Tiskane izdaje
Kako se je lahko zgodila renesansa v Sloveniji, če pa sta v evroobmočju vladali z 0,9-odstotno rastjo BDP in 0,4-odstotno rastjo inflacije skoraj deflacija in recesija? Razlaga niti približno ni preprosta. Deflacija pomeni, da je agregatno povpraševanje na trgu blaga in denarja manjše od tako imenovane naravne ravni proizvodnje, ki je določena z ravnotežjem na trgu dela. Recesija po letu 2008 je v Evropi ustvarila zelo ceneno ponudbo delovne sile, ki še danes omogoča podjetjem poceni zaposlovanje delovne sile in poceni proizvodnjo. Toda pomanjkanje povpraševanja, ki je bilo ustvarjeno predvsem s politikami zategovanja pasu po vsej Evropi, ne dovoljuje prodaje te proizvodnje. Cene zato padajo ali pa vsaj stagnirajo. To prinese višje realne mezde, kar ustvarja dodatno brezposelnost. Potrebujemo inflacijo!
Evropska centralna banka (ECB) je v teh razmerah reagirala zelo šolsko. S tiskanjem denarja je poskušala povečati agregatno povpraševanje. Ekonomisti bi dejali, da je poskušala premakniti krivuljo LM (krivulja, ki kaže ravnotežje med ponudbo denarja in povpraševanjem po njem ter vpliv denarne politike na obrestno mero in družbeni dohodek) na desno k ravnotežju z večjim agregatnim povpraševanjem. Ustaviti potovanje v deflacijo in ustvariti malo inflacije, da bi delavci ponujali delo z realnega vidika še ceneje, je bila njena rešitev. A je pozabila na tako imenovano likvidnostno past, ki običajno nastane, ko so obrestne mere zelo nizke, in zaradi katere postane denarna politika neučinkovita. Šolska rešitev bi bila davčna politika, ki bi premikala – zopet za ekonomiste – krivuljo IS (krivulja, ki kaže ravnotežje med investicijami in prihranki oziroma na trgu proizvodov in storitev in jo lahko premikamo z davčno politiko) in povečevala agregatno povpraševanje. Tako pa so nastale komične razmere, v katerih poskuša ECB reševati deflacijo in gospodarski zastoj z denarno politiko, a lahko že vsak študent elementarne makroekonomike opazi, da smo v razmerah likvidnostne pasti in neučinkovite denarne politike in da so učinki denarne politike ECB zanemarljivi.
Vsak študent bi tudi moral vedeti, da je tedaj čas za davčno politiko. A tega »ne vesta« ECB in evropska komisija, ker se bojita, da bi morala povedati tudi, da davčna politika v tem trenutku pomeni transferje od bogatih k revnim Evropejcem, pa če gre za posameznike ali države. Zato bo Evropa v veliki meri stagnirala tudi letos, čeprav bo polna denarja. A bo ta denar pri nepravih ljudeh. Pa pri davčni politiki ne gre le za to, da tečejo dohodkovni transferji s severa na jug. Še najbolj pravično bi se uresničila z revolucijo v javnem sektorju. Ali ne bi Evropa prav zaživela kot družina šele tedaj, ko bi imeli eno, skupno blagajno za šolstvo, zdravstvo, pokojnine in podobno ter bi iz skupne bruseljske blagajne Nemci, Italijani, Grki, Slovenci in drugi v tej evropski družini dobivali enak znesek evrov za otroka v osnovni šoli, na fakulteti, človeka v bolnišnici in porodnišnici ter v domu z dolgotrajno oskrbo? Krivulja IS bi kar poskočila in spodbudila gospodarsko rast, neenakost bi se radikalno zmanjšala, ne da bi zamrle dohodkovne spodbude, in Evropa bi v resnici zaživela po načelih, ki smo jih od nje pričakovali njeni državljani. Alternativa je, seveda, da se vsi z juga preselimo v Nemčijo, kot bi mogoče našli zgled v ZDA.
