Bodice: Bled v patini in razkroju?

Rja razjeda železo, ponekod je njena plast debelejša, ponekod tanjša, je različnih barv: črne, rjave, rdeče. Mestoma je opečnato rdeča (njene barve in odtenke lahko opazimo na poznih Tizianovih slikah). Sloji in patine krasijo železna vrata, plošče, rešetke, ograje, ključavnice, ključe. Pravzaprav ne vemo, zakaj ene obda patina, druge pa razžira rja, od znotraj in od zunaj, pri dnu in pri vrhu. Rja v Benetkah bujno cveti, patina je podobna pozlati (Predrag Matvejević: Drugačne Benetke).

Profesor z rimske univerze Sapienza pravi, da je to pisal v devetdesetih letih, delo pa končal na Muranu v beneški laguni, glede barv morda najživahnejše otoško mestece na svetu. Knjigo si je predstavljal kot apokrifni spis, ki so ga našli v nekem starem španskem arhivu, in tako mu je bil za predlog ali repetitorij. Mimogrede: apokrifnih spisov Judje in kristjani ne priznavajo za pristen vir »božjega razodetja« in niso sprejeti med kanonske spise.

Kakorkoli, Matvejević gotovo ni imel v mislih samo počasnega, žalostnega, a tako rekoč predestiniranega samorazkroja mesta; imel je tudi zlo slutnjo, da bodo Benetke dobesedno pohodili »enodnevni« turisti z vsega sveta, kar bo pomenilo njegovo ekološko in socialno uničenje. V mestu je nekdaj živelo pol milijona ali še več ljudi vseh stanov, zdaj jih je kvečjemu še za kak Maribor.

Življenje postaja nevzdržno: poleti se drenjaš s turisti, ki jih sproti dovažajo čedalje večje križarke, jesen je potem kar lepa, pozimi pa se spet moraš boriti z osamelostjo. Benetke menda v Italiji prednjačijo po številu samomorov.

Potemtakem je bilo pričakovati, da se bo prav tu zgodil spontan upor proti množičnemu turizmu, ki si v bistvu že sam koplje grob. Kdor je v Benetkah že videl šest, osem križark, naphanih s človeškim mesom, bo takoj vzel zastavo za boj proti takšnemu »napredovanju« sveta. No, odzivi velikih turističnih »destinacij« bodo v prihodnje različni, odvisno od zmožnosti vsakega: Barcelona že nerga, da se utaplja, Pariz še nekako zmore obvladovati svoj kaos itd.

Ampak v tej druščini je zabevskal še neki Bled, česar v tujini seveda niso niti opazili, v deželici pa ni moglo biti brez odmeva. Nekemu tamkajšnjemu instant turističnemu »delavcu« se je namreč zinilo, da bi Slovenci lahko izrazili solidarnost in poleti opustili enodnevne izlete do Bleda. Ker tamkajšnja infrastruktura zaradi turističnega tajfuna ne more več zdržati. Prav, odrecimo se Slovenci Bledu, tako kot so se tam odrekli golf igrišču za familijo Karađorđević – in videli bomo, komu bo uspelo dlje preživeti.

Za hip nazaj: Benetke seveda niso simbol propadanja v času, še zlasti če je mesto postavljeno na hrastovih kolih, ne na trdnih tleh, ampak morda postaja tudi simbol turizma, ki se je utrgal z verige. Kje so časi nobelovca Thomasa Manna in njegove Smrti v Benetkah (1912), ki bi nas lahko tudi danes navdihovala glede dekadence te svetovne znamenitosti, a Manna na Lidu, v tamkajšnjem hotelu patine in vonjav po razkroju, ni več. Benetke so postale industrijski pogon, v katerem je treba vsak dan dostaviti ter tako ali drugače pregnesti na tone človeške gmote, tako kot se dela hrenovke.

Ne samo naftni in še kateri velik biznis, tudi turizem, menda že prvi med najdonosnejšimi, je očitno naletel na prve fizične meje svoje rasti. Svet ima toliko in toliko resursov – in čemu to ne bo veljalo tudi za turizem, ki se bo zaradi prenasičenosti pomikal v bolj »eksotične« kraje, ampak kmalu bo tudi tam trčil ob probleme »blejske infrastrukture«. In morda tudi na revolt prebivalstva zaradi osebkov v copatih Nike, ki te vsepovsod fotografirajo.

