Tiskane izdaje
Njen svet je od nekdaj na široko odprt. Za ljudi velike kariere, ki so zrasli v večnacionalnih, večkulturnih in večjezičnih okoljih, je cel planet na dosegu uma. Povsod lahko živijo, nikjer jih ni strah delati. Priznana odvetnica z lastno pisarno v Londonu, specializirano za energetiko, evropsko pravo in arbitražo, preživlja zadnja leta vedno več časa v Barceloni, kjer svetuje Kataloncem, kako zakonito voditi osamosvojitveni proces. Vmes se redno vrača v Ljubljano, k družini.
Njene vezi s Slovenijo so močne, slovensko osamosvojitveno zgodbo pozna do obisti. Sredi devetdesetih let se je kot mlada strokovnjakinja na ministrstvu za ekonomske odnose in pozneje v Banki Slovenije srečevala z vprašanji harmonizacije slovenske zakonodaje z evropsko, med drugim se je ukvarjala tudi z odmevnimi primeri, v katere je bila vpletena slovenska država ...
Na pogled le pisarna
Kot hči Slovenca – pokojni oče Stane Stanič je bil novinar, publicist in politik – in Avstralke dalmatinskih korenin – novinarke Nade Kronja-Stanič – se od nekdaj odprto premika med različnimi prostori. Tako je bila vzgojena.
Ker so bili starši aktivni v Helsinškem odboru še v času Jugoslavije, je tesno zrasla tudi s človekovimi pravicami. Zato je s toliko več občutljivosti kot mladenka zaznavala, kako brezupno se je v osemdesetih letih v Srbiji razširil nacionalizem. Mnogi prijatelji so postali drugačni, brali so kontroverzni Nož Vuka Draškovića, spremenili so odnos do nje ... Tudi zato se je leta 1986 vpisala v mednarodno gimnazijo v Devinu. Devinska izkušnja je dragocen dokaz, da je sobivanje v narodnostni, kulturni in jezikovni pestrosti možno. Pri Ani Stanič je bila izjemna odskočna deska za profesionalni razvoj: od leta 1998 ima navdihujočo kariero v Londonu.
Danes je uspešna odvetnica z lastno pisarno E&A Law, ki jo je na področju energetike in arbitraže – od transakcijskih energetskih projektov do evropske regulative in mednarodnih sporov – odprla pred osmimi leti. Smela odločitev, da gre na svoje, kljub mamljivim ponudbam velikih svetovnih pisarn, se je pokazala za pravo. »Hotela sem biti svobodna, neodvisna tudi od pisarne, ki ima vedno svoje interese; ti lahko trčijo z interesom strank, ne da bi se jih te sploh zavedale.«
V energetiki in mednarodnem pravu se med svetovnimi odvetniškimi pisarnami postavlja visoko na lestvici, njene reference so odlične – verjame, da tudi zato, ker ne dela vertikalno, ampak prek horizontalnih povezav. »Ekspertni tim sestavim ad hoc glede na potrebe primera, vrhunske odvetnike in druge strokovnjake poiščem po vsem svetu, pogosto jih niti ne poznam. Zaposleno imam le tajnico, sodelujem pa z raziskovalnimi asistenti, povečini magistrskimi in doktorskimi študenti v Londonu in še v drugih državah, tudi Sloveniji.«
Tak način dela, ki se bo gotovo okrepil v prihodnje, omogoča popolno transparentnost in horizontalnost prav tako pri plačevanju storitev, saj stranka poravna stroške neposredno odvetnikom oziroma strokovnjakom. »Zase ne vzamem nobene provizije, ker sem nekoga pripeljala v tim.«
Njeni timi so majhni, tesno povezani s stroko in fleksibilni. »Med drugim sem se ukvarjala z arbitražnim sporom, ki je bil vreden poldrugo milijardo dolarjev. Na nasprotni strani je bilo pet pisarn, največjih na svetu, s skupaj okrog stodvajsetimi odvetniki ali več, nas pa je bilo le pet.« Nekaj vrhunskih odvetnikov zmore doseči izjemne rezultate, saj so tesno povezani. Kadar se s primerom ukvarja preveč ljudi, in za povrhu še v vertikalnih razmerjih, se porajajo številne ovire.
Katalonsko vprašanje in podobnosti
»Kakor nekdaj pri nas so v Kataloniji vprašanja najprej in predvsem ustavna in ekonomska, niso (samo) nacionalna, prav tako kot skorajda do konca tudi v Sloveniji niso bila. ... Slovenci smo bili pri svojih osamosvojitvenih zahtevah nekaj korakov pred politiko, Katalonci so prav tako.«
In kakor v nekdanji Jugoslaviji se v Španiji pod vladajočo Ljudsko stranko krepi centralizem in postaja problematično pomanjkanje dialoga. Tega v Madridu zavračajo, kot so ga v Beogradu. »Če ni dialoga, se stališča radikalizirajo, na obeh straneh.«
Nekega dne je od intelektualca Quima Torre, zdaj direktorja Kulturnega centra El Born, ki je angažiran v civilnodružbenih independentističnih organizacijah Narodna skupščina Katalonije in Òmnium Cultural, prejela elektronsko pismo s povabilom v Barcelono na mednarodno pravno srečanje. Tema: katalonsko vprašanje.
