Alpinistični zločin na gori vseh gora

Ob poskusu vzponana Cerro Torre je Avstrijec umrl, Italijan pa je trdil, da sta pred tem dosegla vrh. A zgodba je polna lukenj.

Objavljeno
13. februar 2015 12.24
Miha Pribošič
Miha Pribošič

Cerro Torre v Patagoniji na jugu južnoameriškega kontinenta je ena izmed najbolj prepoznavnih in divjih gora na planetu in obenem prizorišče morda najbolj kontroverzne zgodbe v zgodovini alpinizma. Leta 1959 je ob poskusu vzpona nanj Avstrijec Toni Egger umrl, Italijan Cesare Maestri pa je trdil, da sta pred tem dosegla vrh. Gorniku se verjame na besedo, je temeljno pravilo alpinizma, a Maestrijeva zgodba je tako polna lukenj, da ima vse manj zagovornikov.

Italijan Cesare Maestri in Avstrijec Toni Egger sta zapustila zavetje snežnega bivaka in se odpravila proti gori. Bilo je konec januarja 1959. Obtežena sta bila s težkimi železnimi klini in vijaki, konopljinimi vrvmi, okornima cepinoma in šestzobimi derezami. Eden od njiju je nosil fotoaparat. Toni je bil eden najboljših lednih plezalcev, Cesare najboljši v skali Dolomitov.

Gora, proti kateri sta hodila, je bila kot nobena druga na planetu. Cerro Torre je visel s fotografij nad posteljami in lebdel v sanjah najbolj drznih alpinistov. Prvi, ki so ga opazovali iz sosednjih sten, so poslali v svet novice o nemogoči gori. In Maestri je bil človek, čigar ponos je bil večji od vsake gore – tudi Cerro Torreja. Njemu nihče ne bo pripovedoval, da na svetu obstajajo nemogoče gore. Zanj so obstajali samo mehkužni alpinisti.

Šest dni kasneje se je Italijan Cesarino Fava, ki je spremljal alpinista in jima pomagal tovoriti opremo, še zadnjič odpravil iz snežnega bivaka; tokrat proti dolini. Upanja, da bi ju našel živa, ni imel. Zadnje tri dni je divjala zloglasna patagonska snežna nevihta. Nad njim je okoli gore veter rjovel kot reaktivna letala. Ko se je še zadnjič ozrl proti tisoč metrski steni, je na zgornjem delu ledenika Torre zagledal črno piko. Samo eno. Ko se ji je približal, je razločil človeka. Bil je Cesare Maestri. Brez Tonija Eggerja, ki je v do danes nepojasnjenih okoliščinah med vzponom umrl. Maestri je svetu prinesel novico o osvojeni gori, a verjeti so mu morali na besedo.

Vzpon prek vzhodne in severne stene Cerro Torreja je bil toliko svetlobnih let pred dotedanjimi alpinističnimi standardi, da so ga najbolj eminentni alpinisti poimenovali za največjega vseh časov. A kmalu so se pojavili dvomi o resničnosti Maestrijevih besed.

Knjiga The Tower (Stolp), ki je nedavno prišla tudi na police naših knjigarn, bo povsod razvrščena med alpinistično literaturo, toda v resnici je detektivski triler. Avtor, alpinist Kelly­ Cordes, z obsedeno natančnostjo rekonstruira več kot polstoletno zgodovino vzponov na Cerro Torre in svojega namena nikoli ne poskuša skriti: dokončno ovreči še zadnji dvom in po vseh sodniških standardih dokazati, da Maestri ni nikoli stal na vrhu gore vseh gora.

Naslovnica knjige Stolp.

