Bodice: Koroška brez slovenščine? Sramotno

Če bi bil bog neodločen, omahljiv, površen in za povrh še pozabljiv, mu vsekakor ne bi uspelo ustvariti tega sveta. To ugotovitev lahko mirne vesti vnesemo v vsakodnevnost slovenske politike.

Pred leti so bili košarkarji Olimpije eno najboljših moštev v Evropi in uvrstili so se na zaključni turnir štirih v Rimu (dobri stari časi). Z Ivom Daneuom (letos 80 let!) sva sedela za košem nasprotnika, kamor je tu in tam prigrmel Marko Milič in silovito zabil v koš. Enkrat celo tako močno, da je steklo popustilo kot vetrobranska šipa in po igrišču so morali pometati tudi najdrobnejše koščke. Ampak tekmo smo izgubljali, ker je nasprotnik spremenil obrambno taktiko in pod koš skoraj ni bilo več mogoče prodreti.

Potrebovali smo ofenzivnega, hitrega igralca, recimo vsaj pol takšnega, kot je zdaj Goran Dragić. Zakaj pa v igro Sagadin ne vključi Jurkovića? sem naivno vprašal Daneua. »Verjetno je nanj čisto pozabil.«

Ja, površnost in pozabljivost sicer nista kaznivi, sta pa lahko v nekaterih okoliščinah tudi usodni. Recimo: na pariških pogajanjih o meji med Jugoslavijo in Italijo je bilo celo Rusom jasno, da nam Trsta »zavezniki« ne bodo nikoli predali, Kardelj kot pogajalec pa je seveda še naprej silil v to slepo črevo. Ko je bilo vse to že mimo, naj bi ruski diplomat Kardelja vprašal: Zakaj pa niste zahtevali Gorice? Gotovo bi jo z zamenjavo dobili.

V politiki je od šlamparije in kratkega spomina še nekaj hujšega – sistematično potiskanje stvari v pozabo in s tem pravzaprav selektivno izničevanje preteklosti. V to obnebje bi lahko mirne vesti uvrstili tudi avstrijsko državno pogodbo (ADP), ko so odzivi slovenske politične »elite« naravnost nerazumni. In seveda škodljivi za nacijo in njene temelje.

Te dni se na avstrijskem Koroškem odloča, ali bodo iz svoje deželne »ustave« zradirali slovenščino kot uradni jezik ali ne. Katastrofalno. Kot da nam bi Italijani na svoji strani odvzeli slovenski jezik, mi pa potem njim na Obali in morda še Madžarom v Prekmurju. Vse to bi seveda bilo necivilizacijsko, vrnitev za sto let nazaj, ampak slovenska politična »elita« se na vse to odziva neodločno, omahljivo, površno in nikakor ne pojasni, zakaj Slovenija ne notificira avstrijske državne pogodbe. Pravzaprav ne Slovenija, temveč politične garniture, ki se zamenjujejo na oblasti. Notifikacija ADP bi kajpak precej pristrigla peruti koroškemu šovinizmu, ki se je očitno po Haiderju samo malce pritajil.

In notifikacija seveda ni prav nič zapletenega. Po diplomatski pošti se »papir« pošlje depozitarju, Ruski federaciji, v Moskvo. To bi ob zadnjem obisku v Rusiji lahko storil tudi Karl Erjavec, a ni bil opažen s kako aktovko v roki.

V resnici pa je to za Slovenijo še kako pomemben dokument mednarodnega prava, vsaj enakovreden z osimskimi sporazumi z Italijo. Dr. Ivan Kristan je o tem te dni pisal v Delu, vendar ne bo škodilo, če dodamo nekaj misli, tudi iz njegove knjige Slovenija in ADP. Namreč, Slovenija je po uzancah mednarodnega prava naslednica SFRJ in vseh njenih dotedanjih sporazumov, torej tudi avstrijske državne pogodbe. Avstrija kot država se ni vzpostavila sama od sebe, ampak kot sporazum zmagovitih držav, med katere je kajpak sodila tudi Jugoslavija. Zdaj so vremenske razmere, žal, nekoliko drugačne.

