Bodice: Ne boj se minotavra

Te dni so predsednika Boruta Pahorja vprašali nekaj o Kataloniji. Pahor je rekel, da je takšno vprašanje pričakoval, vendar se je usedel, kot da bi se moral oddahniti, potem pa je bil po bliskovitem premisleku kratek, a polglasen. Dalo se je razumeti, da uradno podpira vladavino prava in načelo nevmešavanja.

Skratka, nič posebnega in nepričakovanega, zdaj je to že malodane floskula, toda v Pahorjevem ekspresnem nastopu je bilo začutiti, da ga je vprašanje že prej mučilo. Moral se je javno izreči, ali bomo kot državica na obrobju vsaj molčali, ko bodo besneli najglasnejši psi Evrope, ali se bo vsaj približno prepustil domačemu javnemu mnenju. Tantalove ali Hamletove muke? Zato je, v nasprotju s svojim izpiljenim izražanjem, na hitro izustil nekaj zveriženega, le napol razumljivega. Slišati je bilo, kot da bi strl rubikovo kocko.

Ja, v svet Liliputancev nas je neprizanesljivo zaneslo in predsednik države se mora mučiti s tem, kako se nikomur zameriti. V resnici so živeli do enega metra visoki ljudje in lovili so majhne slone, primerne njihovi višini. Bilo je pred stotisoči let na nekem avstralskem otoku.

Slovencem se je s politiko evropske centrale do Katalonije marsikaj podrlo – če temu, kar je bilo doslej slišati iz ust velikega šefa Junckerja in njegove falange, sploh lahko rečemo politika. To je namreč bolj brezglavo divjanje po evropskem prostoru, skoraj neprimerljivo s čimerkoli v povojni zgodovini.

Nekdanji grški finančni minister Janis Varufakis, sodelavec Aleksisa Ciprasa, je na veliki oder Evrope potisnil še bolj mračen lik vsega, minotavra, ostudno pošast s človeškim telesom in bikovo glavo. Sami si lahko izberete, ali naj minotaver predstavlja ZDA ali globalizacijo, jasno pa je, da gre za dve v gordijski vozel speti vrvi.

Mimogrede: Grki tega mita s Krete, v katerem so se bogovi dodobra zapletli, ne puščajo brez (od)rešitve. Pošast, ki so jo hranili s človeško krvjo izbranih atenskih mladeničev, so obdali z velikim labirintom, vanj pa se je podal in minotavra ubil Tezej. Odločilna je bila Ariadnina vrvica, ki mu je omogočala vrnitev iz labirinta.

Varufakis bralca (Globalni minotaver, Cankarjeva založba) osupne s podatkom, da je iz svetovne ekonomije izpuhtelo 400.000 milijard dolarjev. Ampak to je bilo v letih, ko je pisal knjigo, zdaj se niti bog ne bi upal bosti s temi številkami. Skratka, po seriji različnih kriz in še zlasti z zadnjo leta 2008 lahko govorimo že o globalni pavperizaciji, tudi v ZDA.

Kar 400.000 milijard! Gre za ekonomijo ali nekaj takega, kar je minljivim ljudem absolutno nedojemljivo; ne more biti več niti v posesti virtualnega, ampak samo še Svetega Duha.

Bolj se »splača« ukvarjati s socialnimi, političnimi in antropološkimi spremembami, ki jih je mogoče zaznati tam, kjer je minotaver udaril z repom. In očitno je, da je zelo nevaren. Začnimo s Katalonijo, ki je znova razgalila osivele, zlobne, starčevske duhove iz tridesetih let minulega stoletja. Ko se je vse evropsko nazadnjaštvo, že dodobra impregnirano s fašizmom, postavilo na stran pučista, caudilla Franca, vojna pa se je končala s porazom republikancev v Barceloni. Nemški bombniki so ogenj le še pogasili, Picasso je naslikal Guernico.

