Kaj smo dali beguncem in kaj z njimi izgubili?

Tokrat se je ohladilo. Pred dobrim tednom je vlada najavila ogromen naval novih beguncev; ograje z bodečo žico so se postavile, ogromnega navala pa ni bilo. Bila je propaganda in bilo je sejanje vetra. Prišla pa je stavka policistov in prišel je znameniti stavek predsednika vlade, češ da je stavka policistov neodgovorna, nedostojna in sramotna. Policisti so užaljeni in hočejo opravičilo. Ali predsednik vlade žanje vihar, ki ga je vlada sejala z vetrom, ko je političnim ksenofobom z žičnato ograjo pritrjevala, češ da gre na južni meji za varnostno vprašanje, namesto da bi govorila o humanitarni katastrofi? Logika ima svoj vektor: žičnate ograje tudi lahko peljejo v skušnjavo policije po spočenjanju politične govorice, vlada pa bi ob privoščljivosti škodoželjne opozicije ostala brez prave moči in se v nemoči začela sterilno oklepati službenega konflikta, kar bi vodilo v oslabitev države, v kaos in že poznane scenarije politične nestabilnosti. Sme policija biti prst, ki žuga, in postavljati pogoje za politično stabilnost države?

Na svetli strani meseca

Znova povejmo aksiom, ki te dni ni slišan, pa bi moral biti: pravi begunci niso vzrok, temveč so žrtve skrajnega islamskega terorizma. Gre za humanitarno katastrofo; varnostna tveganja ne prihajajo z begunci, temveč z vojno v Siriji in z napačno vodeno politiko velesil na Bližnjem vzhodu. Civilizacijsko pojasnilo bi lahko šlo takole: islamska država ni prava država, nima meja, državljanstva in valute, je pa stanje duha na temni strani meseca. Zato odzivanje nanjo ne bi smelo prihajati od drugje kakor s svetle strani meseca, sicer se zlo ne izničuje, temveč sešteva. Povejmo tudi to, da v svojem načelnem ravnanju vlada tega aksioma ni upoštevala; dokaz so vendar žičnate ograje. Tega aksioma vsekakor ni upoštevala slovenska policija, ki na poveljniški ravni ni preprečila močno razširjene sovražne govorice policistov do beguncev, ki je bila v ravnanjih prepogosto do njih (tudi skrajno) žaljiva in ji ves čas ni bilo jasno, da naj bi bila prvenstveno podpora na humanitarni misiji in šele nato na varnostni. To dejstvo potrjuje tudi sama policijska statistika, ki beleži zanemarljivo malo varnostnih incidentov.

Naslednje dejstvo je, da so begunci postali gradbeni material notranjepolitičnih špekulantov, največ na desnici in pri nacionalistih po vsej Evropi, seveda pa tudi (in za nas predvsem) v Sloveniji, saj so začeli dvigovati glavo in staviti na politični loteriji ter brez smiselnega in marljivega dela hočejo zadeti glavni dobitek. So natanko enaki špekulanti kot tisti, ki se bodisi iz karierne preračunljivosti bodisi kot agenti IS priključujejo beguncem, da bi z nečistimi sredstvi proizvedli nečiste učinke.

In končno: policijska stavka je predsednika vlade tako zelo vznemirila bržkone zato, ker ga v resnici politično ogroža, hkrati pa mu izdaja račun za udinjanje logiki Viktorja Orbana. Ne glede na predsednika vlade in njegove politične skrbi pa kaže z vso resnostjo zaznati upad policijskega profesionalizma v Sloveniji in, predvsem na izkušnjah ob begunski krizi na južni meji, ne brez tveganja, toda povsem jasno ugotoviti, da ima Slovenija policijo, ki profesionalno in humanistično ni formirana oziroma vzgojena. In res je: če bi bila, bi jo bilo treba precej bolje plačati. Načina aktualnega obnašanja policije, se zdi, si leta 1989, za časa nekdanjega poveljnika slovenske uniformirane policije Pavla Čelika, ne bi mogli zamisliti.

Noč, ki dvigne vampirje

Profesionalnost evropskih policij je ta trenutek ena najpomembnejših postavk pri obravnavanju terorističnega kaosa, ki ga Evropi želi podtakniti IS. Njen cilj je brez dvoma uničiti tolerantnost, sobivanje različnih kultur, kar je temeljna vrednota humanizirane Evrope in česen, leseno bodalo ter svetleči se križ za ksenofobne evropske »vampirje«, ki se razživijo ponoči in od tuje krvi. Begunci so preizkusno geslo: težje ko je, pomembnejši je ta preizkus. In mnogo je beguncev, ki nikoli ne bi bežali v Evropo, če bi lahko ostali doma ali če bi blizu doma obstajala država, v kateri ne bi bili diskriminirani. Na policijskem radarju preprosto ni vpogleda v njihove duše, zato je lahko edino vodilo ravnanja pravilo službe, profesionalni kodeks (če ga slovenska policija ima) in nekaj malega z družboslovnimi znanji povezane kulture srca.

