Babice – prinašalke luči in pospeševalke indijske elektrifikacije

Kaj je treba spremeniti? – »C… what is takes to change« je bila osrednja tema festivala Ars electronica, ki je na začetku septembra potekal v Linzu. Da so organizatorji to vprašanje zastavili tudi sebi, nakazuje sprememba festivalskih prizorišč, a ko zmanjka idej, nemalokrat vznikne utvara, da novo vsebino prinaša že zgolj malce preurejena forma. Ne glede na to ostaja Ars electronica festival, kjer je mogoče srečati vizionarske ideje, lucidne projekte in ljudi, ki so jih sposobni izpeljati.

V črki C naslova letošnje osrednje teme festivala umetnosti, tehnologije in družbe Ars electronica so zgoščeni odgovori na omledno vprašanje o nujnosti spremembe. C kot sprememba (change), ustvarjalnost (creativity), sodelovanje (cooperation) in katalizator (catalyst), pri čemer naj bi vlogo katalizatorjev igrali umetniki kot povezovalci med podjetniki, oblikovalci, znanstveniki, tehnologi in družbenimi aktivisti. Večina rednih festivalskih obiskovalcev je pogrešala vsakoletni osrednji simpozij, pa naj nas organizatorji še tako prepričujejo, da je bil ta zgolj izpeljan v drugačni obliki, z naslovom Vrh za inovacije prihodnosti. Toda javne predstavitve delavnic, na katerih je sodelovalo štiriindvajset mladih izbrancev, starih med dvajset in trideset let, razvrščenih v šest delovnih skupin, ki so jih vodili sicer zanimivi mentorji, kot je fotograf in oblikovalec Oliviero Toscani, so bile občutno slabše obiskane od tradicionalnega simpozija. Tako poimenovanje njihovega »delavničarstva« s strateškim izrazom vrh kot vsebinska in organizacijska zasnova ter izvedba pa kažejo na to, da je bil Future Innovation Summit predvsem mentalni trening, da se mladi, nadarjeni in ambiciozni naučijo delovati v tržnih okvirih kreativnih industrij – tako da bodo dosegli čimprejšnji, če že ne takojšnji tržni učinek, torej brez »dolgoveznega bluzenja«, izgubljanja na stranpoteh, brez vseh tistih zavojev, ovojev, padcev in povojev, kar vključuje ustvarjalna praksa. Ob tem ni zanemarljivo, da so festivalski organizatorji za mlade inovatorje pripravili posebna srečanja, in to, kot je zapisano v katalogu, »na zahtevo posebnih festivalskih gostov – potencialnih klientov, naročnikov, partnerjev ter investitorjev«.

Poskusi samoosvežitve

Da festival Ars electronica drsi v krizo, je očitno že nekaj let. Letošnji proračun v višini poldrugega milijona evrov je za četrtino manjši od proračuna leta 2011, vendar zgolj skromnejša sredstva, ki jih poleg mesta Linz in dežele Zgornje Avstrije prispevajo mednarodne državne in zasebne inštitucije ter korporacije, težko opravičijo programsko usmeritev, s katero Ars electronica postaja festival, kjer so izbrani projekti vse bolj zgolj dokumentirani in ne v celoti predstavljeni, poleg tega pa izbrana dela vse redkeje odlikujeta vizionarskost ter umetniška in družbenokritična ostrina. Slednje praviloma vsebujejo projekti, vključeni v kategorijo digitalnih skupnosti, ki pa so že sami po sebi zasnovani kot pobude in izvedbe posameznikov oziroma civilne družbe z namenom medsebojne pomoči in širjenja težko dostopnih informacij ter izobraževanja.

