Banka nad prepadom

Te dni sta k nam ali še bosta priromali dve novici, ena bi morala biti dobra, druga se bo zagotovo izkazala kot slaba. Kakor za koga. Po vseh izkušnjah bo slaba novica verjetneje naslovljena na Slovenijo kot na kako drugo srečnico. Odkar smo v Evropski uniji, nas je namreč doletelo več slabega kot dobrega, vsekakor mnogo več kot v poslednjih stadijih razpada Jugoslavije. Tedaj smo bili v federaciji spoštovanja vreden borec, v beograjskem parlamentu najglasnejši med vsemi; zdaj je vse drugače, kot da bi noč padla na zemljo in o nas odločajo neki inkvizicijski duhovi.

Kakorkoli že, iz Bruslja so sporočili, da je bilo 250 milijonov davščin, ki jih je Luksemburg odpustil spletni korporaciji Amazon, nedovoljena državna pomoč. Torej. Država, ki velja za eno osrednjih davčnih oaz v Evropi, mora od Amazona izterjati davčne odpustke, do katerih se je ta dokopal na podlagi posebnega sporazuma že iz leta 2003. Ta je Amazonu omogočal štirikrat nižjo obdavčitev kot lokalnim podjetjem, za katera sicer velja ista zakonodaja.

»To je v nasprotju s pravili EU o državni pomoči: članice multinacionalkam ne morejo kar selektivno podeljevati davčnih ugodnosti,« je odločitev komentirala evropska komisarka za konkurenčnost Margrethe Vestager. Neverjetno velikodušen sistem takšnega davčnega »subvencioniranja« multinacionalk je sicer vzpostavil dolgoletni luksemburški premier in finančni minister Jean-Claude Juncker, zdaj vrhovni šef evropske komisije.

Dobro, to bodo »veliki« že nekako uredili med seboj in naposled bomo tipali v temi, da se je bilo sploh zgodilo. In iz te teme ne bo niti predirljivega glasu Violete Bulc, češ, Margareta, pa odstopi nam tistih ušivih 250 milijonov, Amazon, spomni se tudi nas, revežev.

Zareklo se nam je, Luksemburg v EU (2586 kvadratnih kilometrov, okrog 800 tisoč prebivalcev) spada med »velike« in to je kljub absurdnosti celo res. Njegov politični pomen v birokratskih strukturah Unije ni primerljiv z njegovo skromno fizično velikostjo. Pomembnejša je zgodovina, zlasti v zadnjem obdobju, saj so se Luksemburg, Belgija in Nizozemska zaradi soodvisnosti premogovništva in jeklarstva (skupnost za premog in jeklo) prve povezale in iz tega se je razšopirila EU.

Za Luksemburg, veliko vojvodstvo, so se dolgo ravsale velike aristokratske družine, najprej pod špansko oblastjo, nato pod francosko, avstrijsko in spet so bili tu s svojimi načrti, kako bi ga trajno osvojili, Nemci. Ker smo že omenili špansko nadvlado: Kolikšno moč premore v Evropi 8-milijonska Katalonija in kolikšno navidez miniaturni Luksemburg? O tem niti ni treba sklepati, je že razvidno v odzivu bruseljske elite na finančne »zoprnosti« enih in drugih. Katalonskega predsednika utegnejo zapreti, Junckerja nikdar!

Ampak po evropskem nočnem nebu se ne potika samo Luksemburg, še precej takih zvezdic je: Liechtenstein, Irska, Malta, Ciper, londonski City, pa še bi lahko naštevali. In vsi kot bolj ali manj perfidno zasnovane davčne oaze »perejo denar«, kar očitno ne zahteva nobenih posebnih računovodskih vragolij; pomislite samo na tisto piškavo milijardo iranskega denarja, ki so jo »prefiltrirali« skozi Ljubljansko banko, pa tega nihče domnevno ni niti opazil. Od tod do prave davčne oaze je potrebno le še nekaj idej in spretnosti.

