Arbitrarnih odločb vrhovnega in ustavnega sodišča enostavno ne sme biti

Gospodarski oddelek vrhovnega sodišča vodi 15 let. Prepričan je, da zadnje odločbe ustavnega sodišča v zvezi s stečajnimi postopki, ki zelo bremenijo državo in sodni sistem, prinašajo radikalne zasuke. Takšne, da na vrhovnem sodišču včasih ne morejo verjeti, da je ustavno sodišče odločilo tako, kot je. Pojma samovoljnost in očitno napačno dobivata ob zgodbi T-2 nova razumevanja. Izidi sodnih odločitev postajajo nepredvidljivi.

Nekdanji predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša je v oceni dela sodstva v preteklem letu izpostavil, da dialog med vrhovnim in ustavnim sodiščem ne poteka prav zgledno. Zakaj takšna ocena?

Mislim, da dialog med vrhovnim in ustavnim sodiščem poteka predvsem prek odločb, in to odločb ustavnega sodišča. Težko bi si predstavljali kakšen dialog v smislu usklajevanj ali česa podobnega. V sodnem sistemu ima vsako od sodišč svojo vlogo. Vrhovno sodišče je po ustavi najvišje sodišče v državi, ustavno pa je najvišji organ sodne oblasti za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. In samo v tem kontekstu ustavno sodišče sme presojati odločbe vrhovnega.

Toda v zadnjem obdobju je ustavno sodišče rednim sodiščem nekajkrat sporočilo, da so sprejeli samovoljne, očitno napačne odločitve. To je vendarle huda kritika dela sodstva.

Z gotovostjo si upam trditi, da je očitek samovoljnosti pri odločanju – ne samo vrhovnega, ampak tudi nižjih sodišč – popolnoma zgrešen. Po moje bi si ustavno sodišče lahko dovolilo oceno, da je neka odločba samovoljna, če bi že na prvi pogled iz nje razbrali, da smo nekaj presodili v očitnem nasprotju z zakonom ali celo brez zakonske podlage. Ampak takih sodb rednih sodišč skoraj ni. Ko ustavno sodišče, tako kot v primeru stečaja T-2, reče, da sta odločbi višjega in vrhovnega sodišča na prvi pogled očitno napačni in zato samovoljni in arbitrarni, je to seveda tako hud očitek, da mi ne moremo biti tiho. Še zlasti ko vidimo, da tako stališče zapelje v zmoto celo nekatere profesorje pravne fakultete – v vašem časopisu sem denimo prebral izjavo profesorja Gorazda Trpina –, da na podlagi takšne odločitve ustavnega sodišča izjavijo, da je treba samovoljnosti sodnikov narediti konec, potem moram povedati, da so takšne ocene popolnoma neutemeljene. V tem primeru še posebno zato, ker so razlogi, ki so ustavno sodišče privedli do tega stališča, pravno zmotni.

Se takšni očitki ustavnega sodišča v zadnjem obdobju kopičijo?

Ustavno sodišče po našem mnenju kar prevečkrat lahkotno zapiše, da je neka odločba vrhovnega sodišča arbitrarna oziroma samovoljna, na prvi pogled očitno napačna.

Kako si to razlagate?

Veste, kaj se dogaja v teh primerih? Skorajda v vseh, kjer nam ustavno sodišče pripiše samovoljnost, ugotavljamo, da ne sprejema naših materialnopravnih razlogov in argumentacije. Da se torej ne strinja z našo razlago zakona. Ker pa potem ne najde nobenega konkretnega kratenja človekove pravice, o čemer je pristojno odločati, reče, da je kršen 22. člen ustave, ki govori o enakem varstvu pravic, ki obsega tudi pravico do obrazloženosti sodne odločbe. Češ da denimo v sodbi vrhovnega sodišča ni razumnih razlogov za odločitev. S tem pa se ustavno sodišče postavi v vlogo rednega sodišča, kot da bi odločalo o pritožbi, »skrije« pa se za očitek o kratenju pravice do obrazloženosti.

Ja, ampak nad njimi je samo modro nebo, nad vami pa ne. Ali se takšne presoje ustavnih sodnikov v zadnjem času stopnjujejo?

