Bodice: Naivnost, komičnost, tragičnost?

V vlogi enega najbolj tragikomičnih politikov in diplomatov minulega stoletja se je znašel britanski premier Neville Arthur Chamberlain. V Münchnu je verjetno s tresočo se roko skupaj s francoskim kolegom Édouardom Daladierjem podpisal zloglasni sporazum (30. septembra 1938) z nemškim rajhom in Italijo na drugi strani. S tem dogovorom so Hitlerju najprej odškrnili vrata v češke Sudete, toda Hitler je seveda hotel več in je že kmalu vkorakal tudi v Prago.

Drobcen paradoks: Daladierju so leta 1945 sodili v Vichyju in naslednji dve leti je preživel kot interniranec v Nemčiji.

Chamberlaina si je zgodovina zapomnila predvsem po dogajanju na londonskem letališču. Bil je lep dan in tistih nekaj sivih las mu je nagajalo v blagem vetru, ko je stopil iz letala na stopnice, iz suknjiča izvlekel list papirja in ga visoko dvignil v zrak. »Prinesli smo vam vsaj mir!« je patetično nagovoril množico.

Ko tega miru ni in ni hotelo biti od nikoder, ravno nasprotno, so ga zamenjali. V Downing Street 10 se je vselil Winston Churchill.

Tedaj so vsi vedeli, da je Chamberlain šibek v zunanji politiki, vendar ga je zdaj težko obtožiti, da je počel zavržene stvari; morda je pri njem prevladala naivnost, še zlasti, če je s sodelavci slabo ocenjeval dogodke in predvsem ljudi. V tistih časih, na primer, je Hitler na Angleškem imel še nič koliko občudovalcev.

Ob nedavnih dogodkih v Barceloni se torej smemo vprašati: So bili tudi španski kralj, parlament in vlada naivni, komični ali tragični, ko so na barcelonske ulice poslali krdela surovih policistov? Dobro, se lahko za hip potolažimo, Španija je še vedno prepojena s frankizmom in tako od konservativnih struktur ni bilo pričakovati česa drugega. Skratka, vladar je pokazal svojo moč, poslal je biriče, okoliški plemiči pa so mu gotovo svetovali še več odločnosti.

Še pomembneje je, kako sta se na referendum v Kataloniji odzvala evropska vlada in parlament, ki si seveda v nobenem primeru ne zaslužita teh poimenovanj. Ob instituciji sta namreč bolj karikaturi v resničnostnem šovu evropske demokracije kot realna temelja nekega zanesljivo delujočega političnega stroja.

Iz Bruslja je prišlo nekaj še bolj frankističnega: da je ustava Španije pač ustava (nedotakljiva?) in da naj, kot smemo sklepati, posledično Katalonce preprosto nekaj gleda … Ljudje kot taki so nepomembni, evropski politični birokrati vidijo samo paragrafe, za katerimi se da utrditi, da se znebiš vsakršne odgovornosti. V tem pogledu so institucije Evropske unije popolnoma nesinhronizirane s časom in okoljem, ki se hitro spreminjata.

Če so že zdaj tako nedorasle politični stvarnosti, kako bo šele v prihodnosti, če utegnejo izbruhniti še hujši problemi, ki jih Evropi ne primanjkuje, vendar so bolj ali manj potlačeni.

Kdo je potemtakem na tej stopnji »hierarhije« naiven, komičen, tragičen? Morda celo hudoben, ljudomrzen? Ker se je od časov Hitlerja in Mussolinija marsikaj spremenilo, predvsem glede čedalje bolj zahtevne in ambiciozne javnosti, bo treba te otrobe še presejati.

Kajti v bistvu je bila nekompromisna promadridska opredelitev evropskega sveta strukturni in politični eksces bruseljske mašinerije, v moralnem smislu pa celo škandal. Ali res ministri v Bruslju gledajo na stvari enako kot zaprašene figure po podstrešjih španskega dvora ali so pokleknili zaradi svojih mlahavih nog? Vsak zase, vsi skupaj? Zdi se, da bo bolj držalo to drugo. Zato se smejo ljudje upravičeno spraševati, ali imajo ZDA s Trumpom še ukrotljivo oblast – toda prav tako se je obenem treba zamisliti nad Evropo.

