Bodice: Dobro jutro, Evropa!

Pred mnogimi leti sem v Bostonu gledal igro Mornings on Seven, Jutra ob sedmih. Profesionalno, pa čisto nič več! Tri »gerontološke« ekipe sosedov se vsako jutro zberejo ob kavi, čaju in pecivu, potem pa sledi eno samo prazno čvekanje. Nekaj desetletij pozneje sem si prisiljen priznati, da sem sam na istem – eno samo prazno čvekanje. Le da tokrat ne po ritualih soseske, ampak televizije.

Ko se prehitro vzdignemo iz svojega dormea, se nam Dobro jutro državne televizije potem v nedogled vleče kot že stokrat pregneteno testo: z istimi »voditeljicami«, z istimi temami. Od zgodnjega jutra do poldneva same t. i. ženske stvari: joga, pravilno dihanje, kuhanje čajčkov, priprava primorskih omlet pa malo špargljev itd. Da o nasvetih o odpravljanju obraznih gubic ali prenovitvi(?) vagine niti ne govorimo. Grozljivo.

V 15. stoletju bi te gospe in gospodične z ekrana obtožili čarovništva. Zanimivost za današnje čase: čarovnike in čarovnice so najbolj preganjali v severni Evropi, v sredozemskih deželah pa ni bilo tako hudo – celo, paradoksalno, po zaslugi inkvizicije, ki ni bila vselej tako grozno papeška kot civilno sodstvo. Še drobcena arabeska: papež Frančišek se v marsičem zdi modernejši politik od menedžerjev na evropskem političnem prizorišču.

Dobro jutro mi, oprostite, nekako sovpada s trenutno evropsko politiko – karkoli že to je ali pa naj vsaj bi bilo. Morda bi o tem dobrem jutru še največ povedala anekdota o nekdanjem francoskem zunanjem ministru Talleyrandu (1754–1838) in Hardenbergu, pooblaščenem pruskem zastopniku, ki so ga jezili večni odgovori, »da mednarodno pravo tega in tega ne dopušča«. Ves iz sebe je vzkliknil: »Kaj pa ima tu opraviti mednarodno pravo?!« Talleyrand se je takoj znašel: »Brez njega vas ne bi bilo tu.«

Ja, politika v Evropi je že od nekdaj nekakšno »dobro jutro«, včasih z bolj ali manj kuhanimi jajci, drugič samo s prepečencem in belo kavo. Trenutno je z begunsko krizo in s stranskimi priveski dogajanja, recimo hrvaškemu ne arbitraži, zelo na psu. Pa ne prvič. Preteklost je kot mrhovišče mednarodnega prava, kakršnokoli je v vsakokratnih okoliščinah pač bilo, in pokopališče vseh možnih sporazumov. Ki potem v vetru zgodovine izzvenijo kot čvek.

Bodimo kratki, da se ne bi vračali preveč v preteklost. Münchenski sporazum (v noči na 30. september), s katerim si je nacistična Nemčija prisvojila obmejne dele Češke, Sudete, kar je de facto pomenilo konec ene najbolj visoko kultiviranih držav v Evropi.

Zanimivo, ta najbolj nizkotni sporazum evropske politike in »demokracije« kot njenega ideološkega ozadja jim je nekako uspelo potisniti v pozabo. Eden od podpisnikov sporazuma, britanski ministrski predsednik Neville Chamberlain, se je ob prihodu na londonsko letališče najprej bal, da ga bodo linčali, potem pa je s papirčkom o sporazumu celo mahal, češ, prinesel se vam mir. Tedaj so bili vsi pripravljeni na vse, tudi na najbolj ponižne pogodbe s Hitlerjem. Fašizem je lebdel nad Evropo kot »zgodovinska priložnost«.

Za navdušence vseh protitotalitarizmov bo morda bolj zanimiv pakt Ribbentrop-Molotov (23. avgust 1939 v Moskvi), ki je bil dejansko nekaj zelo perverznega – ampak samo v okvirih stranpoti, ki jih zmore le evropska politika. Dejstva so bila preprosta: Sovjetska zveza ni bila pripravljena na vojno in tako je s hudičem v peklu pač sklenila nov, vnaprejšnji brestlitovski mir. Seveda se je Stalin hudo uštel. Poznejše zgodovinske interpretacije, zlasti na Poljskem in v Pribaltiku, si prizadevajo ta dejstva izničiti.

