Aleš Berger: Dan življenja dam za dobro zašiljen stavek

V najnovejši knjigi Povzetki se Berger zazira v preteklost in lušči iz nje spominske drobce, hkrati pa evidentira tudi sprotno dogajanje.

Objavljeno
22. julij 2016 14.59
Aleš Berger slovenski pisatelj,prevajalec ter literarni in gledališki kritik. Ljubljana, Slovenija 16.julija 2016. [Berger Aleš,pisatelji,prevajalci,kulturniki,kultura]
Patricija Maličev
Patricija Maličev
Diplomiral je iz primerjalne književnosti in francoščine. Bil je novinar v kulturni redakciji ljubljanskega radia, od leta 1978 do 2008 pa urednik za prevodno književnost pri Mladinski knjigi. Kot literarni zgodovinar je obravnaval dadaizem in nadrealizem. Iz francoščine je med drugim prevedel Lautréamonta, Apollinaira, Queneauja, Prevérta, iz španščine Borgesa, Lorco, prevaja tudi gledališka dela in objavlja gledališke kritike.

V Povzetkih se Aleš Berger zazira v preteklost in lušči iz nje spominske drobce, hkrati pa evidentira in arhivira tudi sprotno, sočasno dogajanje. Žlahtni nostalgični zapisi se prepletajo z esejistično proznimi skicami, a vse bolj ljuba mu postaja kratka oblika, v kakršno aforistično zgošča sočutna opažanja in sarkastične zaznave o sebi in soljudeh, je o njegovem najnovejšem delu zapisala urednica Mladinske knjige Nela Malečkar.

Berger je dobitnik Schwentnerjeve, Sovretove, Župančičeve, Rožančeve nagrade in nagrade Prešernovega sklada za založniško, uredniško delo. Žal sva se v spodnjem pogovoru najmanj pogovarjala prav o njegovem uredniškem delu, kajti bil je eden tistih, ki so menili, da je urednik v založbi kreativen poklic, njegov program pa avtorski.

Njegova knjižna eseja Dadaizem in nadrealizem ter Krokiji in beležke sta za mojo generacijo nepogrešljiva, objavil je zbirko kratkih zgodb Zagatne zgodbe in leta 2006 dramo Zmenki, leta 2011 pa Omaro v kleti. Pa še knjige za otroke Dedek z Bleda, Noji nad Triglavom, Vnučki ropotuljčki.

K pogovoru sva sedla dan po predstavitvi knjige, raztegnil se je v nekaj ur. Včasih ni odgovora, zakaj. Morda je, na moji strani, intenzivnost pomenka usmerjala tiho nastavljena želja, da bi dognala, kaj je to, v naših krajih, književna iskrenost. Ker pogosto ne gre za to, kar si ljudje navadno predstavljamo, češ, popis čustvovanj in misli, ki mahoma prešinejo našo zavest, ampak za nekakšno nakazovanje obzorij, do katerih sami ne sežemo, ki jih komaj opazimo, a so vendarle tu. Mar ni o tem pisal nekdo slovit in pameten? Morala je biti ženska, Francozinja? Nekje na dnu prve strani knjige Berger zapiše: »Dan življenja dam za vsak dobro zašiljen stavek, se je dostikrat pomenljivo pridušal. Učakal je visoko starost.«



Vaši Povzetki se začnejo z mislijo Sedim za mizo in pišem, da sedim za mizo in pišem, da sedim. Kakšen je poskus urejanja življenja v povzetke?

Kdo pa pravi, da takšnile moji zapiski pomenijo, da sem urejal sebe ali življenje? Malo sem brskal po sebi, skušal, če že ne kaj dognati, formulirati, na način paradoksa, včasih na trpek način, sarkastičen, drugič rahlo zafrkantski … Tega ne bi označil kot urejanje življenja, morda kdaj kot kakšno razkrivanje življenja, evidentiranje, predvsem to, in puščanje malih zaznamkov za seboj.