Nisem opravil konkretne analize. Ampak bi si upal trditi, da je tega v zadnjem obdobju več.

V to obdobje sega odločitev ustavnega sodišča v primeru telekomunikacijske družbe T-2, ki je za vas ...

... šokantna. Vsaj za nas, ki se štejemo za specialiste za insolvenčno pravo. Kar nekaj odločb ustavnega sodišča je namreč vneslo v stečajno prakso neko zmedo, saj posegajo v pravna pojmovanja s popolnoma neumestnimi in zato nepričakovanimi stališči. Na vrhovnem sodišču včasih ne moremo verjeti, da je v nekaterih stečajnih zadevah ustavno sodišče odločilo tako, kot je.

To se sliši kot očitek, da ustavni sodniki nimajo prav veliko pojma o stečajnem pravu. Če sva konkretna, v primeru T-2 vam je ustavno sodišče očitalo, da ste hoteli družbo spraviti v stečaj, čeprav za to ni bilo razlogov. Kdo je zdaj ravnal samovoljno?

Bom poskušal čim bolj preprosto razložiti, za kaj je šlo v tem primeru. O T-2 je ustavno sodišče odločalo dvakrat. Prvič je razveljavilo sklep višjega sodišča o začetku stečajnega postopka zato, ker je družbenik družbe T-2 Garnol, d. o. o., ki je 98-odstotni lastnik T-2, v ustavni pritožbi med drugim zatrjeval, da mu je bila v stečajnem postopku kratena pravica do izjave, češ da mu kot družbeniku ni bila vročena pritožba DUTB kot upnice v postopku. Kar me je zmotilo, je to, da ustavno sodišče najprej razlaga, da ima pravico do pritožbe v stečajnem postopku vsaka stranka tega postopka in druga oseba, če zakon tako določa. Potem razloži, da Garnol ni stranka tega postopka, torej pomeni, da je to druga oseba, ki ima pravico do pritožbe. Dva stavka naprej pa v odločbi reče, da po oceni ustavnega sodišča zakon daje Garnolu položaj stranke v postopku in da mu je treba vročiti pritožbo upnika.

Ker višje sodišče tega ni storilo, je zadeva prvič padla?

Da. Ustavno sodišče pravi, da mora sodišče vročiti 98-odstotnemu družbeniku družbe pritožbo, ki je bila seveda že vročena družbi. Kot da družbenik, ki je 98-odstotni lastnik, kar je postal tako, da je svojo terjatev do T-2 spremenil v kapital, nima nič z družbo. In ker mu pritožba ni bila vročena, naj bi bile kratene njegove človekove pravice.

Dobro, tu je šlo za procesno vprašanje, ampak javnost si je v zadevi T-2 najbrž zapomnila predvsem to, da ste v stečaj hoteli spraviti solventno družbo, ki deluje z dobičkom. Skratka, da ste se proti tej družbi iz določenih razlogov zarotili.

Tokrat je ustavno sodišče v tej zadevi odločalo drugič. Ampak najprej moram povedati, da sodniki do te družbe nimamo nobenega osebnega odnosa. Pri odločanju moramo biti in smo nepristranski, objektivno moramo ugotoviti, ali je družba insolventna ali ne. V tem primeru je Višje sodišče v Ljubljani ugotovilo in v svoji odločbi zelo jasno zapisalo, da je družba insolventna. Ustavno sodišče ni reklo, da je družba solventna. Pač pa je – tukaj se zadeva malo pravno zaplete – reklo, da DUTB, ki ima do T-2 terjatev, ki je nastala pred začetkom postopka prisilne poravnave in je zavarovana z zastavno pravico, nima pravice predlagati stečaja. Ne da bi se ukvarjalo s tem, ali je T-2 insolventen ali ni, kar v načelu ni nič narobe. Ampak to, da DUTB nima pravice predlagati stečaja v tem konkretnem primeru, to je pa absolutno zgrešeno stališče.

Z vso odgovornostjo trdite, da zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju ne določa tega, kar so v njem prebrali ustavni sodniki?