Slovenska izjema
Slovenska zgodba je v tej evropski zgodbi nekoliko netipična. Mi smo vsaj znotraj države premikali krivuljo IS in iskali boljše ravnotežje na trgih blaga in denarja ter tako vsaj delno izkoristili razuzdano spremembo denarnega ravnotežja, ki ga je povzročala ECB.
Po dveh letih negativne rasti in otrplosti ter kopici napak v gospodarski politiki smo namreč leta 2014 znova dosegli 2,6-odstotno realno rast BDP in 3-odstotno denarno rast BDP, kar je lep rezultat. Tudi mi smo blizu deflacije, kar tudi pri nas dela evropsko denarno politiko jalovo, a je rast obetavna. Zasluga gre izvozu, ki se je povečal za 6,3 odstotka, in investicijam, ki so se povečale za 4,8 odstotka. To sta bila konja, ki sta pospešila voz slovenskega gospodarstva. Vseh šest naših velikih zunanjetrgovinskih partneric je sicer v krizi in niso prav dobri kupci. Nekaj časa je kazalo, da se je slovensko gospodarstvo lani prvič bolj usmerilo na nove, neevropske trge, na katerih sta rast in ob šibkem evru konkurenčnost boljši. A se to ni zgodilo. Tudi letos bomo tako preveč odvisni od evropskih gibanj, kar kažejo tudi prvi podatki za leto 2015. Slabše je z investicijami, ki sicer rastejo od leta 2013, a so bile leta 2014 v veliki meri le v gradbeništvu in financirane z evropskimi sredstvi za dela po občinah. Podjetja še vedno slabo investirajo, vendar prihaja čas tudi za podjetniške investicije, saj so številne stare zmogljivosti propadle ob bankrotih podjetij, obstoječe pa so vse bolje izkoriščene in kličejo po novih investicijah. Verjetno tudi v povezavi z obujanjem izvoza. Ob tem je zelo pomembno, da se je končna potrošnja prebivalstva, ki je pomembna za gospodarsko rast in je zadnji dve leti padala za več kot 3 odstotke na leto, končno okrepila do pozitivnih rasti, in sicer zaradi pozitivnih pričakovanj prebivalstva. Tisti hud pesimizem je očitno – v nasprotju s teoretiki austerityja in tako imenovane rikardianske ekvivalence – izginil iz slovenskih domov, potem ko smo nehali strašiti ljudi z austerityjem.
Razlogi za slovensko gospodarsko obuditev so čisto keynesijanski, saj iz deflacijskega pesimizma in recesije drugače ni mogoče niti na papirju. Predvsem pa ni argumentov za klasično trditev, da sedanjo brezposelnost v Sloveniji sestavljajo zgolj tisti, ki nočejo delati in niso pripravljeni sprejeti nižjih mezd, potem ko jih veliko dela kar brez mezd.
Panacea državnih proračunov
Za keynesijanske razlage uspešne lanske rasti so ključni tudi dogodki okoli državne potrošnje in proračuna. Ugoden razplet državnega proračuna ob koncu leta 2014 je bil pričakovan. Nekoliko so se povečali obrestni odhodki, a hkrati so se povečali prihodki. Zaradi višje gospodarske rasti so bili davčni prihodki večji iz naslova prometa in profitov, večji osebni dohodki v privatnem sektorju pa so povečali rasti prispevkov. Zadnje leto dokazuje, da je mogoče stabilizirati državni proračun in blagajne javnega sektorja, tudi če ne posegamo v javni sektor in mu grozimo z zategovanjem pasu in če gospodarstvu ne grozimo z dodatnimi davki. Le gospodarsko rast je treba povečati.
Zadnja leta kažejo, da 1,3-odstotna rast BDP daje okoli 200 milijonov več prihodkov v državni proračun. Če stabiliziramo državne odhodke na sedanji ravni in pustimo, da dodatni BDP polni proračun in blagajne javnega sektorja z dodatnimi prihodki, se deficit državnega proračuna zmanjšuje, ne da bi finančni ministri mignili z mezincem. Odsotnost vlade in njene politike v zadnjem letu je povzročila, da se je deficit javnega sektorja brez plačila obresti kar sam radikalno znižal glede na leto 2013. Celoten deficit z odhodki za obresti pa se je tudi zmanjšal. Tako preprosto je bilo to!