Na letošnjem festivalu je bilo zaznati več poskusov osvežitve. Dogajanje je bilo zgoščeno v festivalsko mesto (A Festival City) v starem mestnem jedru od Promenade, kjer so s steklenimi kozarci v rokah pohajali obiskovalci linškega vinskega sejma, in je vključevalo akademsko gimnazijo in banko Sparkasse - tam sta bila na začudenje obiskovalcev predstavljena dva vizionarska družbena projekta, pri čemer nam »bankirji« niso namenili stolov in smo se v dvorani lahko zgolj prislanjali na belo prekrite barske mizice - ter katedralo Mariendom, poleg Štefanove katedrale na Dunaju največjo cerkev na Avstrijskem. Izbira prizorišč je bila bolj oziroma manj posrečena. Glavni trg festivalskega mesta je bil umeščen v nakupovalno središče Arkade, kjer je bilo tudi novinarsko središče in izhodiščna točka vodenih ogledov, v izložbah med torbicami in kuhinjskimi prti razstavljena dela, ki sicer niso bila del osrednjega programa, so lahko, a nikakor ne nujno, vzbudila pozornost mimoidočih – ob čemer se vendarle ni mogoče izogniti sporočilu, da se razstavljena dela kaj dosti ne razlikujejo od na trg in v izložbo postavljenih konfekcijskih izdelkov.

Kot dobro izbrani prizorišči sta se izkazali akademska gimnazija in Mariendom. Akademska gimnazija, kjer so bila predstavljena dela v kategoriji U19, ki je namenjena avstrijskim najstnikom, je bila en teden pred začetkom novega šolskega leta spremenjena v živahno kreativno delavnico, ki so jo mladostniki vodili za sovrstnike in otroke. Med »odraslimi« predavatelji je Jurij Krpan, umetniški vodja Galerije Kapelica, predstavil Open Training Workshop - projekt Galerije Kapelice, Science Gallery Dublin in WAAG Society Amsterdam, ki so v okviru triletnega evropskega projekta, ki ga je financiral direktorat za znanost in tehnologijo, izvajale dejavnosti, s katerimi so mladim, starim od 14 do 18 let, skušali vzbuditi zanimanje za vplive biotehnologij na družbo.

Katedrala Mariendom je bila že v preteklih festivalskih izdajah vključena kot prizorišče glasbenih dogodkov, tokrat pa je bila uporabljena kot razstavni in uprizoritveni prostor. Stoletje stara neogotska katedrala je zanimiv primer, kako je mogoče za nekaj dni prostorsko in časovno uskladiti sakralnost in umetnost. V stranskih ladjah so bile na ogled instalacije, ki so jim bili skupni abstraktno sublimni pristopi, vsak večer po maši pa je bil v prostoru, ki se je od vhodnih vrat raztezal v globino glavne ladje, uprizorjen odličen projekt Mirage japonske skupine Grinder-Man, ki je srečnemu obiskovalcu ponudil možnost, da s čelado na glavi – vmesnikom, imenovanim sistem nadomestne realnosti – izkusi in razmisli o subjektivnem doživljanju realnosti. Gledalec je sede, s poveznjeno čelado prek glave in obraza opazoval osemminutni plesni duet, ne da bi lahko ločil, kaj od videnega je realno dogajanje in kaj posnetek; slednje je bilo razvidno publiki, ki je sočasno opazovala plesni nastop, sedečega gledalca in projekcijo posnetega materiala. Izkušnja gledalca, opremljenega z vmesnikom, je bila hkrati domačna in tuja, predvsem pa nelagodje vzbujajoča. Kaj hitro je namreč pozabil, kje je, in odmislil nekajdesetglavo publiko za svojim hrbtom, nato pa se je razpršil med ponavljajočo se elektronsko zvočnost, ki se mu je v možgane prelivala skozi slušalke, in plešoči telesi, ki sta se po zatemnitvi v stotinki sekunde znašli na povsem drugem koncu cerkve. V nadaljevanju so se jima postopoma pridružili še njuni replikanti, tako da ni bilo več jasno, ali gre za duet ali plesni ansambel, medtem ko je močan svetlobni snop, ki se je v gledalčev obraz vsake toliko prelil iz notranjosti cerkvene ladje, povzročil občutje, ki bi ga bilo mogoče primerjati s pripovedmi obsmrtnih in psihotičnih izkušenj. Katedrala je bila torej kot nalašč za izkustvo umetniške metafizike.

