Bodeča žica in krivda

Kar nekaj tednov smo bili v napetem pričakovanju, kdaj bo premier Miro Cerar le izustil besedico ograja. Navsezadnje gre za nedolžno trizložnico, ki ne more pomeniti nič slabega; povsod po deželici so ograje, lepe in grde, koristne in take tja v en dan, vse skupaj pa vendarle pripomorejo, da je deželica iz letala videti razmetana kot kurja farma. Toda ograji do teh dni nikakor ni uspelo, da bi premieru zdrsnila z jezika; raje je omenjal tehnična sredstva in podobne smrtnikom manj doumljive stvari.

Je s tehničnimi sredstvi mislil dvižne mostove, katapulte, polivanje beguncev z vročim katranom in takšno v srednjem veku dobro preizkušeno tehnologijo? V JLA so med tehnična sredstva pri obrambnih nalogah uvrščali tudi mine, kar je z vojaškega vidika samoumevno, čeprav po raznih mednarodnih resolucijah prepovedano. Toda kdo sploh se še meni za resolucije?!

Žična ograja bi po vojaški terminologiji veljala za t. i. poljsko fortifikacijo (fortificare, narediti nekaj močnega), torej za objekt začasne narave, kakršne gradijo iz prsti, lesa, kamenja, betona in drugega materiala. Po človeški zgodovini torej mrgoli najrazličnejših fortifikacij, začenši z zašiljenimi koli proti zverem in vsiljivcem okoli bivališč prvobitnih skupnosti. Zadnja pomembnejša fortifikacija, ki je kajpak padla, kot vse druge od Troje naprej, je bil berlinski zid, ki naj bi ščitil vzhodnonemški socializem pred pokvarjenim Zahodom.

Tako bodo navsezadnje nekega dne odstranili tudi žično ograjo ob Kolpi in Sotli, ki se čisto po nepotrebnem hiperpolitizira. Če je bilo v berlinskem zidu in njegovem padcu še kaj zgodovinskega pomena, bo ograja na južni meji deželice hitro pozabljena. V njej ni prav nič »visoke politike«, ampak je samo kmečko robusten odziv na humanitarne katastrofe, ki so jih scoprali v Washingtonu, evropska nomenklatura je asistirala, potem pa se je židko blato neustavljivo razlezlo vse do našega praga.

Tu ni kaj filozofirati, še manj pa bi smelo biti prostora za licemerje in hinavščino samooklicanih človekoljubov, ki dobesedno hlepijo po novih katastrofičnih dogodkih v svetu, ko lahko spet paradirajo kot nepogrešljivi in kajpak kot nesporne moralne avtoritete. Same matere tereze v prvem razredu na letalu. Njim, tem »agresivnim okoljevarstvenikom« na svetovnem prizorišču, je treba postaviti ob bok kakega Niccolòja Machiavellija, človeka renesanse, ki je znal preobilje morale spretno preigrati z zdravim razumom.

Naš prijatelj Niccolò je bil seveda skeptičen do utrdb vseh vrst (Ali so trdnjave in mnoge druge reči, ki jih dan za dnem delajo vladarji, koristne ali ne?). Takole pravi: »Da bi mogli varno gospodovati v svoji državi, so imeli vladarji navado graditi trdnjave, ki naj bi obrzdale in zavrle tiste, ki so kaj hudega naklepali proti njim, in da bi imeli varno pribežališče ob nenadnem napadu. To navado hvalim, saj je v rabi že ab antiquo, od davnih dni.«

Toda: »Ne glede na to pa je gospod Niccolò Vitelli za naših dni dal porušiti dve trdnjavi v Città di Castello, da se je tam obdržal na oblasti. Ko se je urbinski vojvoda Guidobaldo vrnil na prestol, je funditus do tal porušil vse utrdbe v tisti pokrajini. Presodil je, da bo brez njih težje ob državo. Tudi Bentivogli so ob vrnitvi v Bologno ravnali takisto.«

Že iz povedanega je razvidno, da v tistih časih o utrdbah niso dosti moralizirali, ampak so na to stvar gledali bolj praktično, utilitaristično. Glede na sedanje begunske tokove in vse svetohlinstvo ob njih je pravzaprav nekoliko ironično, da so prve utrdbe v antiki, ki jih poznamo, zrasle prav v Siriji, pa potem tudi v Egiptu in Grčiji. Skratka, ti objekti vseh vrst so od pamtiveka dialektično vpleteni v dogajanja. Kaj je Robinzon naredil najprej na tistem samotnem otoku? Uredil si je bivališče in okoli zabil varnostno ograjo iz kolov.

