Ali država ve, kaj početi z informacijsko družbo?

Minister za javno upravo Boris Koprivnikar je letošnji NT-konferenci posvetil precej ministrskega časa. Na dogodku, ki ga vsako leto prireja velika ameriška softverska korporacija Microsoft, je najprej predstavil »Slovenijo na poti digitalne transformacije«, sodeloval na pogovoru o »digitalni transformaciji v javni upravi« ter se udeležil okrogle mize o »digitalni transformaciji v praksi«. Nato se je posvetil formalnim in neformalnim delovnim sestankom.

Ministrov nastop na letni konferenci Microsofta je vzbudil deljene občutke med strokovno in vpleteno javnostjo. Z udeležbo je pokazal, da ga področje informatike zanima, kar je bila med dosedanjimi ministri prej izjema kot pravilo (med tehnološko razgledane ministre bi lahko uvrstili kvečjemu oba nekdanjega ministra za šolstvo in znanost Gregorja Golobiča in Žigo Turka). V javnih in zasebnih pogovorih je večkrat povedal, da mu bo poznavanje informacijskih sistemov pomagalo pri pogajanjih z dobavitelji opreme in programja, ki poskušajo nevedni in kadrovsko podhranjeni državi prodati čim več dragih storitev. Do preteklega dela na področju informacijske družbe je zelo kritičen, zato zagovarja nujne in velike spremembe, ki bodo pomagale državi zmanjšati digitalni zaostanek. Tudi če se bo s tem zameril interesnim skupinam in razburil »deželo tisočerih vrtičkov«, kot rad poimenuje svoje širše delovno okolje.

Sočasno je z udeležbo na konferenci zagrešil precejšnjo diplomatsko nerodnost. Na Microsoftovem korporativnem dogodku je gostoval 17. maja – na svetovni dan telekomunikacij in informacijske družbe, ko so se digitalne problematike spomnile tudi druge slovenske nevladne in civilnodružbene organizacije. Za nekatere kritike je bila izbira komercialnega dogodka ob dnevu informacijske družbe podobno problematična, kot če bi minister za kulturo 8. februarja predaval na zasebnem dogodku velike založbe ali ameriškega filmskega studia. Z obiskom NT-konference je minister domnevno namignil, da so mu ponudniki storitev bližji in pomembnejši od drugih deležnikov informacijske družbe. Tudi zato, ker ga zanima predvsem informatizacija državne uprave. Področje, ki je z informacijsko družbo sicer prepleteno, a je le njen manjši del.

Takšni očitki niso bili povezani samo z ministrovim gostovanjem na Microsoftovi konferenci. Na ministrstvu za javno upravo (MJU) so pripravili predlog novele zakona o državni upravi in ga poslali v državni zbor (vlada ga je potrdila 26. maja). V predlog so zapisali več pomembnih sprememb, ki se dotikajo informacijske družbe. Direktorat za informacijsko družbo bi z ministrstva za izobraževanje, znanost in šport po novem zakonu prenesli na MJU. Tako bi MJU pridobilo precej dodatnih pristojnosti, saj bi – posredno ali neposredno – vplivalo tudi na delo telekomunikacijskega regulatorja (agencija za komunikacijska omrežja in storitve) in akademske mreže Arnes. Boris Koprivnikar pa bi postal glavni državni informatik in novi minister za informacijsko družbo.

Predlog zakona bodo v državnem zboru obravnavali po skrajšanem postopku in brez javne razprave. Zato je skupina znanih podpisnikov s področja informacijske družbe (Tomaž Kalin, Žiga Turk, Aleš Špetič, Simon Delakorda …) pripravila javno pobudo in jo naslovila na predsednika državnega zbora Milana Brgleza. Pripravljavci zakona so zavračali dialog o prihodnosti razvoja informacijske družbe, so zapisali avtorji pisma. Zavrnili so »politiko izvršenih dejstev« in pozvali Brgleza, naj obravnava predlog zakona po normalnem postopku. A so na kolegiju predsednika državnega zbora zavrnili njihovo pobudo.

Politike informacijske družbe

Kaj sploh pomeni selitev informacijske družbe na ministrstvo za javno upravo? Le novo priznanje, da država ne ve, kaj početi z informacijsko družbo? Ali morda napoved prvih resnejših premikov po več kot desetih letih razprav, reorganizacij in neuresničenih strategij?

