Bodice: »Prvič slišim za slovensko zunanjo politiko«

Ruski predsednik Vladimir Putin je te dni imel tiskovno konferenco za skoraj pol stadiona novinarjev. Na »provokativno« vprašanje, ali so možne tudi predčasne volitve, se je kajpak odzval zelo inteligentno, kot to zmorejo le vrhunski profesionalci: »Predčasne volitve? V kateri državi?!«

Umetnost političnega (in kajpak tudi medijskega) dialoga je v finesah, s katerimi zamegliš, pometeš z mize ali celo izsmejiš kak neprijeten problemček. Te dni smo tako telefonsko trčili v vrhunskega slovenskega diplomata, ki nas je strogo – po nekdanjih učiteljskih navodilih – napodil na kazensko čepenje v kot. »Kaj, zunanja politika?!« nas je sogovornik takoj spravil ob sapo. »Katera zunanja politika? Slovenska zunanja politika?! Prvič slišim, da to obstaja.«

»Problemček« smo mu skušali zastaviti, ker je predsednik Borut Pahor te dni obiskal lep kos Bližnjega vzhoda (Jordanija, Egipt, Turčija …), kar je medijsko učinkovalo kot nekakšna diplomatska turneja, prebivalci države, ki ji bo verjetno predsedoval še dolgih pet let, pa pravzaprav nimamo pojma, kaj je bil tam počel. Zlasti, denimo, pri Recepu Tayyipu Erdoğanu v Turčiji, ki se hitro povzpenja v nov simbol orientalskega despotstva. »Problemček« je namreč tudi v tem, da se tamkajšnjim državam še stoletje ali mnogo dlje ne bo posrečilo vzpostaviti demokratičnih struktur po zahodnjaških šablonah. Primer je lahko prav Turčija, ki je s Kemalom Atatürkom naredila preskok, skoraj enakovreden francoski revoluciji, zdaj pa …?

Karl A. Wittfogel, strokovnjak za kitajsko znanost in predvsem za t. i. orientalna despotstva (Kitajska, Indija, Perzija, Mezopotamija, Latinska Amerika), si je že pred desetletji zastavil vprašanje: Je komunistična Kitajska stvaritev prave »azijske restavracije«? In naprej: »Azija – kam? Zahodni svet – kam?«

Turčija je nedvomno vsaj delno pojasnilo, kako široko, z vsem prepredeno in zagonetno je to »križišče« sveta, zato bi od Boruta Pahorja in njegove »zunanje politike« pričakovali kaj več od tega sporočila (Delo, 16. decembra 2016) Evropske unije: »Slovensko stališče je, da se mora dialog med EU in njeno južno sosedo nadaljevati, z njim pa tudi tako imenovani begunski dogovor.«

Dobro, morda so Pahorja poslali k Erdoğanu (z vmesnimi etapami) kot nekakšnega sla s pomembnimi sporočili; morda pa se je znašel v položaju tretjega sekretarja veleposlaništva; to je ponavadi tisti diplomatski začetnik, ki mora skrbeti za letalske vozovnice, prtljago itd. Skratka, sel in ne kaj dosti več. Ta domneva utegne biti bližja trenutni realnosti »slovenske zunanje politike«, ki je trenutno še hlapčevska, utegnejo pa se ji že kmalu tudi smejati – če se ji že ne posmehujejo. Skratka, Pahor je Ankari posredoval »poziv k dialogu med EU in Turčijo«. Nadvse zanimiva diplomatska naloga!

Ne bomo več vrtali po tem, kje se smuka naš trenutni predsednik, še manj po tem, v katera svetovna zakotja se umakneta premier in Karl Erjavec, ker ju na evropskih in svetovnih parketih ni. V Bruslju, kolikor se spomnim, prevladujejo tapison in razne plastične mase – in naša »zunanja politika« je kajpak reducirana na Bruselj, Berlin in Frankfurt, od koder nam finančna pravila diktira nekdanji uslužbenec zloglasne banke Goldman Sachs Mario Draghi.

