Tiskane izdaje
Kakšen bo jutri? Na koliko načinov je mogoče razmišljati o njem? Se bomo spustili vanj samo poustaljenih uradnih tirih ali verjamemo v boljše vzporedne poti? Bo res kmalu zmanjkalo vode? Ne bo dovolj hrane? Nas je preveč? Bo konec sveta? … Ali je še čas, da ustavimo segrevanje in začnemo bolj spoštovati življenje na Zemlji? Jean Jouzel, francoski klimatolog in glaciolog, verjame v zaveze pariškega podnebnega dogovora.
Jean Jouzel je zaslužni vodja raziskav pri francoski komisiji za atomsko fiziko, član Medvladne skupine za podnebne spremembe, IPCC, in sodobitnik Nobelove nagrade za mir leta 2007. Je tudi član francoskega ekonomskega, socialnega in okoljskega sveta.
Pred dnevi smo ga poklicali v Francijo, intervju naj bo povabilo na ponedeljkovo okroglo mizo Podnebje: pregled najverjetnejših sprememb.
Se je zemlja »pokvarila«? Padla s tečajev?
Recimo, da je zdaj drugo obdobje. Geologi govorijo o antropocenu. V zadnjih dveh stoletjih ljudje močno vplivamo tako na ozračje kot na morje, človeške dejavnosti igrajo svojo vlogo na planetu. A smo dolgo časa mislili, da to sploh ni mogoče. V mestih močno občutimo, kako je vse bolj onesnaženo, globalni fenomen je povečanje učinka tople grede, posebno ogljikovega dioksida – ob vsakem zažiganju nafte, plina, premoga in tudi ko krčimo gozdove. V zadnjih dveh stoletjih se je koncentracija ogljikovega dioksida povečala za več kot 40 odstotkov, narasli sta tudi vsebnosti metana in dušikovega oksida. In vse to se odraža v povečanju učinka tople grede: sončni žarki prihajajo na površje zemlje in jo ogrejejo. Sevanje tal pa absorbirajo toplogredni plini. In če povečujemo toplogredni učinek, povečujemo tudi količino toplote, ki je ujeta v ozračju, in potem ta segreva ozračje, ocean in ledenike. Zaradi vseh teh človekovih dejavnosti se podnebje spreminja – in prav to se dogaja zdaj.
Ekologija je star pojem še iz druge polovice 19. stoletja. Vmes se je verjetno marsikaj spremenilo. Kaj je danes ekologija?
Dolgo so mislili in nekateri še vedno verjamejo, da človek nima vpliva na okolje. Toda človekove dejavnosti vplivajo nanj in ekologija nam na neki način razlaga, kako je mogoče sobivati, kako lahko obstajajo civilizacije, kakršna je sedaj naša, ob spoštovanju okvirov, v katerih živimo. Z naravo je treba ostati v simbiozi, kajti razmišljanje – da je na eni strani človek, ki je vse, in na drugi strani narava – je napačno. V ekologiji je vse veliko bolj zapleteno, vezi med civilizacijami in naravo so zelo močne.
V resnici je vse prepleteno, bilo je in bo.
