Tiskane izdaje
Vlasta Mlakar etnologinja in kulturna antropologinja ter velika strokovnjakinja za etnobiologijo. Lani je v samozaložbi izdala izjemno knjigo Rastlina je sveta od korenin do cveta, ki govori o tradicionalnem znanju o rastlinskem svetu pri nas. Knjiga je polna bajeslovnih bitij in ljubezni do rastlin in narave. Je tudi avtorica knjig o čaju, napisala je vodnik Sto družinskih izletov po Sloveniji in je soavtorica dela o kulturni zgodovini krompirja.
Rastline so nekoč našim prednikom dajale vse, kar so potrebovali za življenje, živeli so v skladu z letnimi časi, ki so odpirali in zapirali cvetove, iz roda v rod so prenašali tradicionalno znanje, spoštovali in častili so drevesa, rastline, zdravilne izvire, svete gore. Verovali so v skrivnostna bitja, ki naj bi živela v krošnjah dreves in gozdovih. »Za vse to obstaja logična razlaga,« pravi Vlasta Mlakar, ki je neskončni izvir dobrih zgodb.
Velika škoda je, da smo marsikaj od tega tisočletnega znanja že pozabili, in prav bi bilo, da bi se ga znova naučili. Znanje o naravi je v resnici največja ekologija.
Vlasta Mlakar pravi, da nekaj časa ne bo več pisala knjig. Preselila se bo na deželo in začela spreminjati teorijo v prakso. »Zdaj me zanimajo zeliščni vrtovi in kopanje po zemlji.«
Kako nastane tako obsežna knjiga in kje ste začeli?
Moje poglobljeno zanimanje za etnobotanično izročilo se je začelo v študentskih letih. Študirala sem etnologijo in kulturno antropologijo na filozofski fakulteti v Ljubljani, in ko sem bila v drugem letniku, je začel nastajati velik nacionalni projekt – Slovenski etnološki leksikon (izšel leta 2004). Profesor Janez Bogataj, pri katerem sem opravljala seminar, me je povabil k sodelovanju. Ker so me že od majhnega na neki nerazumljiv način zanimale in privlačile rastline, pozneje še posebej zdravilne rastline, o katerih sem prebrala mnogo knjig in sem jih dobro poznala in nabirala za čaje, se je zdelo nekako logično, da sem kot bodoča etnologinja pri nastajanju leksikona prevzela to temo.
Projekt je trajal dobro desetletje in v tem času sem dodobra pregledala in preštudirala področje ljudskega znanja in verovanja o rastlinskem svetu na Slovenskem, ki je predmet etnobotanike, posebne veje etnologije. Ker je to bilo dokaj neobdelano področje v slovenski etnologiji, sem morala raziskovati iz različnih virov in si pomagati tudi z izsledki drugih strok, na primer gozdarstva, agronomije in botanike. Temeljito sem raziskala predvsem etnološke vire in literaturo in takrat za Slovenski etnološki leksikon pripravila več kot 350 gesel s področja ljudskega znanja in verovanja o rastlinskem svetu. V teh desetih letih, in tudi pozneje, sem zbrala res veliko materiala, o teh temah napisala precej člankov, o etnobotaničnem izročilu na Slovenskem sem pisala tudi v redni kolumni v reviji Gea.
Iz etnobotaničnih vsebin sem pripravila tudi vsebinsko-razvojni program za revitalizacijo kulturnega spomenika Polhograjska graščina, kjer je živel znani naravoslovec Rihard grof Blagaj, ki je proučeval botaniko in minerale ter »odkril« blagajev volčin. Gradivo se je z leti kopičilo, snov me je vedno bolj zanimala, in ko sem prenehala urednikovati na založbi Mladinska knjiga, sem se odločila, da bom vse te polne škatle zbranega gradiva in zapiskov spremenila v knjigo. Rastline so bile vedno tesno povezane z življenjem naših prednikov, govorijo o vsakdanjiku in prazniku, veselju, zdravju, bolezni, ljubezni in fantaziji, lakoti in blaginji, o rojstvu, življenju in smrti.
Kakšna je tradicija etnobotanike pri nas?