S knjigo pod roko sem potrkal na vrata lepo obnovljene hiše pod kraškim robom v vasici Osp. Silvo Karo je bil v osemdesetih letih s soplezalcem, zdaj pokojnim Janezom Jegličem, usodno povezan s Cerro Torrejem. In še danes v stenah te gore nihče nima več prvenstvenih smeri od njega. Je bil Maestri na vrhu ali ne? »Ti, ki ne poznaš alpinizma, kot ga poznamo mi, se lahko sprašuješ, ali je bil ali ne. Mi, ki ga poznamo, lahko s stoodstotno gotovostjo rečemo, da ni bil na vrhu,« je začel pripovedovati Silvo in v naslednji uri in pol sva ob njegovih spominih prek vsebine knjige razgrnila ­zgodovino gore.


Nemogoča gora

Cerro Torre je vzbudil zanimanje evropskih plezalcev, ko sta Francoza Guido Magnone in Lionel Terray leta 1952 kot prva stala na sosednjem Fitz Royu. Kasneje sta zapisala, da sta z vrha opazovala fantastično, a nemogočo goro. To je podžgalo zanimanje najboljših alpinistov.

Cesare Maestri, plezalec iz Trentina, ki je v tistem času sam in običajno brez varovanja plezal najtežje smeri v Dolomitih, je za Cerro Torre slišal od sovaščana Cesarina Fave, ki je kot emigrant živel v Buenos Airesu. Čeprav ga Fava ni poznal, je vedel za njegov sloves in mu je pisal pismo o gori, ki bo pravi preizkus za njegove legendarne sposobnosti.

V povojni Italiji so bili alpinisti narodni heroji in Maestri – med vojno z očetom na strani partizanov – je bil eden največjih. Bil je samotar in v redkih primerih, ko se je navezal na vrv s soplezalcem, je vztrajal, da bo plezal prvi v navezi. Nikoli ni maral nikomur slediti.

Cerro Torre, foto Silvo Karo.

Pod Cerro Torrejem je prvič stal leta 1958, a je vodja odprave ocenil, da je gora nedostopna in da bi bilo plezanje prenevarno, zato je ekipi prepovedal vzpon. Maestri se je vrnil že naslednje leto. Tokrat je z najboljšim lednim plezalcem, Avstrijcem Tonijem Eggerjem, načrtoval vzpon prek severne stene.

Vzpon na vrh, če bi ga res opravila, bi bil vsaj 20 let pred časom (v resnici je bil prvi dokazan vzpon na vrh s severne strani opravljen šele leta 2005). Maestrija so ob prihodu domov nosili na ramah in mu pripenjali medalje za pogum, a začetni tihi dvomi so postajali glasnejši, ko so se alpinisti drug za drugim neuspešno spopadali s Cerro Torrejem. In nekateri tiho prikimavali Francozoma z začetka naše zgodbe – gora je res nemogoča. Med njimi Carlo Mauri, ki je leta 1970 s Casimirom Ferrarijem, človekom, ki je kasneje, leta 1974, kot prvi dokazano stopil na Cerro Torre, poskušal v zahodni steni in po neuspešnem naskoku ob vrnitvi domov zapisal: »Živi in zdravi se vračamo z nemogoče gore.«

Besede so zadele najbolj bolečo točko Cesareja Maestrija in kdo ve, zakaj (ali zaradi ranjenega ponosa ali pa preprosto zato, ker je obupno želel popraviti napako in stopiti na vrh), se je v patagonski zimi leta 1970 še enkrat zagnal v goro. Tokrat po jugovzhodnem razu, a na način, ki je osupnil alpinistični svet. Oborožen s 70-kilogramskim kompresorjem, s katerim bo v nikoli prej in kasneje videnem slogu v goro vseh gora za pomoč pri napredovanju zavrtal več kot 400 svedrovcev (vijakov z ušesom za varovanje). Alpinistična etika je že tedaj (danes pa še posebej) narekovala uporabo svedrovcev le, če v skali ni bilo razčlemb, ki bi omogočale varovanje s klini ali zatiči, ki jih alpinisti lahko izvlečejo iz stene. Svedrovci namreč ostanejo v skali, dokler jih ne uniči čas.

