Aretacija, sporočila in videotrakovi

Bolj opažena bi bila verjetno le policijska privedba predsednika hrvaške vlade. Vloga formalno podpredsednika, dejansko pa lastnika glavnega nogometnega kluba sosednje države je bila, vsaj včasih, po moči primerljiva moči prvega izmed ministrov. In prav tu je začetek težav, ki jih sedanji nogometni šef ni mogel razumeti.

Ob novici o hišnih preiskavah pri njem in bratu Zoranu ni bil presenečen. Nasprotno, že nekaj časa jih je celo napovedoval. Najverjetneje je opazil tudi zanimivo vest, da je hrvaški finančni minister prijavil policiji, da je z njim poskušal – in to v vladnem kabinetu – fizično obračunati predsednik ene najuglednejših hrvaških bank. Prav tako je verjetno slišal tudi za informacije, da naj bi bil finančni minister predlagal vladi oblikovanje finančne preiskovalne službe, ki bi bila odgovorna zgolj in samo ožjemu vladnemu kabinetu. Zdravko Mamić je pripovedoval, da ne pričakuje samo preiskav, temveč tudi aretacije, čeprav razlogov za takšen poseg v svobodo ni mogel razumeti. Na začetku preiskave je bil prepričan, da je zgolj domoljub in eden od najsposobnejših Hrvatov ter ugleden evropski nogometni funkcionar.

Tisto nedeljo popoldne, potem ko ga je policija prevzela na madžarsko-hrvaški meji, mu je sodnica odredila 30-dnevni preiskovalni zapor brez pravice do plačila jamstva. Pred dnevi so mu ob plačilu varščine odpravili pripor. Pravosodni minister je ob tej odločitvi takoj protestiral in napovedal spremembo zakonodaje.

Vsi nadaljnji postopki ostajajo v rokah preiskovalnih in pravosodnih institucij in me kot taki ne zanimajo. Ključno in zanimivo ostaja le vprašanje, kje je bila tista točka, ki je brata Mamić – Zoran, glavni trener nogometnega kluba Dinamo, in vplivnejši Zdravko – nista razumela? Oziroma drugače, kaj je vzrok za to različno razumevanje hrvaških oblasti, da sta grobo oškodovala državni proračun in zaslužila veliko in še več, in za njuno razumevanje, da ustvarjata zgolj in samo najpomembnejši nogometni klub?

Razveljavljeni gol

Vrniti se moramo kar nekaj let nazaj. Brez te vrnitve so Mamićevi pogovori v enem izmed hotelov v Moravskih toplicah zgolj opravičevanje. Mamić enostavno ni razumel, kdaj so se zgodile spremembe.

Usoden je bil le en nogometni zadetek, ki je moral biti razveljavljen. Bilo je ob koncu prvenstva sezone na prelomu v leto 1999. Igrali sta moštvi Rijeke in Osijeka. Prav ob koncu tekme, ob neodločenem izidu, je Admir Hasančić zadel zmagoviti gol za Rijeko. Nič presenetljivega v nogometu, toda o tem zadetku je bil isti hip obveščen skoraj celoten obveščevalni in policijski aparat države pa tudi vrhovni šef države – predsednik Franjo Tuđman. Gol je seveda moral biti razveljavljen. Rijeka ni smela zmagati, saj bi tako zagrebška Croatia izgubila naslov državnega prvaka.

To pa je bil ključen državni interes. Enostavno ukaz predsednika države, ki so ga izpeljale takratne tajne službe ministrstva za notranje zadeve.

Zdaj že nekaj let pokojni predsednik Tuđman je razumel šport kot ključen element nacionalne politike. In nogomet kot edino resno in vplivno športno disciplino. Zato je takoj po osamosvojitvi dvema kluboma odvzel ime in Dinamo preimenoval, najprej v HAŠK – Građanski in nato dovolil novo spremembo imena v Croatia. To je bila predsednikova obsesija.

