Tiskane izdaje
Svet filmov in režiserjev je poseben svet, pove naslovni lik. »Nekaj sto ljudi nekaj let sodeluje pri nastajanju nečesa, kar traja dve uri. Potem ko si ljudje ogledajo ti dve uri posnetkov, ugotoviš, da so razumeli ravno nasprotno, kar si hotel povedati. Da so videli neki drug film. In da ti takrat, ko si govoriš, preklemano, mislim, da še nisem naredil boljšega filma, kritika in občinstvo namenita največ zaušnic. In obratno: takrat ko z glavo butaš ob mizo, češ, kdo bo to sploh hotel gledati, publika stopi popolnoma na stran filma, ga vzame za svojega,« še reče v dokumentarcu z naslovom De Palma glavni junak, režiser Brian De Palma. Svet filma je poln paradoksov, svet filmskih festivalov, eden od njegovih neusmiljenih paravanov, prav tako.
Festivali te sorte so skoraj v vsem, razen v tem, koga in zakaj uvrstijo v tekmovalni program in koga ne, popolnoma nepredvidljivi. Na primer takrat, ko je film prijatelja v tekmovalnem programu – in potihoma seveda navijaš zanj – in ti precej bolj podučena kolegica trenutek po tistem, ko sedeš poleg nje in že naznanijo projekcijo, šepne: »Tisti, ki so ga videli, so rekli, da je zanič.« Pol ure kasneje pa med filmom v naročju zasveti zaslon telefona, na katerem se izpiše sms režiserja, Luce Guadagnina, tega »zanič« filma z naslovom A Bigger Splash, z Ralphom Fiennesom, Tildo Swinton, Dakoto Johnson in Matthiasom Schoenaertsom v osrednjih vlogah, z besedilom:
»No, ti je všeč?«
P. M.: »Kako mi ne bi bil, kristus, še polovica filma se ni odvrtela, pa si že trikrat popolnoma slekel Fiennesa, enkrat Tildo …«
L. G.: »Sledijo?«
P. M.: »Sledijo, nihče še ni zapustil dvorane, vsi gledajo gor v platno, od erotike kar kaplja z njega ... Res, pravšnji naslov, ta splash.«
L. G.: »Vesel sem.«
Uro kasneje je A Bigger Splash, nekakšen remake Derayevega La Piscine, prvi film na letošnjem festivalu, ki ga na zgodnji novinarski projekciji izžvižgajo. »Troppa roba! Troppa roba! (v prostem prevodu Pa kaj še!)« italijanski uredniki in novinarji pihajo predse med prerivanjem iz dvorane. Nekako mu delajo krivico, zato tudi ostaja med slabše ocenjenimi filmi letošnjega festivala – anglosaški del medijev mu je precej bolj naklonjen –, a to se zgodi, ko nadarjenega režiserja dobijo v finančno pest velike produkcijske hiše/studii in mu potem »ponudijo« svojega scenarista in najverjetneje zadnjo besedo pri montaži. Toda ta erotična drama (to še obstaja?), skoraj srhljivka, posneta na italijanskem otoku Pantelleria, je več kot samo dober izdelek in Ralph Fiennes, kakršnega še nismo videli, v njem odpleše ples desetletja; že samo zaradi njega si je film treba ogledati (in zaradi gole Dakote Johnson, seveda). Fotografije.
In ta Ralph, ki v popolni? samoti živi v londonskem Shoreditchu, nemara preveč trendovskem zanj, po besedah njegovega brata »kot menih, ki je zadel na loteriji«? Previdnež. Ko mu nič kaj sramežljivo povem, da njegova igra v tem filmu spominja na tisto imenitnih Viscontijevih igralcev, ki so za nekaj sekund spontano hudomušno porinili nos naravnost v kamero, potem pa odleteli naprej v film, počasi pokima z glavo, rekoč: »O hvala, draga, kako prijazno od tebe«, s tistim svojim nasmehom, ki pravi, tako je, pač živim na tej Zemlji, nič kaj fajn mi ni, ampak v redu, prosim, ne muči me več, in spremeni temo pogovora. Zatrepeta s trepalnicami. Ves čas v mejah dvorjanske etikete… Puh! Ne nazadnje on čisto zares je modre krvi, osmi bratranec Charlesa, valižanskega princa, a bolj kot to tretji bratranec popotnika in avanturista Ranulpha Fiennesa in pisatelja Williama Fiennesa.
Več o njem, Tildi Swinton in filmu v prihodnjih edicijah Sobotne priloge.
A če ostanem v duhu Fiennesa, njegovega rojstnega Suffolka, njihovega znamenitega portretista Gainsborougha, ki je v 18. stoletju slikal zategnjene polplemiške veličine, je za novinarja uspešno delati na Mostri, najstarejšem filmskem festivalu na svetu, naporna reč. Domov je treba prinesti, kakopak, intervjuje, velike medvede, kot se temu po domače reče – zvezde, zmagovalce ...