Ideja informacijske družbe ima v Sloveniji pestro birokratsko zgodovino. V drugi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja se je začela tudi v Evropi krepiti zavest o velikih gospodarskih, družbenih in kulturnih spremembah, ki jih povzročajo nove informacijske in komunikacijske tehnologije. Ideologi informacijske družbe so trdili, da bodo v informacijski revoluciji zmagale države, ki bodo najbolje poskrbele za svoboden pretok informacij in dostopnost informacijskih storitev: znanja, tehnologije in infrastrukture. Članice EU so poskušale spodbujati informacijsko družbo na različne načine: s finančnimi spodbudami, imenovanjem infodružbenih uradnikov, regulacijo telekomunikacij in spodbujanjem konkurence. Evropskemu političnemu trendu se je konec leta 2000 pridružila tudi Slovenija, saj je vlada Janeza Drnovška namenila informacijski družbi posebno ministrstvo.

Prvi in doslej edini minister za informacijsko družbo je postal sociolog in član tedanje LDS Pavel Gantar. Ministrstvo je imelo veliko nalog, a malo realnih pooblastil. Država ni imela informacijske strategije. Trg elektronskih komunikacij je obvladoval monopolistični Telekom Slovenije, učinkovite regulacije ni bilo. Informatizacija državne uprave in javnega sektorja je bila odvisna od tedanjega centra vlade za informatiko (CVI) in lobističnih interesov zasebnih ponudnikov informacijskih storitev (Marand, Microsoft, Src.si, IBM, 3gen ...). Ministrstvo je sprejelo nekaj nujnih zakonov in ustanovilo regulatorja za trg elektronskih komunikacij, ampak ga je politična opozicija ves čas napadala zaradi domnevne neučinkovitosti, politiziranosti in slabo opredeljenih nalog.

Po menjavi vlade leta 2004 je bilo ministrstvo za informacijsko družbo (MID) prva žrtev »učinkovitejše javne uprave«, ki jo je zagovarjal minister Gregor Virant. Ministrstvo so ukinili in razdelili njegove pristojnosti med tri druga ministrstva. Spremljanje gospodarskih vplivov informacijskih tehnologij in regulacijo so naložili posebnemu direktoratu na gospodarskem ministrstvu. Razvojna vprašanja je prevzelo ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, e-upravo pa so dodelili ministrstvu za javno upravo.

Razbitje MID ni prineslo učinkovitejše politike informacijske družbe, saj so bila infodružbena področja v krovnih ministrstvih vse bolj nevidna. Gospodarsko ministrstvo se je ukvarjalo predvsem z (ne)privatizacijo Telekoma in neuspešno regulacijo trga elektronskih komunikacij. Direktoratu za informacijsko družbo so v vsaki novi vladi namenili manj denarja in vpliva. Več uspehov je imelo kvečjemu ministrstvo za javno upravo, ki je pospešilo uvajanje storitev za elektronsko poslovanje z državo. A so z ukinitvijo enotnega CVI popolnoma razdrobili državno informatiko, saj je moralo vsako ministrstvo samo poskrbeti za svoj informacijski sistem, kar je bistveno povečalo stroške ter onemogočilo učinkovito povezovanje podatkov in razvoj skupnih storitev.

V prihodnjih nekaj mandatih vlade ni zanimala problematika informacijske družbe, ampak so prepustili pobudo trgu. Zadnji poskus je bil imenovanje glasnika digitalne tehnologije leta 2012, pri katerem je vztrajal tedanji predsednik evropske komisije José Manuel Barroso. Digitalni glasnik je postal podjetnik Aleš Špetič. Prejšnji mesec je končal mandat in ne bo dobil naslednika. V nedavnem pogovoru za Sobotno prilogo Dela je povedal, da v zadnjih štirih letih na vladi ni imel sogovornikov, ki bi jih lahko opozarjal na razvojne zaostanke in zgrešeno politiko informacijske družbe. Če bodo poslanci v državnem zboru potrdili predlog novele zakona o državni upravi, se bo Slovenija konceptualno vrnila na začetek tisočletja. Državno informatiko bo centralizirano upravljalo eno ministrstvo, za informacijsko družbo bo odgovoren en minister, storitve in opremo bodo zagotavljali veliki dobavitelji.

Je to dobro ali slabo?

Ugrabljeno ministrstvo?