Že tedaj sta Francija in Velika Britanija slepomišili z nekakšnim »nevmešavanjem«, zdaj je to praktično zapoved Junckerja in bruseljskih političnih birokratov. Torej korak nazaj: strogo etatistični pristop k problemu je postal absolutno prioriteten, kajpak skupaj z božjo zapovedjo o nevmešavanju v zadeve drugih.

Se ZDA, ta globalni minotaver, ne vmešavajo v zadeve drugih? Seveda se, in to v zadnjem obdobju, tako da se je bati politične dezintegracije stare celine. Velika Britanija, na primer, se odceplja, in to celo proti volji kraljice. Na drugi strani Evrope je menda pravcata vojna (Ukrajina), ki so jo kajpak podpihnili profesionalci za državne udare v ameriških varnostnih agencijah. Sprva je pri tem sodelovala tudi naivna Angela Merkel, toda odnose z Rusi so že tako scefrali, da jih bo težko vrniti na nekdanjo raven.

Pravzaprav gre lahko na »vzhodni meji« samo še na slabše, saj so ZDA okoli Rusije vzpostavile varnostni obroč, ki vključuje tudi Ukrajino, zdaj pa predvsem Poljsko in tri baltske republike. Češka in Slovaška sta videti hladnokrvni. Toda protirusko razpoloženje so najbolj goreče državice segrele že do vrelišča in tako se utegne zgoditi, da bodo nekega dne celo ameriški »inštruktorji« imeli probleme. Našo liliputansko vojsko pa je nekdo napotil med peščene sipine in močvirja Latvije, kjer se bodo, ubožci, težko znašli.

Protiruski ščit, kakršen je, se zdi bolj operetna ponovitev nekdanje železne zavese in ne bi prestal nobenih geostrateških testov, kaj šele, da bi imel kak smisel na terenu.

No, vsekakor mora obstajati permanentna »ruska nevarnost«, da se bodo Američani lahko tu zadrževali še tisoč let in seveda počeli neumnosti. Vojaške »vaje« v Pribaltiku so celo poimenovali Anakonda, ne pa, recimo, človeška ribica.

V sosednjem predalčku se debeli dosje o Balkanu, Jugovzhodni Evropi, v kateri so Američani malce upehani, Evropa pa – kot vedno – ni naredila ničesar za integracijo te regije, v kateri se navsezadnje skriva velik ekonomski kapital. Konflikti so v vseh po razpadu Jugoslavije nastalih državicah in kajpak predvsem med njimi. Kaj se bo iz tega izcimljalo in izcimilo, nihče ne ve, kar seveda velja tudi za arbitražni sporazum med Slovenijo in Hrvaško.

Mimogrede: ta sporazum zadeva tudi t. i. evropsko zakonodajo, čeprav v Bruslju to težko izustijo – ne velja pa, kot kaže, za katalonsko vprašanje, kjer bo lahko že v nekaj dneh špansko letalstvo bombardiralo Barcelono. Italijani, Nemci, Španci … kdo še? Najprej bi Katalonce bombardirali, potem pa še napodili iz EU? Čudno.

Osemdeset let po španski vojni imamo v Evropi vse tako, kot je bilo, in še malce drugače. Imamo tudi poredne dečke Američane, ki nikakor ne zmorejo brez streljanja in vojn. In imamo reakcionarne elite, ki so se prej združevale v najboljših golf klubih, zdaj pa v tistih odvratnih bruseljskih »palačah«. Če kdo živi v taki stavbi, zlo misli. Tisto, kar naj bi bila osnovna politična in intelektualna struktura Evropske unije, se s plastičnimi vrečkami skriva po dvigalih.

Ta sloj, bolj izobraževan kot poučevan, seveda ne more intelektualno dohajati stvari, ko španski kralj Filip VI. kot iz granita izklesan zagrmi v vse nas: Osnova demokratične Španije je ustava. No, saj to je res, res pa je tudi kaj drugega, saj sicer ne bi bilo dialektike.