Bosonoge solarne inženirke

Sredi 60. let prejšnjega stoletja je Sandžit »Bunker« Roy, postdiplomski študent ene najelitnejših indijskih univerz, kot prostovoljec nadzoroval kopanje vodnjakov in se prvič v življenju soočil z revščino in neenakostjo. S skupino mladih somišljenikov, ki so izhajali tako iz indijske elite kot najnižjih kast, je v naslednjih letih oblikoval model za spopadanje z revščino na revnem indijskem podeželju ter ustanovil Center za socialno delo in raziskave (SWRC). Ta je temeljil na odnosu enakosti in medsebojnem spoštovanju in je bil osnovan kot dialog med kmeti in urbanimi strokovnjaki, med katerimi so prevladovali geologi, zdravniki, ekonomisti, socialni delavci in revizorji.

V začetku 80. let so prehodne urbane strokovnjake nadomestili mladi s podeželja, SWRC pa se je v vasi Tilonia v Radžastanu preoblikoval v edinstveni kolidž na svetu – Barefoot College. Bosonogi kolidž zato, pojasnjuje Sandžit »Bunker« Roy, ker revni podeželski prebivalci po vsem svetu hodijo bosi, kar smo povzdignili v simbol našega delovanja. Bosonogi kolidž poleg izobraževanja deluje kot mobilizator protestov in boja proti nepravičnostim, od prizadevanja za minimalne plače na javnih delih do nasprotovanja tradicionalnemu zakonu sati, ki vključuje sežig vdove ob moževem truplu, ter obsojanja posilstev in kastne diskriminacije.

Upravljanje Bosonogega kolidža, ki ga poleg zasebnih donatorjev podpira indijska država, je participatorno in temelji na šestih brezpogojnih vrednotah: enakosti, kolektivnem odločanju, decentralizaciji, transparentnosti, odgovornosti in varčevanju, njegov dolgoročni cilj pa je marginaliziranemu podeželskemu prebivalstvu, ki se dnevno preživlja z manj kot dolarjem, dostojanstveno in spoštljivo pomagati iz revščine. Bosonogi kolidž je eden redkih prostorov v Indiji, kjer Gandijev duh še živi, pravi Roy.

Izobraževanje na Bosonogem kolidžu izhaja iz prepričanja, da imajo »domače« znanje in veščine prednost pred znanjem in veščinami, ki v skupnost prihajajo od zunaj, in da je treba »tujerodno« sofisticirano tehnologijo demistificirati, jo udomačiti in z omogočanjem njenega najširšega dostopa, njenim upravljanjem, nadzorom in lastništvom ljudem čim bolj izboljšati življenje. Nič zato, če je večina podeželskih prebivalcev nepismenih ali polpismenih, sporočila je mogoče prenašati tudi samo ustno in znakovno, s tradicionalno indijsko metodo – lutkarstvom.

Kolidž je odprt vsem, ne glede na spol, raso in kastno pripadnost, pri čemer so posebne podpore v okoljih, kjer tradicionalno dominirajo moški, deležne deklice in ženske, ki se na kolidžu lahko iz gospodinj, mater, starih mater, kmetic in mezdnih delavk izobrazijo v obrtnice, učiteljice, gradbenice, zobozdravnice. Za posameznikov razvoj je enako pomembna izobrazba, ki vključuje pismenost, kar posameznik pridobi v šoli, kot znanja in veščine, ki jih pridobi v družini, skupnosti in z osebnimi izkušnjami, poudarja Roy Sandžit. Izobrazbe so lahko deležni odrasli in otroci, ki večinoma obiskujejo »večerno šolo«, saj morajo čez dan doma skrbeti za živino.

Pred petindvajsetimi leti je Bosonogi kolidž odprl novo študijsko smer - izobraževanje in usposabljanje v solarni tehnologiji, z namenom vpeljave štirih, za vaško skupnost ključnih pridobitev: solarne elektrifikacije vasi, napeljave tople vode, vpeljave solarnih kuhalnikov in oskrbe s svežo pitno vodo na osnovi solarnega sistema razsoljevanja. Roy Sandžit poudarja, da je tak projekt izvedljiv le v tretjem svetu, kjer so dejanska znanja in veščine, ki se večinoma prenašajo skozi kulturo in tradicijo, pomembnejši od formalne izobrazbe, in kjer nepismenost ne pomeni zaposlitvene ovire, saj so ljudje kljub nepismenosti lahko odlični homeopati, zdravilci, lutkarji, gradbinci in solarni inženirji – no, v tem primeru zlasti solarne inženirke.