In ker beneški filmski festival nikakor ni kakšen regionalni, ampak tudi in včasih predvsem zvezdniški, je to toliko težje. Potrebna so priporočila, v mojem primeru urednikov in novinarjev iz tujine, kakšnega distributerja, zveze in poznanstva vseh sort, prijateljstva, med igralci, režiserji in producenti, ki jih je včasih treba nerodno – človek se, normalno, v nekaj letih tudi malce poredi – vleči iz naftalina – in veliko nonšalantne sreče. Lungomare Marconi na Lidu seveda ni frenetična kanska La Croisette, ampak ves čas je čutiti napetost med kolegi, kdo bo delal koga, in vidno razočaranje, češ, kako to, da ostalih niso povabili zraven.
Biti zraven
Biti zraven pa lahko traja samo nekaj dni, kot kaka nenadejana, blaga Mahlerjeva melodija, ki v prisluhih prihaja iz bližnjega zapuščenega Grand Hotel Des Bains, kjer je komponiral in kjer je na terasi stopala soncu nastavljal Thomas Mann … in Visconti z Dirkom Bogardom posnel nepozabne prizore na plaži pred njo … Ej, Tadž, kje si? Če ostanemo samo znotraj kulis Smrti v Benetkah.
In ko se zavedaš, da si v takšnem zatišju, je treba proč. Ne domov, ne še, samo lučaj stran od Lida. K armenskim menihom na otok San Lazzaro degli Armeni, kjer je center kulture, duhovnosti in vere, samostan, ki ga je pred nekaj stoletji postavil armenski duhovnik, oče Mekitar, in na katerem še danes živijo redovniki, letos je tam v okviru beneškega bienala likovne umetnosti tudi armenski nacionalni paviljon – in zlati lev, ki so ga avtorji, umetniki armenske diaspore z vsega sveta, prejeli za svoje postavitve. Neverjetno, kako ti dušebrižniki obiskovalca vedno pričakajo z odprtimi rokami. Dobesedno. In te njihove goste črne brade, redko katera je siva. O, sladka mladost!
Je kdo pred mladostjo omenil srečo?! Ker, glej ga, o sveti Gregor iz Nareka! Med občudovanjem fresk učencev Tiepola na stropih reflektorijev in knjižnice z enimi bolj dragocenih rokopisov na svetu, bum! tresk!, trčim v Atoma Egoyana, kanadskega režiserja armenskih korenin, ki je s svojo čudovito nasmejano ženo, igralko Arsinée Khanjian, z vrečkami, polnimi knjig in grafik iz trgovinice ob samostanu, preučeval korenine svojega naroda. Ne prvič. Njegov film Remember, ki se v tekmovalnem programu poteguje za zlatega leva v vlogi Zeva (Christopher Plummer), govori o prebeglem nacističnem pazniku, ki je umoril armensko družino, in o preživelem, ki se odpravi na dolgo pot, z mislijo na maščevanje, ki se na cilju sprevrže v nekaj popolnoma drugega … Pogovor z Atomom je nekaj prijetnejšega, kar se lahko novinarju, ki ima rad filme, zgodi med režiserji z vseh vetrov, ta stara topla duša, tako avantgardna. In sploh, kanadski režiserji, ne glede na svoje poreklo, so najbolj kul tipi med filmarji/umetniki. Egoyan. Cronenberg. Mettler. Lepage. Naj mi ne zamerijo občudovalci režiserja, soimenjaka britanskega premiera.
Maestro, živite dobro v Italiji?
»No, kako to mislite?« me iznad zamaščenih stekel očal na vetrovni terasi hotela Excelsior premeri italijanski režiser, gotovo ena od še živečih italijanskih režiserskih legend, Marco Bellocchio. Upornik. Za nekatere prerok. Sprašujem, kako je biti danes Italijan. Vaš film se zaključi s kolono avtomobilov finančne policije s prižganimi modrimi lučmi, ki ob svitu pridrvijo v mestece Bobbio. »Hm, vidite, v filmu nekdo pove, da se tudi Bobbio spreminja, počasi, a vendar. Tako mislim, da je tudi z Italijo, hočem reči, naše šesteroveslače dobro držijo smer, samo poveljnik mora ohraniti hladno in trezno glavo. Glede sebe pa se ne bi pritoževal …«
Najnovejši film je v tem kraju posnel petdeset let po nepozabnem I pugni in tasca (Pesti v žepih), to je njegovo mesto, tako ali drugače. »Tu živijo moje tete in sorodniki, s katerimi se ne videvamo za božič, kot je v navadi, ampak v času mojega mini festivala/filmarskih delavnic, poleti. Zavezan sem mu. Do smrti,« z nasmehom pove Bellocchio, pregovorno tih in zmeren, vedno komu v zobeh, vedno občudovan. Kri moje krvi je delno tudi omaž – zaradi ponavljajočih se dvojnosti v osebah in predmetih – njegovemu bratu dvojčku: »Pravijo, da dvojčki čutimo, če je kaj narobe z drugim. Jaz pa nisem. Ko so me poklicali, sem vedel, da je nekaj narobe z njim. Ne pa tudi, kaj. Kar odšel je. Odločil se je in odšel.« V imenu očeta.