»Vrnil se bom in napadel njihove smeri, ki jih niso zmogli preplezati! Ponižal jih bom in sram jih bo, da so dvomili o mojih besedah. Ni nemogočih gora, so samo nemočni plezalci,« so bile njegove slavne besede ob vrnitvi na kraj zločina.

Umor nemogočega

V 54 dneh, kolikor je trajalo obleganje stene, je zapadlo 20 metrov snega, se je kasneje spominjal Maestri. V zgornjem delu stene je kljub razčlembam povsem opustil plezanje in vrtal v skalo ter privijal svedrovce drugega za drugim v neprekinjenem nizu proti vrhu. V najhujših viharjih se je ekipa po vrveh spustila pod steno v mobilno leseno kočo, ki jim jo je prav za to priložnost dostavil helikopter.

Kljub vsemu so se v tej zimi obrnili 300 metrov pod vrhom. A Maestrijeva odločenost, da osvoji vrh, ni bila skrhana. Vrnil se je poleti – decembra istega leta, tokrat brez najboljšega zaveznika Cesarina Fave, ki je zavrnil sodelovanje pri vzponu, ki ga je veliki Reinhold Messner kasneje poimenoval kot Umor nemogočega.

Maestri je nadaljeval vrtanje v skalo. »Zavrtam zadnje svedrovce in napadem led (…) V meni je groza, da se ponavlja zgodba izpred mnogih let. Takrat se je tragedija začela prav na tak način. Nadaljujem proti vrhu. Strmina popusti, vseeno zavrtam ledni klin. Vrvi je konec, ozrem se naokoli, to je vrh.«

Toda to ni bil vrh. Doma ga je tudi tokrat pričakala množica in ga povzdignila v narodnega junaka, toda osem let kasneje sta ponavljavca smeri, Američana Jim Bridwell in Steve Brewer, tik pod vrhom osupla spoznala, da Maestri ni mogel stati na vrhu. Od zadnjega zavrtanega vijaka do vršne snežene gobe je bilo še 25 metrov gladke stene. Maestri se je obrnil še v navpičnem svetu. Kasneje je priznal, da zasneženega pobočja nad steno ni preplezal, češ da to ni del gore in da ga bo prej ali slej odpihnilo.

Ujetniki verovanja

»Niti ene sledi ni, da sta bila gor, je pa na drugi strani toliko dokazov, da nista bila, da se tehtnica sploh ne premakne,« mi o vzponu iz leta 1959 pove Silvo. Kakšni so pravzaprav dokazi, da nista stopila na vrh? Karo našteva: »Do trikotnega snežišča, ki je le 300 metrov nad vstopom v smer, je vse polno sledov njunega plezanja – klinov, vrvi, kasneje niti ene.« Tudi Kelly Cordes v knjigi opisuje, da plezalci v delu stene, kjer naj bi po Maestrijevih besedah splezala do vrha, do danes niso našli niti enega samega klina. Tako Cordes kot Karo sta prepričana, da s tedanjo alpinistično opremo gore po severni strani sploh ni bilo mogoče preplezati. »Tip derez in cepina, ki so ju poznali takrat, nista omogočala plezanja po tako strmem ledu,« pravi Karo, ki vsaj takšno težo kot materialnim dokazom pripisuje svojim srečanjem z Maestrijem: »Alpinisti se vedno radi pogovarjamo o gorah in stenah, ki nas povezujejo, Maestri pa nikoli ni hotel govoriti o tem.«

Karo se spominja, da je bil ob omembi Cerro Torreja celo razdražen. »V Trentu je na festivalu med projekcijo filma Wernerja Herzoga o Cerro Torreju skočil na oder in zavpil: 'Gora, ki mi je uničila življenje.'«

Karo se ga spominja kot večno nesrečnega in zagrenjenega. »Zgodbi nikoli niso prišli do dna in ji tudi ne morejo. Mislim, da bo šla zgodba z Maestrijem v grob.«