Da. Resne strokovne presoje ta odločitev ustavnega sodišča ne more prestati. Bom utemeljil, zakaj. Prvi evidenčni stavek v tej ustavni odločbi se glasi: »Če je izpodbijana sodba tako očitno napačna in brez razumnih pravnih argumentov, da jo je mogoče šteti za samovoljno oziroma arbitrarno, pomeni, da je prišlo do kršitve pravice do enakega varstva pravic.« Kdor bo prebral odločbi višjega in vrhovnega sodišča, bo zlahka ugotovil, da to ne drži. Če pa je še strokovnjak za insolvenčno pravo, bo ugotovil, da so razlogi v navedenih dveh odločbah pravilni in bistveno bolj konsistentni kot razlogi v odločbi ustavnega sodišča.

Drugi nosilni stavek je: »Stališče sodišč, da lahko na podlagi druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju vložijo predlog za stečajni postopek tudi ločitveni upniki, katerih zavarovane terjatve niso bile predmet pravnomočno sklenjene prisilne poravnave, je očitno napačno, saj iz 2. točke navedene določbe jasno izhaja, da ta obravnavanega primera ne zajema, pač pa primere, v katerih gre za več kot dvomesečno zamudo z izvrševanjem ukrepov finančnega prestrukturiranja iz pravnomočno potrjene prisilne poravnave.« To, sicer za laično javnost zapleteno stališče sem moral navesti dobesedno, zato da lahko povem, da iz zakona popolnoma jasno izhaja, da ne določa tistega, za kar ustavno sodišče pravi, da jasno določa. To pomeni, da je jasno, da je pravilno stališče iz odločb višjega in vrhovnega sodišča. Za strokovno javnost bom o tem vprašanju napisal poseben članek.

Ob tem bi laična javnost rekla, da ne gre za nič presenetljivega, saj je pri nas jasno, da ima pet pravnikov šest različnih mnenj. Zato kakšne so oziroma bodo konkretne posledice odločitve ustavnih sodnikov?

Upam, da jih ne bo, ker praksa stečajnih sodišč po mojem trdnem prepričanju ne bi smela slediti stališčem iz te odločbe.

Bom poskušal povedati čim bolj preprosto. Prisilna poravnava je eden od dveh postopkov zaradi insolventnosti (drugi je stečajni postopek), katere cilj je, da postane dolžnik plačilno sposoben po tem, ko je sklenjena. Se pravi, da bo sposoben plačevati vse svoje zapadle obveznosti in da bodo upniki, ko je enkrat prisilna poravnava potrjena, bolje poplačani, kot če bi šel dolžnik v stečaj. Ti okoliščini sta s stališča tega, o čemer se pogovarjava, ključni. Zakaj? Dolžnik, ki je insolventen, ima tri kategorije upnikov.

Prvi so navadni upniki, tako imenovani upniki nezavarovanih terjatev. To so tisti, ki imajo terjatve, nastale do začetka postopka prisilne poravnave, te terjatve pa niso zavarovane z ločitveno pravico, ki je v praksi skoraj vedno zastavna pravica. Zanje prisilna poravnava učinkuje tako, da se njihove terjatve zmanjšajo in odloži rok za njihovo plačilo. V konkretnem primeru je T-2 tem upnikom ponudil 44 odstotkov poplačila v devetih letih. Njihove terjatve so v tem primeru težke nekaj čez 182 milijonov evrov. In teh milijonov evrov se je T-2 znebil za devet let, potem pa bo moral plačati 44 odstotkov.

Potem imamo upnike, ki imajo tako imenovane prednostne terjatve. To so v glavnem delavci z določenimi zahtevki – terjatvami zaradi neizplačanih plač, odškodnin zaradi poškodb pri delu, odpravnin. Teh je bilo v primeru T-2 za približno 435.000 evrov in niso problematične.