Odnos EU do davčnih oaz, tistih »naših«, je očitno ambivalenten. Še pred nedavnim se je kanclerka Angela Merkel usajala nad Liechtensteinom, da ji sistematično speljuje nemški denar, zdaj pa je videti pomirjena. Očitno imajo tudi »veliki« svoje mreže, v katere marsikaj nalovijo. V teh dneh se tako bije vojna za Novo Ljubljansko banko – in to je tudi slaba novica, čeprav bomo nanjo verjetno še nekaj časa čakali.

No, in tudi v tej zgodbi se znajde komisarka za konkurenčnost Margrethe Vestager. Pri njej naj bi bila naša ministrica za finance Mateja Vraničar Erman, vemo pa le to, da smo si z evropsko komisijo še zelo vsaksebi, kako uresničiti zaveze, »dane v postopkih državne pomoči Novi Ljubljanski banki«. Več od tega ne vemo, kajpak niti tega, kako se je bila počutila bivša premierka Alenka Bratušek (zaspana, iznemogla, izčrpana, sita vsega?), ko je podpisovala nekakšne zaobljube v fusnoto državne pomoči EU. Kakšne, katere pomoči, je to pomoč kdo videl?

Kolikor vem, smo najtežje trenutke finančnega ustroja in seveda države preživljali, ko smo z davkoplačevalskim denarjem sami sanirali zloglasno bančno luknjo. EU nam je kvečjemu metala žeblje in polena pod kolesa, še več škode pa so naredili eksperti vseh vrst, ki jim je treba odkrivati toplo vodo. Slovenska javnost bi tako morala izvedeti, kaj so politiki sploh obljubljali, in če je karkoli že po tej, »procesni« strani narobe, bi bilo treba pognati v juriš vso pravniško falango.

Čudno je namreč, kako pogajalci EU silovito vztrajajo pri takojšnji prodaji NLB. Kot da si zaradi pol leta gori ali doli grizejo nohte celo na Wall Streetu. Zakaj je treba neki državici dobesedno izpuliti največjo in najpomembnejšo banko – čeprav je na dlani, da zaradi tega gospodarski razvoj lahko samo usahne? Je v tem kak motiv, povezan s čustvi, ali gre preprosto za ideologijo, če nekoga v Evropi še moti državna lastnina? Ali pa gre preprosto za neustavljiv pohlep. Če nekomu najprej malce »razmajaš« hišo, jo boš ceneje kupil.

Ne da se prezreti ne prebujene vitalnosti NLB ne velikega finančnega prostora v t. i. Jugozahodni Evropi, ki je spet eden za lase privlečenih geostrateških pojmov. Kakorkoli že, za bankirje je to v perspektivi zelo konkreten prostor in čemu bi ga torej prepuščali kakim podeželanom, kot so Slovenci. Ti se še župnika in dacarja bojijo, čemu ne bi bili strahospoštljivi in v vsem priskočni tudi za nas?

Seveda ne bomo težili s fairplayem, vendar je očitno, da se sleherna pravila v EU podirajo ter da se v tem hitro pridružujemo ZDA in globalizaciji z novimi in novimi pastmi. V Evropi se ne bomo mogli več naslanjati na nič in nikogar. O tem se lahko prepričamo že pri odnosih s Hrvaško, ki že jemlje vse kot divji zahod in se temu primerno »robustno« vede. Nas pa očitno obremenjuje nekakšna etika, ki bo kmalu povsem izpuhtela iz salonov, potem še iz dvoran.

Gospe in gospodje, če nam bodo spretno izmuznili tudi NLB, si bomo lahko rekli, da smo se domov vrnili s potovanja po galaksiji kapitalizma. Niko Kavčič je osnoval Gospodarsko banko Ljubljana, tako je šlo vštric z gospodarstvom naprej do sedanje Nove Ljubljanske banke, poslej pa bomo pač spet pri hranilnicah. Kaj se hoče?!