Za predsednika sveta za elektronske komunikacije Dušana Cafa je takšna ureditev nesprejemljiva. V nedavnem blogu­ je obtožil ministra Borisa Koprivnikarja zavajanja in zapisal, da prenos direktorata za informacijsko družbo na MJU ne more prinesti razvoja informacijske družbe. Prej nasprotno.

Prenos pristojnosti ne bo izboljšal sodelovanja med ministrstvi, je prepričan Caf. Avtokratsko sprejemanje novele brez javne razprave najbolj ustreza MJU, njihovim dobaviteljem ter svetovalcem iz gospodarskih in akademskih krogov, ki usmerjajo razvoj državne informatike in uspešno pridobivajo milijone evrov iz državnega proračuna. Caf si ne zna predstavljati, kako bo ministrstvo za birokracijo izvajalo programe za izboljšanje digitalnih veščin prebivalstva ter usmerjanje mladih v poklice na področju informacijske in komunikacijske tehnologije. Zmotila sta ga tudi poseganje v akademsko mrežo Arnes in vpliv na regulatorja trga elektronskih komunikacij.

Akademska mreža Arnes je že dolgo lobistična tarča komercialnih ponudnikov internetnih storitev, ki v šolah, inštitutih in kulturnih ustanovah vidijo nove stranke. Oslabitev Arnesa zaradi dodatnega dela za državno upravo bi najbolj ustrezala prav podjetjem, ki bi sedanjim uporabnikom Arnesa takoj ponudila dražje storitve, je prepričan Caf. Poleg tega bi se minister Boris Koprivnikar ujel v trajno nasprotje interesov. »Tesno se povezuje z akterji, kot sta državni Telekom Slovenije in njegova hčerinska družba Avtenta, ki se pojavlja kot zastopnica velikih tujih korporacij. Hkrati bi bil pristojen za zakonodajo s področja elektronskih komunikacij, pod njegov vpliv pa bi prišel še neodvisni regulator elektronskih komunikacij. Govorimo lahko o sistematični ugrabitvi ministrstva,« je bil kritičen Caf.

Podobne vsebinske in načelne pomisleke so imeli tudi drugi kritiki selitve direktorata – od nekdanjega digitalnega glasnika Aleša Špetiča do obeh nekdanjih »tehnoministrov«: Pavla Gantarja in Žige Turka. Medijski predstavnik Arnesa Tomi Dolenc je povedal, da so jih sicer pomirila zagotovila obeh pristojnih ministrov  – Borisa Koprivnikarja in Maje Makovec Brenčič –, da Arnes ostaja na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport (razen na področjih, ki se dotikajo informacijske družbe). A se je strinjal s pomisleki, da utegne deljena pristojnost slabo vplivati na delo zavoda. »Skoraj v celoti nas financira ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, o našem delu pa bodo po novem soodločali na MJU. To lahko pomeni precejšnje težave pri prihodnjih pripravah delovnega načrta, če bosta imeli ministrstvi drugačne prioritete. Realen je tudi pomislek, da bo moral Arnes po novem več delati za državno upravo in manj za šolstvo in znanost, za kar smo bili ustanovljeni,« je pojasnil Dolenc in dodal, da je pri delovanju Arnesa težko ločiti dejavnosti, ki sodijo ali ne sodijo na področje informacijske družbe. »Vse, kar počnemo, je tako ali drugače povezano z informacijsko družbo.«

Precej manj zaskrbljen je bil generalni direktor direktorata za informacijsko družbo Marjan Turk, ki v selitvi na MJU vidi predvsem boljše možnosti za uresničevanje infodružbenih strategij. Zavrnil je namige o »zaroti« za prevzem regulatorja trga telekomunikacij in zagotovil, da bo Arnes tudi po spremembi zakona ostal neodvisen. Ukinitev CVI je bila verjetno največja strateška napaka v zadnjih dvajsetih letih razvoja informacijske družbe v Sloveniji, saj je vsako ministrstvo po svoje razvijalo ali zanemarjalo informatiko, je dejal Turk. Postavitev državnega računalniškega oblaka, združevanje področij in centralizirano upravljanje državne informatike je nujno za prihodnji razvoj elektronskih storitev. Selitev direktorata pa zanj pomeni zavezo, da na MJU ne bodo razmišljali samo o informatizaciji državne uprave, ampak bodo upoštevali tudi druge interese informacijske družbe.