Pred nedavnim sem se udeležil razprave s Philippom Descolajem, antropologom, ki se je – kot naslednik Clauda Lévi-Straussa – veliko ukvarjal s civilizacijami ob Amazoniji. Descola govori prav o tem izgubljenem stiku med našo civilizacijo, družbo, in vsem tistim, kar nas obdaja. Zame pomeni ekologija zagotavljati takšen razvoj, ki bo omogočal življenje v prijetnem okolju. Da, to je ekologija. Zanimiva je z različnih vidikov, a v samem ospredju je podnebno segrevanje. Če ne bomo storili ničesar, se bo do konca stoletja povprečna globalna temperatura zvišala za štiri do pet stopinj Celzija. S svojim početjem bomo v komaj nekaj letih tako zelo spremenili podnebje, kot se je spreminjalo od zadnje ledene dobe do danes. Po naravni poti je trajalo od pet tisoč do deset tisoč let, zdaj pa bomo vse to storili v zelo kratkem času. Posledice bodo – tudi o njih bom govoril na konferenci v Ljubljani – velike in bodo zaznamovale naše vsakdanje življenje. Oceani postajo vse bolj kisli, ponekod so prizadeti koralni grebeni, vremenske skrajnosti postajajo ekstremnejše, v določenih koncih se soočajo s sušami, v drugih s poplavami, cikli so pogostejši ... Vse to, seveda, vpliva na prebivalstvo: mnogi okoljski begunci so prisiljeni zapuščati konce, v katerih je vedno težje živeti. Razlogi so povečini naslednji: ob obalnih pasovih se dviguje morska gladina – možno je, da se bo do konca stoletja dvignila tudi za meter –, problem je suša – recimo na Bližnjem vzhodu, kjer so jih v zadnjih letih preživeli več zapored – in potem so še druge katastrofe: od ciklonov do poplav ekstremnih razsežnosti. Podnebni begunci se ne umikajo le z obalnih območij, denimo, ampak prihajajo tudi iz držav Severne Afrike. Bati se je, da bodo imeli tam še manj padavin kot doslej. In že zdaj jih ni dovolj.
Na vrhu v Parizu konec lanskega leta so države podpisale podnebni dogovor, po katerem bo treba omejiti segrevanje na največ 1,5 do 2 stopinji Celzija. Samo tolikšnim spremembam da se bomo še sposobni prilagoditi. Če pa bo do leta 2100 povprečno globalno segrevanje preseglo štiri stopinje Celzija, nas čakajo strašni pretresi.
To je cilj, za katerega si tudi sam prizadevam. Podnebnim spremembam smo se sposobni prilagoditi, vendar le, če bomo omejili segrevanje na dve stopinji Celzija. Če nam bo uspelo, bodo posledice veliko manjše, kot pa če se bo podnebje segrelo za štiri, pet ali celo več stopinj. A problem je – in tega se bom dotaknil v Ljubljani –, da je pariški dogovor določil cilj, po katerem bi morali omejiti segrevanje pod dve stopinji Celzija, vendar pa sprejete zaveze posameznih držav – te morajo še ratificirati sporazum – za dosego tega cilja v resnici ne bodo zadoščale. Vsaj te zaveze, ki so bile sprejete v Parizu, ne bodo dovolj; pa čeprav je bila pariška konferenca zelo uspešna. Videti je namreč, da bo leta 2030 še vedno za 35 do 40 odstotkov preveč izpustov ogljikovega dioksida, glede na to, kako bi moralo biti. Če ne bomo bolj ambiciozni, se bo povprečna globalna temperatura povečala za tri do tri stopinje in pol. Še vedno je slišati bolje kot štiri stopinje Celzija, a vendar ... Seveda to ni napaka pariške konference, ampak je narobe, da nismo storili ničesar po dogovoru v Kjotu in konferenci v Københavnu.
Močno zamujamo …
Tako je. In zdaj ne moremo kar odstraniti toplogrednih plinov, ki so v ozračju. Podnebni vrh v Parizu je eden od korakov, bil je zelo pomemben korak, kajti vse države udeleženke so se zavezale k spoštovanju sporazuma. A nujno je, da so ambicije visoke, kar drži še posebno za Evropo. Prepričan sem, da si Evropa mora prizadevati za to, da bi imela pri blaženju podnebnih sprememb vodilno mesto. Tega vodstvenega položaja nikakor ne smemo prepustiti Kitajski ali morebiti Združenim državam Amerike. Kitajska je po emisiji izpušnih plinov resda prva na svetu in se prebija naprej, vendar ima nemalo težav z ekonomskim vodenjem.
Kaj bi morali početi pri omejevanju podnebnih sprememb? Na vseh ravneh: ne le država, ampak tudi lokalne skupnosti in posamezniki.
