Tiskane izdaje
Ko je z neobičajnim smehom priskakljala na oder Dolby Theatrea v zeleni obleki kot nekakšna čudaška gozdna vila, je bilo jasno, kako globok je vodnjak, iz katerega jemlje material za neobičajne, ekscentrične, včasih oglate ženske like. Ko je spregovorila, je bilo sporočilo jasno in nedvoumno. Najprej je pozvala, naj vstanejo vse ženske ustvarjalke v dvorani. Če bo vstala Meryl Streep, ji bodo sledile druge. Nato je pozvala vodilne v svetu zabavne industrije: »Ne govorite z nami kasneje na zabavi, povabite nas v svojo pisarno in poslušajte, kaj vam imamo povedati.«
Kamera je ujela izraz ponosa na obrazu njenega moža in režiserja Joela Coena, ko je izrekla stavek: Še dve besedi vam moram povedati, preden grem, dame in gospodje: Inclusion rider. Postala je najbolj klikana besedna zveza po oskarjih. Kot je pojasnila na tiskovni konferenci, gre za klavzulo, ki se jo na zahtevo igralca vstavi v njegovo pogodbo; s tem lahko vplivaš na najmanj petdesetodstotno spolno, rasno in drugo raznolikost v filmski ekipi. Res je, da sta (bili) kampanji, kot sta #MeToo (Jaz tudi) in #Time'sUp (Čas je potekel), uspešni v opozarjanju javnosti na seksizem in nadlegovanje, na mizoginijo in rasizem. A predlog Frances McDormand prenaša odgovornost na vsakega od ustvarjalcev v procesu. V resnici je povedala to: Spremenimo sistem od znotraj. Ker ga lahko.
In to ni edino sporočilo McDormandove. Že njen osebni nazor, brezkompromisnost, izvirnost; ne nazadnje njen neobičajni obraz, ki se posmehuje vsem stereotipom holivudske lepote. Izogiba za ličilom, razen kadar dela; ne barva si las in prezira vse liftinge in lepotne tretmaje, ki so za ženske v Holivudu običajna rutina, če želijo ohraniti svoje delo.
Trije plakati pred mestom scenarista in režiserja Martina McDonagha je film o besu, sovraštvu, ki rodi sovraštvo, o pomenu odpuščanja, daleč od patetike, o neustrašnosti, volji prignati do konca svojo stvar, ko imaš proti sebi vse mestne veljake in večino prebivalcev. Njen lik Mildred v Treh plakatih je kompleksen lik ženske, ki po brutalnem umoru in posilstvu hčerke na zapuščeni cesti pred mestom postavi plakate in opozori na odgovornost policije, ki je opustila primer in ni našla morilca. Vztrajno kroži po mestu v svojem avtomobilu, oblečena v pajac avtomehanikov, z neuglednim čopom las, z grenkimi črtami okrog ust pljuva resnico v obraz meščanom. Za pravico se bori z vsemi razpoložljivimi, lahko rečemo »moškimi sredstvi«: kljub nasprotovanju meščanov lepi plakate, udari, če je ogrožena, vrže v zrak policijsko postajo, preklinja, žali, izziva. In nikoli ne izgubi simpatij gledalca.
»Mildred sem res odigrala po moško, oblikovala sem jo po zgledu filmov Johna Wayna in Johna Forda. To so liki, ki ne potrebujejo veliko ozadja in analiz, ni ti treba pojasnjevati, zakaj so takšni. So samo takšni, kot so.« In ona je takšna, kot je. Njen markanten obraz, na trenutke moško robat, spačen od sovraštva, na trenutke zlomljen od bolečine in spet v naslednjem hipu presvetljen od lepote, je zemljevid prestane bolečine.
Ženske iz delavskega razreda, ki jih je odigrala v svojih filmih, so ji dobro znane iz otroštva. Rodila se je kot Cynthia Ann Smith v Gibson Cityju, v Illinoisu, leta 1957 materi z roba družbe. Ko je imela eno leto, sta jo kot devetega otroka posvojila Noreen in Vernon McDormand, pridigar Kristusovih učencev, ki se je zaradi službe z družino veliko selil po zahodu države. Svoje biološke matere, tudi ko je imela to priložnost, ni želela videti. »Hotela sem ohraniti to jezo v meni, ki je gotovo napajala moje vloge,« je priznala. Na oder je prvič stopila pri štirinajstih kot Lady Macbeth v srednji šoli Monessen, nato diplomirala iz igre na Yalu, vmes naredila nekaj gledaliških vlog, dokler ni šla pri štiriindvajsetih na avdicijo za prvi projekt bratov Joela in Ethana Coena Krvavo preprosto, kjer je kandidirala za vlogo Abby. Ko sta jo Coenova povabila v drugi krog avdicije, ju je zavrnila, ker »je imel takratni fant premiero soap opere z dvevrstično vlogo«.