»V stik z mano so stopili po tem, ko so na internetu odkrili, da sem se na Cambridgeu raziskovalno ukvarjala s finančno sukcesijo v nekdanji Jugoslaviji ... Katalonskega vprašanja sem se resda zavedala že dolgo časa, saj je bila Katalonka moja profesorica mednarodnega prava v Avstraliji, ampak takrat sem imela komaj 24 let. Vmes sem veliko pozabila, prav tako nisem vedela, koliko so nam, zaradi zanimivih zgodovinskih in političnih povezav, pri osamosvajanju pomagali Katalonci. Kaže se vprašati, koliko jih zdaj podpiramo mi.«
Staničeva jih je že kmalu po prvem srečanju povezala z dr. Jožetom Mencingerjem, v Barcelono pa je želela pripeljati tudi dr. Ivana Kristana, »ki je v naši osamosvojitveni zgodbi odigral eno ključnih vlog«. »Takrat je bil ustavni sodnik v Beogradu. Zagovarjal je, da 10. amandma [k ustavi socialistične republike Slovenije] ni v neskladju z jugoslovansko ustavo. Uspelo mu je ustaviti začasni ukrep, s katerim so hoteli preprečiti referendum 23. decembra 1990. Trdil je, da je referendum politično dejanje brez pravnega učinka in ga zato ni treba prepovedati. Zanimivo, da je špansko ustavno sodišče lani razsodilo drugače, ko je prepovedalo referendum Kataloniji.«
Podobno kot z našimi ustavnimi vprašanji se je namreč zgodilo z novim katalonskim statutom, v katerega je leta 2010 poseglo ustavno sodišče v Madridu in je razveljavilo ključne določbe – čeprav so ga septembra 2006 potrdili v katalonskem parlamentu, nato so enako storili v španskem parlamentu, v obeh domovih, zatem pa so ga na referendumu podprli še Katalonci.
Da se ni obrnilo v prid Kataloncev kot naroda in pravice, da sami odločijo o svoji politični prihodnosti, da si pridobijo večjo fiskalno avtonomijo in tudi bolje zaščitijo jezik, je znano. Razmerje med Madridom in Barcelono se zadnja leta zaostruje.
Katalonski referendum so v Madridu prepovedali, enako tudi konsulto in na koncu celo povsem simbolno in neformalno ljudsko glasovanje ... Ker ga je uradna Barcelona 9. novembra lani kljub prepovedi izpeljala, so se na zatožni klopi znašli katalonski predsednik Artur Mas, podpredsednica vlade in še ministrica za šolstvo.
Tudi zato se utegne pred jesenskimi parlamentarnimi volitvami v Kataloniji, ki bodo de facto plebiscitarne, zgoditi še marsikaj. »Če jih bodo sploh organizirali; Madrid jih lahko namreč tudi prepove, češ da bi bile proti integriteti države. Morda pa bo do takrat znana že razsodba in Mas sploh ne bo mogel sodelovati.« Situacija je negotova, scenarij velika uganka.
Zablode nacionalizma
Kakor pred napakami svari Katalonce tudi pred zablodami nacionalizma ... Ideje o Slovencih ali pa o Kataloncih kot čistem narodu so, kakor še razmišlja, predmoderne bedarije.
Slovenija in tudi Katalonija morata postati oziroma sprejeti, da sta »multikulturni in večnacionalni družbi«. »To nikakor ne pomeni, da se bo spremenila ideja Slovenije, da bodo izginili jezik, kultura, še kaj slovenskega. Država je nekaj organskega, obstoji samo, če se spreminja in prilagaja. Karantanija ni imela veliko skupnega s Slovenijo v 17. stoletju in prav tako ne s tisto v Cankarjevem času ali z današnjo, in vendar so bile vse Slovenija.«
Država mora vedno ščititi vse ljudi, ki živijo na njenem ozemlju, ne sme delati razlik med večinskim prebivalstvom in manjšinami. Sicer ne funkcionira ... »Vse dokler bomo ločevali med Slovenci in čefurji, bomo imeli probleme. Obsesija, da je jezik edino znamenje, naj bo slovenstva ali katalonstva, omejuje občutek povezanosti. Dokaz slovenstva ni, da nekdo govori slovensko brez naglasa ali da pravilno postavlja vejice. Samo takšen koncept slovenstva – po katerem se vsakdo ob spoštovanju pravnega reda zaveda kultur in tradicij vseh, ki živijo v državi – zagotavlja odprto in strpno družbo.«
Politika seveda s pridom izkorišča občutja nacionalistične zadrtosti ... »A brž ko začnejo tudi največji zadrteži razmišljati, spoznajo, da njihova stališča ne koristijo niti njim. To se dobro vidi iz primerov izbrisanih, LB in še iz drugih političnih potez v zadnjih 25 letih. Vse raziskave – na primer v Angliji – kažejo, da priseljenci prispevajo v državno blagajno več v neto zneskih, kot pa so strošek.« Nacionalizem se ne splača, niti če ga zbanaliziramo na ekonomijo.
