Astronomu ne pade na pamet, da bi planetom ukazoval, kako naj se gibljejo

Eksperimentiranje z besedami je eden prijetnejših načinov spoznavanja sveta. Jezik je vse. Z njim začnemo in z njim končamo.

Objavljeno
20. marec 2015 15.45
Peter Jurgec,Ljubljana Slovenija 09.12.2014
Patricija Maličev, Sobotna priloga
Patricija Maličev, Sobotna priloga
Doktoriral je v Ljubljani in norveškem Tromsøju. Je jezikoslovec, slovenist, literarni komparativist, fonolog. Trenutno je docent na univerzi v Torontu. Kot znanstvenik si želi jezik razumeti in ga razložiti, nima pa ambicij, da bi predpisoval in razsojal, kaj je pravilno in kaj napačno. Letnik 1982. Je tudi eden od avtorjev SSSJ – Slovarja sodobnega slovenskega jezika.

»Jezik je moja vlačuga, moja ljubica, moja žena, moja blagajničarka, jezik je dih boga, rosa na pravkar utrganem jabolku, mehek dež prahu, ki zablešči v soju jutranje svetlobe, ko s police potegnem pozabljen sveženj erotičnih dnevnikov; jezik je blag vonj urina na spodnjih hlačkah, otroška rojstnodnevna zabava, ki se je slabo spominjam, škripanje lesenih stopnic, nekaj toplo vlažnega, puh nad zgornjo ustnico mediteranskega dekleta, pajkova mreža, ki jo je predrl star škorenj wellington.« Besede genialnega Stephena Frya. Eksperimentiranje z besedami je eden prijetnejših načinov spoznavanja sveta. Jezik je vse. Z njim začnemo in z njim končamo.

Dr. Peter Jurgec, slovenist in literarni komparativist, dvakratni doktor jezikoslovja (Univerza v Ljubljani, Univerza v Tromsøju), poučuje fonologijo in uvod v jezikoslovje v Torontu. Je tiste vrste lingvist, ki meni, da jezika ni mogoče pokvariti. Verjame, da se ta ves čas spreminja, in to ne po predpisih, kajti ta proces sprožajo osnovne človekove potrebe, ki medsebojno niso nujno kompatibilne. Proces levitve jezika je potreba po inovaciji in kreativnosti, potreba mladih, da se v jeziku ločijo od starih, da sporočajo lojalnost nečemu drugemu, ne nujno tradiciji, hočejo zveneti kot tisti iz skupine, kateri bi želeli pripadati.

Je tudi eden od avtorjev SSSJ – Slovarja sodobnega slovenskega jezika. Gre za novi projekt skupine raziskovalcev z različnih slovenskih raziskovalnih inštitucij. Pogovarjala sva se v začetku lanskega decembra, ko se je s konference na Norveškem ob vračanju v Kanado za nekaj dni mudil v Ljubljani.

Kaj delate fonologi?

Fonologija je del jezikoslovja, ki se ukvarja z glasovno podobo jezika. Fonologi poslušamo in opazujemo glasovne vzorce ter jih skušamo pojasniti. Jezikoslovci na splošno, pa fonologi tudi, želimo ugotoviti, kako človeški um procesira jezik. Zakaj so si slovnice jezikov tako zelo podobne med seboj. Pravzaprav skušamo ugotoviti, kako delujejo možgani.

Kako?

To delamo posredno, ker ne moremo odpreti glave in pogledati, v katerem nevronu se skriva ta in ta beseda, pa tudi zadeve verjetno niso tako enostavne. Primerjamo jezike med seboj, sprašujemo govorce, opazujemo besede in stavke.

Na tekmovanjih v jezikoslovju študentje dobijo naloge iz različnih jezikov, tudi tistih, ki jih ne znajo, ne razumejo ali so zapisani v drugačni pisavi − pa jih vseeno znajo rešiti. Kako to?

Zato ker prepoznajo vzorce in zato ker vedo, kako jih najti. S tega stališča so si vsi jeziki podobni, če ne celo enaki. V slovenščini, na primer, zapisujemo predlog z tudi kot s. Temu pojavu se reče premena po zvenečnosti. S je nezveneč in se pojavlja pred drugimi nezvenečimi glasovi, na primer s teto, s psom ali s Ciprom. Če vlečemo s, se glasilke ne tresejo in to je nezvenečnost. Pri z pa se glasilke tresejo, zato je ta glas zveneč in se pojavlja pred drugimi zvenečimi glasovi, npr. z drevesom, z babico ali z gozdom. Veliko jezikov ima ta vzorec. Če poslušamo te jezike, je jasno, da imajo premeno po zvenečnosti, prav tako kot slovenščina.