V resnici je branje Povzetkov zagonetno. Precej bolj kot Zagatne zgodbe.

Kaj res?

Nikdar ne greste do konca, ne razkrijete vsega. Nakažete.

Ne vem. Zdaj verjetno govoriva o kratkih stavkih. Verjetno bi bilo najlepše, če bi mi uspelo napisati knjigo iz samih kratkih povzetkov. Mislim nemara celo obratno, ko nekaj poveš z enim stavkom, je to zaprto in zaključeno. Malce sem se pošalil tudi na svoj račun; marsikateri od teh aforizmov bi bil lahko kratka zgodba, ampak nekako nimam moči in volje, da bi jo napisal. Na primer, ko pravim: »Ni zavrnil ženske, ki mu je pri prvem snidenju dala ključ od garsonjere, zdaj ima obe, garsonjero in žensko.« To bi lahko bila zgodba, kot sem svoj čas pisal Zagatne zgodbe. Zdaj pa je to samo en poskus, povzetek zagatne zgodbe.

Stavek, ki ste ga zapisali, je hudomušen in človek se sprašuje, kdo je bila ta lastnica garsonjere in kdo njen cimer v njej, kasneje?

Je, hudomušen, ja, in malce hudoben. Ni živega modela zadaj, če to mislite. Nikakor ne tako, da bi bil količkaj prepoznaven. Pač pa je to življenjska situacija, v kateri se lahko prepoznajo mnogi.

»Zaneseš se lahko samo nase. A ne prav dosti,« se glasi citat na prvi strani knjige. Zdi se, tudi sicer, v konverzacijah, da se čisto zares zanesete samo nase.

Pa tudi to ne precej. Veste, nekako se mi je zazdelo, da takrat, ko se trudimo napisati spomine, jih na silo tlačimo v linearne vzroke in posledice, seveda, vse se dogaja linearno, ampak spominjamo se pa po drobcih. Zato se mi je potem zazdela, tudi v teh spominskih zadevah, bolj ustrezna in meni bolj ljuba forma bliskov, mozaičnih podob za nazaj.

Ko sem vas na začetku vprašala o urejanju življenja, sem mislila tudi na evidentiranje, na vsakodnevno beleženje, s kom ste se srečali, v katerih krčmah ste bili, katere knjige brali, filme, gledališke predstave, koncerte ste obiskali.

Drži, to pa je ene vrste obsesija. Gotovo je to tudi nadomestek dnevnikov, ki sem jih svoj čas pisal, na drugačen način, s komentarji. Preden je rokopis prebrala urednica, sem ga dal trem prijateljem, ki jim zaupam. Prvemu je bilo glede seznamov vseeno, drugi je pripomnil, da so en sam dolgčas in naj jih ven pomečem, tretji, od katerega bi pričakoval največjo strogost, gre za mojega bežigrajskega soseda čez Dunajsko cesto, Janeza Pipana, pa je dejal, obdrži to, čisto vse sem prebral, vse sezname, prima. Seveda, če človek piše samo dejstva, to še ni literatura. Če bi v knjigi bilo samo to, bi bilo dolgočasno. Ne nazadnje so tudi seznami povzetki.

»Kako površni so tisti, ki nas hvalijo,« ste neposredni, »naštejejo samo polovico naših vrlin.«

To je ironično, seveda, vsak, ki ga pohvalijo, se mu zdi, da pri tisti pohvali vedno nekaj manjka.

Zmeraj. Tudi s pridevniki si niste najbolj na ti.

Pridevniki so zelo zapeljivi, zelo rad jih človek uporablja, če le zna malce pisati, in zelo velikokrat jih uporablja preveč. Dosti sem jih uporabljal, tudi zlorabljal verjetno, ko sem pisal gledališke kritike, pač, z mislijo, da bom s pridevniki tudi malce bolj ohranil vtis o predstavi. V Povzetkih sem pazil, da bi bili stavki bolj zgoščeni in pridevniki tam, kjer so res nujni.