Ukrepati je treba na vseh ravneh. Naloga držav je, da podpisujejo in uresničujejo sporazume, ki morajo biti karseda ambiciozni. V Parizu so opravile svojo nalogo, čeprav je treba priznati, da sprejete zaveze ne morejo zadoščati. Ideja, da bi lahko dosegli več, je na mestu. Vsaka država ima torej določeno vlogo na mednarodni ravni in seveda tudi na nacionalni. V Franciji, denimo, smo zdaj na poti v tako imenovano energetsko tranzicijo. Poenostavljeno je mogoče reči, da energija iz fosilnih goriv povzroča kar tri četrtine toplogrednih plinov, še četrtina pa je v veliki meri povezana s kmetijskimi dejavnostmi, izkoriščanjem zemlje, krčenjem gozdov. Naloga države je, da poskrbi za tranzicijo, in v Franciji smo zdaj na dobri poti. Verjamem, da ima tudi Slovenija svoj načrt prilagajanja oziroma načrt, kako se spopadati s podnebnim segrevanjem. In potem je tu vprašanje, kaj lahko proti podnebnim spremembam naredimo posamezniki. Mislim na energetsko učinkovitost stavb, na vse, kar se dogaja v prometu in v industriji. Urbanizem in promet sta v pristojnosti metropol, velikih mest, in ta so odgovorna kar za 80 odstotkov emisij …
So kot prepolni smetnjaki.
Lokalne oblasti imajo veliko odgovornosti, od njih je odvisno, kako ekološko se ljudje vedejo v vsakdanjem življenju, kako je organiziran javni promet in kako čist je. Če obstaja javni transport, a ga ljudje ne uporabljajo, potem je očitno, da je nujen večji angažma posameznika. Za boljše okolje si moramo prizadevati vsi. Pomembna je vzgoja, pri čemer imajo ključno vlogo tudi mediji in nevladne organizacije. Prav zdaj sodelujem na velikem kongresu v Nantesu, poimenovanem Climate chance [med 26. in 28. septembrom], v katerega je vključena malone vsa civilna družba: podjetja, kmetovalci, sindikati, nevladne organizacije, domačini, ženska združenja … Zbrali smo se, da bi razpravljali o tem, kako se je mogoče postaviti po robu podnebnim spremembam. Ne moramo samo čakati na državo, ampak mora vsakdo odigrati svojo vlogo. Država seveda ima svoje naloge, mislim, da se za zdaj vede odgovorno, le ambicioznejša mora biti.
Kaj vse je možno storiti za boljšo prihodnost, odlično prikazuje film Demain (Jutri), ki je bil v Franciji izjemno uspešen. Ste si ga ogledali? Govori o tem, da bi se bilo mogoče izogniti okoljski apokalipsi.
Ponuja rešitve in optimističen pogled. Zelo dober film je.
Jean Jouzel. Foto: Osebni arhiv
Prikazuje spodbudne rešitve z različnih koncev sveta [v Detroitu – nekdaj srcu ameriškega avtomobilizma, ki je doživelo gospodarsko in demografsko apokalipso – ljudje, ki so ostali brez vsega, niso lačni samo zato, ker so se vrnili k zemlji in so začeli med arhitekturnimi okostnjaki negovati urbane vrtove. V londonskem Brixtonu, denimo, so na bankovec za deset brixtonskih funtov sproščeno natisnili Davida Bowieja in zdaj tudi z njim ščitijo domačine pred agresivnim narekom globalnega trga. Skandinavcem je jasno, da so mesta ljudje in za ljudi, ne pa predvsem arhitektura, naj bo še tako pametna in estetska. Ali kaj vse je mogoče narediti iz odpadkov in kaj pomeni energetska samopreskrbnost z obnovljivimi viri …].
Vedno je zanimivo izmenjavati izkušnje iz različnih držav, kako napredujemo, denimo, v Franciji in kako drugod. Verjamem, da bo debata zanimiva tudi v Ljubljani. Sam se problematike lotevam predvsem znanstveno, saj sem bil desetletje podpredsednik IPCC (Medvladne skupine za podnebne spremembe), zanimajo me razmerja med raziskovalci, njihovimi raziskavami in političnimi odločevalci, pa tudi tako imenovana podnebna pravičnost; kaj bomo storili, da se zaradi podnebnega segrevanja ne bodo povečevale neenakosti med revnimi in bogatimi sloji; kako se prilagajati klimatskim spremembam, da se ne bi razlike še poglobile.