Tretja kategorija so – kar je bistvo te odločbe – ločitveni upniki. To so upniki, ki imajo svoje terjatve zavarovane z zastavnimi pravicami. Po zakonu za te terjatve prisilna poravnava ne učinkuje. V tem primeru so bile take upnice banke. Dve banki sta svoje terjatve prenesli na DUTB, zato se DUTB pojavlja kot stranka v postopku. Kaj pomeni prisilna poravnava za te kategorije upnikov? Po mojem, da terjatve ostanejo takšne, kot so bile doslej po veljavno sklenjenih pogodbah. Drugače si ne znam razlagati zakonske določbe, da prisilna poravnava za zavarovane terjatve ne učinkuje.

DUTB in še dve banki imajo za več kot 120 milijonov terjatev, zavarovanih je 55 milijonov. To po odločbi ustavnega sodišča pomeni – kaj? Da bodo DUTB in banki čez noč ostali brez 65 milijonov evrov?

Ne, tistih 65 milijonov spada med navadne nezavarovane terjatve in jih mora T-2 plačati v višini 44 odstotkov po devetih letih. Insolventni dolžnik mora v načrtu finančnega prestrukturiranja, ki je temeljni dokument v postopku prisilne poravnave, predvideti vse ukrepe, ki jih bo izvedel po tem, ko bo prisilna poravnava potrjena, da ne bo več plačilno nesposoben. To pomeni, da bo lahko financiral tekoče posle in plačal v celoti prednostne in zavarovane terjatve. Po podatkih, ki jih imam, je T-2 sposoben financirati tekoče posle, družba ima celo nekaj dobička. Ampak v tem primeru to ni ključno. Ključno je, da mora T-2 plačati tudi obveznosti ločitvenim upnikom. Toda T-2 od teh 55 milijonov ni plačal še nič. In če bi plačal, je veliko vprašanje, kako bi bilo z dobičkom.

Ker mu ni treba, saj je tako povedalo ustavno sodišče?

Na neki način je tako. Odločba ustavnega sodišča namreč pravi, da mu ni treba plačati iz vseh razpoložljivih sredstev, ampak samo iz premoženja, danega v zastavo, saj mu DUTB v insolvenčnopravnem smislu nič ne more, ker nima pravice predlagati začetka stečajnega postopka. Da DUTB nima zapadle terjatve proti T-2, čeprav so te terjatve po pogodbah že zdavnaj zapadle. Zato ker bi zapadle šele, tako ustavno sodišče, če bi DUTB uveljavil svojo pravico prodati premoženje T-2, ki je bilo dano v zastavo, in se iz tega poplačati.

Kaj je s tem narobe?

Po mojem prepričanju je tako stališče napačno. Bom povedal na nekem zelo preprostem primeru, da bi lahko presojali o tem, kaj mislim, da je prav. Neka gospodarska družba ima majhno tovarno, vredno 500.000 evrov, ki jo je dala v zavarovanje za upnikovo terjatev v višini 100.000 evrov. Pride do težav, sklenjena je prisilna poravnava. Po njeni potrditvi dolžnik posluje tako dobro, da ima na bančnem računu 500.000 evrov, a upniku vseeno ne plača njegove terjatve. Po stališču ustavnega sodišča upnik, ki ima zastavno pravico na tovarni, v izvršilnem postopku ne sme poseči na 100.000 evrov na dolžnikovem računu, ampak mora nujno zahtevati prodajo tovarne in poplačilo iz izkupička. Ali lahko kdo misli, da je to v interesu samega dolžnika?

Če se vrneva na T-2 in banke, njegove kreditodajalke, to pomeni, da se je bančna luknja še povečala?

Brez dvoma. Ne samo zato, ker bodo banke dobile povrnjen kredit v delu, ki ni zavarovan z zastavno pravico, največ v obsegu 44 odstotkov po devetih letih, ampak tudi zato, ker niso doslej dobile ničesar niti v tistem delu, v katerem bi morale dobiti povrnjen zavarovani del terjatve v celotni višini.

V insolvenčnih postopkih se očitno interesi in pravice spreminjajo. Kako?