»Ali novinar(ka), ki opravi več sto izvrstnih intervjujev, s tem izpričuje predvsem lastno samoto?« se sprašujete na drugi strani.

Na to ste me šaljivo (ali prizadeto?) spomnili tudi po predstavitvi knjige. In sem doma šel še enkrat prebrat, nemara bi moral napisati namesto »predvsem« – »tudi«. Morda je preveč ostro.

Sploh ne, vse je tako, da je prav. Kaj ste v resnici mislili s tem? Nekako se mi zdi, da je šlo pri vašem delu urednika za nekaj podobnega; s tem da ste imeli na razpolago precej več časa, da se pri nekom, njegovem delu, zadržite.

Morda. Lahko rečem, da sem imel pri tem stavku v mislih tudi vas, kajti vaše delo, ki sem ga spremljal že prej, preden sva se prvič pogovarjala za ta časopis, cenim. S to povedjo sem se hotel vprašati, ali je nemara za tem bliščem (in garanjem) dobrega novinarstva, ko srečujete ljudi različnih poklicev, starosti, narodnosti, še posebej če se to počne iz tedna v teden, nekakšna neodrešenost, hlastno hitenje od enega do drugega. Zato sem tudi zapisal v obliki vprašanja.

Vračam kompliment: po vsem, kar ste naredili kot urednik, kot kritik in v zadnjem desetletju kot pisec napisali, se zdi, da vas vedno močneje bolj kot vi sami zanima človek. Čemu bi radi prišli do dna?

To so kar prehude besede, in to rečem brez lažne skromnosti. Do dna ni moč priti nobeni stvari, bi dejal.

No, ko je kaj v kozarcu, je temu moč priti do dna.

S tem se ne bi mogel bolj strinjati. Do dna tolmuna, kot bi rekel moj prijatelj Ludwig. Pustiva, ne znam vam povedati. Res pa je, ko se mi je odprla ta oblika, kar dosti časa je nastajala, ta nič kaj zajetna knjiga, da sem bil bolj na preži do soljudi in do različnih formulacij, ki so se mi utrnile, in jih navadno človek takoj pozabi, da sem celo nosil notes s seboj, pa si kaj skiciral.

Blagodejno za bralce Povzetkov je tudi, da nikogar ne obrekujete. Gre za redko čednost pri takšnem načinu pisanja.

Hvala. To sta mi rekla že dva človeka, ki ju cenim, in enako sta menila že pri Omari v kleti. Privoščiti si ljudi, ker imam možnost to kje objaviti ali kaj obračunavati za nazaj, je preveč plehka in plitva reč. Pobalinstva se lahko delajo drugače.

Velikokrat se, vse od otroštva naprej, odločimo, kako in koga bomo skozi življenje imeli radi in koga pač ne, tudi na podlagi nam ljubih romanesknih junakov. So Winnetou, Robin Hood, Michael Strogoff ostali z vami zato, ker ste vi ostali takšni, kot ste bili takrat, ali zato, ker se niso spremenili oni?