Gre pravzaprav za to, da nam Avstrija de iure odreka državnost, ker pač z nasledstvom po Jugoslaviji nismo še uveljavili ADP, in to je bilo našim politikom že nekajkrat tudi nesramno pljunjeno v obraz. Skratka, Avstrija odreka Sloveniji nasledstvo po Jugoslaviji (v okviru zmagovite protifašistične koalicije), čeprav si je pridobila status prve žrtve nacifašizma – z argumenti o koroškem partizanskem delovanju, ki je bilo kajpak slovensko. Ne bomo natolcevali, vendar se je bilo med vojno tu bolj bati Avstrijcev kot Nemcev.

In seveda – glede na taka stališča za Dunaj nismo naslednica Jugoslavije, pravzaprav nismo nič in politično vse močnejša Avstrija se z nami vse bolj poigrava kot na političnem peskovniku. Žal Slovenija temu nekako prikimava in kot da si nihče ne upa, da bi v Moskvo posredoval tisti »papirček«, ki bi mednarodnopravno povsem spremenil stvari. Do tod so te stvari povsem razvidne, ne pa na slovenski strani, kjer je Slovenija že z ustavnim zakonom za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti sprejela odločitev, da na ozemlju RS veljajo mednarodne pogodbe, ki jih je sklenila Jugoslavija in se nanašajo na RS – in, kar je zelo pomembno, izvršni svet je bil dolžan v treh mesecih (!) predložiti akt o notifikaciji teh pogodb.

Tedanji šef vlade Lojze Peterle in zunanji minister Dimitrij Rupel tega nista naredila; tako smo tedaj notificirali pogodbe z Italijo in Madžarsko, ne pa ADP, kar bi bilo za Slovenijo najpomembneje. Zdaj pa si, državljanke in državljani, to nekako pojasnite, a bo težko. Odgovor, če je samo eden, zagotovo tiči v mračnih ozadjih slovenske, morda kar tlačanske politične duše.

Ali pa je kaj drugega. Podaniki te liliputanske državice očitno nikoli ne bomo dočakali resnih odgovorov na trgovanje z orožjem, patriami, tajkunizacijo in še o čem drugem; načrtno pa se medijsko obuja mrliče iz druge svetovne vojne in po njej. Udba, na primer, ki bi bila zdaj primerna samo še za televizijske komedije, je še vedno vsakodnevna enolončnica za drugorazredne politike. V četrt stoletja se je nagrmadilo toliko škandalov za nespečnost normalnih ljudi – in vendar noben oblastnež ne poliže znamke in naslovi pošte o notifikaciji na depozitarja, Rusko federacijo. Češka je, na primer, to storila že pred trinajstimi leti in okoli tega ni nobenega problema.

Ivan Kristan v svoji knjigi piše, da je nekdanji predsednik Republike Avstrije Heinz Fischer na obisku v Ljubljani (2011) dejal, da pravno stališče Avstrije do nasledstva držav ni ovira za Slovenijo, da notificira nasledstvo ADP. Dejal je, da bo Avstrija notifikacijo vzela na znanje in odnosi med državama se ne bodo spremenili. Torej?!

Torej je problem doma. Pravzaprav ga še ne zmoremo natančno »locirati«, je pa gotovo v politiki, ki se sicer ukvarja z marsičim, od žabjih krakov do železnic, »infrastruktura« politike pa seveda tiči predvsem v glavah ljudi, ki jih videvamo na televiziji in ki se najbolj razvnamejo, ko gre za kakovost otroških pleničk, paralizatorje ali za kako protikadilsko kampanjo. O tem, da bi se kaj pomenili o odnosih s sosedi, vsemi štirimi, torej tudi Italijo, Madžarsko in predvsem Hrvaško, ne, to pa jim ne pade na pamet. In vendar Slovenija ne jezdi na obiskih Pahorja pri Merklovi in Putinu (to je bila gotovo bolj kurirska naloga) ter Cerarja v emiratih. Slovenija je ujeta v železen obroč sosedov.

Nič hudega, toda tu, v takem okolišu, je treba biti še najbolj buden, odločen, neomahljiv, nikakor površen in pozabljiv. In nikakor in nikoli pozabiti na odličnega igralca, ki ga imaš na klopi.

Dolgotrajno sprenevedanje slovenske t. i. politike okoli ADP bi lahko najbolj komentirali s to šalo:

Sestra: Doktor, v čakalnici je neviden človek.

Zdravnik: Povejte mu, da ga ne utegnem pregledati.