Jezikoslovno delo je pravzaprav detektivsko – videti vzorce v različnih svetovnih jezikih, ugotoviti, kako posamezni jezik deluje in po čem se razlikuje od ostalih. Cilj je pojasniti, zakaj je tako. Zakaj se določeni vzorci pojavljajo pri nekem jeziku ali zakaj jih ni. Če ponazorim s premeno po nezvenečnosti: težko je brez premora izgovoriti dva soglasnika določene vrste enega za drugim (recimo zp ali sg), če se razlikujeta po zvenečnosti. Prav tako je zelo težko slišati razliko med zvenečim in nezvenečim soglasnikom v položaju pred nezvenečim soglasnikom (razlika med hipotetičnimi besedami zpi in spi je težko slišna, kar pa ne velja za zu in su).

Na kar postanete najbolj pozorni, ko se začnete pogovarjati z nekom?

(smeh) Na to, kar govori. Na vsebino. V vsakdanjem življenju skušam razumeti, kaj mi ljudje poskušajo povedati. Manj to, kako mi nekaj govorijo. Seveda mi ne uide, če kdo govori kakšno posebno narečje. To slišim. Zadnjih deset let slišim zelo malo slovenščine, ker živim v tujini. Toda vsakokrat, ko se vrnem, slišim nove besede.

Pravkar ste se vrnili s konference na Norveškem, v Tromsøju ste tudi opravili doktorat ...

To samo kaže, da je ta kraj, ki je na robu Evrope, znotraj arktičnega kroga, še vedno eden izmed centrov teoretičnega jezikoslovja.

Kako sploh analizirate jezik, kako pridobite podatke?

Lahko jih pridobimo neposredno od govorcev, vprašamo jih, ali lahko tak ali drugačen stavek, besedo rečejo – temu rečemo intuicija govorcev.

Kaj je intuicija govorca?

Je sodba, da je neka beseda, stavek v redu ali pa ne.

Da se prav sliši?

Ja, če ponazorim s fonološkim primerom. Nekateri govorci slovenščine lahko na primer govorijo prevzete besede iz angleščine kar po angleško. Tako recimo lahko rečejo Washington, Wilson, Winnipeg kar z angleškim glasom na začetku (torej dvojnim v-jem, w), četudi znotraj slovenskega stavka. Ko pa te besede pregibajo, npr. v množini, se izgovarjava z w tem istim govorcem zdi zelo čudna in imajo raje slovenski v. Torej [v]ashingtona, [v]ilsona, [v]innipega. In govorcem tega ni nihče povedal; kar lahko preberejo v slovnici, je, da morajo w izgovarjati s slovenskim v-jem.

Drugi primer je palatalizacija, glasovna premena, ki nekatere glasove spremeni v druge. Rečemo noga, ampak nožica (poleg nogica), roka in ročica (tudi rokica), muha in mušica (ter muhica). V raziskavi, ki sem jo predstavil nedavno, sem ugotovil, da pri osnovah, ki imajo še kak šumnik (č, š, ž), palatalizacije ni. Torej mala žoga ni žožica, ampak samo žogica. Mala smučarka ni smučarčica, ampak le smučarkica.

Zakaj?

O teh pojavih se nismo učili v šoli. Otroci, ki odraščajo v okolju, kjer se govori slovenščina, se je naučijo kar sami od sebe. Ali še drugače: ne morejo, da se je ne bi naučili, četudi jih nihče ne popravlja in četudi ne gredo v šolo. In to njihovo znanje vključuje intuicije o jeziku, ki se jih največkrat sploh ne zavedajo.

Od kod želja, da vstopite v jezikovne in kasneje še fonološke sisteme?

Mene je slovenščina precej zanimala. Ne vem, ali sem samo sam tak ali je to bolj razširjena slovenska lastnost. Konec koncev imamo Slovenci veliko jezikoslovcev.

Kaj to pove o tem narodu?