No, navsezadnje premoremo neke vrste oblast tudi na Slovenskem, ki bi morala v zvezi z dogodki v Kataloniji pokazati posebno senzibilnost. Katalonci to tudi pričakujejo, saj so sami »ob svečah« spremljali osamosvajanje Slovenije, in zdi se, da se je tako zelo hitro vzpostavilo prijateljstvo posebne vrste.

Ni videti, da bi naše zunanje ministrstvo zagrešilo kako grobo napako, vendar se bo tudi za tukajšnjo podeželsko oblast treba vprašati: kdo je tu naiven, kdo komičen, kdo tragičen? Na srečo leta 1938 (kmalu bo obletnica) nismo imeli predstavnika v Münchnu, sicer bi ta gotovo podpisal kaj, zaradi česar bi nas bilo še zdaj sram. Tako se lahko v svoji podeželski idili ukvarjamo predvsem s tem, kako se nikomur ne zameriti. Izkupiček je sicer boren, a ravno pravšnji za cerarje in pahorje.

Tipična za našo t. i. zunanjo politiko je taka izjava: »Predsednik vlade Miro Cerar in minister za zunanje zadeve Karl Erjavec sta včeraj izrazila zaskrbljenost zaradi dogajanja v Kataloniji. Premier je za Radio Slovenija potrdil, da Slovenija za zdaj še ne razmišlja o priznanju izida referenduma, s pojasnilom, da še ni čas za to. Erjavec pa je izrazil upanje, da bo Madrid v prihodnosti pripravljen poslušati želje Kataloncev, ki so usmerjeni predvsem v doseganje višje stopnje avtonomnosti.« Srčkano, zlasti Karl.

Pustimo vnemar obvezno floskulo o »zaskrbljenosti«, vsekakor pa bi se dalo formulacijo, da Slovenija »za zdaj še ne razmišlja o priznanju katalonskega referenduma«, tudi predrugačiti. Zakaj se Cerarju in Karlu ni preprosto zareklo, da »za zdaj razmišlja« – ker navsezadnje vsi razmišljajo, sicer tako ali drugače, ampak razmišljajo. Navsezadnje se od državnikov in politikov nekaj takega pričakuje.

Skratka, če bi naša genija samo malenkost izpilila svoje modre misli (čeprav še ne razmišljata), bi zalučala bombico na diplomatski parket Evrope. Nekdo se je opogumil in prvi izustil, kar mi kalkuliramo v nočnih sanjah! Jebenti, ti Slovenci, najprej so jo Špancem zakurili v košarki, zdaj pa še to! Je to še kak red, da neka državica daje pobudo? Kako si v Ljubljani upajo nekaj takega?! Nezaslišano! Imamo kak načrt sankcij proti malopridnim članicam EU?

Skratka, kot da bi paglavec zalučal bombico na diplomatski parket. In še huje: Kučan, Spomenka, Rupel & Co. so krenili z nekakšnim manifestom prokatalonia, kar ni grozno, je pa nadležno kot muha. Slovenija bi se lahko v nekaj dneh povzpela kot zvezda repatica in za to bil navsezadnje tudi že čas. Bili smo na prvih straneh, ko nam je uspelo dobesedno izsiliti samostojnost, zdaj smo že predolgo v pasji utici pomembnejših in seveda demokratičnih članic EU.

Tu moramo opozoriti na še nekaj drugega, na hrib Montjuïc sredi Barcelone, nekako za pol nižji od naše Šmarne gore. Tam smo se ob sangriji in cenejših španskih vinih že pred desetletji bratili s tamkajšnjimi tovariši. Mi smo menili, da bo njim prej uspelo, oni so bili očitno bolje poučeni, vedeli so, kaj pomeni, če »nova demokratična« oblast sprejema ustavo dve leti po padcu frankizma.

In tako se je zgodba (doslej) klavrno končala: vse nekdanje državice Sovjetske zveze in Jugoslavije so dobile samostojnost, Nemčija se je lahko združila, Češkoslovaška pa razdelila, na samem, v epicentru »demokracije«, pa je ostala naša Katalonija.