»Priznaj, da ste me najeli samo zato, ker sem vam rekla ne,« je podražila svojega moža na filmskem festivalu v Rimu. In Joel Coen je kot še vedno zaljubljeni mož z nasmeškom prikimal. Njena predrznost je bila ključ, da. In obojestranska strast do literature. McDormandova je imela na snemanju s sabo samo eno knjigo, Joel Coen ji je prinesel Chandlerja in Jamesa M. Caina. S katero naj začnem? ga je vprašala. Poštar zvoni samo dvakrat, je odgovoril. »Zapeljal me je z literaturo.« Od takrat naprej sta večere preživljala z vročo čokolado in pogovori o knjigah. Poročila sta se leta 1984, in to s poročnim prstanom njegove bivše žene, preprosto, ker je bilo to »praktično«, zakaj bi ga vrgla stran?
»Tisto, kar me je pretreslo, je bilo, da imam lahko ljubimca, s katerim lahko tudi delam,« je povedala za New York Times leta 2017. V prejšnjih razmerjih je šlo za tisto znano seksualno dinamiko, nenehen boj za premoč, toda z Joelom se je zgodilo nekaj drugega. »Spoznala sem, da v resnici lahko ljubim in živim hkrati, da se ne opravičujem za nič in da nič ne skrivam!« Deset let po poroki sta se odločila za posvojitev. In tako se je v klanu Coen pojavil Pedro McDormand Coen, fant, ki je »iz nje naredil mater, tako kot je Joel Coen iz nje naredil žensko«, kot je povedala ob prejemu prvega oskarja iz rok Nicholasa Cagea leta 1997. »Nisem rodila svojega sina. Srečala sem ga, ko je imel šest mesecev. Toda od trenutka, ko sem ga zavonjala, sem vedela, da je moja edina skrb, da ga zavarujem in obdržim pri življenju,« je povedala za Belfast Telegraph.
Odkar je dobila prvega oskarja za visoko nosečo policistko Marge Gunderson iz Minnesote v klasiki bratov Coen Fargo (1996), že skoraj dvajset let ignorira medijsko mašinerijo, zavrača intervjuje, ne fotografira se in ne daje avtogramov. »Če me kdo ustavi na ulici, ga vprašam, kako mu je ime, ga pogledam v oči in mu stisnem roko. Človeški stik šteje bolj kot neumen avtogram,« pravi. »V tem delu posla sem se upokojila, jaz samo igram.«
Njene zgodnje vloge so bile ženske, pripete na moške z nasilnimi nagnjenji, kot brutalno pretepena ženska v Mississippi v plamenih, ki ji je prinesla nominacijo za oskarja, ali žena veterana s samomorilskimi nagnjenji iz korejske vojne v Chattahoochee. Kasneje si je izbirala like z margine in jih spremenila v robustne, fascinantne ženske. Vdova, ki citira Goetheja v Skoraj popularni, nezvesta žena v filmu bratov Coen Mož, ki ga ni bilo (2002), nazadnje kot montažerka v zvezdnikov polni satiri Ave, Cezar! (2016) bratov Coen.
Vprašanje, ki ji ga postavljajo vedno znova: zakaj je vedno izbirala ali profane, frfraste ženske ali jezne in nasilne ženske? »Zakaj? Ker je oblikovati takšne like zabavno. Ker jih poznam. Pa tudi – nehote veliko moje lastne feministične politike prehaja v moje vloge. In ker portretiram takšne ženske like, imam priložnost, da spremenim način, kako ljudje gledajo nanje.« Včasih, ko je bila mlajša, je lažje ločevala svoje osebne nazore od tistih, ki jih imajo njeni filmski liki, zdaj ne gre več, pove. Zakaj ne, jo vpraša novinarka. »Ker je to še ena dobra stvar pri staranju,« pravi Frances McDormand. »Tvoje življenje je zapisano na tvojem obrazu.«
In to ni edina prednost biti ženska pri šestdesetih, pove. »Deset let klimakterija je končno za tabo, ljubiš svoje otroke in ljubiš svojega partnerja, toda nenadoma na svetu ni osebe, ki bi te ustavila pred tem, da si to, kar v resnici si,« je rekla. »Nikoli več si ne želiš biti nesamozavestno dekle, ne pogrešaš več pogledov moških in si ne želiš več ugajati. Odkriješ, da je ta nevidnost v resnici največja skrivnost in največje darilo, ki ti ga je kdo lahko dal.«