Poskušam razumeti, zakaj je v tej zgodi tako pomembno priti resnici do dna? Zakaj je prav ta vzpon med alpinisti že več kot pol stoletja predmet razprav, filmov, razgretih debat. »Alpinistu se od nekdaj verjame na besedo. Treba je upoštevati, kje se ta dejavnost dogaja. V gorskem svetu ni laganja. Soočeni smo s surovim svetom, v katerem z blefiranjem ne prideš daleč.«

Je pomembno, ali sta bila Maestri in Egger na Cerro Torreju? George Mallory in Andrew Irvine na Everestu? Tako neizprosno iščemo resnico, ker si tako zelo želimo verjeti, da so zgodbe resnične. Ker so to zgodbe, ki so spreminjale tok zgodovine, postavile človeka stopnico višje; pa čeprav le v svetu alpinizma.

Veliki podvigi ponesejo nacijo, prelomni so navdih za vse človeštvo. Ko sta Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj kot prva Slovenca stopila na vrh Everesta, je z njima dihala vsa nekdanja država. Ko je Neil Armstrong stopil na Luno, je bilo ponosno vse človeštvo.

Pri vzponu na Cerro Torre ni šlo zgolj za osvojitev vrha. Šlo je za zmago človeške volje in moči. Človeštvo je za trenutek verjelo, da je nepremagljivo in nesmrtno. In v trenutku največjega navdiha se je pojavil dvom. Zato ni težko razumeti obsedenosti, s katero so najboljši alpinisti hoteli razvozlati uganko vzpona na Cerro Torre. Ne gre za nevoščljivost in zlobo; želja po resnici je želja po verjetju.

Ukradena gora

Pa vrtanje v skalo? Uporaba vseh sredstev za dosego vrha? Maestrijevih svedrovcev v vršnem delu Cerro Torreja danes sicer ni več. Leta 2012 sta jih izbila Američana Hayden Kennedy in Jason Kruk. To pravico sta si vzela, ker sta kot prva preplezala »Maestrijevo« smer, ne da bi pri tem uporabila njegove svedrovce. Kakšen je Silvov odnos to drugega Maestrijevega poskusa vzpon v steno Cerro Torreja?

»Ko jo je Maestri navrtal, jo je ukradel prihodnosti. Nam, ki smo prišli za njim. Njegov pristop je dokaz, da včasih ni najbolje riniti z glavo skozi zid. Seveda si vsak želi, da bi živel v časih, ko so prvi alpinisti prišli pod steno, ki je bila še deviška. Po drugi strani pa moramo vsak vzpon postaviti v kontekst časa. Ta gora ima veliko madežev, ampak to je kot puberteta. Vsaka napaka nas je nekaj naučila in stvari naj bi se tako nekoč postavile na svoje mesto. Čeprav se nikoli ne bodo. Ampak k temu težimo.«

Etika v alpinizmu se oblikuje sproti. Šele ko nekdo v gorah naredi nekaj nezaslišanega, o čemer prej nismo razmišljali, je to lahko označeno za neetično dejanje. A prav to dejanje lahko čez čas postane sprejemljivo in izkaže se, da je bilo v času, ko je bilo opravljeno, v resnici pred časom. Za Maestrijevo vrtanje to ne velja.

Pri Silvu kljub temu začutim kanček razumevanja do Maestrijevega vrtanja: »Tudi mi smo marsikatero stvar naredili na način, ki bi ga danes kdo obsojal in rekel, da bi se dalo boljše in lepše, ampak takrat smo to počeli na najboljši način, ki smo ga poznali, in uporabljali opremo, ki je bila takrat na voljo.«

Na svoj način

In ta najboljši način se je najbolj izkazal pri Karovem vzponu prek južne stene Cerro Torreja, ki ga je opravili s pokojnim Janezom Jegličem. Koliko let pred časom je bil, dokazuje dejstvo, da do danes ni bil ponovljen. Eden najboljših andinistov in referenca plezalstva v Patagoniji­ Rolando Garibotti je po izjemnem prečenju verige Torre dejal, da je razlika med njim in Silvom v tem, da bi Silvo lahko ponovil njegovo prečenje, sam pa nikoli ne bi mogel preplezati južne stene. »Enostavno nisem dovolj dober, in to je dejstvo,« je izjavil Garibotti.