»Trdnjave so potemtakem koristne ali ne, kakršni so pač časi, in če so ti po eni strani v prid, so ti po drugi v škodo. Glede tega lahko zapišemo tole: vladar, ki ga je bolj strah ljudstva kakor tujcev, mora graditi trdnjave. (…) Najboljša trdnjava, kar jih je, je to, da te ljudstvo ne sovraži …« modruje Machiavelli, mi pa se bomo spotaknili ob formulacijo, »kakršni so pač časi«. Ta hip v svetu niso prav nič »renesančni«.

Zanimivo je, da si v renesansi niso dosti belili glave s kakimi moralnimi dilemami okoli fortifikacijskih zadev. Celo velika uma, kot sta Da Vinci in Michelangelo, sta svoje znanje ponudila v službo vladarjem severnoitalijanskih državic. Michelangelo je za Medičejce snoval obzidje okoli Firenc, Leonardo pa se je pred beneškim senatom ponujal za inženirja, ki bi vodil utrjevanje mesta (Benetke so bile tedaj v vojni s Turčijo). Senat je zavrnil vse njegove načrte.

Skratka, umetniki tedaj še niso vihali nosu nad posvetnimi rečmi, nevladnih organizacij še ni bilo, prav tako ne t. i. javnega mnenja in tako bi se dalo brez debate bodečo žico uporabiti kjerkoli – seveda če bi jo izumili. Najbolj srh zbujajoče izume je bog prihranil za 19. in 20. stoletje, med njimi seveda tudi bodečo žico, ki je svojo žalostno promocijo doživela med strelskimi jarki v prvi svetovni vojni, do sedanje slave pa so jo privedli šele s koncentracijskimi taborišči v »tisočletnem rajhu«: zdaj je verjetno največ bodoče žice okoli ameriških zaporov ter med ZDA in Mehiko.

Bodeča žica bi lahko na Slovence delovala travmatično, saj so Italijani z njo obkrožili Ljubljano in jo s tem de facto izolirali v geto, uporabljali pa so jo tudi na Rabu, v Gonarsu itd. Hrvati imajo s to poljsko fortifikacijo povsem nasprotne izkušnje: Pavelićeva NDH (ki se je nikakor nočejo odreči) je z njo »utrdila« letovišče v Jasenovcu, v katerem se je potem dogajalo marsikaj …

Danes bi lahko na to vsakodnevno uporabljano sredstvo za zaporo gledali bolj sproščeno, saj – tako kot Machiavellijeve utrdbe – ne more imeti samo negativne konotacije. Neko naše podjetje, na primer, na internetu ponuja zeleno, plastificirano bodečo žico; kolut 50 metrov stane nekaj nad 20 evrov, 200 metrov pa nekaj drobiža nad 40 evrov. To si lahko privošči skoraj vsak in lahko z lično zeleno ograjo doda še kamenček v lepote deželice.

Evropa se tu nima kaj zgražati ali celo razburjati; Španija je svojo enklavo onstran Gibraltarja zavarovala z visoko žično ograjo in nihče je zaradi tega ne preganja. Pred vhodom v predor pri Calaisu je zrasla t. i. džungla, šotorišče beguncev in ekonomskih migrantov, ki bi – če bi bilo v vzhodni Evropi – nase privleklo roje krvoželjnih novinarjev, v visoko kultivirani Franciji pa gre pač za neki obrobni, medijsko nezanimiv humanitarni karcinom. Karcinom v smislu »kakršni so pač časi«, bi pripomnil Niccolò.

Časi so pač takšni, da so stvari zakuhale politične elite, z nobelovcem v Beli hiši vred, z otipljivimi humanitarnimi in etičnimi posledicami pa se morajo zdaj ukvarjati krajani ob Sotli, Savi in Kolpi. In za nameček premoremo še premiera, ki ob besedici ograja zajeclja in ukrepa šele po sodnem dnevu. Ko državica postavlja ograjo za svoje čim bolj normalno preživetje, ji na dušo pihajo razni domači in tuji dušebrižniki ter nam s tem v podzavest vbrizgavajo še novo dozo negotovosti in predvsem krivde. Nacija pod Triglavom živi s krivdo, ne vedoč, kaj naj bi doslej pravzaprav zagrešila.

Jude so nekdaj obtoževali, da so križali Kristusa. Slovence bodo mediji z visokimi moralnimi merili, zlasti hrvaški, ovili v bodečo žico in vrgli v Savo.