Pomisleki: Bolj in manj bistvene besede

Od parkinga ob Trnovskem pristanu sem koračil v smeri Šuštarskega mosta, pasel sem poglede po velikih fotografijah na ulični razstavi, pod krošnjami kostanjev sem se zlagoma bližal Aškerčevi cesti.

Na semaforju gori rdeča. Prek avtomobilske pločevine pogledujem proti stojnicam bolšjega sejma. Prometni znak stoji tik ob vstopu. Prešinilo me je – nimam pojma, zakaj šele zdaj –, da bržkone gledam edini prometni znak te vrste. V slikovni govorici prepoveduje promet vsem, razen pešcem in cizam.

Kaj je ciza? To je ročni voziček na dveh kolesih, ki zdrži znaten tovor. Cizo se bodisi potiska bodisi vleče, vedno pa se razdalje premaguje počasi. S tega vidika postane pomen glagola »cijaziti se« nazorno razviden. Ne sodim med – predstavljam si, da številne – lažne svetovljane, ki prezirljivo prhnejo ob kmečki preteklosti slovenske prestolnice, četudi simbolično vztraja skoraj le še v folklornem okrasku. Vem, da je uvedba cize v drugi polovici 19. stoletja prinesla spremembo v kmečko življenje – če ne na Slovenskem, pa vsaj v ljubljanski kotlini. Okoliški kmetje so do takrat pridelke do kupcev pošiljali v rokah, na glavah in ramenih svojih žena in hčera. Ročni dvokolesnik je občutno olajšal dostavo sadja in zelenjave, mleka in jajc na glavni živilski trg. Dodatna prednost cize se je skrivala v njeni večnamenskosti. Nekaj desk, položenih čez dolge ročaje – in že je iz prevoznega sredstva nastala prodajna stojnica. Nič čudnega, da je mlekarski voziček pred drugo svetovno vojno predstavljal sestavni del bale za neveste z gruntarskih kmetij v Posavju.

Po soseskah v mestnem zaledju so se cize pojavile ob koncu avstro-ogrskega cesarstva, zares popularne pa so postale po prvi svetovni vojni. Tako so se po poti, po kateri stopam, Krakovčanke in Trnovčanke nekoč še pred zoro odpravljale na tržnico, potiskajoč pred seboj zvrhano naložene cize, s katerimi so meščanskim izbirčnežem dostavljale domače poljščine, zlasti znamenito »ljubljansko ledenko« ali »ajsarico«.

Zelena solata, zeleni signal. Prečkam cesto in že postavam pred vsako stojnico posebej, nikamor se mi ne mudi, razkošje v glavi se zabavno množi, medtem ko kamere oči neutrudno snemajo razstavljene stvari: očala s srebrnim okvirjem, tulci za svinčnike s porcelanastim robom, skodelice in čajniki iz fajanse, žičnate ptičje kletke in slamnati predpražniki, enciklopedije in priročniki, male slikanice iz zbirke Čebelica in skladovnice knjig iz zbirke Naša beseda, motno rdeče usnje, mošnjički s steklenimi frnikulami, pastirski pipci in lovski noži, gumbi sprhnelih plaščev in kovinska odlikovanja razpadlih armad, razglednice in planinske značke, črnilniki in nalivna peresa, šatulje z drobnimi zrcalci, brivski čopiči iz svinjske dlake, nalepke s pivovskih steklenic, pločevinaste ploščice ukinjenih železniških postaj in preimenovanih ulic, znamke, kovanci in bankovci dežel, oddaljenih v prostoru in času.

Ah, kaj vidijo moje oči? V roke vzamem kartonski ovoj z zbirko šuštečih bankovcev. Vame se zazre Nikola Tesla. Bankovec bledo rožnate barve z nominalno vrednostjo 10.000.000.000 dinarjev je Srbija v državni skupnosti s Črno goro izdala leta 1993, med vojnami za jugoslovansko dediščino. Katastrofalna inflacija mu je že ob natisu zmanjšala vrednost, kmalu pa je postal ničvrednejši od papirja, na katerem še danes vidimo obris Teslovega transformatorja. Z druge strani nas gleda resni lik fizika, matematika, čudaškega elektroinženirja in izumiteljskega genija z družinskimi koreninami med hrvaškimi Srbi iz Like, s habsburškim šolanjem in ameriško ter svetovno slavo.

Lagal bi, če bi rekel, da so se mi zašibila kolena, priznam pa, da sem bankovec takoj vtaknil nazaj v ovoj in vse skupaj vrnil na stojnico. Moral sem odstopiti in narediti par korakov do ograje zato, da bi se lažje predal valu spomina, ki je nenadoma pljusknil pred moje notranje oči.

Vetrovno jesensko popoldne, druga polovica devetdesetih let, ameriško-kanadska meja, Niagarski slapovi, velikanski kip Nikole Tesle, ki ga je leta 1976 pred vhodom v staro hidroelektrarno postavilo »jugoslovansko ljudstvo«, neizmerne količine vode, slapovi v obliki konjske podkve, rumeni dežni plašči, povišani glasovi, bučeči hrum, Semezdin Mehmedinović in jaz udobno sediva v naročju mrzlega bronastega kipa, prišli smo s pesniškega branja in okrogle mize na univerzi v bližnjem Buffalu, pusta dežela države New York, pozirava za fotko, ki jo je naredil Amiel Alkalay, ameriški pesnik, profesor bližnjevzhodnih študij in levičarski aktivist, stojnice s hitro hrano in kičastimi spominki, stolpič iz treh kartonskih škatel, ki služi kot improvizirani prodajni pult, točno se spomnim, prodajalca je izdal soroden slovanski naglas, Beograjčan je nedavno emigriral v Ameriko iz dežele, v kateri vladajo razdiralne posledice vojn, kaj delaš, sami poglejte, teatralično pokaže na točno tak bankovec, kakršnega sem pravkar videl ob Ljubljanici, veliko ničel ima, vendar nobene vrednosti razen dejstva, pedagoško dvigne prst, da podobo Nikole Tesle tu dobiš na vseh mogočih in nemogočih predmetih, ne pa tudi na denarju, izvolite, pri meni to lahko dobite, komad dajem za dolar ali dolar dvajset, če plačaš s »kanadčani«, navdušeni turisti v vrsti čakajo na izvirni suvenir, točno se spomnim, kako se naš smeh ob pretvorbi ništrca v kapital ni in ni unesel in kako dolgo je trajalo, da se je stišal v muzanje ob grenki igri zgodovinske ironije.

