Bodice: Ustavite Angelco! Ustavite Nemčijo!

Zaustaviti desnico, se je leta 1992 v Delu zapisalo Spomenki Hribar. Spomenka je seveda imela v mislih slovensko desnico, čedalje agresivnejšo, in med drugim postregla z opazko: »Še malo, pa bodo teologi pisali našo polpreteklo zgodovino.« To se je seveda zgodilo, zato se s tem ne bomo ubadali, posvetiti se je treba temu, koga bi bilo treba ustaviti zdaj. Koga?

Nemčijo! Angelo Merkel in njenega ljubljenčka, finančnega ministra Wolfganga Schäubla. To, kar sta naredila z Grčijo, ni bilo poteptanje neke države, menda enakopravne članice EU, temveč mesarsko klanje. Tako rekoč genocid s finančnim orožjem.

Spomenka je v tistih letih takole razmišljala o ustavitvi desnice: »Pravim: zaustaviti – ne onemogočiti, preprečiti. Desnica spada v parlament, desnica v evropskem pomenu in desnica v našem 'domačem' pomenu. Naša desnica je vse bolj ekskluzivna, agresivna, vse manjšo distanco ima do sebe, vse bolj nastopa v imenu svoje absolutne resnice. Ob volitvah smo pričakovali, da bo po njih enkrat za vselej konec absolutnih resnic, nastopanj v imenu ene same resnice, vendar je bila to očitno zmota.«

Vsi ti atributi so aktualni tudi glede Nemčije Angele Merkel, ki hitro pridobiva ekskluzivni položaj v Evropi, postaja agresivna do manjših in premalo ponižnih članic EU, mnogo stvari govori, da ima vse manjšo distanco do sebe. In predvsem vse bolj nastopa v imenu svoje absolutne resnice, saj je Evropi vsilila svojo finančno filozofijo, ki temelji na egoizmu, piratstvu in zapovedih vseuničujoče varčevalnosti. Saj je menda hčerka protestantskega pastorja.

No, ne bomo obrekovali, saj je gospa konec koncev v letih, ko se bo sčasoma šele začel razgaljati njen pravi značaj. In tudi njena Nemčija je že toliko dozorela po drugi svetovni vojni, da je že začela kazati prve znake starčevske sitnosti in celo zlobe. To z Grčijo je bilo zlobno, do Rusije pa je vse skupaj že agresivno.

V Rusiji so že davno predvideli nov vzpon Nemčije, samo Gorbačov je bil tedaj naiven, kar je pred kratkim tudi priznal. Ko so me v njegovih časih v Moskvi »zasliševali« agenti ne-vem-katere obveščevalne službe, jih ni zanimalo, kaj sem bil videl v pribaltskih državah, ki so se tedaj odcepljale. Zanimalo jih je samo moje videnje Nemčije.

Kakorkoli že, nemške hegemonije na stari celini se ne da več ignorirati, pravzaprav se politična moč Berlina, ki bolj ali manj neprikrito izrablja vzvode v Bruslju, krepi iz dneva v dan; nekateri že omenjajo četrti rajh. Navsezadnje je Berlin vsilil EU svojo novo oestpolitik proti Rusiji, sankcije, ki naj bi doslej Evropi povzročile že za sto milijard škode – kajpak tudi pridkani Sloveniji.

Nenadoma smo se vsi znašli v meglicah nove hladne vojne, čeprav si razen Poljakov in pribaltske trojice nihče ne želi zaostrovanja. Naš Borut Pahor je nedavno za rusko televizijo celo izjavil, da se bo Slovenija vojaško branila pred Rusijo in da bo ostala lojalna Natu, če bo svet krenil v napačno smer. V katero smer deluje Pahorjeva pamet in posledično tisti ščepec naše zunanje politike?

Nemška ekonomska in politična hegemonija v EU, ki se še krepi, seveda povzroča, blago rečeno, nelagodje pri drugih pomembnejših članicah, Franciji, Veliki Britaniji, Italiji, Španiji. In s tem se seveda krepijo tudi sredobežne sile, recimo v Britaniji, ki se očitno v takšni Evropi počuti vse slabše in ima navsezadnje »alternativo« onstran Atlantika. Ugibamo, ampak marsikaj govori, da se skuša Angelca vriniti v ta privilegiran odnos, kar navsezadnje Američani spretno izkoriščajo in Evropo sistematično slabijo.

Z vztrajnim vzdrževanjem ukrajinske krize bodo staro celino še bolj utrudili; v ta »vročinski val«, nevaren za organizem postarane celine, je kajpak treba všteti tudi Grčijo, begunce in begunske kvote ter še marsikaj, začenši s t. i. »Brusljem«, ki vse bolj postaja sinonim za antidemokracijo. Jože Mencinger naj bi menda izjavil, da EU ne bo trajala tako dolgo kot rajnka Avstrija.