Spomnim se dveh dogodkov. Najprej Tuđmanovega predvolilnega govora na zagrebškem osrednjem Trgu bana Jelačića, ko je dopovedoval, da so vsi nasprotniki novega klubskega imena samo nevarni provokatorji, jugonostalgiki in srbofili, ter jih pozival, naj malo razmislijo in se spokorijo. Saj, kot je razburjeno dodal, imamo za klub novo »sveto hrvaško ime in nikoli več ne bomo dopustili nikakršnih neumnosti, kot je Dinamo«.

Iz istega časa imam tudi zabeležko o predsednikovem sprehodu po mestu, ko je spraševal enega izmed otrok, za kateri klub navija. Odgovor je bil popolnoma presenetljiv in predvsem za spremstvo, ki je dogodek organiziralo, povsem nepričakovan. »Za Dinamo.« Še danes vidim tisto predsednikovo zadrego. Otroka je vzel v naročje in ga takoj podučil, da je ime Dinamo ime klubov komunizma, da ga nosi klub iz srbskega Pančeva in albanske Tirane. Da je torej otrokov predmet navijanja resda pravilen in državotvoren, vendar le z drugim imenom, Croatia.

Razlog seveda ni bil povezan le z razliko v imenih, šlo je za veliko več.

Izbris preteklosti

V spominih bivšega podpredsednika hrvaške vlade Zdravka Tomca sem našel eno izmed razlag. Kakor zatrjuje Tomac, je bil pokojni predsednik prepričan, da bo s črtanjem imena Dinamo izbrisana tudi preteklost, in to skupaj z dejstvom, da je bil v nekdanji Jugoslaviji prav ta nogometni klub nasprotnik beograjskima Crveni zvezdi in Partizanu, katerega predsednik je bil tudi takrat polkovnik takratne ljudske armade – Tuđman.

Pa tudi to ni zadostna razlaga. Razlog za vztrajnost pri spremembi imena nogometnega kluba, kljub praznim tribunam in protestom, je bil drugje. Tuđman je bil prepričan, da je bila v avnojevski Jugoslaviji Hrvaška ozemeljsko prikrajšana. Obsegati bi morala vsa tista ozemlja – pač v skladu s filozofijo države iz 19. stoletja, da se moč države ne meri po moči delujočih institucij, temveč po velikosti ozemlja –, kjer živijo Hrvati. Mislil je predvsem na Bosno in Hercegovino. V skladu s to tezo je bil tudi prepričan, da Hrvaška potrebuje resnega političnega partnerja. In takšen partner je bila lahko samo Miloševićeva Srbija. Zato je menil, da bi morali Hrvatje doseči s Srbi zgodovinski kompromis, pravzaprav zgodovinski dogovor o razmejitvi. Zato je tudi privolil v tajne dogovore s Slobodanom Miloševićem, najprej v Karađorđevu in nato v Tikvešu, saj jih je razumel kot pot do tega velikega, zgodovinsko odmevnega kompromisa. Vendar le na meddržavni ravni. Doma takšnega dogovora s Srbi ni želel, saj je razumel Hrvaško kot nacionalno državo hrvaškega naroda.

V tem delu je lahko Tomčeva razlaga, da je hotel z novim klubskim imenom Croatia izbrisati tudi spomin na rivalstvo med beograjskim Partizanom in zagrebškim Dinamom, zadostna. Vendar nam ne daje zadostnega odgovora na vprašanje, kje je bila ključna točka spregleda zdaj pridržanega lastnika – ponovno Dinama – Zdravka Mamića.

Zaljubljen v nogomet

Vrnimo se spet v zgodovino, najprej v leto 1991 in nato na že omenjeno tekmo nogometašev Rijeke in Osijeka osem let pozneje.

