0,000 alkohola v krvi

Ste že bili kdaj v norveškem zaporu? Jaz tudi ne, ker po norveških cestah pametno vozim z 0,000 alkohola v krvi. Kazen je namreč najmanj 27 dni zapora, da o finančnem cunamiju niti ne govorimo. Sem pa v neki norveški reviji videl, kakšne so njihove zaporniške celice – kot vzorne študentske sobice, s knjižnimi policami, televizijo, internetom itd.

In zakaj je za pijanost treba odsedeti ravno 27 dni? Tolikšen je minimalni dopust in torej dopust pač žrtvuješ za plačilo svoje nespametnosti; ostaneš v svoji službi, lahko iz zapora še kaj postoriš, morda se celo nekoliko odpočiješ … Zdi se mi, da te pazniki ne maltretirajo, kot je to videti v ameriških filmih, hrana je pač norveška, pravzaprav si na varnem pred zunanjim življenjem; težko, da bi se ti v zaporu pripetil kak Anders Breivik, ki je na otočku pri Oslu pobil 77 mladih ljudi.

Mimogrede, kar tesno mi je pri srcu, ko pomislim na našega zapornika na Dobu, menda edinega političnega zapornika v Evropi. Ki živi ob kruhu in vodi.

Kot je Norveška nekoliko »hecna« pri zaporniškem režimu, tako je pokazala veliko smisla za humor in patetiko tudi pri podeljevanju Nobelovih nagrad za mir. Prispevek mnogih nobelovcev k svetovnemu miru in s tem človekovim pravicam je namreč zelo dvomljiv: Henry Kissinger, Lech Walensa, Jaser Arafat, Šimon Peres, Jicak Rabin, John Hume, Kofi Anan …

Včerajšnja dobitnica Nobelove nagrade Malala? Sramote ne bo povzročala.

Prav »vrhunska« pa je bila podelitev Nobelove nagrade za mir Baracku Obami, in to le nekaj mesecev po izvolitvi za ameriškega predsednika. Obama je namreč v svojih dveh mandatih zakuhal več vojn kot pred njim rekordni George Bush, svet je na Bližnjem vzhodu in s povsem nesmiselnim konfliktom v Ukrajini spravil na rob tretje svetovne vojne – če se ta vojna pravzaprav že ni začela, a se tega še nismo zavedeli. Ta hip naj bi bilo po svetu 51 milijonov beguncev, več kot med drugo svetovno vojno.

ZDA imajo za svoja početja po svetu preveč odpustkov. Če bi bil Martin Luther, bi na vhodna vrata Kapitola v Washingtonu nabil 95 tez v smislu protestantske etike.

Namesto tega imamo bizarnost, da v state departmentu – ko njihovi sateliti in troti obletavajo planet in tudi sejejo smrt – razsojajo o stanju človekovih pravic po svetu. Kajpak se jim podrepniško pridruži komisija Združenih narodov, ki je te dni izdala kar 372 strani dolgo poročilo o skrb zbujajočih razmerah v Severni Koreji. V Pjongjangu so to ocenili kot »pretirane govorice«; morda občasno prihaja do spodrsljajev, so dodali. No, tudi v ZDA občasno prihaja do »spodrsljajev«, recimo na električnih stolih.

Na žalost so svetovne razmere ta hip en sam »spodrsljaj«, začenši kajpak z Bližnjim vzhodom in Ukrajino ter končavši z upehanim zahodnim gospodarstvom, vremenskimi spremembami in onesnaževanjem oceanov. Begunska taborišča in čolni, ki se prebijajo čez Sredozemlje, govorijo že sami po sebi. George Orwell je v 1984 predvidel, da bo svet, vsaj naša polovica, končal v neke vrste globalnem stalinizmu; opazoval nas bo veliki brat s košatimi brki in naši razpadajoči, temačni stanovanjski bloki bodo smrdeli po postanem zelju.

Ne vem, zakaj zelje velja za hrano revežev, meni je ljubše od mesa. Svetlana Slapšak je o zelju napisala imenitno knjigo Zelje in spolnost. Sicer pa pravkar prihaja čas zelja.

Kakorkoli že, veliki brat nas res opazuje, ampak z ameriških satelitov in interneta. Svoboda in človekove pravice še nikoli niso bile tako očitno na krožniku za požrtijo. Edward Snowden bi moral dobiti Nobelovo nagrado, a norveške oblasti si česa takega ne bi drznile. Tudi svoboda držav je relativna, bi pripomnil Einstein.

Pravkar prihaja tudi čas, ko se bo treba znova zamisliti nad ameriško politiko svetovnega policista, ki se mu dogajajo sami »spodrsljaji«, posledice pa se vidijo v vse bolj kaotičnem človeštvu – v mednarodnih političnih razmerah, ki postajajo čedalje bolj nepredvidljive, v humanitarnem pogledu pa katastrofalne. Poglejte samo, kaj se dogaja s Kurdi. Turčija vse to mirno opazuje, pravzaprav tiho sodeluje pri genocidu pred očmi sveta, nekateri pa bi si tako državo še vedno želeli videti v Evropski uniji.