Pred časom sem napisal daljši članek, od katerega je v knjigi ostal samo tisti del, ki pravi, da »kdor je v mladosti bral Winnetouja, se je pri kavbojcih in Indijancih znal postaviti na pravo stran«. Vsi ti junaki, razen Toma Sawyerja, ki ga malce drugače omenjam, imajo skupni imenovalec: ko sem jih bral, sem bil ganjen, še zdaj se spomnim deških solz, Winnetoujeve smrti (»Ne joči, Charlie, Winnetou je kristjan.«), smrti Robina Hooda (»Kjer bo padla puščica, mi izkopljite grob.«). Pa ne, da bi bil tako cmerav otrok, obstajajo spomini, ki so vezani na neko deško spoznanje, ki sem se ga zdajle prvič na ta način zavedel: bolečina, da so tudi junaki, s katerimi se najbolj identificiraš, umrljivi. Nenadoma jih ni več, njihovega življenja ni več, knjige je konec. Morda bi tem junakom dodal še kakšnega Sienkiewicza, Malega viteza … To so emblematični junaki za neko otroštvo, ne morem pa reči, da za celotno generacijo. Ne samo da so bili ti junaki nekaj časa nepremagljivi, bili so tudi dobrosrčni. In zarisana je bila polarizacija med dobrim in zlim. Oba, tako Robin Hood kot Winnetou, sta umrla tudi zaradi posledic izdajstva. Winnetouja je zavratno ustrelil neki zloben belec, ki ni vreden, da ga imenujeva, Hoodu pa je neki zdravilec nalašč preveč zarezal v žilo.

Kako ste nekoč razumeli stavek »Ne joči, Charlie, Winnetou je kristjan«?

Pri desetih letih tega gotovo nisem bral kot obljubo večnega življenja, v krščanskem, katoliškem smislu. To sem bral bolj kot zadnjo besedo prijatelju. Tega stavka, seveda, v povojnih izdajah ne boste našli. Vsekakor si nisem predstavljal, da se bosta kdaj srečala v nebesih. Bolj je šlo za smrt kot nekaj dokončnega. Čeprav ne bi imel nič proti tistim, ki bi si predstavljali drugače. Karl May je izginil s knjižnih polic, tudi v knjižnicah. To sem opazil že pri odraščanju mojih otrok pa tudi sam bi ga danes težko spet bral.

Drži, čeprav ne dokončno, nekaj časa smo požirali Sinove Velike medvedke, ampak Winnetou ostaja eden in edini.

Tudi Jules Verne je bilo moje mladostniško branje, ampak ni bilo tako sugestivno. Zanimiv se mi je zdel zaradi svojih tehnoloških invencij. Ni bilo pa tako močne čustvene navezanosti. Ne smeva pa pozabiti Dečkov Pavlove ulice, malega Nemečka in njegove predane, a jalove žrtve, on spada v najvišjo kategorijo.

Na naslovnici knjige ste si zaželeli Makučevih Hudournikov …

Urednica zbirke navadno vsakega avtorja vpraša, ali ima kakšne želje za likovno opremo knjige. To sem hitro pograbil, ker je bil Vladimir Makuc eden tistih slikarjev, čigar slike sem najraje gledal in z njimi nekako korespondiral. No, maja in junija sem živel v Arlesu, v prevajalskem središču, in nekega popoldneva dobim po elektronski pošti osnutek platnice, jo natisnem in grem v poznem popoldnevu gor na teraso in na nebu točno takšni hudourniki kot na tej sliki. Hudournik živi namreč tudi v Provansi, pod večer neumorno leta zelo nizko, čisto nič si ne odpočije, ker ima menda predrobne nožice … Letijo v desetinah, v nepredvidljivih krivuljah, Makuc jih je čudovito ujel. Mar ni to lepo, sem si rekel? Da se ene stvari zaokrožijo. V knjigi omenjam tudi Arles, omenjam Renéja Chara, ki je bil tam blizu doma in sem ga v Arlesu prevajal, tudi njegovo pesem, ki ima naslov Hudournik. Svet se kdaj tudi sklene, v dobrem smislu. Zato sem bil ob ljubljanski predstavitvi knjige ganjen in počaščen, ko je k meni pristopila gospa in povedala, da je vdova po gospodu Makucu.

Koliko vaša generacija še reflektira o sebi – tu mislim na dnevnike, dopisovanja, esejistiko? Koliko je zabeležila o sebi?

