Bodice: V mulju Marianskega jarka

Na dnu Marianskega jarka se menda čisto nič ne giblje, niti kaka ribica, vse je samo mulj, podvodna puščava.

Objavljeno
23. december 2015 13.14
Boris Jež
Boris Jež
Nekaj malega o batiskafu Trieste (Trst), ki je dosegel najglobljo točko dna, kot ga pozna človeštvo. Ta je menda tam nekje okoli Filipinov, kjer se je bilo nekdaj morsko dno udrlo izjemno globoko. Marianski jarek. Bolje, da se tam ne potapljate, ker je globina skoraj enajst kilometrov, torej višina Mount Everesta, obrnjena navzdol, pa še za kak kilometer ali dva »dodatka«. Naš Ali Žerdin, potapljač, bi dodal, da ti v tistih teminah ne bi pomagala niti Ariadnina vrvica, ki jo je gospodična dala atenskemu junaku Tezeju, da se je lahko vrnil iz labirinta. Kjer je pač moral prej pokončati Minotavra, ostudno pošast s človeškim telesom in bikovo glavo. Tako nekako se v legendah mora v imenu dobrega in nasploh happy endov vselej izcediti nekaj pozitivnega in iz tega »izročila« je verjetno nastala tudi naša Rdeča kapica.

Na batiskaf Trieste (Trst) vas seveda opozarjamo premišljeno (zlo)namerno, ker gre za izdelek, primerljiv z Apollom 11 in podobnimi zadevščinami. Astronavti, ki so se vrnili z Lune, so povedali, da so Zemljo ob povratku »filozofsko« videli čisto drugače – kot nekakšen čudež v praznem in nevarnem neskončnem prostoru, kot pravljično domačijo.

Kako so potemtakem Zemljo doumevali iz batiskafa na dnu Marianskega jarka, ki so mu tedaj izmerili 10.900 m globine? Stvar utegne biti pomembna tudi za (samo)umevanje Slovenije, ki se te dni kobaca v raznovrstnih praznikih kot po plastičnih žogicah v otroških igralnicah veleblagovnic, kjer se lahko izgubi občutek za vse – višino, dolžino in širino. In čas. Kakšen, kateri čas torej poteka na dnu Marianskega jarka, kamor sta se 23. januarja 1960 spustila Jacques Piccard in poročnik ameriške mornarice Don Walsh? Mimogrede: njun dosežek je šele 52 let kasneje ponovil kanadski režiser James Cameron, kar vse nekako spominja na Apollo z Armstrongom in njegovim »velikim korakom za človeštvo« – ki se še nekaj časa ne bo spet zgodil.

V batiskaf, ki je bil seveda poseben tehnološki dosežek svojega časa, smo se zapičili zato, ker so ga naredili prav v Tržiču (Monfalcone), kjer sicer gradijo tudi največje turistične »križarke« za vsa svetovna morja, toda ne brez slovenskih inženirjev, mojstrov, kamnosekov, rezbarjev, steklarjev in podobne »delovne sile«. Če smo te dni že v tolmunu različnih praznikov, se je seveda treba spomniti tudi tega, da nimamo samo Tine Maze in Petra Prevca, ampak tudi t. i. srednji sloj, ki je pravzaprav temelj ekonomije – česar neoliberalci nočejo zaznati. Ampak o tem seveda kdaj drugič, morda tedaj, ko bodo že povsem izbrisani mejniki med razredi, ki so nekaj stoletij stratificirali evropske države in jih tako poganjali naprej.

No, v Tržiču zmorejo slovenski mojstri narediti tudi kaj zmede. Ko smo tam pred časom spuščali v vodo neko barko, je bilo na prvi pogled vse v redu, toda punca ni hotela voziti ne naprej ne nazaj. »Po telefonu« so takoj pridirjali vsi mojstri, praktično vsi Slovenci, barko so spet dvignili na suho in hitro ugotovili, da je bil en propeler privit napačno.

Oba ladijska vijaka sta se vrtela v nasprotni smeri, kar seveda ni nič tragičnega, je pa v tem morda nekaj tipično slovenskega.

Tržič – s svojimi križarkami, podmornicami, jahtami in podobno ropotijo – nam je torej lahko za izhodišče, kako visoko in kako globoko zmoremo. Morda pa sta prav Luna, kamor je »zašel« Apollo, in Trieste (Trst) na dnu Marianskega jarka pravšnji orientacijski točki za meritve, v katerem in kakšnem prostoru se gibljemo. Se sploh gibljemo? Pravzaprav se bolj zdi, da nas nevarno pozibava neko novo Sredozemsko morje, ki se nikakor noče umiriti. V zadnjih letih je pogoltnilo že toliko zla in grenkobe.

Vendar ostanite mirni, na dnu Marianskega jarka se menda čisto nič ne giblje, niti kaka ribica, vse je samo mulj, podvodna puščava. Pozneje se je izkazalo, da to ni res, ker življenje »cveti« prav v vseh okoljih, od Lune do Marianskega jarka. Tu je morda treba iskati pravi zorni kot – med Luno in Marianskim jarkom –, če hočemo do obisti današnjega t. i. slovenstva. Morda pa tega sploh ni več. Morda ga nikoli niti ni bilo.

Morda je vse skupaj zgneteno na veliko smetišče trenutnosti, kjer zaudarja predvsem po politiki in njeni kanalizaciji. Politika nam je za konec leta nagrmadila še toliko aferic, škandalčkov in podobnih priboljškov, da se res ne gre pritoževati. Na primer: pred Kučanovo hišo v razvpitih Murglah so sežigali Repetovo knjigo o njem, kar sicer sodi v srednji vek ali nekam v obdobje protireformacije, je pa v sedanjem »globaliziranem« svetu dejansko nekje med temno stranjo Lune in dnom Marianskega jarka. Takih dejanj ne veš več, kako motriti – ali iz temin, v katere se je bil spustil Piccard, ali iz Apolla, katerega vrnitev na Zemljo je bila manj zahtevna kot nekdanja železniška pustolovščina med Beogradom In Ljubljano.