Vsi branijo neučinkovitost!

»Očitke kritikov sem zbrano poslušal, a jih še vedno ne razumem,« je nejevoljno povedal Boris Koprivnikar, ki je prav tako zavrnil namige o konfliktu interesov in preslišal vprašanje, zakaj je bil za novelo potreben hiter zakonodajni postopek. »Direktorat za informacijsko družbo je v preteklih letih izgubil skoraj ves denar. Sredstva za njegovo delovanje so bila vse manjša. Vsi imajo kup pomislekov, zakaj ne smemo prestaviti direktorata. Nihče pa ne pove, da urad doslej ni dobro deloval. Kot da bi vsi branili in zagovarjali neučinkovitost. Stanje ni bilo v redu, zato poskušamo rešiti problem, ne pa ga ustvariti,« je bil odločen ­minister.

Za Koprivnikarja ni pomembna organiziranost, ampak rezultat. Rezultate pa bo prineslo šele povezovanje ločenih informacijskih sistemov in boljše sodelovanje med ministrstvi, ki se preveč oklepajo svojih informacijskih vrtičkov. »Informatika je živčni sistem vsakega sistema. Če ga vsak organ upravlja po svoje, sistem ne more delovati,« je pojasnil minister. »Prav tako ni smiselno, da se funkcije podvajajo. To, kar je že zgradil Arnes, želimo uporabljati v državnem omrežju HKOM. Kar smo postavili na HKOM, hočemo dati na voljo Arnesu. Arnes je z leti prevzel številne funkcije, ki presegajo podporo akademski in raziskovalni mreži – registracijo domen, skrb za kibernetsko varnost in še marsikaj. Ta področja je treba združevati, saj bomo edino tako izboljšali dostopnost storitev informacijske družbe in povečali kakovost storitev v državni informatiki.«

Podobno kot vsi njegovi ministrski predhodniki je zagotovil, da bo informatiki in komunikacijskim tehnologijam namenil precej več pozornosti, saj Slovenija brez odločne politične podpore ne more ujeti infodružbenega za­ostanka za razvitimi državami. Zatrdil je, da bo zmanjšal odvisnost države od privilegiranih ponudnikov storitev, ki so z ministrstvi sklenili desetletne pogodbe in poskrbeli, da jih ni mogoče zamenjati z boljšimi ali cenejšimi. Od vseh prihodnjih izvajalcev bo zahteval merljive rezultate uspešnosti ter odprte in inter­operabilne rešitve, ki ne bodo zaklenjene na enega ponudnika. Od tujih tehnoloških korporacij pa bo pričakoval »partnerski odnos« in pripravljenost za dolgoročno sodelovanje, ki bo izboljšalo življenje vseh državljanov.

V novinarski dokumentaciji je mogoče najti veliko podobnih obljub, ki so jih v zadnjih petnajstih letih izrekli ministri za javno upravo, informacijsko družbo, znanost, gospodarstvo ali izobraževanje. A so vsi trčili ob enake ovire, ki še vedno povečujejo informacijski zaostanek. Le redki ministri so bili med pripravo zakonov in strategij pripravljeni iskreno spodbujati javno razpravo in prisluhniti argumentom, da njihovi predlogi morda niso najustreznejši in dobro premišljeni. Vsi so se sprijaznili s politiko varčevanja, čeprav je mogoče razvojni zaostanek zmanjšati kvečjemu s sistematičnim in ambicioznim vlaganjem v infrastrukturo in kadre – kar med drugim dokazujeta Slovaška in Hrvaška, ki sta imeli precej slabša izhodišča kot Slovenija. Prav tako se niso odločneje zavzemali za učinkovito regulacijo trga elektronskih komunikacij ali obsodili kadrovske prepletenosti med ponudniki, svetovalci in regulatorjem. Tudi zato, ker s politikami informacijske družbe ni bilo mogoče pridobivati ali izgubljati političnih točk.

Predlog novele zakona o državni upravi morajo v prihodnjih tednih ali mesecih potrditi še poslanci v državnem zboru. Pri tem ne bodo glasovali samo o vsebini zakona, ampak tudi o postopku: logiki izvršenih dejstev, ki je v popolnem nasprotju z ideali demokratične informacijske družbe. Ne glede na njeno »učinkovitost«.