Vsako leto kolidž izbere nekaj novih krajev v Indiji pa tudi drugod po svetu, kjer o elektrifikaciji lahko zgolj sanjajo, in v sodelovanju s tamkajšnjimi vaškimi starešinami izberejo babice, stare od 35 in 50 let, ki se na Bosonogem kolidžu v pol leta usposobijo za solarne inženirke. V vsakem od izbranih krajev ustanovijo vaški odbor za delovanje solarnega programa, ki sestoji iz moških in žensk in med drugim poskrbi za prostor, kjer babice izvajajo svoje delo. Roy Sandžit pojasnjuje, da so se za usposabljanje babic odločili zato, ker igrajo pomembno vlogo v vaških skupnostih, vanje so najbolj vpete in se po koncu izobraževanja s svojim novim znanjem ne odselijo v mesta, kar praviloma velja za moške.

Vsako leto se na kolidž vpiše 100 bodočih solarnih inženirk iz Indije in 80 z drugih delov sveta, izobraževanje obojih pa krije Indija. Po polletnem usposabljanju, pravi Roy, so babice najmanj toliko kompetentne v solarni tehnologiji kot diplomanti tehničnih univerz, hkrati pa med usposabljanjem doživijo osebnostno preobrazbo, saj jim zavedanje, da so sposobne razumevanja sofisticiranih tehnoloških sistemov in njihovega upravljanja, dvigne samozavest in izboljša samopodobo. Po vrnitvi domov začno elektrificirati hišo za hišo, za njihovo delo – od nameščanja solarnih sistemov, vzdrževanja do popravil – pa jim vaški solarni odbor izplačuje mesečno plačo. Od leta 2008 so babice elektrificirale prek 40.000 gospodinjstev in v več kot tisoč krajih prinesle luč skoraj pol milijona ljudem ter napeljale elektriko v šole, urade, zdravstvene domove in verske objekte.

Med učinki projekta bosonogih solarnih inženirk so tudi zmanjšanje ogljikovih izpustov ter upočasnitev negativnih vplivov na okolje zaradi krčenja gozdov in manjše porabe lesa za kurjavo in kerozina, ki sta dotlej predstavljala glavni energetski vir. Ko je Roya Bunkerja Sandžita po koncu predavanja eden od mladih inovatorjev vprašal, kaj bi bil po njegovem mnenju inovativen projekt za prihodnost, je Roy izstrelil: »Tablični računalniki za nepismene, s katerimi bi solarne inženirke iz Afrike lahko komunicirale s kolegicami iz Indije.«

Z arganovim oljem do izobrazbe

Podobno je svojo vizijo v prakso uspešno prenesla Zoubida Charouf, maroška strokovnjakinja za organsko kemijo, ki je konec 80. let prejšnjega stoletja doktorirala iz pridelave in uporabe arganovih dreves in je danes profesorica na fakulteti za znanost na univerzi Mohamed V. v Rabatu. Drevo življenja, kot Maročani imenujejo svojo endemično drevesno vrsto arganijo, je uporabno v celoti – koščice plodov za pridelavo arganovega olja, ki ima hranilne, kozmetične in terapevtske učinke, listje obožujejo koze, les pa je primeren za kurjavo. Z gojenjem nasadov arganovih dreves in pridelavo olja se tradicionalno ukvarjajo Berberke na maroškem jugozahodu, a pred dvajsetimi leti so bili nasadi, ki pomenijo poslednji naravni ščit pred širjenjem puščave, že precej razredčeni.

