Andrej Ribič: Slovenije si ne predstavljam brez jedrske energije

Peto leto vodi podjetje, ki upravlja največje distribucijsko omrežje v državi. Prek njega se na ozemlju, ki zajema tretjino Slovenije, z elektriko napaja več kot 330.000 odjemalcev. To omrežje so kapilare v ožilju, po katerem se pretaka elektrika, je slikovit Ribič. Prihodnost slovenske energetike vidi kot kombinacijo proizvodnih virov, ki zagotavljajo čim višjo stopnjo samopreskrbe. Slovenije si ne predstavlja brez jedrske energije.

Elektro Ljubljana, eno od petih elektrodistribucijskih podjetij v državi, ima več kot stoletno tradicijo, druga distribucijska podjetja v Sloveniji prav tako večdesetletno. Razdelili ste si območja, naročniki se lahko prosto odločajo za dobavitelja energije. Je trenutna organiziranost optimalna? Kaj bi, recimo, prinesla združitev distribucijskih podjetij?

Distribucijska podjetja si niso konkurenca in združitev ne bi bila smiselna. Nasprotno, teritorialna razdelitev je logično razdeljena glede na postavitev omrežja po državi. Ta razdelitev se je kot zelo učinkovita pokazala v primeru lanskega žledu. Odjemalci so bili kljub velikemu fizičnemu uničenju omrežja deležni sanacije takoj in sočasno. Učinkovito delovanje vseh distribucijskih podjetij, ki so večino električnih porabnikov priklopili v najkrajšem možnem času, je rezultat te organiziranosti. Prepričan sem, da bi organiziranost, ki se nam zdaj vsiljuje, poleg drugih slabosti v prvi vrsti podaljšala odzivne roke in zmanjšala učinkovito vzdrževanje.

Najbrž mislite na smernice za izdelavo srednjeročne energetske strategije, ki so jih podpisali Aleksander Mervar, Karlo Peršolja in Gorazd Skubin? Te predvidevajo združitev pod eno streho – Sistemskega operaterja distribucijskega omrežja (Sodo).

Uradno jih še nismo prejeli, čeprav smo pristojno ministrstvo prosili zanje. Z njihovo vsebino sem bil seznanjen iz medijev, pa tudi kopije tega gradiva že nekaj časa krožijo. Očitno je, da ta skupina ne pozna principa delovanja in vloge distribucijskega podjetja, se tudi ne zaveda obsega velikosti omrežja in obsega del, ki ga distribucijska podjetja obvladujejo in so ga dolžna opraviti. Govorijo le o lastništvu omrežja, ničesar o vzdrževanju, vpetosti v prostor, obratovanju omrežja, meritvah, odjemu ...

Zakaj, mislite, da je trojka Mervar-Peršolja-Skubin izbrala ravno Sodo? Zaradi neučinkovitega izvajanja gospodarske javne službe (GJS) se je ta enkrat že znašel pod drobnogledom računskega sodišča ...

Računsko sodišče je ugotovilo, da je trenutna organiziranost neučinkovita. Lastnik omrežja so distribucijska podjetja, ki omrežje oddajo v najem, potem pa za ta ista omrežja podpišejo pogodbo o upravljanju in vzdrževanju. Sodo kot vmesni člen, prek katerega se izvaja funkcija sistemskega operaterja, je neustrezen in predvsem neučinkovit. Logično bi bilo, da lastnik omrežja, torej distribucijsko podjetje, samo skrbi za nemoteno izvajanje zanesljive preskrbe z električno energijo, saj ima znanje, kadre in sredstva in, ne nazadnje, tako je organizirano 95 odstotkov distribucij znotraj EU, po kateri se tako radi zgledujemo.

Kje vidite prednost, če bi distribucijska podjetja upravljala vlada, ne pa SDH, kot predlaga že omenjena trojka?

SDH je upravljavec državnih podjetij. Njegov cilj bi moral biti dolgoročna opravilna sposobnost delovanja podjetij in maksimiranje dobička. Cilj GJS pa mora biti zagotavljanje javnega dobra in pravice do dobrine, v našem primeru elektrike, vsem državljanom. Sredstva iz te dejavnosti bi se morala v celoti vračati v omrežje. Tu torej odpade princip maksimiranja dobička za potrebe lastnika. Primarni cilj torej ne bi smel biti dobiček, ampak vračilo vseh sredstev v posodobitev in gradnjo omrežja.