Silvo Karo, foto Jure Eržen/Delo

»Slovenci smo povsod v alpinizmu zaostajali, in če smo hoteli ujeti priključek, ni bilo dovolj, da smo osvojili vrh po normalni smeri, ampak smo morali izbrati nekaj težjega,« pove Karo. »Južna stena je bila takrat še nepreplezana. Vedela sva, v kaj se spuščava, nisva pa računala, da nama bo vzelo toliko časa, saj je bilo vreme izjemno slabo. Vremenskih napovedi takrat tam še ni bilo. Danes ne najdeš več posnetkov iz plezalnih smeri, kot smo jih prinašali mi, ko smo bili v smeri dobesedno zameteni in smo plezali skozi snežne meteže in orkanski veter. Danes plezalci počakajo na lepo napoved in natančno vedo, koliko imajo časa, da splezajo smer. S tem je Patagonija izgubila te vrste šarm, ki ga je imela nekoč.«

Takrat alpinisti niso bili zgolj plezalci, ampak tudi in včasih predvsem garači, pove Karo. Na odpravi v južno steno sta se z Jegličem 17-krat umaknila iz stene v bazni tabor, čakala na izboljšanje in vsakič znova opravila peturni dostop. Po enem izmed takih poslabšanj ob vrnitvi pod steno zaradi neznanskih količin novega snega nista več našla svojega bivaka z vso opremo. V dveh dneh in eni mrzli noči, ki sta jo prečepela pod steno, sta odmetala za olimpijski bazen snega, preden sta prišla do svoje luknje in opreme.

»Avantura izgublja dušo. Njeni osnovni sestavini sta zgodba in tveganje. Če vse to zmanjšamo na ničlo, to ni več pustolovščina. Seveda pa je od posameznika odvisno, kako globoko se bo spustil,« pravi Karo.

Zadnji kos sestavljanke

Prav med pisanjem tega teksta je v moj elektronski nabiralnik priletel članek iz Patagonije: Zadnji kos sestavljanke. Rolando Garibotti je na vztrajanje Kellyja Cordesa še enkrat izjemno podrobno preučil več kot pol stoletja staro fotografijo Cesareja Maestrija, na kateri je pokojni Toni Egger med njunim vzponom. Nepričakovano je v svojem arhivu tokrat našel fotografijo, ki je bila posneta skoraj z istega mesta. Toda to mesto je na zahodni strani gore, nesrečna alpinista pa sta po Maestrijevih besedah plezala po vzhodni steni. Za Garibottija je to trden dokaz, da nista plezala z vzhodne strani, ampak sta se po 300 metrih umaknila in prečila na zahodno stran gore, Toni pa je ob sestopu zdrsnil v smrt.

Članek sem takoj preposlal Silvu in že čez nekaj minut mi je odgovoril: »To samo še podkrepi moje trditve, da Maestri in Egger takrat tja gor preprosto nista mogla. Bili so časi, ko so se odvijale velike tekme in borbe za prvenstvo gora in Cerro Torre ni bil navadna gora.«

Gora, ki ga je uničila

Na starih fotografijah je Maestrijev pogled ponosen, srečen in poln miru, leta 2012, pri 82 letih, pa je dejal: »Če bi imel čarobno palico, bi Cerro Torre izbrisal iz svojega življenja.«

Cerro Torre, foto Silvo Karo.

Maestrijeva zgodba o vzponu leta 1959 ni zgodba z žalostnim koncem zaradi neosvojenega vrha, ampak zaradi tega, ker v njej ni resnice. Maestri je izdal sebe in vse, ki so mu verjeli. In izdal je pravilo verjetja na besedo, ki je v srcu alpinizma, je sklepna misel v knjigi Kellyja Cordesa.

Letos bo star 86 let in živi v gorski vasici v Trentinu. Zavrača intervjuje o gorah, ki so ga proslavile. In uničile.