Tiskane izdaje
Cvikl je nadškofijsko družbo oziroma holding Rast primerjal z nepremišljenim odhodom na odprto morje, kjer »lahko veliko ujameš, lahko pa te ujame nevihta«, še bolj slikovita pa je njegova primerjava s križevim potom. Ta nima le štirinajst postaj, ki predstavljajo težke preizkušnje, temveč tudi petnajsto – in to je vstajenje. Po njegovem mnenju odgovornost nadškofije sicer obstaja, vendar predvsem v objektivnem smislu, saj ni korektno enostavno potegniti enačaj med nadškofijo in holdingom, ki je samostojna gospodarska družba in je kot takšna pristala v stečaju.
V Celju rojeni nadškof, ki je letos praznoval 60-letnico, je poklicanost za duhovniški poklic očitno zaznal že zelo zgodaj, saj je že med šolanjem na mariborski drugi gimnaziji bival v jezuitskem malem semenišču, takoj po maturi pa vstopil v noviciat Družbe Jezusove. »Odločil sem se za jezuitski red, in sicer me je pri tem redu nagovarjala želja biti tam, kjer ni drugih, in začenjati poslanstva, ki so odgovor na potrebe časa,« je dejal. Ob služenju vojaškega roka v Novem mestu zaradi odločitve za duhovniški poklic ni čutil nobenih pritiskov.
Kot pravi, ga je oficir, ki je bil iz katoliške družine, celo opozoril, iz katerega gostilniškega okna se opreza, če bi se kateri od vojakov namenil v cerkev. Sledil je vpis na ljubljansko teološko fakulteto, vmes je v jezuitskem kolegiju v Torinu opravljal prakso, bil je vzgojitelj in veroučitelj, teološke študije je nadaljeval leta 1980 v Rimu na papeški univerzi Gregoriana. V diakona je bil posvečen leta 1983 v Rimu, v duhovnika pa istega leta v domači župniji, in sicer je prejel posvečenje od mariborskega pomožnega škofa Jožefa Smeja.
Evropa z vzhodno in zahodno tradicijo
Njegova prva kaplanska služba je bila v župniji Ljubljana Dravlje, kjer je bil kasneje tudi župnik. Obenem je leta 1988 nadaljeval podiplomski študij v Bruslju na fakulteti Lumen Vitae in tam zagovarjal magistrsko nalogo Vzgoja odraslih v župniji, nato pa je še v Padovi končal jezuitsko formacijo. Funkcije župnika ni opravljal prav dolgo, kmalu po osamosvojitvi ga je tedanji ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar imenoval za prvega ravnatelja Jegličevega dijaškega doma v Zavodu svetega Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani in mu zaupal nalogo, naj pripravi vse potrebno, da bo dom lahko zaživel, hkrati pa je bil prvi profesor verouka na škofijski klasični gimnaziji.
V času njegovega opravljanja funkcije provinciala slovenske jezuitske province je bila jezuitom vrnjena cerkev sv. Jožefa na Poljanah v Ljubljani, ki je bila po obnovi tudi ponovno posvečena, prizadeval si je tudi za dokončanje in posvetitev cerkve v Kočevski Reki.
Leta 2001 je postal rektor Collegium Russicum, torej ruskega kolegija v Rimu, ki je v duhu ekumenizma namenjen tako katoliškim kot pravoslavnim študentom. »Že papež Janez Pavel II. je rad poudarjal, da ima Evropa dve tradiciji, vzhodno in zahodno. Na prvi pogled se morda izključujeta, v resnici pa se dopolnjujeta. Tukaj vidim veliko priložnost za Evropo, da zadiha z obema kriloma pljuč, tudi mene je vzhodna tradicija krščanstva v marsičem obogatila.«
Neuspešna prodaja nepremičnin
Po koncu mandata je načrtoval enoletni »dopust« oziroma tako imenovano sobotno leto, ki bi ga preživel na Malti, vendar se je zaradi težav mariborske nadškofije vrnil v Maribor in namesto Mirka Kraševca prevzel mesto ekonoma. Priznava, da o financah ne ve veliko, tudi v Mariboru ni bil od dijaških časov, kljub temu pa mu je uspelo z ekipo vsaj začasno sanirati pereče stanje. Z bankami upnicami so dosegli dogovor o zamrznitvi odplačila glavnice v višini 26 milijonov evrov za pet let, v tem času bo morala plačevati le šestodstotne obresti, banke in nadškofija pa bodo poskušale prodati vse zastavljeno cerkveno premoženje, ki ga nadškofija ne potrebuje za pastoralno dejavnost. Ta prodaja, v katero naj bi bili med drugim vključeni cerkev v Košakih, cerkev sv. Alojzija, orglarska šola v Hočah, del samostana v Studenicah ter več vinogradov in zemljišč, sicer za zdaj ne poteka preveč uspešno, kljub temu pa mariborski škofiji uspeva opravljati svoje poslanstvo.
»Upam, da bomo prek te preizkušnje izšli prečiščeni, bolj ponižni in sposobni potem ustvarjati drugačne odnose in tudi drugače zastavljati stvari. Zato sem tudi v svoj škofovski grb želel vnesti temò , preizkušnjo, krizo, na vrhu pa svetlobo, ki predstavlja upanje. Tudi v tem temnem polju imam sito in plamen. Sito pomeni, da se stvari prečistijo, presejejo, ogenj, da se to prečisti, na vrhu pa je sidro, ki predstavlja upanje.«
V podobnem tonu je bila tudi njegova zahvala, potem ko ga je papež Frančišek spomladi letos imenoval za mariborskega nadškofa in metropolita. »Na žalost zgodovine ne moremo spremeniti, dejstva in bolečina ostajajo, prizadete prosim odpuščanja.«
Pomen čutečega srca
Trenutno pa se kot predsednik Slovenske karitas vsaj toliko kot problemom nadškofije posveča tudi begunski krizi. Kot poudarja, jo ljudje različno doživljajo – tisti na meji so doživeli težke trenutke, saj je ta posegla v njihovo vsakdanje življenje, spet drugačne so izkušnje prostovoljcev, nekateri pa si ustvarijo mnenje le prek medijev. Pojavljajo se tudi strahovi in dvomi, kar se mu prav tako zdi legitimno in upravičeno, vendar »ko je nekdo lačen, ga zebe in si ga že spustil v našo državo, ne boš gledal, kdo je tisti, ki stoji pred teboj«. V tem smislu je že papež Frančišek prvi opozoril na pomen čutečega srca. Obenem pa je tudi prostovoljcem dal zelo koristno navodilo, naj ne navezujejo teh ljudi nase, naj ne pristopajo samo k posameznikom, ampak imajo vedno pred seboj celoto. »Ne smemo jih delati še večje odvisnike, ampak jim z našim delom pomagati, da postanejo tudi oni bolj solidarni med seboj, da postanejo tudi oni aktivni in ne samo pasivni v sprejemanju pomoči.«
In tudi glede prihodnosti Evrope ni črnogled. Po njegovem mnenju migranti prinašajo s seboj nekatere vrednote, ki so v Evropi marsikje zapostavljene ali pa so v krizi – to je predvsem velik poudarek na družini ter medsebojni povezanosti in solidarnosti. »Tudi povezanost njihove vere in prepričanja z vsakdanjim praktičnim življenjem in ravnanjem si lahko vzamemo kot izziv, lahko je za nas spodbuda, da poglobimo svojo identiteto, kajti brez identitete in lastnih stališč ne moreš biti v dialogu.«