V 18. in 19. stoletju se je zgodil velik vzpon naravoslovja, in prav naravoslovci so poleg etnografov prvi zbirali razno ljudsko blago, izročilo in znanje o rastlinah ter urejali herbarijske zbirke. Zbrali so tudi zelo veliko starih ljudskih imen za rastline. Etnobotanika se je razvijala z združevanjem botanike, etnologije in medicine. Naši predniki so konec 19. in v začetku 20. stoletja v medicinske namene uporabljali okoli 500 zdravilnih rastlin, ki so jih poimenovali z več kot 6000 ljudskimi imeni, kar priča o velikem bogastvu botanične in ljudske zdravilske tradicije Slovencev. Ljudska imena rastlin so zelo zanimiva, ker največkrat že v imenu namigujejo na uporabo, recimo bradavičnik – ljudsko ime za krvavi mlečnik – jasno pove, da so ga uporabljali za odstranjevanje bradavic, ali pa celnik, ljudsko ime za hermeliko, s katero so celili rane …
Foto: Uroš Hočevar
V knjigi velikokrat navedete Valvasorja, v poglavju o gozdu recimo pišete, da je opisoval, kako so nekoč blizu Zagorja rasle tako velike smreke, da je bilo mogoče iz enega samega debla izdelati čoln za plovbo po Savi.
Včasih se res zdi, da se vse začne pri Valvasorju. Bil je vsestransko razgledan, predvsem pa radoveden mož in odličen opazovalec, ki je vse stvari tudi vestno popisal. V tretji knjigi Slave vojvodine Kranjske je na primer naštel okoli sto prastarih ljudskih imen za zelišča, grme in drevesa. Ni pa širše znano, da je znal tudi odlično risati, iz leta 1685 je ohranjena zbirka njegovih akvarelov rastlin, 163 akvarelov danes hrani Nacionalna knjižnica v Zagrebu. Videla sem reprodukcije teh akvarelov in res so čudoviti.
Presenetilo me je tudi, koliko imamo strupenih rastlin in kako smrtonosne so, Agatha Christie bi bila navdušena.
V 19. stoletju so pri nas izšli prvi botanični učbeniki in knjige. Med njimi je najizčrpnejši pregled strupenih rastlin leta 1892 napisal botanik Martin Cilenšek in ga naslovil Naše škodljive rastline v podobi in besedi, v njej je zelo nazorno opisal tudi številne primere zastrupitev. Najpogostejše so bile zastrupitve z navadnim kristavcem, čudovito rastlino z velikanskimi belimi cvetovi – strupeni so vsi njeni deli, najbolj pa semena. Rastlina vsebuje narkotični strup, ki vpliva na možgane in čutila. Najpogostejše so bile zastrupitve med otroki, ki so se igrali s semeni in jih, nič hudega sluteč, pojedli.
Veliko ljudi se je zastrupilo z volčjo češnjo, ki povzroči zadušitev. V antiki so ji rekli tudi belladona, kar pomeni lepa ženska, saj so si ženske nekoč sok iz jagod volčje češnje kapljale v oči, da bi imele razširjene zenice ter bile tako lepše in privlačnejše. Slovensko ljudsko ime za volčjo češnjo je norica, kar zgovorno namiguje na to, da človek po njenem zaužitju postane blazen oziroma nor. Cilenšek piše, da so se mnogi primeri zaužitja te rastline končali s smrtjo ali pa so ljudje padli v blaznost. Iz volčje češnje so v srednjem veku izdelovali tudi razna čarovniška mazila, ki so se absorbirala v krvni obtok skozi kožo. To je namreč zelo halucinogena rastlina, in ko začne delovati, lahko pride do izgube spomina, prividov ter občutkov letenja in razuzdanosti. Vseh lastnosti torej, ki so jih nekoč pripisovali čarovnicam.
Zelo strupen je pikasti mišjak, rastlina ima sicer neprijeten vonj po miših, a je zelo podobna drugim rastlinam iz družine kobulnic. Prav z mišjakom naj bi zastrupili tudi slavnega Sokrata. Seznam smrtonosnih rastlin na Slovenskem je še zelo dolg, recimo škrlatni naprstec, nadlišček, šmarnica, smrdljivi brin, črni zobnik, omotna ljuljka, oleander.