Včasih je bila kultura dopisovanja zelo visoka in pogosta, tu ne mislim samo na to, da nekomu pošlješ kartico. Ne glede na to, da sem v svojem življenju zamenjal kar nekaj prebivališč, sem del korespondence ohranil, nekaj že tudi podaril v NUK. Žal mi je, da nisem ohranil vsega, kar sem dobival na Mladinsko knjigo, takrat sem preveč stvari brezbrižno metal v koš.

Pred nekaj leti, ko smo šli na kosilo, Drago Jančar, Jaroslav Skrušny in jaz, sem pobrskal po starih škatlah in našel dve pismi Draga, ki mi ju je pisal iz vojske. Takrat so mu omilili zapor, s tem da je šel v vojsko nekam v Srbijo, napisal mi je ali celo natipkal dve pismi bolj tehnično organizacijske narave, okrog njegovih besedil, ki sem jih objavljal takrat na Radiu Ljubljana, in je bil tega vesel. In našel sem tudi dve pismi Jaroslava, ki je imel prav v tistem času – menda 1975 – dvomesečno štipendijo v Parizu. S svojo kaligrafsko pisavo mi je poročal, na katera predavanja hodi, katero novo knjigo je kak velmož izdal, o tem in onem. Poročal mi je tako kot v starih časih, obveščanje nekoga v gluhi provinci o tem, kaj se dogaja v širnem svetu. Malo smo se na tem kosilu zbadali, češ, Drago, ti si pisal tam iz neke srbske pušče, Jaroslav pa o pariškem življenju … Hotel sem reči, da smo se nekateri dosti pomenkovali v pismih, ne morem dati splošne ocene o celotni generaciji.

Danes se o nostalgiji govori kot o nečem, kar je treba brž zavreči, kot nekaj, kar nam lahko otežuje življenje, kot nekaj, kar se ne spodobi več. Teh reči se lotite na drobno, z nekaj primeri, z omaricami na bazenu, kamor ste se hodili fantje kopat, ščipanjem metrojskih kart v pariškem metroju …

Gre že za arheološke zadeve oziroma etnografske. Tega kasnejše generacije niso niti imele priložnosti doživeti.

Ampak prav ti doživljaji dajejo okus življenju.

Prav gotovo. Ampak s tem nisem hotel, kot starejši občan, objokovati preteklosti. Marsičesa se je še vedno prijetno spomniti, vsaj za hipec, za en drobec, te knjige je samo petsto izvodov, je lepo, če lahko prinesem to na luč tega sveta. Nikakor ne mislim, da mora biti spominjanje hrepenenjsko. Ne, ne. Približno vem, koliko časa mi je še odmerjenega. Ampak morda pa je včasih tako, da s tem, ko postaneš in se spominjaš preteklosti, vsaj malce ukaniš čas.

Simpatično, kako namesto razglednice raje uporabite besedo kartolina, iz italijanščine cartolina …

Pač, se mi je zdela lepša.

Povejte mi o vas in kartolinih, ki ste jim, po beneškem, tržaškem dialektu, dali moški spol in spremenili v kartolin.

Včasih so razglednice sodile v kulturo človeških stikov, včasih je imela vsaka vas, vsaka krčma svojo razglednico in ljudje so se spominjali prijateljev, ko so kam šli, četudi ne daleč, na primer že iz ljubljanske Švicarije. Ivan Cankar je na mnogih vsaj podpisan, za Srečkom Kosovelom jih je dosti ostalo, nekoč je, mislim, da iz Benetk, istega dne kar štiri napisal prijatelju Jegliču – ki pa je bil takrat že nekaj dni mrtev.

V knjigi omenite oziroma bralec jih prepozna, tudi ko jih ne poimenujete, nekaj svojih pokojnih prijateljev. Zapišete tudi, koliko razglednic vam je poslal Aleš Debeljak, potem sledi odstavek, ki ste ga v knjigo dodali tik pred tiskom.