Sicer pa se združevanje že dogaja. Združili se bosta hčerinski družbi Elektra Gorenjska in Elektra Celja, najbrž ni daleč združitev Gen-I in Elektro energije, vaše hčere.

To niso distribucijska podjetja, marveč njihove hčerinske družbe, ki se ukvarjajo izključno s tržno dejavnostjo. Njihov cilj je drug. Trgovanje z električno energijo ni distribucija. V tem delu se je zgodila prevelika razdrobljenost trgovcev z električno energijo, ki se sicer kaže v nižjih cenah elektrike na trgu, vendar pa prav ta razdrobljenost ne zagotavlja več zadostnega učinka, ki bi tem podjetjem omogočil razvoj in dolgoročno stabilnost. Zato je konsolidacija hčerinskih podjetij, ki se ukvarjajo s prodajo električne energije, nujna. Te povezave so dobre tudi za uporabnika, saj bodo sinergijski učinki pomenili zmanjševanje cene električne energije za vse uporabnike. Prepričan sem, da bo lastniški vstop GEN-I v družbo Elektro energije ter njuno strateško partnerstvo prineslo ravno to – nižjo ceno za končne odjemalce.

Trojka je smernice v Cerarjev kabinet prinesla napol v tajnosti. Sami so sicer rekli, da so priskočili na pomoč vladi Mira Cerarja. Bolj se zdi, da so jih napisali v pomoč HSE in Tešu, ki bi imela največ koristi od CRM (capacity remuneration mechanism, mehanizma za zagotavljanje zadostnih proizvodnih zmogljivosti).

Ne vem, čemu skrivnostnost delovanja te trojke. Morda prav v širini nabora, ki so se ga lotili. Spominja na nastajanje projekta bloka 6 Teš. Ne trdim, da niso strokovnjaki na svojem področju, a govorijo o proizvodnji, obnovljivih virih energije, združevanju stebrov, distribuciji, prenosu elektrike, trgovanju z elektriko, izvajanju javnih funkcij, podjetniških kolektivnih pogodbah, plačnih politikah, davčni politiki, trošarinskih ukrepih in še čem – in o vsem. Precej samozavestno, če se izrazim milo. A za oblikovanje koncepta razvoja slovenske energetike individualnost in samozadostnost nista dobri. Vsi, ki delujemo na energetskih področjih, imamo prav gotovo svoj »notranji« pogled na njihov razvoj.

Se strinjate, da je bil čas za strategijo skrbno izbran – ko ta vlada po pol leta še kar nima državnega sekretarja za energetiko?

Dejstvo je, da takšen način dela vnaša nepotreben nemir in nezaupanje v energetske kroge. To je delo, ki bi ga moral usklajevati državni sekretar za energetiko, ki ga – kot rečeno – po več kot pol leta delovanja te vlade še ni. To je skrb zbujajoče in morda ravno v tem tiči razlog za nastajanje in oblikovanje raznih trojk in svetovalnih dobrotnikov, ki želijo s svojimi uslugami po že znanem in preizkušenem receptu pomagati z nasveti.

Verjamete, da bi kdo na vladi naročil izdelavo teh smernic?

Kolikor mi je znano, so se omenjeni gospodje sami ponudili vladi, ne da bi jih kdo posebno vabil k sodelovanju. Žal je njihovo delovno področje v energetiki pretežno omejeno na prenos in trgovanje z električno energijo, medtem ko se njihovi najbolj radikalni ukrepi nanašajo na proizvodnjo in distribucijo energije, to je na področja, s katerimi prav posebnih izkušenj nimajo. Verjetno so tudi zato svoj dokument, ki sicer nosi zveneč naslov smernice za strategijo, v resnici obdelali le z vidika upravljanja in lastniškega prestrukturiranja elektroenergetskega sektorja.

Kaj je po vašem cilj menedžerjev, ki bi koncentrirali slovensko energetiko v en koncern s tremi hčerami za hidro-, termo- in jedrsko energijo, posejanimi od Maribora, Šoštanja do Krškega? Moč in nadzor, skoncentrirana v nekaj rokah?

Ne vem, s kakšni izračuni in argumenti so podprti ti predlogi. Čudi me, da je taka pobuda prišla od kolega Mervarja, ki je vedno zagovarjal drugačno stališče. Vem pa, da bodo tisti, ki so krivi za gradnjo bloka 6, vedno močneje pritiskali za združitev stebrov, kajti le tako bodo vsaj delno prevalili breme posledic svojih dejanj na tiste, ki so vestno in gospodarno upravljali podjetja, ki so jim bila zaupana.