In kaj o razmerju med Barcelono in Madridom pravi Evropa? Evropske države so zadržane pri izražanju podpore Kataloncem, doslej so samo danski parlamentarci potrdili resolucijo, da je vprašanje katalonske neodvisnosti stvar miroljubnega in demokratičnega dialoga med Katalonijo in špansko vlado v Madridu.
Pa Slovenija? Staničeva verjame, da bi tudi mi lahko kaj rekli. »Najmanj, kar lahko naredimo kot majhna država, ki si je izborila samostojnost, je, da podpremo klice k dialogu. Lahko bi naredili tudi več in bi zagovarjali, tako kot smo v času lastnega osamosvajanja, pravico narodov do samoodločbe. Za Slovence bi bilo pomembno vedeti, da si kot država prizadevamo za nekaj, kar je bilo ključno za nas kot narod. Pri zavzemanju za pravice manjšin bi morali biti konsistentni in med vodilnimi v svetu. Narobe je misliti, da ne smemo reči nič, ker smo majhni. V Evropi imamo štirideset nacij, ki so brez države. Evropa si ne more zatiskati oči pred njihovimi zahtevami in trditi, da jih ni, hkrati pa govoriti o federalizmu. Smo v situaciji, ko se po eni strani Bruselj centralizira, po drugi strani pa se med ljudmi krepi pomen lokalnega. Morda bo prišlo do sistematične regionalizacije, morda pa se bodo, nesistematično, ustanavljale nove države ... Prostora za pogajanja je še nekaj, pripravljenosti na dialog je še vedno dovolj: Katalonci so glede neodvisnosti razdeljeni na pol. Kakor so pokazale tudi nedavne lokalne volitve v Španiji in je očitno drugod, ljudje vedno bolj zahtevajo dialog: da jih politika posluša in se pogovarja z njimi.«
Slovenija, ki si jo želim
Ana Stanič ima tri potne liste: slovenskega, avstralskega in britanskega. Kot pravi, identiteta nikoli ni ena sama, monolitna, ampak je zbir različnosti; ne šteje le nacionalni element. »Zame je ključno, da se človek tam, kjer živi, počuti dobro in del družbe, da ga okolje sprejema za svojega. Družba je tista, ki izključi posameznika, zelo redko se človek izloči sam.« Slovenijo pozna, semkaj prihaja redno, tu so njena družina, prijatelji.
Želi si, da bi bila Slovenija drugačna, verjame, da bi lahko bili uspešnejši, zato razmišlja, kako izpeljati, recimo, pozitivno kampanjo z naslovom Slovenija, ki si jo želim. Povezovala bi umetnike, intelektualce, različne ustvarjalce, ljudi dobre volje in pozitivnih misli, čim večji del civilne družbe ... »Ko se začnem pogovarjati in predlagam, da bi vse začeli na novo, kot da je še enkrat leto 1991 – zbirali bi ideje za novo zastavo, ponovno bi vzpostavili pravno državo –, lahko vidim, koliko se bojijo, da bi se v pozitivno evforijo vključila politika in bi zamisel zlorabila za svoje interese. ... Ampak zakaj ne bi mogli še enkrat reči: Začnimo znova! Radi bi živeli v drugačni družbi.«
Med drugim jo moti, ker prihaja do pogostih trkov med pravom in politiko, čeprav ne le med njima. »Problematično je lahko tudi pravo – kadar pravniki podajajo pravna mnenja, ki so v resnici politična.« Ne samo pri nas, a v Sloveniji morda še posebej, opaža prepričanje, da je »pravo lahko črno in belo«. »Ne more biti. Zato pa ljudje ne verjamejo vanj. Pravila morajo biti jasna in pravni red takšen, da ga ni možno politično spreminjati.«
Razlogi za tukajšnje razmere, ki so daleč od idealnih, so večplastni in kombinacija različnih elementov, »od dediščine komunizma in stanja prava pod njim do pomanjkljive zakonodaje ter tudi pomanjkljivega znanja mednarodnega in evropskega prava. Nazoren primer so izbrisani in Ljubljanska banka.«
Breme je »majhnost, v kateri vlada prepričanje, da se je vse mogoče dogovoriti po domače«. Za povrhu ni možno prezreti, »koliko pohlepnosti je bilo pri deljenju premoženja ob nastanku države: vse so hoteli razdeliti med sabo, čeprav biti Slovenec ni zagotovilo za dobrega gospodarja« ... Posledice so vidne zdaj, »ko prodajamo podjetja za malo denarja. Stanje je odraz pomanjkljivih prizadevanj v devetdesetih letih – kar se, žal, nadaljuje še danes –, da bi zgradili pravno državo.«
Da bi se kampanje za boljšo Slovenijo lotila, je malo verjetno. Nima časa, ne pozna dovolj ljudi in vprašanje je tudi, s koliko navdušenja bi Slovenci sprejeli zamisel od nekoga, ki živi na tujem in prihaja le na obisk nekajkrat na leto. Toda ideja je lepa in prava. Morda pa bi ji jo pomagal izpeljati kdo drug.