Zoubida Charouf se je kot ženska še močneje kakor Bunker soočila z nasprotovanji. Prvi poskusi, da bi ustanovila ženske kooperative za gojenje arganovih dreves in pridelavo olja, so sprožili močan odpor, saj je bilo za moške nedopustno, da bi »njihove« ženske zapuščale domove, in kar poldrugo desetletje je minilo, preden je zaživela prva ženska kooperativa v vaseh Tamanar in Tidzi. A ko so ženske iz kooperativ začele domov prinašati denar, so se tudi najbolj trmasti možje omehčali in v imenu žena prihajali do Zoubire ter ji ponudili sodelovanje. Zadnja leta kooperative podpira tudi maroška vlada v okviru projekta vključevanja žensk s podeželja v trajnostni razvoj, nasadi arganovih dreves pa omogočajo življenje okoli trem milijonom ljudem. Olje, ki ga je bilo pred dvajsetimi leti mogoče ob cesti kupiti za tri evre po liter, kooperative pridelujejo po mednarodnih ekoloških standardih in ga je danes mogoče najti tako v trgovinah kot v najdražjih restavracijah po svetu. Na vprašanje, kaj od vsega imajo ženske v arganovih kooperativah najraje, pa pridelovalke nedvoumno odgovarjajo: »To, da smo končno izstopile iz hiš!« Berberke, ki dotlej niso smele prestopiti domačega praga, zdaj vsakodnevno odhajajo na delo, nekatere med njimi pa arganovo olje in ženske kooperative tudi predstavljajo po svetu. Ker kooperative pomenijo prostor vsakodnevne socializacije, so tam organizirale opismenjevanje, svojim hčeram pa ponudile možnost, o kateri so lahko v svojih rosnih letih zgolj sanjale – šolo in izobrazbo.

Pred leti so proizvajalci sodobnih potrošnih tehnologij skušali svoje potencialne mlade uporabnike zmamiti s sloganom, da je delovanje njihovih naprav tako zelo enostavno, da bi jih lahko uporabljale celo njihove matere. Tej šovinistični »domislici« kreativnega oglaševanja so se uprle štiri londonske mame in zagnale spletni projekt #techmums, ki trenutno povezuje dvanajst inštruktoric in inštruktorjev, ki mame tehnološko usposabljajo na njihovem domačem terenu. Na intenzivnih deseturnih delavnicah imajo priložnost, da se uvodoma otresejo strahu pred tehnologijo in samopodobe, da so prebutaste za razumevanje računalnikov in tako nemočne ob spletnem pohajkovanju svojih otrok. Na novo pridobljeno računalniško in spletno znanje nezaposlenim mamam poveča možnost zaposlitve, hkrati pa postanejo bolj suverene pri vzgoji s sodobnimi tehnologijami odraščajočih otrok.

Project techmum je eden od izbranih projektov v kategoriji digitalne umetnosti, kjer je letos nagrado zlata nika prejel Project Fumbaro Eastern Japan, ki ga je pobudnik Takejo Saidžo zagnal po potresu in jedrski katastrofi v Fukušimi na vzhodu Japonske marca 2011. Izhodišče projekta Fumbaro vzhodna Japonska, ki je postal največja organizirana skupnost prostovoljcev na Japonskem, je bilo dejstvo, da je bilo tik po potresu težko identificirati potrebe posameznih območij in jim zagotoviti ustrezno pomoč. Tako, na primer, prebivalci kraja, kjer je prišlo do izpada elektrike, niso potrebovali velikih količin oblačil, ampak motorne žage, da so si lahko priskrbeli les za kurjavo. Takejo Saidžo je obiskal prizadeta območja, tam prisluhnil individualnim željam in potrebam ter ustanovil spletno stran in jo povezal s svojim tviter računom. Na spletni strani je donatorje zaprosil, naj sproti posodabljajo informacije o poslani pomoči, da bi tako na določenem kraju preprečili kopičenje nepotrebne pomoči in jo preusmerili tja, kjer jo potrebujejo. Na osnovi vseh teh informacij je objavil spletno brošuro Fumbaro, ki so jo prostovoljci v tiskani obliki delili na terenu prizadetim, ti pa so se lahko na mrežo Fumbaro neposredno obrnili po pomoč. Ker so darovalci na poslane pakete napisali svoja imena in telefonske številke, so se prejemniki svojim dobrotnikom lahko s telefonskim klicem oziroma pisno zahvalili ter s tem darovalcem poslali povratno informacijo, medsebojna povezava, ki je presegla anonimnost, pa je donatorje motivirala, da so s pomočjo nadaljevali.