Zanimiva strupena rastlina je preobjeda, pravzaprav je to najbolj strupena rastlina pri nas. Je precej visoka in ima čudovite modre cvetove. Uspeva predvsem v alpskem svetu na pašnikih. Krave in ovce natančno vedo, da je strupena, zato se je izogibajo. Tudi preobjedo so uporabljali za čarovniške maže, v manjših odmerkih pa tudi za zdravljenje revme. Znana je tudi v ljudskem obrednem izročilu, nekoč so ji rekli omej in je veljala za čarovno kresno rastlino.
V zadnjih letih so v Sloveniji prepovedali prodajo in celo nabiranje nekaterih znanih zdravilnih rastlin, ki imajo stoletno tradicijo naravnega zdravljenja. Kaj menite o tem?
Dolga stoletja so se ljudje zdravili s tem, kar je dala narava. Farmacevtska industrija pa zdaj želi monopol nad tem ljudskim znanjem in rastlinami, ki so naša tisočletna dediščina. To je absurd. Tisto, kar pripada naravi, pripada ljudem, dediščina znanja o zdravilnih zeliščih in izkustvenega zdravljenja z njimi je dolga tisočletja in nihče si je ne more lastiti. Naša znana zeliščarica, gospa Terezija Nikolčič, ki že dolgo prodaja zelišča na ljubljanski tržnici, recimo ne sme več prodajati šentjanževke, a to je samo ena od »prepovedanih« rastlin. Šentjanževka, kot zelišče, je torej prepovedana, lahko pa v lekarni kupimo kapsule iz te rastline. Kmalu bo očitno sledil še žajbelj, vedno več je namreč raziskav, ki potrjujejo to, kar so ljudje nekoč dobro vedeli, da je žajbelj odličen za krepitev spomina in da je uspešno zdravilo proti demenci. Zato si ga bo farmacija kmalu prilastila.
To so vsekakor teme, na katere bi morali več opozarjati in se odločno upreti takšni zakonodaji.
Se strinjam. V Sloveniji je že veliko raznih civilnih pobud in zagovornikov tradicionalnega znanja o rastlinah, saj so rastline del narave, zato pripadajo ljudem in ne industriji. Naslednje leto (od 17. do 19. februarja) bomo v Slovenskem etnografskem muzeju organizirali prvi slovenski etnobotanični seminar, ki bo posvečen prav tradicionalni ljudski medicini in zeliščarstvu na Slovenskem. Sodelovalo bo več strokovnjakov, od botanikov in farmacevtov do etnologov in filozofov ... Na seminarju bomo predstavili vlogo tradicionalne (ljudske) medicine od najstarejših časov do danes in skušali ugotoviti, kakšne so možnosti za formalno umestitev in uveljavitev tradicionalne zeliščne medicine v Sloveniji. Na tem seminarju bomo govorili tudi, kako je z zeliščarstvom v slovenski zakonodaji. Slovenski tradicionalni zeliščni medicini bi namreč lahko pripisali veljavo, ki ji pritiče, in jo brez sramu postavili ob bok kitajski zeliščni medicini ali indijski ajurvedi.
Prav »sporna« šentjanževka krasi naslovnico vaše knjige.
Sporni smo ljudje, šentjanževka je sončna roža, ki v slovenski tradiciji sodi med najbolj znane čarovne rastline kresnega časa. Cveti junija, v času poletnega solsticija, ko je Sonce, božanstvo na nebu, najvišje, in tedaj ima tudi največjo moč, to prenese na rastline in jim podari zdravilno, zaščitno in plodonosno moč. Šentjanževko so v kresnem času naši predniki uporabljali na različne čarovne načine, da bi potem te moči, ki so skrite v rastlini, prenesli nase, na polja, živino, svoje imetje, vse to zato, da bo letina čim boljša in da bodo vsi zdravi.
V adventu, ko je dan krajši in je veliko teme, je veljalo, da je čas za demone.