Seveda pa vlada ob tem ne sme z zniževanjem odhodkovne strani državnega proračuna ali s pretiranim povečevanjem davkov zavreti gospodarske rasti, ki izhaja iz drugih elementov agregatnega povpraševanja. In tega tudi ni storila, ker je pač ni bilo. Proračunski odhodki brez plačil obresti, ki so del domačega povpraševanja, so narasli za 1,3 odstotka in okrepili druge vlečne konje slovenske rasti. Leto 2012 je dokaz, da lahko z radikalnimi poskusi zniževanja deficita državnega proračuna znižamo gospodarsko rast in s tem ogrozimo državni proračun, leto 2014 pa je dokaz, da lahko tudi pri odsotnosti proračunske politike izboljšamo saldo državnega proračuna in drugih javnofinančnih blagajn ter ne zaviramo gospodarske rasti.
Ob tem se je znižala tudi cena zadolževanja države. Čeprav se politika rada hvali, da je to rezultat njenega dela, niti razlaga obuditve rasti, niti razlaga proračunskih izboljšav, niti zgodovina odhajanja in vzpostavljanja oblasti v letih 2013 in 2014 ne kažejo, da bi ona naredila kaj odločilnega za nižje obresti. Nižja cena zadolževanja države je posledica razmer na svetovnih finančnih trgih … in mogoče dejstva, da v Sloveniji ni nobena vlada delala zgage. Domar in Pasinetti sta že davno pokazala, da države praktično niso sposobne zmanjševati tako imenovane primarne zadolžitve, če so obrestne mere za državni dolg visoke in gospodarska rast zelo nizka. V takih razmerah obresti požro ves dodatno proizveden BDP in se zajejo še bolj ali manj v tekoči BDP oziroma prihodke državnega proračuna. Če država tedaj zniža davčne odhodke, da bi uravnotežila državni proračun, še dodatno ustavlja rast. To ustavlja tudi državne prihodke in problem državnega deficita in zadolževanja državnega proračuna se iz leta v leto poglablja. Slovenija leta 2014 dokazuje, da sta imela Pasinetti in Domar prav, le v obratni smeri. Obrestne mere na državni dolg so padle, vladam pa ni uspelo preprečiti nastanka gospodarske rasti, ker jih preprosto ni bilo. In zdravje državnega proračuna se je popravilo.
V brk Bruslju
Zagovorniki fiskalne vzdržnosti v Bruslju trdijo, da je deficit državnega proračuna slab, ker: prvič, državno zadolževanje izriva zadolževanje privatnega sektorja in s tem onemogoča njegovo rast; drugič, ker ustvarja pesimistična pričakovanja pri potrošnikih in investitorjih, in tretjič, ker ne spodbuja gospodarstva k izvozu, saj krepi domači trg.
Hvala bogu smo ta nasvet preizkusili resno le leta 2012. Pa se je pokazalo, da se podjetja niso mogla zadolževati za financiranje rasti, ker so bila na začetku krize prezadolžena in ne ker bi jim to preprečevalo zadolževanje države, da je uvedba politike zategovanja pasu rodila negativna pričakovanja in da izvoz ni narasel, ko je rast izginila z domačega trga. In ko vsega tega nismo delali leta 2014, ker finančnih ministrov ni bilo, se je Keynesov duh kar sam vrinil v gospodarstvo. Z zniževanjem državnih odhodkov nihče ni zaviral državnega povpraševanja in gospodarske rasti, prihodki državnega proračuna pa so bili prepuščeni na milost učinkom obujanja gospodarske rasti in so narasli celo za 5,2 odstotka. V nasprotju z gospodinjsko logiko tudi tako povečani prihodki proračuna namreč zmanjšujejo rast, a je bil tudi ta učinek pretehtan z izvozom in investicijami. Slovenija je vsaj za kratek čas postala bolj podobna ZDA, kjer imajo rekordne obsege zaposlenosti, kot Evropi in podobi iz Bruslja. V Sloveniji je bilo veliko strašenja z austerityjem, a ob veliko grmenja, malo dežja. »Če ne bomo varčevali, vemo, kakšen je scenarij!« smo slišali praviti politike. Ko jih ni bilo, je gospodarstvo zavilo po svoje in po dobri poti, v tujini pa so nehali biti prestrašeni, kaj se dogaja z nami.