Z Aleksandrom Mervarjem sta bila strankarska kolega – Gregorju Golobiču sta pomagala ustanavljati Zares. Kdo je Zaresu pomagal pisati energetsko politiko? Velikih premikov v »vašem« obdobju ni bilo ...

Res je. S kolegom Mervarjem sva bila nekaj časa, do njegovega izstopa, člana iste stranke. Zares je imel ob svojem nastanku ogromen človeški potencial. Po propadu LDS je bila v slovenskem prostoru velika potreba po novi moderni socialni stranki levega centra. Žal mi je, da se je celotna zgodba končala, kot se je, toda kljub temu sem prepričan, da je stranka svoje zgodovinsko poslanstvo opravila.

Energetika je bila področje, ki je Zaresu prineslo največ kritik. Poleg tega, da se je Zares znašel praktično sam nasproti pisani druščini lobistov bloka 6, je bil tudi notranje neenoten. Matej Lahovnik, Cveta Oražem, na začetku tudi Janez Kopač in še mnogi drugi so bili tisti, ki so gradnjo bloka podpirali in tudi omogočili, da je projekt dobil zeleno luč. Lahovnik je imel v rokah vse vzvode, da ga ustavi, pa kljub mnogim opozorilom tega ni storil. Sam sem pripadal tisti skupini v stranki, ki je gradnji bloka 6 po predstavljenem scenariju nasprotovala. Danes vidite, da so bila opozorila še kako utemeljena in da bomo posledice te največje koruptivne afere v energetiki nosili vsi Slovenci.

Tudi človek, ki bi obvladoval energetski koncern, HSE in Gen Energijo, bi imel v rokah več sto milijonov evrov vredne vzvode.

Ravno primer bloka 6 je glavni argument, da bi taka združitev ogrozila tudi zdravo polovico slovenske energetike, ki posluje z dobičkom, in jo pahnila v prepad.

Združitvene težnje je slovenska energetika že doživela pod Janezom Kopačem. Tudi on je bil Golobičev človek ...

Ne bi poenostavljal. Gregorju Golobiču tako ali tako pripisujejo vse, od Mira Cerarja do Roberta Goloba. Osebno menim, da so Janeza Kopača pri poskusih združiti oba stebra bolj vodile osebne zamere do nekaterih ključnih ljudi v slovenski energetiki in njegovo prepričanje, da je edino tako pravilno. Enako je svoj model organiziranosti distribucijskih podjetij vsiljeval nam, distributerjem.

Janez Kopač v zasavskih energetskih krogih velja za prvega v vrsti grobarjev zasavske energetike. V 90. letih je izjavil, da je Tet sežigalnica zasavskega premoga. Kanček resnice je, gledano z današnje perspektive, v teh besedah bil ... Nakar je še Aleksander Mervar naročil študijo, ki je pokazala, da slovenski elektroenergetski sistem brez težav obratuje brez Teta ...

Zasavje je tipičen dokaz, kako se z energetiko ne sme ravnati. To je bil eden od dveh centrov ogljične proizvodnje električne energije. Po padcu referenduma, ko je bilo jasno, da bo treba zapreti Rudnik Trbovlje–Hrastnik, je lokacija prejemala sredstva za zapiranje rudnika, za prednostno dispečiranje … Za kaj so ta sredstva porabili, ne vem, a prav gotovo bi lahko ta denar z ustreznim razvojnim načrtom usmerili v nove energetske dejavnosti, ki bi danes Zasavju prinašale delovna mesta in razvoj. Tudi Posavje in Šaleška dolina sta »energetska centra«, ki bi lahko ustavila razvoj celotne regije, če ne bomo znali vzpostaviti ustreznega razvojnega koncepta.

V čigavem obdobju je bilo po vašem narejenih največ napak v slovenski energetiki, da je danes tam, kjer je? Kopaču gre očitek, da ni nikoli dal revidirati Teš 6 ...

Slovenska energetika je imela in še ima veliko sposobnih in strokovnih kadrov. Težave so se začele dogajati, ko je namesto stroke začela prevladovati politika in okoli nje zbrane lobistične skupine, katerih edini cilj sta osebna korist in bogatenje. Potem sta se takrat najmočnejša energetska lobija potihem dogovorila, kako si bosta to pogačo razdelila, in zdaj so računi teh kupčij začeli prihajati do slovenskih davkoplačevalcev. Glavni krivec za to, da ni prišlo do revizije bloka 6, ni bil Janez Kopač, temveč, kot sem že omenil, njegov nadrejeni Matej Lahovnik in vsi njegovi podporniki iz stranke SD, s takratnim predsednikom vlade na čelu.

