Bodice: Diktatura brez diktatorja

Recepu Tayyipu Erdoğanu je »ljudstvo« na nedeljskem referendumu podelilo tako rekoč neomejeno oblast. Zaradi tega mu še ne moremo pljuniti med oči, da je tiran, čeprav marsikaj (splošna in brutalna čistka med nasprotniki) kaže, da je že pospešil v peti prestavi k totalitarni vladavini. Sicer pa mu neka definicija tudi ni ravno v prid: v starem Rimu je za diktatorja veljal državnik, ki mu je senat v izrednih in nujnih primerih dal neomejeno oblast; drugič, gre za samovoljnega vladarja, nasilneža, ukazovalnega tirana. Sicer pa bi o tem kaj več znal povedati naš prijatelj Niccolò Machiavelli.

No, nekoliko smo v zadregi, če preletimo Googlovo lestvico dvajsetih najhujših diktatorjev dvajsetega stoletja: Moamer Gadafi, princ Abdulah (Saudska Arabija), Sadam Husein, Pol Pot, Robert Mugabe (Zimbabve), Kim Džong Il (Severna Koreja), Mao Zedong, Adolf Hitler, Josip Stalin.

Vsekakor malce nenavaden seznam, očitno je, da so ga sestavljali Američani. Hecno mi je bilo Googlovo opozorilo, da moram najprej prebrati njihov kodeks glede zavarovanja osebnih podatkov in posameznikove integritete. Ta je pa huda, da bi moral paziti še na Hitlerjevo ali Pol Potovo integriteto!

Skratka, Erdoğana (še) ne bomo uvrstili med tirane, čeprav bi marsikdo imel pomisleke. Diktaturo namreč razlagajo kot oblast in čast diktatorja, oblast, ki je ne omejujejo nobeni zakoni in se opira neposredno na silo; torej samovolja, nasilje. Za zdaj se bomo zadovoljili z ugotovitvijo, da gre vsekakor za avtoritarno osebnost, čeprav je to zanj verjetno preveč prizanesljivo. In vendarle: autoritaire pomeni po latinsko biti oblasten, nasilen, samovoljen; zahteva brezpogojno pokorščino oblastem (ne državi).

Z diktaturo pa je takole: ponavadi jo pripisujemo posameznikom, generalom, zaprtim skupinam, klikam ali tajnim združbam, je pa zgodovina po zaslugi Marxa in Engelsa (Komunistični manifest) naplavila tudi nekaj eksotičnega – diktaturo proletariata. So se prvi virtualni svetovi začeli z velikimi monoteističnimi religijami ali jih je človeštvo začelo odkrivati na prelomu prejšnjih dveh stoletij? Kajti diktatura proletariata je sicer obsedla pol človeštva, dejansko pa se ni nikjer zgodila, morda samo navidezno. Bila je in zašla je le kot iluzija, slaba zamisel, ki je sicer marsikje močno zaznamovala družbene odnose, a se dejansko ni nikoli zgodila.

Pravzaprav da, toda nikoli kot oblast delavskega razreda, kot je bilo naivno zamišljeno. Marx in Engels sta, recimo, zapisala: »Komunistična revolucija je najradikalnejši prelom s podedovanimi lastninskimi razmerji; ni čudno, da se v njenem razvojnem poteku najradikalneje prelomi s podedovanimi idejami.« Torej prelom z vsem dotedanjim.

To se je do neke mere tudi zgodilo, predvsem v Leninovi in Stalinovi Sovjetski zvezi, toda že prvega dne je bilo jasno, da to ne bo diktatura proletariata, ampak partijske oligarhije in birokracije z vojsko in najbolj brutalnim policijskim aparatom. Seveda se je zgodil tudi prelom s podedovanimi idejami, ampak sistem za prevzgojo prebivalstva so bili brezštevilni gulagi. Ta reč je morala prej ali slej propasti kot še eno aziatsko despotstvo. Domine so začele padati, gledališke predstave z diktaturo proletariata so odpovedovali drugo za drugo.

Pri nas pravzaprav ni bilo hujšega, le da bi nekateri še zdaj radi izbrskali kakšnega diktatorja iz minulega obdobja. Ali vsaj diktatorčka. Vse skupaj bi bilo lahko imenitno gnetivo za novo Partljičevo komedijo, vendar so šentflorjanci prezrli novo nevarnost, ki je že tlela pod deželico. Marxovo in Engelsovo »vizionarstvo« o »najradikalnejšem prelomu s podedovanimi lastninskimi razmerji« se je začelo hitro obračati na glavo.