Stara mistična verovanja so zelo logična in preprosta, saj so usklajena z zakoni narave, ti pa so uglašeni s kozmičnim redom. Naši predniki so verjeli, da svet urejajo dobri in zli duhovi, zato so človekove magijske prakse temeljile na tem, kako si pridobiti naklonjenost dobrih sil ter se obvarovati oziroma zaščititi pred slabimi. Pozimi, ko je dan kratek, ko zunaj divjajo viharji in ima noč največjo moč, so verjeli, da na zemljo prihajajo demoni, duše in duhovi rajnih prednikov. Po gozdu se takrat ni bilo dobro sprehajati, ker je tam divjala divja jaga, ki je lahko raztrgala in umorila človeka ali pa ga je uročila, da je bil vse naslednje leto bolan.
V zimskem času, ko so na zemlji vladale mračne sile, so naši predniki okraševali svoje hiše predvsem z zimzelenimi rastlinami, s smrečjem, brinom, rožmarinom, bršljanom, belo omelo. Verjeli so, da zimzelene rastline kljub zimi ohranjajo življenje in vračajo ljudem vero v ponovno rojstvo (tudi reinkarnacijo).
Zanimivo je, da smrečice za božič niso postavljali tako, kot to počnemo danes.
V starosvetnih časih naših prednikov je bilo vse veliko preprostejše, skromno in iskreno. Hišo so nekoč okrasili le s smrekovimi vejicami, šele kasneje se je uveljavila navada, da so iz gozda prinesli celo smrečico, a so jo, obrnjeno navzdol, obesili v tako imenovani bohkov kot. Smrečica ni bila okrašena, razen morda z rdečim trakom, ki ima v naši tradiciji pomembno simboliko, saj naj bi pomagal pri odganjanju zlih duhov. Kurenti imajo prav zato tako dolge rdeče jezike, da preganjajo zle zimske demone. Božično drevo, kot ga poznamo danes, se je uveljavilo šele v 19. stoletju.
Za nas so danes prazniki zgolj navada, vedno bolj povezana z nakupovanjem, nekoč pa so ljudje globoko verovali v moč praznovanj in bili vpeti vanje tako mentalno kot čustveno.
Opisujete gozdna in bajeslovna bitja, ki naj bi živela v gozdu. Gozd je res čudežen prostor, brez horizonta, v katerem včasih zaradi senc in svetlobe vidimo stvari, ki jih ni. Znano je, da so si skandinavska ljudstva nevarna pravljična bitja, ki živijo v gozdu, izmislila prav za otroke, da ne bi sami šli v gozd in se izgubili. Je bilo pri nas podobno?
Seveda, tudi naše bajeslovno izročilo je prežeto z vzgojnim vidikom. Gozd je ena najbolj izstopajočih značilnosti Slovenije, po drugi strani pa je to tisti skrivnostni arhaični prostor, na katerega so vezane vse naše stare arhetipske predstave in bajeslovne zgodbe. Pravljica je najstarejša, najbolj arhaična literarna zvrst, ki so jo seveda dolga stoletja negovali zgolj z ustnim izročilom, njena naloga pa je bila predvsem posredovanje modrosti in duhovnega znanja mladim rodovom. Mnogokrat tako v pravljicah naletimo na pedagoške prijeme, nasvete o krepitvi značaja, znanje o vrednotah ...
V povezavi s področjem ljudskega znanja in verovanja o rastlinstvu, kot se kaže v slovenskem bajeslovnem izročilu, so med zanimivejšimi gozdnimi bajnimi bitji vile, eterična bitja, ki živijo v gozdovih, drevesih, votlinah, na vrhovih gora ali blizu vodnih izvirov. Včasih so se prikazale ljudem in jim pomagale, saj so bile spretne zeliščarice in zdravilke, nemalokrat so imele nadnaravne sposobnosti, kot so jasnovidnost in prerokovanje usode, svoje znanje o rastlinah pa so rade posredovale ljudem, a le če so jim ti izkazovali spoštovanje. Najraje so imele prijazne in dobre ljudi, grobijane in ošabneže pa so znale kruto kaznovati.
V Kekcu je Pehta zeliščarica, zbira rastline in ima mnogo znanja, zna celo ozdraviti slepoto, a vendar je v tej pravljici negativen lik.