Zdi se, da nas nič drugega ne združuje tako kot jezik, mogoče še zgodovina. Nimamo pa kraljev (smeh).

Pravzaprav sta me od vedno bolj zanimali še matematika in fizika. In jezikoslovje, tako kot ga sam prakticiram, je včasih zelo blizu fiziki. Velikokrat merim glasove, meril sem trajanje glasov in ostale akustične značilnosti glasov. Sicer sem na ljubljanski filozofski fakulteti študiral primerjalno književnost in slovenščino. Med študijem in kasneje me je še bolj pritegnilo jezikoslovje. Tip jezikoslovja, s katerim se ukvarjam, je precej znanstven, ima zelo izdelane, preverljive metode. Se mi zdi, da je tega več kot pri kakšni drugi humanistični vedi.

Ukvarjali ste se s tem, zakaj imajo daljši pridevniki v slovenščini v primerniku daljše obrazilo, krajši pa načeloma krajše. Zapisali ste ugotovitev, da jezik naravno teži k parnosti števila zlogov: lep – lepši, primeren – primernejši ...

Slovenščina ima načeloma en naglas na besedo. Ostali jeziki sveta imajo pa lahko več naglasov – temu rečemo sekundarni naglas. V veliko jezikih je naglas na vsakem drugem zlogu. Razlog za to je, da obstaja enota, ki meri dva zloga in ki ji pravimo stopica.

Slovenščina ima zelo malo dokazov za stopice, ker imamo v vsaki besedi samo en naglas. Kolikor vem, zunaj verzologije ni nihče trdil, da bi imela slovenščina tako ali drugačno stopico. V slovenščini je dokaz za stopico primernik, kjer se enozložna pripona -ši načeloma dodaja enozložnim osnovam, tako da dobimo dvozložne besede, kot so širši, ljubši, lepši, rajši. Torej točno eno stopico dolge besede. Dvozložnim osnovam pa v primerniku sledi dvozložni -ejši. Torej, bogatejši, debelejši, veselejši, pametnejši (in ne bogatši, debelši, veselši, pametenši). Štirje zlogi v teh besedah tvorijo dve stopici. Če malo poenostavim: gre za težnjo, da bi imeli primerniki sodo število zlogov.

Jezik teži k harmoniji?

Morda lahko tako rečemo. Gre za to, da ima jezik rad tiste strukture, ki jih je lahko razumeti ali tvoriti.

Kaj je kriterij, da rečemo, ali je kak jezik lažji oziroma težji?

Vsak človek se super nauči jezika, če le odrašča v okolju, ki ga govori. Ko pa enkrat odrastemo, se težkost ali lahkost nekega drugega jezika meri glede na materni jezik. Za Slovence je angleščina veliko lažja od recimo kitajščine ali zulujščine. Tudi zato, ker je angleščina slovenščini najbolj sorodna izmed teh treh jezikov. Jezikoslovci ne ločujemo med lažjimi in težjimi jeziki. To, kar ljudje navadno mislijo, ko rečejo, da je kak jezik težji, je: ali ima veliko morfologije, paradigm, sklonov. S tega stališča rečemo, da je slovenščina težja, angleščina lažja. Ni pa to posebno znanstven kriterij. Za slovenskega govorca so določene stvari v angleščini zelo zahtevne. Težko se je naučiti člene, torej kdaj uporabljamo določni the ali nedoločni a. Še sam po toliko letih vsakodnevnega izražanja v angleščini včasih dvomim, kaj uporabiti. Tudi angleški predlogi niso najbolj enostavni za slovenskega govorca. Nasploh angleška skladnja, torej kako iz besed delamo večje enote, stavke, ni tako enostavna, kot se nam morda zdi.

Za kaj vam jezikoslovcem, govorim o slovenščini, sploh gre?

Ko jezikoslovci raziskujemo slovenščino, jo želimo najprej opisati. Sem spada opis slovnice, besed, rabe. V širšem smislu je slovenščina gradivo za splošne jezikoslovne teorije.

Kako deluje um med procesiranjem jezika?

Tudi to. Tovrstne raziskave so tudi predmet opisnemu jezikoslovju sorodnih ved, kakršni sta psiho- in nevrolingvistika. Pri opisnem jezikoslovju gre bolj za ugotavljanje lastnosti posameznega jezika in podobnosti med jeziki.