Nemčija je vselej silila na vzhod (to imajo Rusi v nekakšnem praspominu) in tega ne bi smeli odmisliti niti v sedanji »konstelaciji«. Nekdanji ruski zunanji minister Kozirjev je pred leti napovedal, da se vrača obdobje geopolitike. Za Evropo to vsekakor velja, če se tega zaveda ali ne. Geopolitika se vrača tudi v samo EU, kjer si je Nemčija pridobila dominantno vlogo, to pa seveda dolgoročno ne bo vzdržno za nikogar. Tudi ne zaradi zgodovinske vloge te države, ki ciklično niha med svojimi raznimi skrajnostmi.

In med enim takih ciklov se je Evropa že v marsičem spet znašla v »praznem čvekanju« – čeprav imamo še vedno evro, šengen in podobne priboljške. Imamo pa tudi železniške postaje, od koder se policija umakne in potem odpeljejo vlaki z begunci in brez voznega reda. To ni več urejena, organizirana politična tvorba, ampak bolj nekakšna ponovna replika tiste reči, ki je že nekajkrat v zgodovini razpadla. In to krvavo.

Omenili smo že dva zgodovinska dogodka, nekako pa se nam je – s prvim šolskim dnem – izmuznila obletnica druge svetovne vojne, ki naj bi se začela 1. septembra 1939 z napadom »Poljakov« na neko nemško radijsko postajo. Zanimivo, da se o tem ne govori preveč. Druga svetovna vojna zdaj figurira skoraj tako, kot da Nemčije tedaj niti ni bilo, kot da se je vse skupaj bilo dogajalo kot nekaj abstraktnega. Ja, revizija zgodovine se ne plazi samo po Šentflorjanskem; v Evropi se dogaja z vratolomnim prerazporejanjem moči.

Ne smemo pozabiti, da je po dveh vojnah evropska skupnost dvakrat »prizanesla« Nemčiji, še najbolj z odpisanjem kreditov, zdaj pa je ta lahko vzvišena in osorna do vseh naokoli. Razen do svojih izbrank, kot je Avstrija. Tak položaj postaja sčasoma nevzdržen in bo gotovo prej ali slej spet porušil »evropsko ravnotežje«. Oddaljevanje Velike Britanije od EU bi že moralo biti alarm za bruseljske uradnike, ker gre nedvomno za nekaj več, kot si zmore predstavljati tamkajšnja pamet.

Šibak položaj Francije je vnebovpijoče znamenje neravnovesij v sedanjem razmerju moči, ki nikamor ne vodi – zlasti ne v kako skupno »evropsko« perspektivo. Britanija se bo, kot vedno, »zaprla« na svoj otok, tega smo vajeni in to pač dolgoročno sodi h geopolitiki. Drugi utegnejo iti po svoje, saj je begunska kriza razkrila vso notranjo trhlost in razklanost EU, ki bi morala delovati in vztrajati po najvišjih humanitarnih standardih; je pa, oprostite, predvsem mnogo praznega čvekanja, z mnogo čaja in peciva. Begunci se klatijo po železniških postajah t. i. metropol, tam pa sploh ne vedo, kaj in kako z njimi, kam se jih »znebiti«? Evropa ta hip ne deluje kot organiziran sistem, navzlic hiperprodukciji predpisov.

Toda iz Bruslja nas nezadržno bombardirajo z direktivami o velikosti banan in kumaric.

»Ideologija« bruseljske Evrope kot nekega sanjskega skupnega sveta se pred našimi očmi razblinja, nemška hegemonija je začela podirati domine in na prizorišče se očitno spet vračajo nacionalne države. Recimo s kvotami beguncev, ki se utegnejo kmalu razmnožiti v kvote tega in onega. Dovolj zgovorna je izjava madžarskega voditelja Orbána, da begunci sploh niso njihov problem, ampak problem Nemčije. Bo na koncu vse skupaj problem Lampeduse?

Evropa je spet v nevarnosti za svoje vrednote in verodostojnost. Nesporno je, da so se buržuazni sloji med obema vojnama izrekli za fašizem, pravi italijanski zgodovinar Luciano Canfora. Celo Churchill je nekaj časa slavil Benita Mussolinija, fašizem je tedaj tudi v »dostojnih« državah veljal za nekaj normalnega; antifašizem pa je bil, nasprotno, nadležna mešanica prevratništva ali obžalovanja vrednega delovanja begunske politične opozicije.

V tej, najnovejši fazi zgodovine je kapital v postelji predvsem z »ideologijo« neoliberalizma, potem pa bomo videli, kako bo šlo naprej. V novo predstavo fašizma? No, upajmo, da ne bo šlo po scenariju oddaj Dobro jutro.