Po animističnem verovanju naših starodavnih prednikov naj bi celotno stvarstvo urejali dobri in zli duhovi. Pehtra baba je ženski demonski lik, njen čas odhoda v tuzemstvo je zima. V naravi življenja in univerzuma je, da dobro zmaguje in se slabo kaznuje. In prav je tako. Prav je, da človek pozna tudi strah in temno plat življenja in zato spoštuje vsemogočno stvarstvo. Danes se tako bojimo, da ne bi naši otroci doživeli kakšne slabe izkušnje, da jih ne bi karkoli prizadelo. Preveliko ovijanje v vato pa tudi ni dobro, ker življenje ni takšno, sestavljeno je iz svetlih in temnih izkušenj. Če je otroka strah, se lahko iz te izkušnje marsičesa nauči. Danes je veliko otroške literature zelo banalne, plitke in površne. Otroke podcenjujemo. Ko sem bila majhna, mi je oče vsak večer bral eno in isto knjigo ruskih pravljic, mnogih sploh nisem razumela, a so se za vedno usedle v moj čustveni svet. Ko sem odraščala, sem se mnogokrat spomnila na te zgodbe in marsikaj lažje razumela.
Ni dolgo nazaj, ko sem v časopisu prebrala, da je neki otrok ob vrtcu, kjer so rasle tise, pojedel jagodo in se zastrupil, čeprav ni bilo hujšega. Nato so odrasli in pametni požagali vse tise v okolici vrtca. Nisem mnenja, ali je to prava rešitev, zakaj se raje niso potrudili razložiti otrokom, kaj so strupene rastline, in jim jih pokazati, to bi si za vedno zapomnili. Takšna znanja bogatijo otroka. Sicer pa tudi strupene rastline obstajajo z razlogom in imajo svoje mesto v stvarstvu.
Med tradicionalno zdravljenje sodijo tudi vraže. Moja stara mama je recimo z vražo uspešno odstranjevala bradavice in to znanje prenesla na potomce.
Ljudska medicina je bila dolga stoletja prepletena z ljudskim verovanjem in čarovno zdravljenje je bilo najpogostejši način odpravljanja bolezni. Ljudske vraže so v bistvu ostanek starih verovanj. V najstarejših časih je prevladovalo čarovno zdravljenje in uporaba zdravilnih rastlin je bila mnogokrat le dodatek. Šele kasneje je prevladalo izkustveno zdravljenje z zdravilnimi rastlinami. Odstranjevanje bradavic z zagovarjanjem je bilo nekoč splošno znano in uspešno. Znani so tudi drugi načini čarovnega zdravljenja: če se je komu na očesu naredil ječmen, so ga s čarovnim postopkom simbolno »poželi« s srpom. V ljudski medicini je bilo zlasti pomembno zagovarjanje – zagovori so bili posebni ritmizirani besedni obrazci, zato hkrati veljajo za najstarejša pesemska besedila pri nas.
Zagovori izhajajo iz verovanja o zdravilnosti oziroma zdravilni moči človeškega glasu. Če danes gledamo dokumentarne filme, kako v plemenskih kulturah zdravijo šamani ali vrači, vidimo, da zdravilne rastline uporabljajo bolj kot podporo, glavni zdravilski proces pa je »magični«: izgovarjanje čarobnih besed, gibanje telesa ... Drug, zelo pogost način čarovnega zdravljenja v ljudski medicini na Slovenskem je bilo okajevanje obolelih delov telesa – zdravilne rastline so posuli po žerjavici in s tem dimom okadili človeka, prostore, tudi živino, da bi pregnali zle duhove, ki so povzročili bolezen. Velikokrat so to počeli z žajbljem, rožmarinom, konopljo, tudi konjsko grivo, največkrat pa z brinom. Navadni brin v slovenskem etnobotaničnem izročilu velja za sveti grm in so ga pogosto uporabljali za čarovno in izkustveno zdravljenje. Če okajevanje prostorov z brinom prevedemo v sodobni znanstveni jezik, je vse bolj razumljivo: brin ima namreč zelo veliko eteričnih olj, ki imajo močan antiseptični učinek, in tako preganjanje zlega duha verjetno pomeni razkuževanje prostorov.