Sklep, ki zagotovo ni všeč uradnikom iz Bruslja, a je lahko hinavski nauk tudi za gospode iz Sirize. Slovenija namreč kaže, zakaj bi se morali sramovati »trojk«, evropski poslanci pa bi si morali zaradi njih izprašati vest, saj niso nič naredili proti njim, čeprav smo nekatere celo ponovno izvolili.
Na žalost politika evropske komisije ostaja nespremenjena tudi z novo komisijo. Morebitni odpustki Franciji ali Italiji so le pragmatične narave, saj sta ti dve državi preprosto preveliki, da bi lahko izpolnjevali zahteve, ki so zunaj zdravega razuma. Sicer pa vsakokratna priporočila državam in zlasti odnos do Grčije kažejo, da politika zategovanja pasu in »trojk« še kako živi. To tudi pomeni, da evropsko politiko še vedno sebično diktira Nemčija. Ne smemo pozabiti, da s politiko zategovanja pasu Nemčija najprej pomaga sebi in svojemu finančnemu kapitalu, katerega predkrizni pohod po jugu Evrope zamenjuje z austerity politiko, ki vrača ponorel denar izpred krize leta 2008 nazaj v banke, in sicer s pomočjo davkoplačevalcev držav, katerih prebivalci ne dosegajo niti slabe polovice standarda Nemcev. Evro, namesto da bi bil vzvod za gospodarski razvoj, postaja orožje za podjarmljenje narodov. Ali kot sem nedavno na posvetovanju splitske fakultete slišal iz ust nobelovca Stiglitza: evro je glavni povzročitelj neenakosti in razkroja države blaginje v Evropi in ne obratno.
Znova je Slovenija lahko dokaz. Naposlušali smo se podatka, da je bil dolg javnega sektorja leta 2009 le nekaj večji od 9 milijard evrov, zdaj pa je skoraj 29 milijard evrov. A bistvo je tako imenovani bruto zunanji dolg, torej dolg podjetij, prebivalstva in javnega sektorja do tujine skupaj. Ta je od leta 2009 okoli 40 milijard evrov in je zadnje leto poskočil le zaradi dokapitalizacije bank. Kaj pravi ta dolg? Ob tem, ko se je država zadolžila za 20 milijard evrov, je zasebni sektor manj zadolžen za skoraj enako vsoto. To pomeni, da je zasebni sektor vračal kredite, kar se pozna tudi v presežku plačilne bilance. Presežek pomeni, da v Sloveniji več proizvedemo kot potrošimo, a ne prostovoljno in ker bi bili tako šparovni. Govorjenje, da mora vlada ustaviti življenje čez možnosti, ki jih imamo, je zato amaterizem za nagrado. Trošiti ne moremo toliko, kot proizvajamo, ker tujini vračamo kredite. Ker v takih primerih podjetja in gospodinjstva vračajo kredite, namesto da bi investirala, v gospodarstvu tudi ni veliko podjetniških investicij. In ključ opisanega ujetništva je evro.