Navsezadnje ne smemo odmisliti narave. Nekdaj so se znanstveniki zgražali praktično tako: če se bo hkrati znašlo dvajset jumbo jetov, jo bodo dobesedno požrli. Zdaj je hkrati v zraku najmanj dvesto, če ne tisoč tako velikih letal – in ne zgodi se nič. Bomo videli.

V misli si moramo vzeti kolonialne in vse druge nianse teh procesov, ker bodo lokalne oblasti postopno začele z omejitvami. Mimogrede: kolonialne že zato, ker je Evropa tako naravnana in se ni sposobna znebiti svoje viktorijanske miselnosti. Tako pač Mediteran velja za Mediteran, kjer je pričakovati nižje cene, posebno uslužnost in še kaj. Slovenski turizem je vselej sledil tem severnjaškim parametrom »odličnosti«, čeprav je bilo to mnogokrat videti kar bizarno.

Pustimo to, blejski glas o samozaščiti tamkajšnjega turizma (ne jezera, narave v celoti itd.) ni prvi v deželici. Bohinj bi se vseskozi kar zaprl, a kljub temu imel turizem, seveda pod strogim nadzorom vsakega prišleka. Piran je pred leti močno omejil vstop v mesto, kar se je pokazalo za razumno, in o takih rešitvah bo treba še razmišljati. Zdi se, da so Pirančani dobili zamisel pri Taormini na Siciliji, do katere prodreš samo – z dvigalom.

No, nič hudega pri vsem skupaj, zanimivo pa je, da se je glede slovenskega poletnega obletavanja Bleda (bledovanja) oglasil en sam »natakar«, morda še kak tamkajšnji »turistični delavec«. In? Namesto da bi bilo vse skupaj bedarija, pa takoj vik in krik, javnost je menda zgrožena … in podobne floskule. Verjetno imamo vsi Slovenci pravico do kopanja v Blejskem jezeru, četudi ga ne najdemo niti na zemljevidu. Kot da gre za nekaj prvinskega, za kri pradedov!

Tu ne moremo mimo majhne dušice te liliputanske nacije, ki blejske prometne zastoje (blejska domača župa) dvignejo na raven nacionalne problematike. Iz tega, da že desetletja niso kos lokalni infrastrukturi, ne znajo izcimiti niti enega »recepta«, recimo po vzoru sosednjega Vrbskega jezera ali švicarskega Lugana. Ne, mahati je treba s čim več zastavicami, da razvodeni pravzaprav droben prometni problem okoli jezera.

Bled in tamkajšnja miselnost sta nam – v nasprotju z Benečani, ki za milijarde sanirajo celotno laguno pred mestom – znova razkrila tukajšnjo miselnost v drobtinicah in z njo povezane manipulacije. Stvari se odvijajo kot v zelo hitrem filmu in niti novinarski falangi ne uspeva več vsega dohitevati. Recimo: neki Gorazd Marinček iz gibanja za trajnostni razvoj (TRS), o katerem doslej nismo nič vedeli, je napovedal, da ne bodo dali okoljevarstvenega soglasja za Magno. Torej piši: Magna, naj ti bo lepo na Madžarskem, naši okoljevarstveni gverilci so pač spet dosegli svoje.

Drugi tak atraktiven Krpan je Vili Kovačič, ki bo menda izsilil že drugi referendum o drugem tiru koprske železnice. No, seveda, Kovačič ni nikakršen »entuziast«, ampak pehotno orožje Janeza Janše. Seveda v maskirni uniformi. In tako se mora celoten sistem ukvarjati z nekimi »komandosi«, ki jih njihova stranka pošlje čez okope, stvar pa kot celota ostaja nejasna. Morda je to novi način delovanja v slovenski politiki; potem bi pravzaprav moralo biti že proučeno.

Naj Bled pazi, da ne bo nekega dne sam v patini in razkroju. Če bo turizem moral vštric z novim časom, bo moral tudi Bled. In kajpak še marsikdo na Slovenskem.