Nekoč so verjeli, da v drevesih prebivajo duhovi in da je šumenje krošenj šepetanje mrtvih duš.
Po starem animističnem verovanju so naši predniki verjeli, da se, ko človek umre, njegova duša naseli v drevo. Drevesna krošnja, ki je prispodoba neba in božanskega, je bila bivališče duš rajnih prednikov, zato so na vsaki domačiji rasla posebna posvečena drevesa. Tako so bili ves čas v stiku s predniki in so se obračali k njim po nasvete in zahvale. Skratka, meje med tostranstvom in onostranstvom so bile bolj odprte. To znanje in vez s predniki so ves čas negovali in še danes živa vraža »potrkati po lesu« pomeni, da s trkanjem zbudimo starega dobrega drevesnega duha in ga poprosimo za srečen razplet dogodka.
Znano je, da je lipa sveto slovensko drevo. Zakaj točno?
Lipa je imela v kulturi in načinu življenja Slovencev posebno mesto, čeprav so naši predniki častili vsa drevesa. Slovenci smo podedovali lipo kot sveto drevo večnega življenja in narodovega prebujenja v bajeslovnem, kulturnem in družbenem pomenu, zato nas dediščina lipe še vedno spremlja tako na simbolni kot duhovni ravni.
Lipa na duhovni ravni simbolizira zelo zanimive vrednote, ki jih Slovenci še danes nosimo v genskem spominu, a žal smo že pozabili na bistvo – ostala je samo še nekakšna zunanja manifestacija, lupina brez prave vsebine. Lipa je namreč simbol pravičnosti, božjega značaja oblasti, zdravja, veselja in mladosti.
Zanimivo, da smo si Slovenci izbrali drevo prav s to simboliko, in če pomislimo, kaj je danes ostalo od vseh teh vrlin … Mogoče bi se bilo vredno spomniti ... Povsod lepimo lipove liste, a ne vemo, kaj to pomeni. Lipa je bila včasih zasajena v vsaki vasi in bila središče družabnega življenja, pod njo so modrovali, trgovali, se pogovarjali, peli in plesali. Pod lipo so potekali vaški zbori in ljudske pravde, ki so bile v času Karantanije del ljudskega prava, prav pod lipo so naši predniki odločali o vseh pomembnih zadevah, ki se tičejo celotne vaške skupnosti.
So rastline uporabljali tudi za omamljanje, so recimo naši predniki kadili konopljo?
V virih je o tem napisanega bolj malo, kar je razumljivo, če vemo, da so se vsa ta znanja prenašala predvsem z ustnim izročilom. Moram pa omeniti knjigo Pavla Medveščka Iz nevidne strani neba, zdi se mi, da sem vse življenje čakala prav na to izjemno delo. V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja je gospod Medvešček hodil po Posočju in tamkajšnjih grapah k ljudem, ki so bili staroverci, ki niso hoteli sprejeti krščanske vere, do zadnjega so se upirali pokristjanjevanju ter živeli in verovali v svoje stare bogove. Uspelo mu je intervjuvati te ljudi in naposled so mu razodeli svoje skrivnosti … Knjiga Iz nevidne strani neba je izredno bogat vir tudi za etnobotanična raziskovanja, saj veliko pove prav o obredni uporabi rastlin. O rdeči mušnici, na primer, nisem nikjer v pisnih virih zasledila, da bi jo naši predniki uživali v obredne namene kot halucinogeno sredstvo za doseganje drugih stanj zavesti, on pa opisuje prav to. Res pa je, da bi bilo lahko to znanje (verjetno tudi zaradi obstoječe nevarnosti) nemalokrat 'zakodirano' in skrito v bajne pripovedi – ena takšnih bi lahko bila pripoved o somovici ali somi, čudodelni bajni rastlini, iz katere so naši predniki pripravljali obredno pijačo, in prav lahko bi to bila rdeča mušnica.
S pomočjo rastlin so nekoč znali napovedovati tudi vreme. Lahko poveste kaj več o tem?