Slovenija – tako kot Španija, Portugalska, Italija in seveda Grčija – drastično potrebuje devalvacijo, ki pa je z evrom ni mogoče narediti. Za kakšnih 25 odstotkov. Leta 2004 smo namreč prevzeli fiksni tečaj tolarja do evra in od takrat smo obsojeni na evro. Toda že do leta 2012 so povprečni stroški dela za okoli 16 odstotkov prehiteli povprečne stroške dela v Nemčiji, na našem največjem in najpomembnejšem izvoznem trgu, in cene so za okoli 7,5 odstotka prehitele nemške cene. Danes smo na naših izvoznih trgih preprosto predragi. Makroekonomsko dejstvo, da si ne moremo pomagati z devalvacijo, pomeni, da deficit v kapitalskem računu, ki nastaja zaradi razdolževanja naših podjetij in bank do tujine, vodi do zniževanja družbenega proizvoda, ki bi ga sicer lahko proizvedli, če bi imeli lastno valuto in bi jo lahko devalvirali. Ne glede na to, kako nam uspeva uravnavati rast BDP, je ta zaradi nezmožnosti devalvacije vedno nekaj nižji.
Prozorna igra
V fraze ujeti interesi glavnih v Evropi so zato tudi za tistimi priporočili, ki jih pri nas preštevilni brez premisleka ponavljajo, da je treba z reformami zdravstva, šolstva in pokojninskega sistema doseči večjo finančno vzdržnost v državi. Če bi dobro premislili, bi hitro ugotovili, da reformi zdravstva in šolstva kvečjemu zahtevata večji del BDP za ta dva namena. Države z zdravstvom, kot si ga mi želimo, dajejo okoli 12 odstotkov BDP za zdravstvo – Slovenija le okoli 8 odstotkov – in imajo dvakrat večji BDP po prebivalcu. Podobno velja za šolstvo. Pri pokojninah pa tako in tako ni mogoče narediti kaj drugega kot podaljšati delovno dobo, dvigniti pokojnine na dostojno raven in omogočiti, da upokojenci tudi delajo.
Ampak vse to bi pomenilo, da bi se delež BDP, ki ga namenjamo za pokojnine, povečal. Makroekonomsko bi to bilo celo pozitivno, ker bi povečalo avtonomne dele potrošnje gospodinjstev, še zlasti, dokler nimamo polno izkoriščenih zmogljivosti, a »gospodarstvo bi bilo bolj obremenjeno«, kot pravijo lastniki in menedžerji podjetij, čeprav bi jih zato čakal bolj dobro stoječ trg. Privatizacije znižujejo dolgove držav po kapljicah, na silo izvedene pa so navadne razprodaje s sezonskimi znižanji. Konkurenčna zakonodaja ne sledi nobeni kmečki pameti, razen če to ni pamet naših največjih sovražnikov.
Zato velja: največja strukturna reforma, ki jo Slovenija potrebuje, je strukturna reforma tistih, ki od nje zahtevajo strukturne reforme. Nikomur od razvitih namreč ne gre za to, da bi revne države postale bolj produktivne, saj bi to izničilo njihove konkurenčne prednosti. Gre jim le za to, da jih njihov finančni kapital laže molze. Drugače bi Nemci že zdavnaj bolje plačali delavce, preprečili zaostajanje mezd za produktivnostjo, povečali cene in s tem zmanjšali zaostajanje v konkurenčnosti držav, kot smo mi, za njimi in verjetno dovolili devalvacijo evra, ki bi okrepila njihov položaj ob višjih stroških dela tudi na kitajskih trgih, nam pa omogočila donosen izvoz zunaj evroobmočja.
Vprašanja o vprašljivi
Mislim, da sta oba malo pred tem spoznala nekaj zelo resničnega. Evrski šef, da njega ni nihče izvolil in da mora on ponižno pomagati Grkom in ne slednji njemu, in grški minister, da mora zdaj pa res že vsem biti jasno, da Grčija ne bo nikoli odplačala svojih dolgov in da drugače kljub bruseljskim birokratom sploh ne more biti. Verjetno mu je minister rekel: Ej, a ne znaš obrestno obrestnega računa in izračunati, da pri 100 BDP in 180 dolga Grki ne moremo plačevati niti obresti, kaj šele odplačevati glavnice, ne da bi se jih znebili z zemeljske površine v nekaj letih. Zato pozabi na tvoj austerity in znižaj dolg vsaj na raven slovenskega. Potem ti bomo mi povedali, kaj bomo delali dalje.