Aleš je bil moj najzvestejši dopisovalec, kot sem slišal, je dosti pisal tudi drugim, ne samo iz tujih krajev, kjer je veliko bil, ampak tudi iz Ljubljane ali če je šel na Krvavec. Midva sva si precej dopisovala še klasično, s pismi, ko je živel v ZDA, in so bila natipkana še na pisalnem stroju. Te korespondence – tanki, skorajda presojni lističi letalske pošte – žal nimam več. No, tako je naneslo, da sem lani nekega dne preštel vse razglednice, ki mi jih je bil poslal, in napisal sestavčič z naslovom Kartolini. Ko sem knjigo že oddal, je Aleš podlegel v prometni nesreči, in ko je prišla ta vest, ki me je neznansko prizadela, sem napisal tudi tiste besedice zraven. Ampak poglavje o Alešu in razglednicah sem napisal veliko prej, preden je umrl. Žal je med tiskom knjige umrl tudi eden od mojih tesnih prijateljev, s katerim smo več kot trideset let igrali tarok, in sem o tem, kako smo igrali, napisal zgodbo, ki je tudi v knjigi. Nisem mu je post festum posvetil. Alešu pa sem poglavje posvetil, še ko je bil živ, med fotografiranjem sem vam pokazal kupček njegovih razglednic. Bil je res zagnan dopisovalec, s kartolini je vzdrževal in poglabljal prijateljstva. In ne bom zdaj patetičen, ampak skoraj ne mine dan, da se ne bi spomnil nanj.

To zdaj pa ni bilo sonce v očeh …

Kakšne solzice me tudi pri teh letih pač ni sram.

Solze – pozdrav prijatelju.

To ste pa res zelo lepo povedali. Ampak, ok, pojdiva dalje.

V Povzetkih nikakor ne jadikujete. Nikdar ga tako ne jemljete, čeprav zapišete, da bi življenje lahko bil muzej izgubljenih priložnosti.

Teh treh besed, muzej izgubljenih priložnosti, nisem napisal kar na pamet, kdaj je tudi nastal kakšen muzejček ali spominska soba kot posledica spodletele priložnosti. Saj ne rečem, da bi bilo kaj bolje, če kakšne priložnosti ne bi zamudil. Morda je celo bolje, da se je tako zgodilo. Samo da tega nikdar ne bom vedel. Bilo mi je tako všeč, v Kunderovem romanu, ali pa gre za mojo interpretacijo, ko pravi, da je znanstveni eksperiment, ko lahko papirček potopiš v različne raztopine in vidiš reakcije in iz tega izpelješ kakšen sklep. Ko pa v življenju, to je zdaj moj dodatek, greš v gozd in zaviješ levo, greš pet korakov naprej in se vrneš, nič več ni isto. Zato ker je človek že nekaj minut starejši, z nekimi drugimi senzacijami, občutki. Tudi če bi imel svoj muzej zamujenih priložnosti, ni nujno, da bi po njem hodil z obžalovanjem. Mogoče bi si hodil samo kakšno zamujeno priložnost opazovat, kaj tuhtat o njej.

Milan Kundera je nekdo, ki je vašemu krogu sodrugov zelo drag.

Ni še minil mesec dni, kar sem ponovno prebral roman Življenje je drugje, ki je pri nas izšel konec sedemdesetih. Lahko vam povem, da sva bila s prijateljem Jaroslavom Skrušnyjem, ki ste ga včeraj spoznali, med knjižnim sejmom v Parizu pri Kunderi doma in Jaro, ki je češkega rodu, ohranja stik z njim še danes. Vsaj pisno. Takrat – najbrž leta 1984 – sva bila pri njem zaradi romana Neznosna lahkost bivanja, ki je že bil izšel v francoščini, in sva želela dobiti izvirnik v češčini, ali pa je Jaro izvirnik že imel in sva šla kar tako. Telefonirala sva mu, pa je rekel, da se ravno nekam odpravlja in da naj prideva ob štirih. Meni je bilo malce nerodno, ker nisem znal češko, pa je bilo videti, kot da hodiva po dva, iz komunističnih držav, da eden na drugega paziva.