Vse ljudi druži skupno dejstvo, da imamo svoje sanje in trk med kulturami, politikami in verami povzroča travme, največkrat neupravičene. Spomnimo se kurdskega mladeniča iz romana Sneg turškega mojstra romana Orhana Pamuka. Ubesedil je sanje, ki bi jih mladi Kurd nekoč povedal nemškemu časopisu: znašel se je v kinu, na ogledu zahodnjaškega filma; sam je vstopil na platno in njegov sedež ni več bil v dvorani, temveč v dnevni sobi krščanske družine. Na mizi je bila hrana; ni je upal jesti, ker se je bal, da ne bi kaj naredil narobe. Srce mu je začelo razbijati, tam je bila lepa svetlolasa ženska, in spomnil se je, da je že leta zaljubljen vanjo. Bila je prijazna, posadila si ga je v naročje in pokazala hrano na mizi. Tako je spoznal, da je pravzaprav še otrok. Potem je družbi še povedal podrobnost: da jo je prvič videl pred petimi leti. Stopala je s turističnega avtobusa, ko so si turisti prišli ogledovat armenske cerkve. Nekdo drug je potem povedal podobno zgodbo o peronu in muslimanu, ki je pri vlaku zagledal prelepo Francozinjo ... in Pamuk je s pisateljsko zanesljivostjo zaključil lok takole: »Vsi, ki so kdaj obiskovali deško šolo ali služili vojaški rok, so v tem prepoznali zgodbo, ki naj bi vlekla vzporednico med spolno zmožnostjo in nacionalno kulturo.«

Ko pravi begunec, in teh je velika večina, pride na slovensko mejo, ima v sebi sanje kurdskega mladeniča in zgodbo, ki jo bo povedal nemškemu časopisu. Zato vendar vsi hočejo prispeti v Nemčijo. Vmes je slovenska država in prvi stik z njo so policisti in humanitarni prostovoljci. Tu padajo snežinke, pada sneg, ki se ga čisti, odstranjuje z vso moderno tehnologijo, tam se soli perone, da na njih ne bi spodrsnilo njim, ki z urejenimi listinami potujejo v Nemčijo.

Zakaj pada sneg

Tu je povratna zveza užaljenosti. Premier Cerar je prizadet zaradi stavke policistov (tega da ne počno nikjer po Evropi) in ne bo pustil, da bi policisti izsiljevali državo. Policisti so užaljeni in od predsednika vlade zahtevajo opravičilo. Predsednik policijskega sindikata Radivoj Uroševič je, tako je poročalo Delo, izjavil, da bodo »kolegice in kolegi še naprej izvajali naloge v zvezi z migranti, kot so jih do zdaj. Od tega je verjetno odvisna celovitost Evrope in ne samo Slovenije.« Odvisna celovitost Evrope? Policisti, tudi če stavkajo, še naprej proizvajajo politične ocene in očitno je njihova nepisana diskrecijska pravica, da nadaljujejo in nadgrajujejo politične sodbe, ki jih je sicer začela postavljati vlada. Ob načinu, s katerim slovenska policija na južni meji obravnava migrante, bi prej lahko posumili na razkroj vrednot Evrope kakor na njeno celovitost. Ob načinu, s katerim v svojo profesijo za potrebe zvišanja plač vnašajo politično taktiko, bi prej posumili na razkroj slovenske države kakor na njeno zaščito. In vlada, ki je zdaj njen nasprotnik, ji je z varnostno retoriko pravzaprav ves čas podajala žogo.

Zadržimo se pri klasikih humanizma in državnosti, ki so po ameriški državljanski vojni povedali približno tole: moč, ki ni usmerjena ali je napačno usmerjana, ni le zapravljena v prazno, temveč udarja samo sebe in za seboj pusti razdejanje. Spominja na oslepljenega Polifema, sina Pozejdona in nimfe Tose, kiklopa, v čigar roke padejo Odisej in njegovih dvanajst mož. Ko so ga oslepili, je njegova ogromna moč pomenila nevarnost predvsem za njega samega. Postal je metafora za nebrzdano moč in zdi se, da se v razmerju med slovensko policijo in vlado pogovarjamo znotraj te metafore.

Moč države se udejanja po vojski in policiji in tudi slabosti države se kažejo na njiju. Konflikt med stavkajočo policijo z elementi politične pobude dela natanko to. Pokazal je slabost države, izgubo njene (humanistične) moči, razmetavanje moči v prazno in umanjkanje ustavnega koncepta temeljnih človekovih pravic, kakršnega so policisti zelo nazorno demonstrirali na slovenski schengenski meji. Če bi bilo ogorčenje premiera pogojeno s temi (in ne le z denarnimi) dejstvi, bi bilo upravičeno, a še vedno bi bilo pogled v ogledalo, tako vladajoče kakor v večjem delu opozicijske politike. Ta spoznanja se kot policijski škorenj odtiskujejo v čisti beli sneg, ki pada na slovenska polja. Lahko ob teh »kriznih« spoznanjih posumimo, da smo od bližnjevzhodnih beguncev dobili več, kot smo jim dali?