Včasih pa se izkaže, da je kateri od jezikov izjemen? Slovenščina?

Slovenščina ima veliko tipološko redkejših pojavov. Nekaj sem jih že omenil, recimo, odsotnost palatalizacije v odvisnosti od šumnikov drugje v besedi ali pa podomačevanje glasov v odvisnosti od končnic (primer z w-jem). Kar je nenavadno v obeh teh primerih, je, da glasovni vzorci delujejo nekako na daljavo: končnica ali drug konec besede vpliva na začetek besede ali obratno. Tovrstni pojavi v jezikih sveta niso ravno pogosti, sploh pa zelo slabo razumljeni. Še drug tak primer so toni, temu v slovenski literaturi pravimo tonemi, kar je precejšnja redkost za evropske jezike, v jezikih sveta je pogostejša.

Zakaj? Lahko poveste na primeru?

V slovenščini nekateri govorci razlikujejo med besedami kila (kilogram) ali kila (bolezen). Ti besedi sta sicer zelo podobni, naglas imata na prvem zlogu, imata štiri glasove, razlikujeta pa se v intonaciji, tonskem poteku, višini glasu. Tudi dvojina je posebnost, ni veliko jezikov, ki imajo dvojino. Sploh pa ne takih, kjer bi bila dvojina tako široko uporabljena, pri samostalnikih, pridevnikih in glagolih.

Kako to, da je slovenščina iz praslovanščine ohranila dvojino?

Včasih pride pri razvoju jezika do nekega naključja; večina slovanskih jezikov čisto dobro deluje brez dvojine, imata jo le slovenščina in lužiška srbščina.

Kakšno kariero lahko slovensko akademsko okolje ponudi jezikoslovju?

Kot sem že povedal, je v Sloveniji veliko jezikoslovcev.

Koliko?

Sicris, to je informacijski sistem o raziskovalni dejavnosti v Sloveniji, navaja prek 500 jezikoslovcev, kar je skoraj četrtina vseh raziskovalcev v humanistiki. Jezikoslovje je tudi največje humanistično področje po številu raziskovalcev. Obstajajo pa tudi jezikoslovci, ki jih v Sicrisu ni. Sem spadajo nekateri, ki delajo pri slovarskih projektih pri založbah, lektorji, učitelji jezikov, tudi slovenščine. Jezikoslovje ni nujno samo znanstvena veda, lahko je tudi uporabno, aplikativno.

Ampak Kanada premore manj jezikoslovcev kot Slovenija – zakaj?

Kanada skoraj zagotovo nima skoraj devet tisoč jezikoslovcev, kar bi bila ustrezna številka, če bi slovensko številko pomnožili za ustrezni večkratnik glede na prebivalstvo. Smo pa jezikoslovci zelo različna skupina. Sem generativni jezikoslovec, torej tvorbeni jezikoslovec. V Sloveniji nas je precej malo. Nekaj jih je v Ljubljani, nekaj v Novi Gorici. Ko sem začel delati doktorat v Sloveniji, sem kmalu ugotovil, da generativnih fonologov pri nas ni in da potrebujem več vodenja, več informacij, direktnih povezav z generativnim jezikoslovjem. Zato sem šel na Norveško. Če pa bi se ukvarjal s korpusnim jezikoslovjem ali narečjeslovjem, bi verjetno ostal v Sloveniji, ker je tovrstnih jezikoslovcev tu veliko. Naša (generativna) tradicionalna metoda je spraševanje govorcev, a sam uporabljam tudi eksperimente, korpusno analizo, akustično analizo, kjer glasove izmerimo.

Med posameznimi govorci je pogosto precej variantnosti. Ne govorimo vsi iste slovenščine. Tudi v Ljubljani obstaja več ljubljanščin.

Kako jih ločite?

V intuicijah obstajajo majhne razlike. V skladnji, tudi kar se tiče izgovora. Vsekakor pa tudi v besedju.

Kaj govorim jaz?

Splošno slovenščino z zahodnoslovenskim odtenkom.

Kako torej računalniško izmerite, kako nekdo govori? Kako izmerite njegov govor?