Seveda pa je najbolj nevarna godlja, ki jo skupaj kuhata berlinska in bruseljska birokracija ter jo začinjata s čedalje večjimi odmerki neoliberalizma. S pravovernostjo čistega trga, ki se po vsaki krizi hitro spet postavi na noge. Glavna značilnost zgodovine je neverjetna kratkost spomina tako med ekonomskimi teoretiki kot praktiki, je zapisal Eric Hobsbawm (Čas skrajnosti).

Z »Ustavite Nemčijo!« seveda nekoliko pretiravamo, vendar ima Hobsbawm v svoji analizi 20. stoletja prav: Poleg ekonomistov potrebuje družba tudi zgodovinarje, katerih poklic je pomnjenje vsega, kar skušajo njihovi rojaki pozabiti. In tako ne bi škodilo, če bi na bruseljskih palačah namesto mamutskih plakatov Jean-Clauda Junckerja izobesili letnice, ko je bila Srednja Evropa, kot bi rekel Hobsbawm, »godna za fašizem«. Je tudi zdaj godna? Z njo pa morda tudi Grčija, Madžarska, Poljska, Estonija …?

In Italija. Ko je bil Mussolini na vrhuncu moči, je nekega dne prišel neopazno v kino. Ko se je med tednikom pojavila njegova fotografija, so vsi razen Mussolinija vstali in mu nazdravljali. Možakar ob njem je potrepljal diktatorja po ramenu: »Bolje, da vstanete, saj vsi čutimo isto kot vi, ampak nevarno je to pokazati.«

Seveda ni pričakovati, da bi se fašizem prebudil v tako »izvorni« obliki, z dučeji in s firerji, lahko pa se priplazi skoraj neopazno. Kajti kapital se le nerad druži z demokracijo, raje ima bolj »možate« tipe vladavin, tam se počuti varneje.

Vrnimo se k Nemčiji. Finančni minister Wolfgang Schäuble bi se Grčije najraje znebil iz EU, tako kot so srbski politiki leta 1990 v zakulisjih Slovenijo dobesedno potiskali iz države, na javnem prizorišču pa so svetohlinsko »branili Jugoslavijo«. Predsednik socialistične zveze Mihajlo Švabić je na velikem mitingu na beograjskem Ušću pošiljal Slovence v Gradec in Philadelphio. Si torej predstavljate, kako se počutijo Grki leta 2015, ko jih brezsramno pošiljajo »nekam« politiki države, ki se je v drugi svetovni vojni prav v Grčiji »izkazala« z nepojmljivimi zločini?

Namenoma spet nekoliko pretiravamo, a če smo že pri Balkanu, si bomo privoščili kratko primerjavo Angele Merkel s Slobodanom Miloševićem. Slobotu je uspelo s svojim »vodilnim narodom« razbiti Jugoslavijo – Angelca pa je že dodobra razmajala zaupanje in solidarnost v EU. Kot rečeno, sredobežne sile se krepijo, nekatere države ne nameravajo prevzeti evra, druge razmišljajo, da bi ga opustile, zaupanja v bruseljsko administracijo ni več, institucije demokracije so na psu.

Vzporednic med Jugoslavijo in EU je ničkoliko; navsezadnje mnogi analitiki ugotavljajo podobne simptome razpada. V Jugoslaviji smo se bali agresivnega velikosrbstva in umsko omejenih generalov JLA, zdaj pa čutimo nelagodje ob nemški hegemoniji ter finančnih in birokratskih gnezdih EU, od koder bi kot smrtno nevarne drone razpošiljali naokoli svoje »trojke«.

Leta 1990 smo v Sloveniji pripravljali novo republiško ustavo, v kateri naj bi bila zapisana kot samostojna država, ki se lahko povezuje tudi z drugimi, na primer v konfederacijo (federacija ni prišla v poštev) – toda pred tem bi morala biti vsaj za »sekundo« samostojna in neodvisna! Toda Danilo Türk je stvari obrnil na trdna tla: »sekunda suverenosti« s stališča mednarodnega prava ni realna.

Koliko »sekund« potrebuje EU, da se jo obrne na trdna tla?

V tistih letih smo sobotni uvodnik v Delu končali s temi mislimi: »Živeti z Jugoslavijo, ravnati, kot da bo morda večna, hkrati pa se pripravljati, kot da je bo konec že jutri – ta dvotirnost je seveda zahtevno početje. Toda kaj drugega nam verjetno ne preostane. Sedanja v bistvu fatalistična enotirnost nam samo zmanjšuje manevrski prostor. In dovoljkrat je bilo že napisano: iz Jugoslavije nas navsezadnje lahko vržejo tudi proti naši volji. Ali bomo začeli razmišljati o samostojnosti šele takrat?«

Zdi se, da bi zdaj, ko smo v EU, to kazalo nekako resetirati in osvežiti.