Vreme je od nekdaj usodno posegalo v življenje ljudi, saj je bil od njega odvisen pridelek in s tem preživetje. Strašljivi vremenski pojavi, kot so grom, blisk, toča in neurje, so bili prvotni vzroki za verovanje v nadnaravne sile, vendar ljudska meteorologija zajema predvsem dobršno mero realnega znanja. Naši predniki so z izostrenim empiričnim opazovanjem v dolgem časovnem obdobju odkrili znanilce vremena in na tej osnovi skušali napovedati vreme. Rastline so v neposredni odvisnosti od zračnega tlaka, vlažnosti, temperature in drugih vremenskih dejavnikov, kar pomeni, da imajo vremenske spremembe nanje večji ali manjši vpliv, zato so bile precej zanesljiv naravni barometer; ob vremenskih spremembah torej rastline spreminjajo obliko, zato so bile pomembne napovedovalke vremena.
Na Slovenskem je bilo splošno znano, da bo gotovo deževalo, če regrat ali brezstebelna kompava, bolj znana kot bodeča neža, zapira cvet. Vedeli so, da se posušena kompava stisne v mokrem vremenu, razširi pa v suhem. Ena najbolj zanimivih vremenskih rastlin je krvomočnica z ljudskim imenom smrdljička, ki se v suhem vremenu popolnoma zvije, v vlažnem pa zravna, kar so nekoč s pridom izkoriščali solinarji v roži vetrov ali vetrovnici. To je bil pripomoček za napovedovanje vremena, na katerem so bile po straneh neba narisane na papir ali vklesane v kamen smeri pihanja vetrov, v njeno sredino pa so pričvrstili travno bilko iz vrste krvomočnic, ki je bila občutljiva na vlago in se je obračala po vlažnosti vetra. Takšnih primerov je v slovenskem etnobotaničnem izročilu še precej.
Zabavni so tudi odlomki o tem, kako so si nekoč dekleta s pomočjo rastlin našla moža.
S snubitvijo in ženitovanjskimi šegami je bil nekoč povezan zlasti črni bezeg, ki je imel po ljudskem verovanju čarovno moč, saj naj bi v njegovem grmu prebivali dobri duhovi. Na Koroškem so mlada, neporočena dekleta, ki so hotela najti ženina, verjela, da jim bo bezeg priklical moža. S tresenjem bezgovega grma so izgovarjala naslednje čarovne besede: »Bez bezá, daj moža, le mladá, nikdar stará!« Med neporočenimi koroškimi dekleti je bil svojčas razširjen tudi običaj, da je dekle, ki si je želelo najti ženina, odšlo na božični večer do najbližje lipe, jo objelo in prosilo, naj ji priskrbi moža. Nato je mladenka odtrgala vejico lipe, jo odnesla domov, zažgala in shranila pepel do svetih treh kraljev, ko ga je stresla v vodo in jo nato izpila. To naj bi jo napravilo tako prelestno in lepo, da so si jo želeli vsi fantje. Spet drugače so si mlade neporočene Korošice skušale priklicati moža tako, da so se z glavo zaletavale v deblo bukve ... Ko je prišlo do svatbe, je bilo treba poskrbeti, da sta v zakonu vladali sreča in plodnost. Tudi tu so odigrale pomembno vlogo rastline. Vejica bršljana, rožmarina ali krvavega mlečnika pod vzglavjem naj bi zagotovila zakonsko srečo. V slovenskem etnobotaničnem izročilu je znana tudi rastlina za privabljanje ljubezenske in spolne privlačnosti, ki jo opisuje že Valvasor – cepetec naj bi imel namreč takšno moč, da so fantje po njegovem zaužitju naravnost 'cepetali' za dekleti. Danes je to zaščitena rastlina s slovenskim botaničnim imenom lepi čeveljc.
In katera je vaša najljubša rastlina?
To je pa nemogoče izbrati. Nad rastlinstvom sem preprosto očarana ali pa z rastlinami začarana! Rada imam dišeče gozdne rožice, šmarnico in ciklamo … Rada imam gozd in vsa drevesa v njem … Med zdravilnimi zelmi, ki si jih sama nabiram za čaje, pa so mi najljubše dobra misel, šentjanževka, materina dušica, bezeg, lipa …