Nobene ironije pa ne vsebuje življenjepis Semezdina Mehmedinovića, med prijatelji imenovanega Sem, vrstnika in sopotnika iz davnih jugoslovanskih dni, ko smo iskreno verjeli v pomembno vlogo besed, s katerimi se ustvarjajo in uničujejo svetovi. Če pesnike na poenostavljen način razdelimo na barbarogenije in lirike, torej na estradne izbruhe čustev in nekontrolirani tok zavesti na eni ter pridušene kroniste duše na drugi strani, sodi Sem nedvomno med kroniste duše, včasih imenovane tudi modreci.

Rodil se je leta 1960 v Kiseljaku pri Tuzli, se kot študent preselil v Sarajevo in živel med golobnjaki v četrti Alifakovac, leta 1993 je diplomiral iz primerjalne književnosti in bibliotekarstva, v letih 1986–1989 je bil urednik kulturne revije Lica, vodil je mladinsko revijo Valter in leta 1991 ustanovil alternativno literarno revijo Fantom svobode, ki so jo oblasti dvakrat prepovedale. Prvo knjigo pesmi z naslovom Mudrac je objavil 1983 in prejel nagrado za najboljšo bosansko knjigo. Po knjigi z naslovom zgovorne slutnje, Emigrant (1990), je objavil knjigo kratkih zapisov, Sarajevo blues (1992), eno prvih in najbolj odmevnih literarnih pričevanj o peklu življenja brez elektrike, tekoče vode in zdravil ob pičli hrani po vrtoglavih cenah pod topovskimi salvami. Med obleganjem je skupaj s prijatelji kljubovalno ustanovil tednik BH Dani, v katerem so zagovarjali demokracijo in pluralizem sredi vladavine malih diktatorjev in velikega etničnega čiščenja, sredi sistematičnega srbskega genocida nad bosanskimi Muslimani.

Leta 1996 se je iz Bosne, polne sovraštva in ruševin, izselil v Ameriko. Pral je avtomobile v Teksasu, nato pa se zaposlil v bosanski sekciji pri hrvaškem programu na radiu Voice of America v Washingtonu, D. C., kjer še danes živi. Leta 2002 je v Zagrebu objavil knjigo pesmi Devet Aleksandrija, ki je leto kasneje kot žepnica v prevodu Amiela Alkalaya izšla pri ugledni založbi City Lights iz San Francisca.

Knjiga prinaša poročilo občutljivega prišleka, ki se po 11. septembru poda z vlakom čez novo domovino, potujoč od vzhodne do zahodne obale in razkrivajoč strahove ter preganjavice ameriške celine. Redkobesedni, a boleče natančni opazovalec si ne dovoli niti razčustvovanosti niti moralizatorstva, ko iz zabeleženih podrobnosti sestavlja lirični mozaik šokirane dežele in zbeganih prebivalcev. To knjigo je Publishers Weekly, vodilni tednik za založniške zadeve, razglasil za najboljšo pesniško knjigo v letu 2003. Skupaj s sarajevskim prijateljem in priljubljenim pisateljem Miljenkom Jergovićem je objavil imenitno knjigo osebnih pisem Transatlantik mail (2009). Iz nepričakovane bolezni se je izkopal z zdravniško pomočjo in s pisanjem knjige Ruski kompjuter (2011), zlasti pa knjige Autoportret s torbom (2013), zbirke lastnoročnih barvnih risb in ganljivih izpovednih pesmi v prozi, ter Knjige prozora (2014), niza poetičnih premislekov ob pogledih skoz okna različnih najemniških stanovanj.

Naslovnica na Mehmedinovićevem Avtoportretu ne bi mogla biti bolj značilna za sedanjo migrantsko krizo. Prikazuje moškega z zguljeno torbo na rami in pomečkano čepico na glavi. Gledamo ga v hrbet, kako odhaja izven okvira, se pravi, točno tja, kamor sodobno evropsko svetohlinstvo peha prišleke: nekam proč!

V tukajšnjem prostoru je ciza beseda za važno stvar kulturne dediščine, solidarnost pa je povsod beseda za bistven medčloveški odnos. Solidarnost je beseda, ki besedo dá, ne vzame. Solidarnost je roka, ki roko drugega stisne, ne odrine. Drugi namreč postane jaz šele takrat, ko solidarnost knjižimo na strani skupnega upanja.

Če pozabimo na cizo, se prikrajšamo za košček posebne slovenske zgodovine. Če pozabimo na solidarnost in odvrnemo pogled od migrantov, beguncev in iskalcev azila, je škoda hujša, saj druge prikrajšamo za univerzalne človekove pravice, sebe pa oropamo za sposobnost vživetja, sočutja in sobivanja: to zmorejo le skopuški blagajniki, ozkosrčni politiki in kratkovidni diplomati.