Morda pa utegne biti vsaj malce igrivo primerjati Pahorjevo »bližnjevzhodno turnejo« s tistimi Titovimi v Indiji in Indoneziji, ko se je šel neko izvirno jugoslovansko politiko (nešto između, nekaj vmesnega), česar sprva ni nihče razumel, zdaj pa tudi ne. Američani so že pred tem finančno, socialno in predvsem vojaško močno okrepili Jugoslavijo in jim ni kanilo, da Tito pri pokru vrtoglavo blefira. Tako se je nekega dne (leto 1952) v Sredozemlju in potem v Indijskem oceanu pojavila predsedniška ladja Galeb, ki sta jo menda spremljala dva rušilca. Seveda ni smela manjkati niti oskrbovalna ladja, kajti predsednik, voditelj partizanov na Neretvi in Sutjeski, bi se hitro vznejevoljil, če bi mu začelo primanjkovati kubanskih cigar in najboljšega viskija.

Vse to železje, v glavnem iz italijanskih ladjedelnic, so nam Angleži poklonili kot vojni plen ali pa so ga izvlekli potapljači. Tito je, če hočemo pretiravati s simboliko, plul naokoli na relikvijah druge svetovne vojne.

Ja, tista kraljevska potovanja (pravzaprav jih je bilo več, leta 1953 sta menda v Indiji ali Burmi Tita sprejela kraljica Elizabeta II. in Winston Churchill) so bila res nekaj enkratnega: Indija, Burma, Etiopija, Egipt, Eritreja, Cejlon, Združeni arabski emirati, Indonezija, Alžirija. Tito je bil uživač.

Seznam potnikov ali obiskovalcev Galeba je impozanten: Churchill, Elizabeta II., Haile Selassie, grški kralj Pavel in kraljica Friderika, Leonid Brežnjev, Ahmed Sukarno, Indira Gandhi, Naser, maroški kralj Hasan II., Makarios III., Moamer el Gadafi, Nehru, Ceausescu, Nkrumah, Kurt Waldheim … In še znane osebnosti: Richard Burton, Sofia Loren, Kirk Douglas, Elizabeth Taylor …

Teh imen seveda ne navajamo zavoljo kakršne koli nostalgije, še manj pa zato, da bi se Borutu Pahorju cedile sline. Gre morda bolj za tiho opozorilo, da se lahko tudi velika svetovna politika sesuje v nič – če nimaš za hrbtom urejene in smiselno vodene države. In če ne znaš poskrbeti za nasledstvo. Nasledstvo pa kajpak ni le železna pest, ki naj bi zmogla obdržati sistem, ampak predvsem urejena država, v kateri ni smiselno imeti predčasnih volitev vsako drugo nedeljo. In v kateri je vseskozi nujno broditi po vprašanju: Kaj je sploh naša zunanja politika? Še zlasti državice, kot je Slovenija, bi si morale izgarati ekspresne odgovore na vsakokratnost okolice in sveta.

Seveda se veselimo predsednikovih »zunanjepolitičnih turnej«, ne vemo pa, ali ima to početje sploh kaj z vlado, zunanjim ministrstvom in z nami, »zemljiškimi lastniki« te državice – ki ima kup nerazčiščenih »problemčkov« že v najbližji okolici. In tudi širše. Recimo Rusija in Ukrajina: je v sankcijah proti Rusiji sploh kaj smiselnega ali gre le za klečeplaznost naše »zunanje politike«, ki se prav v nobenem primeru ne upa udariti po mizi: Ne! Je všečnost Berlinu in bruseljskim birokratom, v čemer tekmuje Cerarjeva vlada, bolj koristna za nacijo kot njeni dejanski nacionalni interesi.

Nacionalni interesi? Nekaterim je uspelo izsmejati tudi to, da sme Slovenija imeti nacionalni interes – ker je to menda nekako predmoderno.

No, in kaj predsednik naredi za naše stanje v bližnji okolici? Znova se je razvnela polemika okoli slovenske nostrifikacije avstrijske državne pogodbe, kar, preprosto povedano, nas Avstrija dejansko ne priznava – mi pa sami sebe tudi ne! Se je predsednik države kdaj izrekel o tem »problemčku« ali bo raje zavil na baklavo v Ankari? K prijatelju Erdoğanu, ki očitno ima pot v Evropo samo še prek Ljubljane? Se bo predsednik države kdaj vsaj obregnil ob to, da Hrvaška ne spoštuje niti enega meddržavnega sporazuma – če ji kajpak ne ustreza? S takšno državo je težko vzdrževati neko smotrno »zunanjo politiko«; morda bi bilo pametneje vse skupaj za nekaj časa ohladiti.

No, na Galebu sem bil v splitski Lori. Žalostno. Povsem je bil izropan, izginile so tudi imenitne medeninaste tablice z imeni visokih gostov. Tako se prej ali slej konča vsako zgodovinsko obdobje.