združujejo vse, od razumevanja vsebine igre, učenja besedila, vživljanja v vlogo do razumevanja odnosov in interakcije z drugimi ...

Kje so zdaj waldorfci, ki so se šolali pred 25 leti?

Povsod, od gozdarskih inženirjev v Sloveniji do filmarjev v Ameriki in psihologov v Angliji. Nekateri imajo tudi že otroke na waldorfski šoli, sam imam že vnukinjo v drugem razredu, dva vnuka pa sta v waldorfskem vrtcu. Nekaj bivših učencev tudi že uči na waldorfski šoli.

Kako postaneš waldorfski učitelj?

Pri nas lahko uči vsak s končano sedmo stopnjo izobrazbe, fakulteto katere koli smeri, in z waldorfsko specializacijo, triletnim študijem ob delu, ki ga izvajamo na naši šoli.

Največja vladna stranka poskuša doseči spremembo ustave, s katero bi omejila financiranje zasebnih šol. Kako vidite ta politični manever, ki bi lahko vplival tudi na vašo šolo?

Menim, da je delitev na javne in zasebne šole neprimerna, boljša bi bila delitev na pridobitniške in nepridobitniške šole. Mi smo neprofitna šola, ki deluje v javnem interesu, izpolnjujemo vse pogoje javne šole. V javnosti uveljavljena asociacija na pridobitništvo zasebnih osnovnih in srednjih šol in politična retorika, da je treba braniti javno šolstvo – od 772 javnih šol je trenutno zasebnih le šest –, sta povsem nepotrebni. Morebitna sprememba ustave in možnost za določanje višine financiranja zasebnih šol s spremembo zakona bi v delovanje šole vnesli le nestabilnost. Osnovna stvar, ki jo potrebuje šola, pa je mir, da se lahko osredotoča na svoje delo. Vsi se borimo za razvoj kakovostnega šolstva in pri tem moramo udejanjati različnost, za katero se zavzemamo. Saj moramo v različnosti sodelovati, ne pa se boriti drug proti drugemu, mar ne? V tem smislu je bila slovenska družba leta 1992, ob ustanovitvi Waldorfske šole Ljubljana, veliko bolj odprta, kot je danes.

Še en paradoks: politične stranke, ki se zavzemajo za socialno enakost, bi z morebitno uveljavitvijo znižanja stopnje financiranja zasebnih šol v resnici povzročile, da bi obstale le bogate šole, to pa bi povzročilo še večje razslojevanje družbe.

Torej waldorfska šola ni dostopna le za tiste družine, ki si lahko privoščijo plačevanje šolnine za otroka?

Na Waldorfski šoli Ljubljana imamo devet razredov socialne lestvice, najnižja mesečna šolnina znaša 50 evrov, seveda pa šolnino moramo imeti, da pokrijemo razliko v stroških.

Zakaj nastaja ta razlika?

Na račun različne cene programov. Waldorfska šola izvaja program po posebnih pedagoških načelih z nekaterimi specifičnimi predmeti in načinom izvajanja in cena tega programa je drugačna od programa javne šole. Na primer ročna dela ali evritmija, kjer je treba razrede deliti, hkrati pa starši nimajo stroškov z učbeniki, delovnimi zvezki in večino šolskih potrebščin.

Od četrtega razreda naprej hodijo učenci tudi v šolo v naravi.

Da, samo v osnovni šoli imamo 13 šol v naravi, od zimskih s tekom na smučeh in alpskim smučanjem do poletnih z veslanjem, jadranjem, pohodništvom in plezanjem. Šole v naravi so večinoma zastavljene kot potovanje, na primer od Slavnika do Strunjana, od Podljubelja do Jesenic, od Soče do Save ali pa od Trbuhovice do Ljubljanice pod Tromostovjem. Več dni zapored so učenci in učitelji skupaj 24 ur na dan, otroci se lahko ob tem povežejo in pokažejo v povsem drugi luči, tudi drugi pridejo do veljave, saj gre za to, da vsak najde svoje mesto, to pa je zelo pomembno za razvoj posameznika v družbi, za sodelovalno družbo, ki je, vsaj zame, prava prihodnost.

V pogovoru radi zaidete v šport, waldorfsko šolo ste okužili s tekom na smučeh.

Res je, na šoli imamo zavidljivo zalogo opreme, ki si jo lahko sposodijo tako učenci kot starši. Veliko družin se zaljubi v tek na smučeh. Sodelujemo tudi na pokljuškem maratonu. V petem razredu, ko so otroci najbolj harmonični, imajo učenci v Tamarju enotedensko šolo v naravi s tekom na smučeh. Že skoraj 20 let prvi teden marca vodim skupino od 15 do 25 tekačev po progi Rajalta Rajalle Hiihto, 444 kilometrov teka na smučeh čez Finsko, od meje z Rusijo na vzhodu do Švedske na zahodu. Prvič, ko se je teka udeležila skupina iz šole, smo šli štirje dijaki, štirje starši in štirje učitelji. Zadnjih sedem let pa pripravljamo tudi podobno prireditev v Sloveniji PPS – Po planotah Slovenije.

V začetku šolskega leta priredite štiridnevni pohod iz Ljubljane na Triglav.

Da, prvič smo šli ob 10-letnici šole, potem ob 20-letnici, zdaj pa to postaja tradicija. Na splošno je za našo šolo značilno ogromno dejavnosti, za katere smo ob 25-letnici sklenili, da jih bomo poudarjali s skupnim geslom Četrt na sto. Čez dve leti bo stota obletnica nastanka prve waldorfske šole v Stuttgartu. Zdaj jih na vseh celinah sveta deluje približno 1300, v eni od že začetih akcij praznovanja pa bo vsaka waldorfska šola na svetu poslala vsem drugim waldorfskim šolam dopisnice z lepimi željami. V ljubljanski šoli smo po razredih že začeli pisati dopisnice, prve pa smo tudi že dobili.

Septembra prirejate tudi maratonski tek na Krim.

Da, začne se s skupnim tekom izpred šole v Streliški ulici v Ljubljani, potem pa čez Barje do Jezera in skozi gozd do vrha Krima. Posamezniki lahko tečejo tudi 22 oziroma osem kilometrov, pomembne pa so štafete, tečejo jih učenci zadnje triade osnovne šole in dijaki pa tudi starši, da skupaj pretečejo celotni maraton. Zadnjih 500 metrov do cilja na Krimu seveda tečejo vsi skupaj, na tej progi pa poteka tudi cicimaraton za najmlajše.

Lani ste z dijaki in starši mentorji ter učitelji začeli graditi eltrak, električno napajani, daljinsko vodeni teptalnik snega za pripravo tekaških smučin.

Za ustvarjalno fantovsko energijo smo iskali nekaj konkretnega, povezanega s tehnično kulturo in naravoslovnim znanjem, in prišli do zamisli o eltraku, majhnem in lahkem teptalniku snega, ki ga bo mogoče prevažati na navadni avtomobilski prikolici. Ima pogon z dovolj močnimi baterijami za približno osem ur delovanja v globokem snegu. Kabino gradimo iz ogljikovih vlaken. Na snegu smo že preizkusili prvo gosenico in zdaj izboljšujemo pogonski del.

Bo torej primeren tudi za občutljivo naravno okolje?

Zagotovo, obenem pa bo dovolj velik, da bo lahko sočasno delal progo za klasično in za drsalno tehniko.

Sneg bo vsak čas tu ...

... in upajmo, da bo zima huda. Letos bomo eltrak dokončali in upam, da bo dovolj priložnosti za uporabo.