Nekateri konci sveta so bolj izpostavljeni onesnaževanju, Azija, denimo, tudi zaradi umazane zahodne težke industrije, ki je tjakaj – interes je seveda obojestranski – preselila svoje tovarne.
Na svetovni ravni je očitno, da so nekatere države zelo revne in nadvse ranljive, da imajo težave z razvojem tudi zato, ker jim ne gre na roko podnebje. Nekje, kjer je zelo vroče in silno malo padavin, podnebje pač ne prispeva k razvoju. Poznamo pa tudi drugačne primere na Bližnjem vzhodu, primere bogatih naftnih držav, ki se lahko razvijajo prav tako v zelo težkih razmerah. Očitno je, da je za mesti, ki se širijo na Bližnjem vzhodu, izjemno veliko denarja. Globalno gledano je mogoče reči, da so najbolj ranljive države v Afriki, to so obalne države, ki jim preti nevarnost zaradi dviga morske gladine. Morda manj očiten, a zagotovo resen problem so tudi ranljivi revni sloji v bogatih državah. V Franciji, denimo, je med pasje vročimi dnevi leta 2003 umrlo dodatnih 15.000 ljudi. Če bi pogledali, kdo so ti pokojni, bi videli, da niso bili zelo premožni. Podnebne spremembe bolj prizadenejo revne sloje kot pa bogate; ti se lažje prilagajajo.
Okoljska problematika sploh ni v političnem ospredju, zeleni po Evropi so bolj kot ne šibki, karizmatičnih ekologistov ni. Pred leti je bilo nekoliko drugače, če pomislimo, denimo, na Daniela Cohn-Bendita, dolgoletnega evroposlanca in predsednika evropskih zelenih ... In vendar je ekologija temeljno vprašanje sedanjosti in prihodnosti.
V Franciji ima politična ekologija trenutno precej težav, zato ni pričakovati, da bi se ob prihodnjih predsedniških volitvah pojavil zeleni voditelj z zelo jasnim programom. A pomembneje je, da se vse stranke polastijo ciljev, ki si jih kaže zadati v boju proti podnebnemu segrevanju. Zdaj tega resda ne počne več, a pred časom [leta 2007] je za okoljski dosje poskrbel Nicolas Sarkozy [le Grenelle Environnement] z ministri za okolje, kot so bili Jean-Louis Borloo, Nathalie Kosciusko-Morizet, Chantal Jouanno ... Prepričan sem, da vprašanja podnebnega segrevanja niso omejena le na zeleno politiko, ampak morajo skrbeti ves politični spekter, vse stranke, kajti z njimi je povezana ekonomska prihodnost države. Na razmerja med naravo in razvojem ni dovolj gledati samo skozi prizmo zelene politike, ampak je potreben širši pogled. Segrevanje podnebja zadeva celotno družbo, saj načenja vprašanja prihodnjih delovnih mest, nuje, da napredujemo v družbo z manj emisijami, in s tem vprašanja nove dinamike, drugačnega razvoja.
Pred dnevi sem si v Parizu, na desnem obrežju Sene, zdaj zaprtem za promet, ogledala razstavo, ki govori o prizadevanjih pariškega podnebnega vrha za zeleno prihodnost. Med drugim tudi prikazuje, kakšno naj bi bilo francosko glavno mesto leta 2020. Pozelenili naj bi sto hektarov streh in pročelij, dodatnih 30 hektarov mestnih površin, uredili 3,3 kilometra novih poti za pešce in kolesarje ... Videti bo fantastično.