Svet je seveda v zelo klavrnem stanju: svetovnemu policistu vse bolj parirajo Al Kaide, lokalne milice, mafijaši, fundamentalisti, srednjeveški gorečneži in blazneži, ki so sposobni razstreliti vsak vlak ali letalo … Seveda ne bomo moralizirali ali se celo zgražali, vendar se je treba znova zamisliti nad politično »elito«, ki nam svet šofira. In ki je v pričakovanju Nobelovih nagrad za svoje »zasluge«, takšnih ali drugačnih.

Norvežani so bili vsaj toliko pošteni, da nekajkrat Nobelove nagrade za mir sploh niso podelili, očitno pa je, da so v zadnjem času povsem podlegli politizaciji; nagrada se zdaj zdi predestinirana »vrhunskim« politikom, tu in tam se znajde še kaka koristna organizacija ali častivredna sestra. Recimo mati Tereza, Shirin Ebadi itd. Kaj imajo med nobelovci iskati Mihail Gorbačov, Jaser Arafat, Jimmy Carter, Martti Ahtisaari, Barack Obama? Vsi našteti politiki so zaslužni za sedanji kaotični svet; kaosa, beguncev, izginjanja letal pa gotovo niso povzročili kačji pastirji ali otroci plemena Navahov. Očitno je, da so godljo zakuhali in zasmodili politiki, tako kot vse dosedanje.

In politiki se še naprej sončijo v nekakšni »slavi«, malodane hodijo naokoli z lovorovimi venci na glavah. Izbira evropske komisarke iz Slovenije je bila tipičen recept, v kakšnih mineštrah se kuha in smodi ta kasta, ki ne potrebuje nobene profesionalne utemeljenosti, kvečjemu gimnazijsko znanje angleščine. In ne neguje pravzaprav nikakršne otipljive odgovornosti. Spomnimo se, kako so v EU lani zafrkavali Slovenijo zaradi »nujnih strukturnih reform«, zdaj, ko je državica odklonila pomoč in se spet vzpenja na površje, pa so vsi poniknili. No, izmislili si bodo kaj drugega, kajti politika sodi v sfero kinologije – mora vsaj bevskati.

Slovenija tu doživlja same alpinistične in himalajske rekorde. Če se Norvežani vsaj kolikor toliko ukvarjajo s skrb zbujajočimi razmerami po svetu, smo v Sloveniji vprašanje vojne in miru ter s tem povezano degradacijo človekovih pravic zožili na enega samega človeka, zaprtega na Dobu. Pomembnejši je postal od dveh milijonov preostalih državljanov. Zaradi njegovih poslov se maje celoten politični sistem.

Zgražanje nad politiko kot tako je seveda že dolgočasno, vendar je le treba vsaj namigniti, da se je Nobelova nagrada za mir sčasoma sprevrgla v politično nagrado, v zarjavelo medaljo za lomastenje po svetu, vredno … koliko že?

Norvežani imajo ničelno toleranco do alkohola na cestah, čeprav v zasebnem krogu zvrnejo tudi kak kozarec preveč. V svetovni politiki – če sledimo logiki Nobelovih nagrad – pa niti približno ne velja imperativ 0,000. V svetovni politiki se pijano lomastenje, kot je bilo pred leti v Vietnamu ali je zdaj na Bližnjem vzhodu, jemlje kot globalno politiko in celo kot početje v imenu vrednot demokracije. Demokracija je nova ideologija (za vsakodnevno uporabo, tudi kot toaletni papir), ata Marx pa je ideologijo prepoznal kot sprevrnjeno zavest.

Pravzaprav vsi globalno nasedamo nekim predstavam, ki nam jih prireja svetovna politika, in to predstavam z zelo žalostnimi posledicami. Navzlic temu se odličniki vsako leto v oslovskem Rathausu pojavijo v smokingih, si zategnejo metuljčke in si čestitajo za čedalje boljše vodenje sveta. In spijejo kozarec penine – ali še kaj več.

Nekoliko recikliran komunistični vic: Honecker je na turneji po vzhodnonemških mestih. Peljejo ga v razpadajoči otroški vrtec. Vodstvo ga prosi za prenovo. Honecker jih zavrne. Potem obišče bolnišnico, kjer ga zdravniki prosijo za nakup nove kirurške opreme. Honecker zavrne tudi njih. Naslednja postaja je zapor. Tudi ta je že dokaj zanemarjen in upravnik prosi za denar. Honecker tokrat izvleče denarnico, ob tem pa pravi, da zgolj beljenje ne bo dovolj: »Vsaka celica mora dobiti vzmetnico, posteljnino in barvni televizor!« Ko se delegacija vrne v avto, ga spremljevalec vpraša, zakaj je šolo in bolnišnico zavrnil, zapora pa ne. Honecker mu odvrne: »Se ti nič ne sanja, kje bova midva čez nekaj mesecev?«