Bodice: Se bo kdo le razpištolil?

Preseneča me slovenska zakonodaja, po kateri 45 let star možakar ni več primeren za vojsko. Le čemu, saj v prihodnji vojni verjetno ne bo več odločilna spretnost brušenja bajoneta in plazenja po blatu. In kako potemtakem zakonodajalec ni ugotovil, da tudi Miro Cerar in Borut Pahor utegneta biti prestara za svojo službo?

V slačilnici teniškega kluba na Olimpiji smo občudovali Braneta Oblaka, ki ga je bilo v teh letih, kot se reče, še vedno ena sama mišica, mi pa … no, mi smo po tenisu takoj zavili na pivo.

Te dni mi je Vlado Kreslin poslal zgoščenko očeta Milana, ki praznuje 90 let – in še vedno ustvarja. Vlado je pripisal: »Boris, moj stari se je pri devetdesetih razpištolil!« Lepo, a tega, da bi ga kdo v Cankarjevem domu posadil v prvo vrsto, tega seveda nisem pričakoval. In verjetno ga ni nihče niti povabil.

Bo to še eno umovanje o gerontologiji? Brez skrbi, o tem nas sproti zalagajo z alarmantnimi podatki iz OECD, toda (tudi) Cerarjeva vlada se ne pusti vznemirjati. Državica je te dni zaradi stavke v skoraj vseh njenih »sektorjih«, z vojsko in policijo vred, v skoraj obsednem stanju, vendar to nikomur ne moti spanca. Minister Boris Koprivnikar, glavni pogajalec s stavkajočimi, se je celo za nekaj dni umaknil na »poslovni oddih« v Kuvajt.

Tokratni stavkovni val, ki ga Šentflorjanci očitno doživljajo z mešanimi občutki, seveda vladi in njenim zunanjim piscem »ekspertiz« ni odprl oči, da kajpak ne gre samo za število otrok v šolah, učiteljev, zdravnikov ali oskrbovancev v domovih. In seveda za denar v državni malhi. Konflikt med delom in kapitalom se je hitro poglabljal s krizo in po njej, še zlasti ko je plebs ugotovil, da ga je menda spet cvetoča državica znova popeljala žejnega čez vodo.

Nesporno je, da se je javni sektor v tem času razrasel čez produkcijske zmogljivosti državice, tega pa kot da nihče niti opazil ni. Številke o zaposlenih v posameznih »sektorjih« so praviloma zamegljene ali pod ključem in šele po ovinkih izveš, da po Šentflorjanskem taca nad 40 tisoč šolnikov. Mojbog, za vsak razred Slovencev po eden.

Pogajanja s sindikati so kot pogovor dveh gluhih: država trdi, da jo bodo nebrzdani apetiti spet spravili na beraško palico, sindikati pa trdijo, da gre le za drobtinice. Konkretnih, verodostojnih številk ni, pravzaprav jih oboji tako in drugače skrivajo. T. i. javnost posledično nima nikakršnega vpogleda v finance in torej v »psihofizično« stanje države. Od tod potemtakem mešani občutki ob sedanji stavkovni plimi.

»Glavna težava je, da se v javnem sektorju ni zgodila racionalizacija. Vsako povišanje plač bi torej strogo vezala na zelo podrobno racionalizacijo javnega sektorja in povečevanja njegove produktivnosti. V našem javnem sektorju imamo povsod preveč ljudi, ki so neracionalno razporejeni in hirajo z nizkimi plačami,« je te dni za Delo povedala Cvetka Selšek, dolgoletna direktorica SKB in potem Société Générale, ene največjih bančnih skupin v evroobmočju.

Zbal sem se, da intervju namiguje na odhod Selškove iz tega biznisa, kar bi bila nepopravljiva napaka. V ljubljanskem »cityju« kar mrgoli okravatenih robotov z aktovkami in telefoni, ki jim ne bi zaupal niti zavarovanja avtomobila. Cvetka Selšek je bankirka, da se ti lahko samo sanja, pri čemer je treba dodati, da je bila pravzaprav prva slovenska (republiška) zunanja ministrica. Takrat smo na Kitajskem odpirali tovarne, ne oni pri nas.

S tega zornega kota nas ne bi smelo prav nič motiti, če bi vojaki kaj koristnega počeli tudi po 45. letu, zlasti v smislu specializacije in razvoja. Koga bi motilo, če bi Brane Oblak učil otroke brcati nogometno žogo? In čemu ne bi mikrofona v Cankarjevem domu zaupali tudi Milanu Kreslinu, ki si je vse življenje za kruh in vino služil s špilanjem? Ne z umetnostjo. Se bojijo, da bi se razpištolil?

Šentflorjanske črede dveh milijonov osebkov se ne da obvladovati brez znanja, psihologije in dobrih ovčarskih psov. Te izkušnje bi morali poznati tako oblast, ki se očitno niti ne trudi razpoznati zapletene fizionomije šentflorjanskega plebsa, kot sindikati, ki jim ni prav jasno, koga in kaj zastopati. Se bo vendarle kdo razpištolil?