Čepica sreče

Je mogoče srečo najti, si jo s kakim dobrim delom prislužiti, jo kupiti, nas nemara za kakim ovinkom čaka, jo morda lahko dosežemo s pozitivno naravnanim razmišljanjem ali pa med množico receptov obstaja še kateri? Obstaja, in to pascalovski, prav nič drugačen od nasveta, kako postati religiozen: vaja, vaja in še enkrat vaja, kajti z vztrajnim ponavljanjem verskih ritualov, pa naj se nam sprva zdijo še tako smešni, lepo počasi pride tudi vera. V tem pascalovskem duhu je dobesedno spletena Čepica sreče (Happiness Hat) »pletilje« Lauren McCarthy. Projekt je bil kot vmesnik v razvojni fazi predstavljen na razstavi Device Art, ki so jo pripravili in v celoti financirali Japonci, na njej pa sta poleg ameriških in hrvaških avtorjev sodelovala tudi Slovenca Sanela Jahić in Sašo Sedlaček. Čepica sreče ima vpleteno mikrofonu podobno napravo, ki na licu zaznava mišično napetost. Brž ko se mišice sprostijo ali se celo povesijo in razpustijo, vas na zadnji strani čepice v vrat useka ostra konica, ki pa hipno popusti in nosilca odreši bolečine, ko se mu obraz razleze v nasmeh. Z redno nošnjo čepice sreče naj bi bilo mogoče trenirati možgane, da se nenehno smejijo oziroma da je vsaj obraz odet v nasmešek. Naprava sproža tudi nekaj zanimivih vprašanj, kot denimo, ali bi bilo s čepico sreče mogoče osrečiti tudi čvrstolične uporabnice botoksa ali pa so obrazna polnila, ki ohranjajo napetost izraza, celo nekakšen kemični antipod mehaniki čepice? Če slednje drži, drži tudi mislica, da resnična sreča izvira iz zadovoljne človekove notranjosti. Poleg tega bodica, ki useka v vrat glave čemernega obraza, lahko prej ali slej pripelje do sprevida, da sreča tiči že v sami odsotnosti bolečine, vse skupaj pa se lahko še bolj zaplete, če čepičar bolečino prepozna kot priročno kazen za svoja dejanja, s katerimi krati srečo drugim, in tako z namero samokaznovanja hodi naokoli namrgodenega obraza. V trenutni razvojni fazi lahko čepici očitamo, da jo je mogoče vključiti predvsem v zimsko garderobo, a očitek morda niti ni na mestu, glede na to, da čepica sreče omogoča z nasmeškom preživeti tudi hladna in turobna zimska obdobja.

S podobno funkcionalno napravo se ukvarjata Kendži Suzuki in Dušjanta Jajatilake, ki sta Robotsko masko razvila kot podporo v rehabilitaciji pacientov s hemifacialno paralizo, katerih prostovoljno gibanje obraznih mišic je okrnjeno. Sistem je osnovan na posebnem algoritmu za zaznavanje nasmeha obraznih elektrotomografskih signalov z neprizadete strani obraza, pri čemer biorobotski nadzor, ki poteka prek pritrjene žice, prizadetemu obraznemu delu pomaga, da posnema reakcije neprizadete strani.

Prenosna naprava Touchy/Občutljivec, katere avtor je Eric Siu, tudi pobudnik razstave Device Art, človeško bitje transformira v funkcionalno kamero. Nosilec, ki ima prek obraza na glavo poveznjeno čelado, je slep vse do trenutka, ko se nekdo dotakne njegove kože, saj to povzroči, da se poklopci na očalih odpro in nosilcu povrnejo vid. Če telesni stik traja najmanj deset sekund, pa kamera dotik posname in ga predvaja na lcd-zaslonu, ki je nameščen na čeladi. Eric Siu opozarja na temno stran tehnologije spletnih omrežij, ki po eni strani povečuje možnost komunikacije, hkrati pa ta postaja vse bolj površna. Občutljivec je zasnovan kot sredstvo za spodbujanje off-line komunikacije, torej neposrednega telesnega stika prek dotika in stika z očmi, obenem pa raziskuje terapevtske možnosti uporabe naprave za celjenje družbeno pogojenih oziroma povzročenih motenj, kot je anksioznost.