Z merjenjem glasovne podobe jezika se ukvarja fonetika. Akustična fonetika se ukvarja z akustičnimi značilnostmi govora, kar pomeni trajanje glasov, njihove spektralne značilnosti, intenziteta, osnovna frekvenca (tonska višina) in podobno. Artikulacijska fonetika se ukvarja z merjenjem izgovora, recimo, položaja jezika pri določenem glasu, s količino izdihanega zraka ali pritiskom zraka v določenem trenutku. S percepcijo govora se ukvarjata tako fonetika kot tudi fonologija. Sem spadajo eksperimenti o tem, kako kakšen stimulus (ki je lahko naraven ali računalniško obdelan) slišijo govorci nekega jezika. Recimo, če govorcem predvajamo niz glasov, ki so vmes med p-jem in t-jem, jih bodo slišali kot veljavni glas, torej p ali t. Za tovrstno eksperimentalno delo obstaja veliko programov.

Koliko drži, da je nekdo, ki od malega veliko bere, intuitivno boljši v slovnici, ima bogatejši besedni zaklad? Mar to pomeni, da je tudi bolj zanimiv, če lahko tako rečem, v nekem splošnem smislu jezika?

Jezikoslovci vemo, da imajo popolno slovnico tudi tisti govorci, ki ne znajo brati ali ki govorijo jezik, ki ni zapisan. Razlika med govorci je v tem, koliko so zmožni sporočiti, kakšno besedje uporabljajo in podobno, slovnica vseh govorcev pa je, recimo temu, brezhibna. Težava je mogoče v tem, da beseda slovnica v splošni rabi lahko pomeni tudi zmožnost izražanja, ubesedovanja, in te razlike imate verjetno v mislih.

Kaj je torej slovnica?

Za jezikoslovce je slovnica predvsem nekaj, kar imamo v možganih, torej znanje o strukturi jezika, kar vključuje glasovno podobo, oblikoslovje in besedotvorje, skladnjo, pomenoslovje in pragmatiko. Recimo, vemo, ali je kak stavek v redu ali ne.

Lahko ilustrirate s primerom?

Vzemimo stavek: Tanja je šla na kosilo z Ireno in njeno prijateljico. V nobenem jeziku ta prijateljica na more biti Tanjina, vedno samo Irenina. Vsi jeziki delujejo tako. To kaže na neko lastnost, kako jeziki, vsi jeziki delujejo. To kaže na univerzalno slovnico, ki je skupna vsem jezikom.

Naletite v tem smislu na kakšen fenomen?

(smeh) Kar naprej. Lahko rečem, da je slovenščina s stališča fonologije, glasoslovja, zelo slabo raziskana. Pri fonologiji nam gre za določene lastnosti glasov in premene in tone, manj za akustične značilnosti glasov, s čimer se ukvarja fonetika. Ena izmed slabo raziskanih stvari, ko gre za slovenščino, je tudi število samoglasnikov. V slovenščini poznamo dolge in kratke naglašene samoglasnike. Toda iz štirih ali petih raziskav, ki so bile narejene v razponu od tridesetih letih 20. stoletja do pred kratkim, vemo, da govorci ne razlikujejo med dolgimi in kratkimi samoglasniki, da je ta razlika zelo majhna. To govorim zato, ker obstoječi opisi o samoglasnikih slovenščine ne ustrezajo meritvam. V članku iz leta 2011 trdim, da ima slovenščina devet samoglasnikov in ne osem. Obstaja še en samoglasnik, ki ga je recimo najti v besedah brat, čas, fant. Ta samoglasnik je v literaturi znan kot »kratki a«.

V Torontu ste v tesnem stiku s slovenskimi izseljenci, njihovo število se v Kanadi giblje okoli petdeset tisoč. Kakšna je njihova slovenščina?

Kanada je zelo multikulturna dežela. Za ljudi je identifikacija z določeno skupino zelo pomembna. Eden od teh načinov povezovanja je vera, drugi je narodnost. V Kanadi druga generacija potomcev priseljencev ponavadi še govori slovenščino, tretja pa zelo redko. Zanje identifikacija ne pomeni, da znajo slovenščino, ampak da vedo o izvoru svojih prednikov, da vedo nekaj o Sloveniji in jo obiščejo.