Za našo generacijo je bila ruska okupacija Češkoslovaške (1968) neverjeten šok. Takrat se je naša vera v komunizem dokončno podrla. Meni še posebej, ker sem bil šel s takratnim dekletom, kasnejšo ženo, samo mesec dni pred okupacijo na štop po Češkoslovaški, kakšno navdušenje, ko sva kje povedala, da sva Jugoslovana, bratci Jugoslavci …

Ne gre zanemariti niti, koliko nam je pomenilo, ko sta Milan Kundera in njegova žena Vera, v času desetdnevne vojne, meni kot uredniku njegovih del takoj poslala faks, »mi smo z vami in ljubljeno Slovenijo«. Že prej je namreč nekajkrat obiskal Slovenijo, še ko je bil manj znan. Tisti faks sem takoj poslal na Delo Marjeti Novak in je bil objavljen v časopisu. Še bolj pa je odmeval Kunderov članek, ki ga je objavil v Le Mondu z naslovom Treba je rešiti Slovenijo. Veliko nam je pomenilo. V članku, ki ni bil prav dolg, ampak je bil na prvi strani časopisa – in veste, kaj to pomeni –, se je glasil stavek, ki smo ga potem velikokrat uporabili: ignoranca je aroganca. Jaro ga še vedno pridno prevaja.

Jaz imam na Kundero lepe spomine, izdali smo tri njegove knjige, pa tudi srečanje na Rue Littré, ko naju je, dva popolnoma nepoznana fanta iz Slovenije, sprejel za dve, tri ure in smo malo kramljali.

Kaj sta mu najprej rekla?

Težko bi rekel, da smo se pogovarjali kaj zgodovinskega. Pogovarjali pa smo se, trije možje, o slovenskem prevodu naslova. Takrat sva z Jarom nihala, ali bi bilo bolje Neznosna lahkost biti ali bivanja.

Dobro sta izbrala.

Tudi gospod Milan se je strinjal s tem. Biti in bit sta v slovenščini precej zasedena v filozofskem polju. Če se naj spomnim kakšnega konkretnega sklepa tega srečanja, potem je bil to ta.

Ko v knjigi pišete o preteklosti, o spominjanju nanjo, se skorajda ne morete izogniti vračanju k sebi. Mesto, v katerem popišete, kako ste na ljubljanskem avtobusu številka 6 srečali sebe. Kar ganljivo.

Tudi Jaro mi je rekel, da mu je bilo to najbolj všeč. To je čista resnica, iracionalen občutek, ki sem ga skušal ubesediti. Mož blizu sedemdesetih v petnajstletnem fantu počasi prepoznava sebe. Tu pa je zdaj razlika, nekdo, ki bi bil bolj vešč ali bi imel drugačen pristop do pisanja, bi iz tega naredil deset strani, jaz sem pozno v noč pisal tistih deset vrstic. Tisti trenutek, tista vožnja z avtobusom, kratka hoja po domačih ulicah, je bilo nekaj skrivnostnega, kar me je sililo, da to nekako ubesedim.

Ste opazili, da se tista najgloblja vračanja k sebi in vase zgodijo, ko je človek v gibanju, odhajanju ali prihajanju, na vlakih, letališčih, letalih, vožnji s kolesom, dolgih potovanjih ali samo izletih, na sprehodih, na vožnji z mestnim avtobusom …

Nikoli nisem razmišljal o tem, ampak vam verjamem. In bom pozoren na to. Všeč mi je, da ste tako doživeli, in čutim, da ste ob tem doživeli podobno vibracijo. Pa tudi če se je zgodilo nekaj popolnoma nevažnega, ampak hkrati nekaj zelo lepega, mogoče skrivnostnega in po svoje presunljivega. Brez nostalgije ali prehudega obžalovanja. Tako, kot je. Zdrs v času. Dotik literature.