Barva denarja

Petega septembra 2011 se je začelo sojenje peterici protagonistov v eni od najbolj odmevnih zadev v času po osamosvojitvi države. Ta teden se je zaradi nastopa absolutnega zastaralnega roka desetih let primer končal brez epiloga. Z zastaranjem. Primer sicer še ni pravnomočno zaključen, prihodnji teden bo najverjetneje postal tudi to. Razpoloženje v pravosodju je slabo, zdi se, da je neusklajenost presoj znotraj sodnega sistema dosegla kritično točko. Paranoične izjave o montiranosti procesa se nadaljujejo, pritiski na pravosodje ne pojenjajo, za prostor na stopnicah pred sodno stavbo se borita dve skupini, ki vsaka po svoje prispevata k histerizaciji družbenega prostora.

Zadeva Patria se je torej končala na najslabši način. Državi od avgusta 2005 do danes ni uspelo dokazati, ali je kdo kriv ali ni. In ker zaradi varstva pravic in pravne varnosti posameznikov ne more v nedogled iskati krivih in nedolžnih, je kazenski pregon zastaral. Čeprav nekateri v tem vidijo zmago, je treba ponoviti, da te ni za nobeno od strani. Del javnosti bo vedno prepričan, da so Janša, Krkovič in Črnkovič krivi, del javnosti, da niso. Toda pravičen postopek ne pomeni samo obsodilnih oziroma oprostilnih sodb, tudi zavrnilne zaradi zastaranja so del takšnega postopka. S stališča materialne resnice to ni optimalna rešitev in seveda pušča slab priokus. Tudi zato, ker takšen sodni izid ne prispeva k družbeni umiritvi in ne daje prostora racionalnim razpravam, ampak spodbuja nadaljnje manipulacije in podtikanja. In danes se zdi, da tega miru še dolgo ne bo. Proces Patria je preveč pomembno zarezal v politično dogajanje, da bi si ga lahko kmalu obetali.

Največji izziv ta hip je pred pravosodjem. To se res uči na napakah, prav pa bi bilo, če bi jih v primeru Patria, ki se mu je ta teden pridružil še primer razveljavitve sodbe v primeru Istrabenz, čim prej identificiral in se iz njih nekaj naučil. Drži, da je nad ustavnim sodiščem samo še modro nebo – pa še v to modrino kdaj poseže evropsko sodišče za človekove pravice –, vendar bi bilo prav, če bi Patrio analizirali tudi s stališča odločitve ustavnega sodišča. Reči samo, da je v tem primeru očitno prišlo do spopada različnih pravnih stališč med rednim in ustavnim sodstvom v isti stvari, je pač premalo. Pravosodje je že izrazilo bojazen, da je ustavno sodišče postavilo standarde, ki skorajda onemogočajo boj s korupcijo ter vnašajo nemir in negotovost v prihodnje delo tožilcev in sodnikov. Je tako? Ali to pomeni, da bomo lahko v prihodnje korupcijo preganjali le takrat, ko bo policija nekoga našla z roko v marmeladi? Kot je bilo to pred petnajstimi leti v primeru Šuštar, ko so kriminalisti takratnega državnega sekretarja gospodarskega ministrstva prijeli, ko je prejel 70.000 takratnih nemških mark podkupnine. Upamo si trditi, da ni čisto tako. Drži pa, da so bile odločitve našega tožilstva enake tožilskim odločitvam avstrijskih in finskih tožilcev. Pri naših sosedih so avstrijskemu poslovnežu Wolfgangu Riedlu dokazali krivdo, med drugim tudi za podkupovanje v Sloveniji. Torej denar je do nekoga pri nas, kot kaže, vendarle prišel. Ne vemo, kaj se je dejansko zgodilo, nekdo pa je dobil milijone.

Analiza primera Patria bi bila pravzaprav nujna ne zato, da bi lahko na koncu nekoga pribili na križ in mislili, da smo s tem rešili vse, ampak zlasti zato, da bi ugotovili, ali v našem pravnem sistemu res prihaja do takšnih konceptualnih razlik, da bodo te ohromile delovanje pravne države. Tokrat ne zadošča reči pet pravnikov in šest različnih pravnih mnenj. Boj proti korupciji, ki nima političnih barv, ampak je takšne barve, kakršne je denar, je za pravosodje profesionalni izziv tudi zato, ker mu na poti dokazovanja nasproti stojijo ljudje z družbeno močjo. Če pa ne gre za konceptualne razlike, potem je na pravosodju odgovornost, da začne izločati svoje najšibkejše člene. Ti se lahko kažejo v preveliki prepustnosti sistema, slabem strokovnem znanju, samozadostnosti, vzvišenosti do javnosti, nekritičnosti do lastnega dela in toleriranju napak. Ciniki bi namreč ob zadnjih dogodkih dejali, da ne rabimo novega zapora, ki ga bomo – tako kot vse sodniške napake – plačali davkoplačevalci, saj bomo tako in tako slej ko prej vse zapornike spustili na prostost.

Res je, da Patria ter primera Istrabenz in Kordež niso identični. Pri slednjih dveh je namreč najvišja sodna instanca, to je vrhovno sodišče, dala rdeči karton nižjim sodiščem. Lahko bi rekli, da so svoji dali lekcijo svojim. Instančno sojenje ima vendarle svojo logiko in te ne smemo porušiti.

Zastaranje primera Patria je sovpadlo z letom dni dela Cerarjeve vlade in pravosodni minister Goran Klemenčič je tako kot drugi ministri predstavil, kaj mu je v tem času uspelo narediti. Čeprav je precejšen kritik dela pravosodja, mu ne odreka, da je doseglo nekaj pozitivnih premikov. Ti se seveda ob velikih zgodbah, ki ne dobijo sodnega epiloga, povsem razblinijo. Prepričan pa je, da se Patria danes, ko imamo Nacionalni preiskovalni urad, specializirano državno tožilstvo in zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora, ne bi končala z zastaranjem. To je mogoče res, a še vedno ne vemo, ali imamo vzpostavljene takšne nadzorne mehanizme, ki bi preprečili, da denimo Interpolove depeše, povezane s primerom Patria, ne bi spet za leto dni obležale v predalih, kot se je to zgodilo v času Janševe vlade. Politika vsekakor nosi del odgovornosti za to, da so stvari takšne, kot so. Zadnji primer je sicer kvaziuničujoče poročilo Evropskega sodišča za človekove pravice o kratenju človekovih pravic pri nas. Za problem izbrisanih in deviznih varčevalcev, ki se kažeta kot največja madeža države v mednarodni skupnosti, pač ni odgovorno pravosodje, ampak politika.

Pravosodje za svoje delo potrebuje nekaj miru. Sataniziranje njegovega dela in pozivanje, da je v njem treba narediti »darmar«, je lahko pogubno. Zna se nam vrniti na način, za katerega celo pravosodni minister pravi, da če bi do tega prišlo, bi se iz takšne države izselil.