Tuđman je imel rad nogomet. Bil je prepričan, da bo prvi hrvaški poglavar, ki bo oblikoval nogometni klub, kot je dodal, »svetega imena Croatia«, ki se bo lahko enakovredno boril z najmočnejšimi evropskimi klubi. Croatio je razumel kot ključni sestavni del strategije hrvaške politične in vojaške osamosvojitve. Kot najmočnejše orodje državne promocije. Najverjetneje je bil prepričan, da bo to najkrajša pot do druženja z najvplivnejšimi evropskimi politiki in najbogatejšimi lastniki velikih klubov, s katerimi se bo srečeval v VIP-ložah na velikih nogometnih tekmah. Nogometni klub Croatia je razumel kot najboljšo pot za tuje razumevanje hrvaške osamosvojitve in mednarodno priznanje države.

Za tako postavljeni cilj pa so bila seveda dovoljena vsa sredstva. Ali kot je nekaj let pozneje napisal Tuđmanov predsedniški svetovalec Slaven Letica: Postale so dovoljene vse pravne, športne, poslovne in politične prevare.

Croatia je morala postati velik evropski klub. In prav tu se začnejo sedanje Mamićeve težave, čeprav ga takrat še niso pustili blizu. Niti ne v slavno častno ložo, kjer so sedeli – kot je napisal izvrsten (športni) komentator Tomislav Židak – edini, ki so navijali za klub.

Oblikovanje velikega kluba Croatia je povzročilo tudi radikalno spremembo igralskih cenikov in posledično potrebe po novem denarju in novih sponzorjih. V zgodnjih devetdesetih letih je bila v Zagrebu prvič izplačana letna nogometna pogodba, vredna več kot milijon nemških mark. Temu so morali slediti še vsi drugi nogometni klubi, zato so morale tudi razne lokalne banke in lokalna javna podjetja povečati svoja vplačila, in to ne glede na realno stanje v blagajnah.

Davki le orožje jugonostalgikov

V začetku leta 1999 je bilo v zagrebški mestni skupščini prvič postavljeno skoraj prepovedano vprašanje. Poslanko liberalne stranke je zanimalo, ali igralci zagrebškega kluba plačujejo davke in prispevke državi. Takratni Tuđmanov nogometni zaupnik in predsednik Croatie je odgovoril pritrdilno. A zamolčal, da misli le na mesečne prispevke, ne pa na velike vsote od prodaje igralcev, raznih transferjev in podaljševanja pogodb. Več si ni upal takrat vprašati nihče.

Tuđman, tudi nogometni poglavar, je poznal samo en resen model financiranja klubov, torej prek državnih bank in velikih javnih podjetij. Davki in podobno so bili razumljeni zgolj kot balast ali celo orožje, s katerim bi jugonostalgiki ali srbofili ogrozili veliki cilj – evropsko Croatio.

Zato je pokojni hrvaški predsednik poleti 1999 razumel, da mora Croatia biti državni nogometni prvak. Obenem je bil klub Rijeka iz okolja, ki so ga politično obvladovali komunisti, njegov predsednik pa je bil umaknjeni nekdanji predsednik vlade in predstojnik predsednikovega urada Hrvoje Šarinić. Rijeka zato ni smela zmagati proti Osijeku. Naloga – poskrbeti za tak rezultat – je bila prav zaradi državotvornosti cilja naložena policiji in obveščevalcem. Pod nadzorom so bili vsi, ki bi lahko vplivali na rezultat, sodniki, igralci, funkcionarji. Vse informacije so se stekale neposredno v predsednikov urad. Ko zadnjega gola niso priznali, je Tuđman samo dejal: »Še je Bog in še je pravica.«

Ko je Zdravko Mamić po letu 2000 prevzel Croatio oziroma po Tuđmanovi smrti spet Dinamo, je spregledal ključno stvar. Da tisto, kar je bilo dovoljeno državnemu poglavarju, ne more biti dovoljeno tudi njemu. Da je davke in vse, kar zahteva država, preprosto treba plačati. Da tu ni več nikakršne ideologije in svetih ciljev. Je samo suho računovodsko dokazilo o plačilu. Tu je bil ključen Mamićev spregled.