Mislim, da se veliko Slovencev v Kanadi zaveda koristi dvojezičnosti. Svoje poslanstvo vidim v tem, da poudarjam te kognitivne koristi, kamor spadajo boljše sposobnosti reševanja problemov, pozornost, mentalna fleksibilnost in večja hitrost procesiranja informacij. Seveda staršev jezikoslovci ne moremo siliti, da bi svoje otroke učili slovenščine, vse, kar lahko naredimo, je, da jim posredujemo prave informacije, da se lahko sami odločijo. Drugi del moje naloge pa je pokazati, da ima slovenščina veliko posebnosti, skratka, da je kot jezik zelo zanimiva.

Vi imate sklenjeno pogodbo s torontsko univerzo – kaj ta vsebuje, v čem se tako imenovani »tenure track« razlikuje od podobnih pogodb v Sloveniji?

V Sloveniji so univerzitetni učitelji izvoljeni v naziv za določeno dobo. Tenure track deluje podobno, treba se je izkazati na raziskovalnem – določeno število objav – in pedagoškem področju, mentorstvo podiplomskim študentom in dobre ocene predavanj. Bistvena razlika je, da ima morebitna negativna odločitev veliko resnejšo posledico, to je prenehanje delovnega razmerja. Za veliko večino to pomeni tudi konec akademske kariere.

Pravite, da je preskriptivno jezikoslovje v Vzhodni Evropi kar pogosto. Preskriptivna lingvistika naj bi pomenila, da je ena ideja o jeziku boljša od vseh ostalih. Kako je s tem v Sloveniji?

Preskriptivizem se pojavlja vedno takrat, ko obstaja variantnost. Gre za to, da je ena varianta boljša od druge. Če vidimo jezikoslovje kot znanost, ne moremo biti preskriptivistični. Namen znanosti je opisati in pojasniti. Tako astronomi opisujejo nebesna telesa in druge pojave v vesolju. Niti na kraj pameti pa jim ne pride, da bi, recimo, planetom ukazovali, kako naj se gibljejo. Biologi opazujejo celice, ne ukazujejo pa bakterijam, kako bi se morale deliti. Zakaj torej od jezikoslovcev pričakujemo, da delajo natančno nekaj takega, odločajo, kaj je v jeziku bolje ali prav?

Hrvatizmov, italijanizmov, germanizmov, srbizmov, turcizmov je veliko – mar ravno ta jezikovna prepišnost ne daje svojstvene barvitosti slovanskim jezikom?

Mnogi vdor tujih besed v slovenščino razumejo zelo negativno. Toda temu se ne moremo izogniti. Nove besede potrebujemo vsaj zato, ker obstaja kar naprej nova pojavnost, ki jih rabi. Na Islandiji, na primer, obstaja posebno jezikovno telo, ki se ukvarja z novimi besedami.

Prej ste omenili prevzem angleške besede »full«.

Hotel sem povedati, da zares ne kopiramo angleških besed. Prevzamemo jih, a hkrati jih tudi po svoje predelamo. Z drugimi besedami: jih ne krademo, ampak jih posvojimo. Dober primer za to je angleška beseda full in njena slovenska sestra ful. Če primerjamo že izgovor, se besedi precej razlikujeta. V angleščini beseda pomeni »poln«, v slovenščini pa ne. V angleščini je pridevnik (lahko rečemo full house, polna hiša), v slovenščini pa prislov (lahko rečemo ful zanimivo, ne pa ful hiša).

Meni se zdi »zelo polno«, na primer, kako je ruski jezik obdržal precej francoskih besed, ki so v ruščino zašle zaradi stvari zgodovine. Niso je lustrirali. Kaj menite o tem?

Ko se v Kanadi z nekom, ki ne ve veliko o jezikoslovju, začnem pogovarjati in beseda nanese na to, da sem jezikoslovec, je prvo vprašanje ponavadi, koliko jezikov govorim. Pojasnim, da jezikoslovci nujno ne govorijo veliko jezikov, tako kot zdravniki nimajo nujno veliko bolezni. Ko v Sloveniji povem, da sem jezikoslovec, se mi sogovornik takoj začne opravičevati, da ne govori »pravilne« slovenščine. To kaže na to, da Slovenci niso sproščeni pri rabi svojega jezika. Želel bi si, da bi Slovenci govorili tako, kot sami hočejo.

Zdite se demokratičen jezikoslovec ...