Sprva je bilo vse skupaj – z denacionalizacijo, privatizacijo in rekatolizacijo – bolj blaga sapica, ko pa se je začela tajkunizacija z brutalnim izčrpavanjem in zapiranjem podjetij, se je ozračje že pripravljalo na nevihto. Državna birokracija, s sodstvom vred, očitno ni bila pripravljena na nove okoliščine ali pa se je sama pognala v vrtinec korupcije. Nekdaj so bile korupcija plave kuverte, zdaj so to veliki posli, v katerih je kot po pravilu tudi najvišja politika, karkoli to na šentflorjanskem pač pomeni. Jasno je, da je moralna degeneracija z vrhov hitro zasejala metastaze med prebivalstvo. Kaj je z našimi vrednotami, se sprašujejo dušebrižniki. Že kar smešno vprašanje.

Z dokončnim vdorom neoliberalizma v naš prostor se je ta sprijenost šentflorjanskega podeželskega in malomeščanskega kapitalizma začela seliti v politične in finančne templje, kjer se obrača veliko denarja. Recimo: plebsu niso dostopni niti približni podatki, koliko bi v resnici morali plačati za mašitev bančne luknje. Makroekonomist Veljko Bole je menda izračunal, da vsaj milijardo in pol manj, toda njegova študija je zaupna in dostopna samo izbrancem. Kakšno »šušmarstvo« se je torej dogajalo v Banki Slovenije.

Te dni je vlada dobesedno pohodila drugače misleče s svojim zakonom o drugem tiru Divača–Koper, čeprav je v tej luži toliko motne vode kot v najbolj »zapacanih« ribnikih. Zdaj pa razumi: vlada s sumljivimi nameni trdovratno draži projekt, čeprav nima denarja in roma ponj na Madžarsko. Se je minister Peter Gašperšič tamkaj zaljubil, da tako neomajno vztraja pri »madžarski navezi«? Je železnica njegova? Korupcija?

Pa seveda Mercator (še vedno strgamo po samo eni številki Dela). V tej zadevi ni nobenih krivcev ali šarlatanov ali pa so se vsi poskrili. Tako je država ostala brez svoje trgovske mreže, kar bo kajpak uničilo tudi kmete in predelovalce. Toda nikomur se ne bo skrivil las na glavi, čeprav je zaporedje škandalov v zvezi z Mercatorjem kot škofjeloški pasijon, le da nihče ne vzklikne: Cesar je gol! Ta cesar je seveda Janez Janša, na katerega se škandali lepijo že tri desetletja.

Zgodba o Mercatorju ni prav nič zapletena: Janša je kot premier sklical neformalni sestanek, na katerem so se dogovorili o prodaji podjetja Pivovarni Laško in Istrabenzu, sam pa bi se s tem denarjem dokopal do vpliva na Delu. In potem je šlo vse navzdol – Šrotovo Laško, Bavčarjev Istrabenz, Mercator in celo »Janševo« Delo, v nič sta šli trgovina in predelovalna industrija.

Če se prav spomnimo, so ob osamosvojitvi že vrabci čivkali, da se politika ne bi smela vmešavati v gospodarstvo, a zarečenega kruha se veliko poje; zdaj se je etabliral novi razred (pojem Milovana Đilasa), ki je očitno glede politike, gospodarstva in predvsem javnih financ marsikaj doumel po svoje.

Da ne dolgovezimo: Slovenija seveda ni diktatura, se je pa skoraj čez noč iz virtualnega sveta včasih kar komične diktature proletariata znašla pod kupolo vsemogočnega kapitala, ki je lahko – kot se je pokazalo v minulih letih krize – prav tako oblasten, samovoljen, nasilen in ukazovalen kot kak samodržec. Mednarodni kapital z veseljem podpira podeželske bele ovratnike, kot jih imamo na šentflorjanskem, saj ima tako koristne pomagače v lokalnih razmerah. Tem povzpetnežem pa je večinoma vseeno, za koga delajo, četudi lomastijo po zapuščini prednikov.

Za glavo bi se lahko prijeli, koliko slovenskega gospodarstva je tem podeželskim plejbojem uspelo v zadnjih desetletjih uničiti ali razprodati. S tem pa seveda tudi osiromašiti zdravstvo, šolstvo, kulturo itd.

Tako nevzdržnega ozračja pod kupolo kapitala in korupcije plebs seveda ne more doživljati drugače kot neke vrste prefinjeno diktaturo, ki se ji ne da nikamor izmakniti. Kot diktaturo brez diktatorjev. Čeprav so za vsakim voglom.