Tako je edina možnost, da novo gospodarsko politiko v Evropi zastavi kakšna država in potem reče evropski komisiji: »Mi vemo, kaj bomo naredili, in naredili bomo po svoje, drugače, kot vi zahtevate od nas, od vas pa pričakujemo podporo. In naredili bomo v interesu naših državljanov in ne evropske in svetovne finančne oligarhije.« Če skrbno prebirate zlasti odzive z ulice v državah, ki so napadle ljudstvo s politikami zategovanja pasu, lahko spoznate, da ljudje v boju proti austerityju pravzaprav ne zahtevajo višjih plač nasploh in tudi niso proti kapitalizmu. Zahtevajo le, da imajo solidno zdravstvo, da se lahko šolajo, da jim minimalna plača zagotavlja preživetje s poštenim delom, da niso ogroženi z brezposelnostjo, ki se je ne da rešiti, in da se jim pomaga, če se znajdejo na robu družbe, in da tedaj niso prepuščeni ulici. Že pravi odnos in skrb za javni sektor bi odpravila velik del današnje neenakosti. Pričakujejo, da se nekdo ne bo okoriščal z njihovo nemočjo in obupom tako, da bo polnil svoj žep, pa naj bo to domači novodobni kapitalist ali celo država, v kateri ljudje živijo bistveno boljše kot v devastiranih državah.
Slovenska vlada tega zagotovo ne bo naredila; preprosto ni sestavljena iz pravih ljudi. Ljudje, ki bi bili pri nas tega zmožni, počasi izumirajo. Tako se bomo še dolgo skrivali za nekimi vazalskimi obljubami, čeprav so jih dale neke prejšnje vlade, ki jih lani nismo volili na oblast. Zanimivo je, kako ta vlada misli, da lahko enostavno spregleda dva milijona Slovencev in se po kolenih plazi pred peščico bruseljskih uradnikov, ko govori eno in nas skuša preslepiti z drugim. A včasih se je treba v življenju postaviti na pravo stran. Slovenci imamo s tem veliko izkušenj v zgodovini. In mogoče je zmaga Sirize v Grčiji znova opomin, da se morate tudi danes postaviti na pravo stran. Malo je možnosti, da bo njihova politika v resnici uspela. A kaže, da so v naših državah, v evroobmočju, v Evropski uniji in svetu nasploh protislovja tako zaostrena, da tako ne more več iti naprej.
Antiausterity je ena od prebojnih točk. Nihče je še ni izvedel. Ampak čisto možno je, da so danes nekatere politike, nekatere politične stranke, nekateri ekonomisti, četudi so mladi, in ekonomske teorije ter prakse že mrtve, le da tega vsi navedeni še ne vedo. Antiausterity je tudi politični. Je tudi boj za pravico, da si narodi krojijo lastno ekonomsko politiko in da jim drugi pri tem pomagajo, ker imajo od tega vsi koristi, in jih ne omejujejo s svojo superiornostjo in sebičnostjo. Antiausterity je skladen s tem, da so se narodi osamosvajali in selili v preteklosti in da se bodo v bodočnosti.
Nič čudnega ni, da so se pri nas skoraj vse stranke ustrašile uspeha Sirize. Razumljivo je to za one, ki so v svoje programe zapisale politike zategovanja pasu. Toda, ustrašile so se tudi tiste, ki naj bi bile na levi strani. Siriza namreč ne ogroža naših strank le s svojim malo verjetnim uspehom. Ogroža jih tudi, ker postavlja vprašanje, zakaj so določene stranke tako programsko usmerjene, kot so. Komu služijo s svojimi programi? Mogoče bo za nas že uspeh, če Mramor ne bo poskušal dokazovati, kako sposoben je zniževati deficit in zadolževanje. Lahko se mu zgodi katastrofa, kot se je leta 2012 Šušteršiču. A moral bo razložiti nekatere stvari najprej sebi, pa vladi in potem tudi Bruslju. Postaviti se bo moral na pravo stran.