Ne vem, ali sem demokratičen. Sem jezikoslovec znanstvenik in vse, kar želim, je opisati, razumeti, pojasniti. Nikakor si ne želim lastiti besed.

Imate svojo najljubšo besedo?

Ne, vse besede so mi enako »lepe«. Vse različne, vse enakopravne. Tudi take, ki bi jih Delova lektor ali lektorica verjetno raje zamenjala.

Na Sobotni prilogi imamo dva slovenista, pomočnika urednika in lektorico, zanesljiva in prav nič fanatično preskriptivna. Lahko rečeva, da so Slovenci narod slovarjev?

Kar precej jih imamo, res je. In to je dobro.

Fonologija slovenščine je vaš projekt, v katerem nameravate napisati celosten opis glasovnih vzorcev v slovenščini. Kaj to pomeni?

Gre za večletni projekt, katerega glavni namen je slovenščino približati strokovnemu uporabniku, ki o slovenščini ne ve veliko. Gre za pregled glasov slovenščine, kako so omejeni v besedi, kako se premenjujejo in spreminjajo v pregibnih vzorcih.

Ste eden od avtorjev SSSJ – Slovarja sodobnega slovenskega jezika. Kaj bo vseboval?

SSSJ je nov slovarski projekt skupine raziskovalcev z več slovenskih raziskovalnih ustanov. Slovar bo vseboval vse tisto, kar pričakujemo od klasičnega slovarja. Za razliko od slovarskih projektov v 20. stoletju bo SSSJ primarno živel na spletu in bo zato lahko vseboval veliko informacij, ki jih slovar v knjižni obliki ne more. To pomeni več oblik (pregibanje), kolokacije (tipično besedno okolje), sinonime, informacijo o izvoru, o izgovoru v različnih delih Slovenije, normi, multimedijski material in še veliko več.

In kakšni so standardi, da nekaj ne sme v ta slovar?

Ponavadi razmišljamo, kaj v slovarju bo. Pogostejša ko je beseda v slovenskih besedilih, večja je verjetnost, da se pojavi v slovarju. Vsak slovar je namreč omejen po obsegu. Situacija, da določene besede ne smejo v slovar, je nekaj relativno novega. Sem gredo na primer zaščitena imena, posebej če za njimi stoji močna korporacija (npr. teflon ali mobitel).

Kako pogosto jezikoslovci lansirate kakšne umetne intervencije – to vam radi očitamo, morda neupravičeno. In kaj gre razumeti pod umetno?

Res? Sam si želim biti opisni jezikoslovec in nikoli umetno intervenirati glede določene besede.

Oprostite, profesor Jurgec, ali veste za štiri barve, ki se v idrijskem narečju začnejo na črko a?

Armena (rumena), ardeča (rdeča), arjava (rjava), aranžna (oranžna).

Peta je asrana (usrana).

Za peto nisem vedel. (smeh)

Ste avtor pesniške zbirke Kamnine, 1998. Koliko pesmi imate pripravljenih za naslednjo zbirko?

Uh, je že več kot 15 let od takrat, tako rekoč neko drugo življenje. Za zdaj kakšne nove izdaje ne načrtujem, življenje je zadnjih nekaj let preprosto prepolno za kaj takega.

Trenutno na torontski univerzi poteka stavka. Za kaj gre?

Stavkajo podiplomski študentje, ki so asistenti. Njihova glavna zahteva je dvig minimalne štipendije, tega res ne moremo imenovati plača, ki jo univerza zagotavlja vsakemu podiplomskemu študentu. Trenutno je ta minimum 15 tisoč kanadskih dolarjev na leto, kar je precej pod pragom revščine v Torontu. Težava je v tem, da so podiplomski študenti v Severni Ameriki tako študenti kot tudi zaposleni, v Sloveniji so ali eno ali drugo. Za asistentsko delo so študenti na Univerzi v Torontu zelo, zelo dobro plačani, težava je, da so njihove ure omejene in da niso dovolj plačani za raziskovanje in študij.

Stavka je ohromila marsikateri predmet, tudi mojega, ki ima tedenske vaje z asistenti in številne domače naloge in več testov, ki jih je treba popraviti. Ponavadi to delajo asistenti, sam si niti ne predstavljam, kako bi namesto njih lahko vsak teden popravil prek sto domačih nalog.