Pristanek na Soncu

Brežnjev skliče sovjetske kozmonavte in jim napove: »Tovariši, vem, kako lahko premagam Američane v vesolju – pristali boste na Soncu!« »Ampak tovariš Brežnjev,« ugovarja eden od vesoljcev, »zgoreli bomo!« »Seveda, ne imejte me za takšnega bedaka,« reče Brežnjev. »Pristali boste ponoči!«

Težko je najti dobro primerjavo med nekdanjim sovjetskim partijskim odličnikom Brežnjevom in sedanjim ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom, toda retoriki obeh se včasih kar ujemata. Rusi bodo pristali na Soncu – in to ponoči!, Trump pa bo naredil Ameriko spet veliko, pri čemer mu ploska na milijone »ponižanih in razžaljenih«.

Ponižanih in razžaljenih? Tako bi lahko definirali kvečjemu temnopolte, Latinoameričane in Portoričane. Mimogrede: pred desetletji so najnižje na socialni lestvici kotirali prav Portoričani, črni potomci sužnjev iz Afrike. Odgovor je bil tipično po ameriško pragmatičen: Ker so prišli zadnji, se morajo pač zadovoljiti z najslabšimi deli. Kdo ve, so jih odtlej že drugi izpodrinili s socialnega dna?

No, vsekakor pa je močno provokativna teza, da so ponižani in razžaljeni belopolti moški z ameriškega Zahoda in Juga, ki jih imamo za srednji nižji sloj; skratka, tisti, ki jih najčešče vidimo v filmih pri šraufanju avtomobilov ali popravilu strehe. Večina je v karirastih srajcah, z zaščitno čelado in steklenico piva, doma pa jih čakajo neukrotljivi otroci.

Ne vem, kako si pomagati s tako populacijo, če imaš v mislih kako revolucijo ali podobno packarijo, morda se ti izcimi kvečjemu kaka konservativna revolucija. Za razumevanje te populacije bi si bilo dobro še enkrat ogledati film Goli v sedlu (Easy Rider, 1969, Peter Fonda in Dennis Hopper), še boljši pa je strip, ki ga je filmu posvetila humoristična revija Mad (nori).

In še zanimiveje bi bilo, če bi režiser v sliko ameriškega Zahoda, ki ga odkrivata hipija na motorjih, poleg klu-klux-klana in nacijev vkomponiral več puristov, verskih fanatikov in drugih »civilnih pobud«. To je prava Amerika, pravi ob koncu Peter Jacku – in bežita!

Skratka, pol stoletja pozneje ta generacija sicer ni zanetila prevrata, je pa bolj ali manj nepričakovano dobila predsedniške volitve z Donaldom Trumpom. Zdaj se ga skoraj vsi odrekajo, vendar pozabljajo, da so še pred kratkim imeli Georgea Busha ml., še prej pa tudi kakega očitnega kmetavzarja, recimo Lyndona Johnsona. Ameriška »folklora« pač.

Težava Donalda Trumpa, ki bo popeljal svet v prihodnje leto, pa ni samo njegovo »čudno« nepredvidljivo predsedovanje, začinjeno s posebnim gromoglasjem; težava je, da so si ga mediji izbrali za totem tistih ponižanih in razžaljenih belopoltih moških ameriškega Zahoda, ki se z zatonom ZDA čutijo čedalje bolj inferiorne. V zraku naj bi visela kriza ameriškega moškega, ki je več kot pol stoletja vladal svetu, potem pa ga naša Mladina na naslovnici upodobi (od zadaj!) z majhno bučo in ogromno ritjo. Verjetno so hoteli povedati: Puhla glava, rit za veličasten prdec.

Pred desetletji bi bilo v Lifu, Newsweeku in drugih kultnih revijah kaj takega nezamisljivo. Sicer pa so tudi ti kulti že padli, kot se že nevarno nagiba kult Amerike. Po ameriški feministki Susan Faludi naj bi bili ameriški belski moški tako jezni, tako nezadovoljni, tako nesrečni, tako mizerni, tako napadalni in tako nasilni – da, kaj je z njimi? Zakaj so v tako hudi krizi? Zakaj jih grabi panika?

Faludijeva je leta 1999 izdala knjigo Stiffed, podnaslovljeno z Izdaja ameriškega moškega. Ameriškega moškega (po Marcelu Štefančiču) so izdali, toda izdali ga niso priseljenci, črnci in feministke – izdala ga je tudi kultura, ki mu je obljubljala, da bo podedoval svet, da bo glavni, da bo junak, da bo zmagoval v vojnah, da bo osvajal vesolje, da bo branilec družine – a se je potem zgodilo ravno nasprotno. Toda Amerika bo spet velika, bi zarjovel Trump.

Kakorkoli že, Amerika nas bo tudi letos (še) popeljala v novo leto in trenutno (še) ne prav hudo oslabljena, vendar z očitnimi sledmi notranjega razkroja, ki jih lahko le kolikor toliko prikriva s krizami in vojnami po svetu. Tudi kriza »belih moških« z Zahoda sama po sebi ni posebno prepričljiva, ravno tako ne morda tekmovalnost z geni in s spermiji drugih ras. Ta traja že desetletja in bilo bi nenavadno, če bi kdo od danes na jutri kapituliral.

Bolj je nenavadno, kar se ta trenutek dogaja v Hollywoodu, namreč že kar množične izpovedi o spolnih pregrehah v preteklosti: ščipanje lepotic, nasilno poljubljanje, seganje v mednožje in take reči. Ponavlja se isti vzorec: slaven filmar, dekle z obljubami, prič ni, »incident« se nikoli ne konča s pravim spolnim aktom. In to že pred desetletji. In spet. Nasilnež se umakne z javnega prizorišča, kakih omembe vrednih tožb pa od nikoder.

Vse kot v dobrih starih časih, samo da tokrat ni več senatorja McCarthyja, ki bi rogovilil po Hollywoodu proti komunizmu, in vse je tudi bolj diskretno, kot da tudi Američani kanijo pristati na Soncu – ponoči.

Če je kaj narobe z belskimi moškimi ameriškega Zahoda, je vzrok najverjetneje v plastiki, ki ni samo simbol zahodnjaškega potrošništva, ampak se tudi že kemično zažira v spolno moč moških, in to dramatično. Spolna moč, preprosto merjena s preštevanjem spermijev, se že pri vsaki naslednji generaciji prepolovi. To si velja zapomniti, vsaj za naslednje rodove. Če bodo.