Primer je lep, in kot veste, Pariz ni občina v rokah ekologistov. Iz njihovih vrst so nekateri mestni svetniki, in teh ni malo, a jasno je, da projekt vodi pariška županja Anne Hidalgo, ki je socialistka. Taki projekti so zelo pomembni za civilizacijski razvoj. Ljubljane ne poznam, zato ne vem, kako je pri vas, a verjamem, da se morajo vsa mesta ukvarjati z razvojem. In ta mora upoštevati ekološke vidike in se resno lotevati omejevanja emisij toplogrednih plinov in zmanjševati cestni promet. Ko sem bil mlad, so vsi verjeli, da smo civilizacija z avtomobili. Mislim, da je bil København med prvimi mesti, kjer so uvedli območja, namenjena samo pešcem. Mnogi so se takrat norčevali, češ, kakšno mesto je to, ko pa obstajajo predeli brez avtomobilov. Zdaj vemo, da so najbolj dinamična – predvsem v zgodovinskih jedrih – tista mesta, v katerih so uredili prijetne pešcone. Torej drži nasprotno, kot je veljalo nekoč. Verjamem, da se bo v tej smeti tudi nadaljevalo.
Ekologija je sila zapletena, tudi zato, ker je, kot se vsaj laično zdi, v njej ogromno kontradiktornosti. Kaj ne obstajajo raziskave, ki spodbijajo ena drugo? Kaj je resnica, denimo o izginjanju ledenikov?
Postavlja se vprašanje, koliko taljenje ledenikov vpliva na dvig morske gladine. Veliko je razprav in nejasnosti, za koliko se v resnici dviga morje, a eno je gotovo: če se bo podnebje naprej segrevalo, se bo morska gladina še dvignila – najmanj za kakšnih petdeset centimetrov do konca stoletja. Toda imate prav: so znanstveniki, ki na osnovi modeliranja ocenjujejo, da bi se lahko zaradi taljenja ledenikov morska gladina dvignila precej hitreje od predvidevanj IPCC (Medvladne skupine za podnebne spremembe), po katerih bi do konca stoletja narasla do enega metra. Nekateri znanstveniki govorijo o več kot metru dviga, med enim in dvema metroma ali celo več. Nejasnosti je veliko, a vsi žal vemo, da se bo morska gladina dvignila. Za države ob morju in obalna mesta seveda ni vseeno, ali bo to 50 centimetrov, kar ni malo, ali kar meter do dva.
Kakor v resnici ničesar tudi ekologije ni mogoče ločiti od denarja – in prav tako ne od interesov.
Obstaja veliko ekonomskih študij, ki kažejo, da zaradi boja proti podnebnim spremembam globalno ekonomije ne bodo zelo prizadete. Finančne posledice segrevanja ozračja bodo zagotovo pomembnejše od škode, ki jo bomo ob tem povzročili. Torej ničesar narediti proti podnebnemu segrevanju ni dobra računica niti finančno.
Voda je in bo, kot je slišati vedno več opozoril, čedalje večji problem. Boj zanjo da bo hud. Bomo v prihodnosti bolj žejni?
V določenih regijah je že res manj padavin, kot jih je bilo nekoč, tudi ob obalah Sredozemlja, kar nas zagotovo mora skrbeti. V prihodnje bo ob Sredozemlju manj padavin in več izhlapevanja, očitna posledica segrevanja ozračja se bo torej odražala v manjši razpoložljivosti vodnih virov.
Geopolitična slika je katastrofalna, človek je v vojni in še vstopa vanjo. Je mogoče reči, da bo narava na koncu vse poravnala, tako kot je treba?
Ne, prepričan sem, da ne. Na žalost ne bo – in prav v tem je problem. Zaradi podnebnih sprememb se krčijo območja na planetu, kjer je še prijetno živeti. Najbogatejši sloji prebivalstva se bodo vedno znašli in se bodo lahko selili na varno, medtem ko bodo vsi tisti, ki takih možnosti nimajo in se zatorej ne bodo mogli prilagoditi novim razmeram, vedno bolj trpeli. Največja nevarnost segrevanja podnebja je prav povečevanje razlik med različnimi sloji prebivalstva.