Kaj pa krivci zasavske energetske? Zasavci so jo sami pomagali pokopavati. Zdi se, da je zasavska energetika izginila nekje med šaleškim in posavskim lobijem.

Res je. Nad tem sem presenečen, ker so Zasavci v slovenski energetiki zastopani s precej »močnimi« imeni, a je kljub temu njihov izplen majhen. Njih morate vprašati, zakaj ...

Nekoč ste se razjezili, ker Zasavci ne povedo na glas, kdo jih je žrtvoval. Kdo je bil?

V trenutku, ko je France Križanič s svojo študijo »utemeljil« 600-megavatni blok Teš namesto 350- do 400-megavatnega, kot je bilo sprva načrtovano, je bila tudi usoda Tet bolj ali manj zapečatena.

V Tet so v pretovorno postajo vložili – nekateri pravijo, dobesedno vrgli stran – 10 milijonov evrov. Se tudi vam zdi to nasedla naložba?

Če bi imela Slovenija sprejeto dolgoročno strategijo energetike, ne glede na to, kako se ta imenuje, se ali tako zgrešena naložba ne bi zgodila ali pa bi služila svojemu namenu. Seveda je to nasedla naložba.

Že leta 2012 so vas nekateri začeli počasi brisati z vrha Elektra Ljubljane. Še ste v sedlu. Kdo stoji za vami?

Za mano stojijo rezultati. Ko sem prišel na Elektro Ljubljana, je bila družba zadolžena za 130 milijonov evrov, praktično je bila nelikvidna, dobiček se je vrtel malo pod ničlo, EBITDA na dolg je bil v razmerju 1 proti 5. Danes je to učinkovita družba z okrog 15 odstotkov manj zaposlenih, z EBITDA v višini okrog 40 milijonov evrov, s čistim dobičkom okrog 9, 10 milijonov, z dolgom, ki je prvič po mojem prihodu padel pod 100 milijonov, z zdravim razmerjem med dolgom in EBITDA, ki znaša 1 proti 2,4 in zagotavlja družbi dolgoročno kreditno sposobnost in razvoj. Lani je dobila družba najvišjo možno bonitetno oceno AAA. Pred letom in pol smo bili spoznani kot najuglednejši zaposlovalec na področju energetike v Sloveniji.

Kdo je v tej energetiki ta hip najmočnejši igralec?

To bi moral biti državni sekretar za energetiko in to je verjetno tudi eden glavnih razlogov, da se v zadnjem času na slovenskem energetskem trgu pojavlja mnogo namišljenih veličin, ki se rinejo v ospredje in so pripravljeni svoje »bogato znanje« širokosrčno deliti z novo oblastjo.

Kadrov za vodilna mesta v energetiki kljub nenehnim težavam, sumom o korupciji, celo aretacijam ... ne manjka. Jih bolj vlečejo visoke plače ali moč, ki je ne obvladuje nadzor?

S tem se ne strinjam. Menim, da je korupcije v energetiki manj kot v drugih panogah, seveda z izjemo bloka 6 in vseh, ki so z njim tako ali drugače povezani. Slovenska energetika premore veliko ljudi, ki se z njo niso okoristili in ki dajejo upanje, da bo energetika tudi v prihodnje uspešna.

Slovenska energetika leta 2020 z mehanizmi CRM ali brez njih in slovenska energetika leta 2050: hidro- ali jedrska energija?

Ostro nasprotujem kakršnim koli ukrepom, ki bi vodili k povečanju cene električne energije že tako oslabljenemu gospodarstvu ali gospodinjskim odjemalcem. Mehanizmi CRM so namenjeni samo temu, da se sponzorirajo slabe poslovne odločitve v preteklosti. Prihodnost slovenske energetike vidim kot kombinacijo proizvodnih virov, ki zagotavljajo čim višjo stopnjo samopreskrbe. Vse vrste proizvodnje torej: hidro, jedrsko in proizvodnjo iz obnovljivih virov. Če bomo v Sloveniji pametni, bomo sledili zgledu skandinavskih držav in nam bližnji Švici, nikakor pa ne smemo posnemati nemške energetske politike. Torej: Slovenije si ne predstavljam brez jedrske energije.