Ars chemica?

Letošnji festival je uvedel tudi novost v predstavitvah in nagrajevanju izbranih del. Organizatorji pojasnjujejo, da je bilo lani prijavljenih štiri tisoč projektov prevelik zalogaj za žirijo, zaradi česar se bodo štiri od devetih kategorij odslej izmenjevale bienalno. Letos je program vključeval interaktivno umetnost in kategorijo digitalnih skupnosti, prihodnje leto bosta njuno mesto zasedli hibridna umetnost ter digitalna glasba in zvočnost. Zlato niko v kategoriji interaktivne umetnosti je za projekt Loophole for All (Vrzel za vse) prejel Paolo Cirio, v katerem se skozi povezavo umetnosti, aktivizma, hekinga in raziskovalnega novinarstva loteva davčnih oaz kot srčike globalnega poslovanja. Sicer pa sem projekt Vrzel za vse kot siceršnje delo Paola Ciria predstavila v eni od letošnjih januarskih izdaj Sobotne priloge.

Hvalevredno novost pomeni uvedba nagrade zlata nika za vizionarske pionirje in pionirke medijske umetnosti. Njen prvi dobitnik je Britanec Roy Ascott, pionir kibernetske umetnosti, ki v svoje delo vpleta vsebine od telematike, tehnoetike in sinkretizma. Ascott, ki bo prihodnji mesec obhajal osemdesetletnico in je dan pred nastopom priletel iz Brazilije, že dan kasneje pa odletel na Kitajsko, je močno vplival na več generacij umetnikov, bil pa je tudi eden od pobudnikov in prvih udeležencev pred petintridesetimi leti ustanovljenega festivala Ars electronica. Njegovo prelomno delo La Plissure du Texte (Tekstovni splet), ki ga je s sodelavci izvedel decembra 1983, je pomenilo vizionarsko napoved interneta. Projekt, katerega tema je bilo kolektivno avtorstvo, so dobra dva tedna izvajali na enajstih lokacijah po svetu, vključno s pariškim muzejem moderne umetnosti. Ascott je sodelujočim predhodno poslal izhodišče »planetarne pravljice«, ki jo je vseh enajst soavtorjev, od katerih si je vsak izbral svoj lik – Roy Ascott si je izmislil lik pariškega maga –, spisalo med izmenjavo rastočega besedila po Artexu (Artist's Electronic Exchange Network), interaktivni elektronski mreži, ki je bila zasnovana kot enostaven računalniški program, delujoč prek telefonskih povezav. La Plissure du Texte je izzval dotlej samoumevne kategorije umetnika, umetniškega dela in gledalca oziroma bralca kot tudi tradicionalno opozicijo med subjektom in objektom. Ascott, ki ga mnogi imenujejo kibernetični šaman, sinkretično, s spajanjem različnih nazorov in elementov, povezuje umetnost, znanost, tehnologijo in filozofijo s spiritualnimi sistemi, kot je meditacija, ter s šamanizmom brez predsodkov do indijanske mešanice psihoaktivnih rastlinskih prevretkov ayahuasce, ki pa je, kot poudarja, ne kaže mešati z rekreativnimi drogami, saj le njena nadzorovana uporaba lahko povzroči to, za kar po njegovem prepričanju v umetnosti tudi gre – spremembo zavesti. Na vprašanje udeleženca vrha inovacij za prihodnost, kako vidi prihodnost vmesnikov, pa je odgovoril, da je ne vidi. »Prenosni vmesniki bodo izginili, nadomestile jih bodo kemične snovi. Tako v prihodnosti morda ne bo več niti Ars electronice, saj jo bo nadomestila Ars chemica,« napoveduje vizionar Roy Ascott.