Dokler gospodarska družba posluje normalno, je najpomembnejši interes njenih družbenikov, da dobro posluje. Dobiček je zanje v prvem planu. Takoj ko se kaj zalomi, morajo prednost dobiti upniki. Interes družbenikov mora biti v insolvenčnem postopku zadnji. Oni so svojo vlogo v gospodarski družbi odigrali in niso skupaj s poslovodstvom pravočasno poskrbeli, da družba ne bi postala insolventna. Zato se mi zdi tudi nenavadno, da imajo družbeniki pravico do pritožbe zoper sklep o začetku stečajnega postopka. S tem jim že zakon daje prevelik pomen, ko pa jih še ustavno sodišče kar izenači s strankami tega postopka, se to še stopnjuje.

Kaj za upnike pomeni odločitev v zvezi s T-2?

Ne drznem si napovedovati, kaj bo z navadnimi upniki, ko bodo zapadle njihove 44-odstotne terjatve. Problem ustavne odločbe je predvsem v tem, da je vzela pravico bankam, ki imajo terjatve zavarovane, pa jim dolžnik po potrjeni prisilni poravnavi teh zavarovanih terjatev ne plača, predlagati stečajni postopek. To pravico pa po nespornem stališču vseh, ki jih poznam in se spoznajo na insolvenčno pravo, tak upnik ima.

Ustavnim sodnikom odrekate strokovno kompetentnost?

Tega ne morem reči, ampak v zadevi T-2 je ustavno sodišče odločalo v sestavi, v kateri res ni nobenega sodnika, ki bi bil strokovnjak prav za insolvenčno pravo. Edina ustavna sodnica, ki se na te postopke spozna, Dunja Jadek Pensa, je bila izločena.

Imamo novo sestavo. Večina ustavnih sodnikov je zdaj bolj teoretikov kot praktikov, vas to skrbi?

Moram reči, da sem tudi zdaj zaskrbljen. Zakaj? Če izhajam iz nedavne odločbe ustavnega sodišča v zadevi Kolosej kinematografi, o kateri je odločala že nova sestava ustavnega sodišča, lahko ugotovim, da me njihova presoja, da se že v fazi preizkusa terjatve v postopku prisilne poravnave odloča tudi o tem, kakšna je narava te terjatve, ne prepriča. Po moje gre za strokovno zgrešeno stališče.

Kaj naredi manj škode? Arbitrarna odločitev vrhovnega ali ustavnega sodišča?

Nič ni dobro. Arbitrarnih odločb vrhovnega in ustavnega sodišča enostavno ne sme biti.

Tudi ustavnemu sodišču se nemalokrat očita vsebinska praznost njihovih odločb. Na vrhovnem sodišču ste opravili analizo njihovih odločb. Kaj ste ugotovili?

Analizo smo opravili zato, ker nas je za leto 2015 presenetil podatek, ki se je pojavil v javnosti, da je bilo v tem letu na ustavnem sodišču razveljavljenih več kot 50 odločb vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče na leto odloči o približno 3500 zadevah, doslej se je izkazalo, da jih ustavno sodišče na leto razveljavi okrog deset. Ne rečem, da je deset razveljavljenih sodb malo, saj gre za kratenje človekovih pravic. Vsaka zase vendarle pomeni škodo za posameznika, pravni sistem in državo. Toda 50 razveljavljenih sodb nas je res zaskrbelo. Zato smo analizirali razveljavljene odločbe vrhovnega sodišča od 2015 do oktobra 2016.

Ugotovili smo, da je bilo v letu 2015 razveljavljenih 56 odločb vrhovnega sodišča. To je ogromna, nedopustno visoka številka. Ampak potem smo pogledali, katere so te odločbe. Prvo, kar pade v oči, je 31 odločb delovnega in socialnega oddelka, ki so po vsebini popolnoma enake. Pa še te odločbe niso posledica kratenja človekovih pravic, ki bi jih naredilo vrhovno sodišče, ampak je zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92) najprej upokojencem eno pravico priznal, kasnejši (ZPIZ-1) mu jo je odvzel, zdaj veljavni (ZPIZ-2) pa jim jo je spet priznal. Vrhovno sodišče je posameznikom v vmesnem času, ko te pravice ni bilo, seveda to pravico odreklo. Potem je ustavno sodišče ugotovilo protiustavnost vmesnega zakona. Se pravi, da bi lahko 31 primerov, ker je šlo za enake primere, zreducirali na enega. Dvajset primerov zadeva civilni oddelek, v več primerih je šlo za vprašanje zastaranja odškodninskih terjatev izbrisanih. Na gospodarskem oddelku, ki ga vodim, sta bili razveljavljeni dve zadevi. Končno se pokaže, da število razveljavljenih zadev tudi v letu 2015 ni bistveno odstopalo od povprečja.

Mogoče bo analiza stečajnih zadev glede na to, o čemer sva govorila prej, prihodnje leto pokazala kaj drugega. Toda ali še vedno velja, da so stečajni postopki uvedeni prepozno, ko je stečajna masa izčrpana ali se izčrpava, da iz nje potem upniki nimajo več kaj dobiti?

Mislim, da je še vedno tako, vendar postopoma vse manj. Tudi povsod po svetu velja, da je treba ukrepati čim prej, takoj ko se insolventnost pojavi. Zato da lastniki prek uprav in poslovodstev ne izčrpavajo podjetja, da se poslovanje, ki vodi v insolventnost, ne nadaljuje. Zato mora biti tudi ukrepanje sodišč v teh primerih hitro. Ob tem moram povedati, da ima Višje sodišče v Ljubljani, ki je izključno pristojno na drugi stopnji odločati v teh primerih, zakonski rok 15 dni, v katerem mora odločiti o vsakem pravnem sredstvu, ki ga v insolvenčnem postopku dobi na mizo. Ustavno sodišče je v zadevi T-2 potrebovalo približno eno leto, da je izdalo drugo odločbo, pri čemer je bilo izvajanje stečajnega postopka ves čas zadržano. Potrebovalo pa je tudi eno leto, da je ugotovilo, da sta naša odločba in odločba višjega sodišča očitno na prvi pogled napačni. Sam sem potreboval približno eno uro, da sem ugotovil, da je odločba ustavnega sodišča – ne samo po njihovih kriterijih – očitno na prvi pogled napačna.

Ali so stečajni postopki ta hip pod večjim pravnim tveganjem, kot so drugi postopki?

Do teh zadnjih odločb ustavnega sodišča, ki posegajo na insolvenčno pravo, sem mislil, da ne. Zdaj se pa bojim, da so. Prav zaradi tako nepričakovanih stališč ustavnega sodišča.

So (bila) nepričakovana stališča ustavnega sodišča povezana tudi z namigovanji, da je večinski del sestave ustavnega sodišča tik pred koncem mandata ob odločanju v zadevi T-2 SDS naredil še zadnjo uslugo? V smislu, da se T-2 za vsako ceno ohrani?

Tega ne morem komentirati in me morebitna politična ozadja ne zanimajo. O njih raje sploh ne razmišljam, saj bi tako politično odločanje v konkretni zadevi v resnici pomenilo konec pravne države.

Ali lahko v stečajnih postopkih govorimo o socialni pravičnosti?

Socialna pravičnost se skozi stečajne postopke skuša ohranjati v mejah mogočega. Zato so terjatve delavcev prednostne, njih se poplača pred drugimi upniki, skupaj z davki in prispevki, zato da imajo potem zagotovljene te pravice, kolikor se pač da. Imamo jamstveni preživninski sklad, ki potem skrbi, da se to načelo v stečajnih postopkih uveljavlja, kolikor je mogoče. Ampak saj veste, če ni denarja in drugega premoženja, potem iz nič ni mogoče ničesar potegniti.

Ali pri nas obstaja stečajni kriminal? Je mogoče stečaj umetno povzročiti, pripeljati podjetje na rob, potem pa ga ugodno kupiti prek slamnatih firm in bogateti naprej, čeprav si stotine zaposlenih ob tem spravil na rob preživetja?

To je seveda možno. Ali se tudi v resnici dogaja, pa bi morali vprašati državne tožilce in kazenske sodnike.

Saj ste nekoč bili tudi tožilec.

To je bilo že zdavnaj. Dokler ni pravnomočne sodne odločbe o naklepno povzročenem stečaju, o tem ne morem reči ničesar.

Se afera Prijatelji v stečaju ali kakšni drugi prijatelji v sodstvu ne bo ponovila?

Skorajda sem prepričan, da ne.