Tiskane izdaje
Iz Češke prek Britanije
Člani (fellows) ene izmed angleških akademij, to je Royal Society, pa morajo plačevati celo članarino. Mimogrede, luksuzno vozilo s šoferjem po sovjetskem vzoru je še vedno na voljo članom SAZU, predvsem predsedniku SAZU.
Člani ameriških akademij National Academy of Sciences, National Academy of Engineering, Institute of Medicine nimajo nobenih mesečnih nagrad. Tudi člani različnih komitejev delujejo pro bono. Pri nas pa po podatkih za leto 2012 predsednik SAZU prejema mesečno nagrado okoli 2500 evrov in podpredsedniki SAZU okrog 1800 evrov neto.
Tudi Nemška akademija znanosti – Leopoldina s približno 1500 člani, predvsem iz Nemčije, Avstrije in Švice, ima v statutu med drugim zapisano, da člani akademije ne prejemajo plač, ampak je njihovo poslanstvo promoviranje znanosti in mednarodnega sodelovanja za dobro človeštva in narave.
Tudi v okviru akademije znanosti na Finskem, ki ima lahko največ 16 članov s finskim državljanstvom, naslov akademik pa jim podeli finski predsednik, ni sledu o kakšnih mesečnih nagradah, saj gre za častni naziv. Tudi Švedska kraljevska akademija s približno 450 domačimi in 175 tujimi člani, ki med drugim podeljuje Nobelove nagrade, ne pozna mesečnih nagrad. Ko smo o tem povprašali člana švedske akademije, se je samo čudil vprašanju, saj je za Švede jasno, da je članstvo v akademiji častno in ni namenjeno pridobivanju osebnih dohodkov.
Naj ob tem dodamo, da tudi v drugi slovenski akademiji, ki je bila ustanovljena pred nekaj leti, to je v Inženirski akademiji Slovenije, po vzoru razvitih držav Evrope in sveta ne poznajo mesečnih nagrad članom. Pa tudi ne pompoznega naslova akademik, ki je tipičen za sovjetsko organizacijo znanosti, podobno kot naslov zaslužni umetnik ali heroj socialističnega dela.
Skok v Francijo
Predsednik SAZU omenja redne mesečne nagrade vsem francoskim akademikom, kar ne ustreza resnici. Francija ima namreč pet (5) osrednjih nacionalnih akademij, združenih v okviru Institut de France: Académie française (ustanovljena 1635) – s 40 člani, ki razvija izključno akademijski slovar francoščine; Académie des inscriptions et belles-lettres (ustanovljena 1663) za humanistiko – s 55 rednimi domačimi člani, 40 rednimi tujimi člani in 100 dopisnimi člani (od tega pol tujcev); Académie des sciences (ustanovljena 1666) – s 150 rednimi, 300 dopisnimi in 120 tujimi člani (naravoslovje brez medicine, tehnika); Académie des beaux-arts (ustanovljena 1816) – s 55 rednimi člani in dvema dodatnima članoma za fotografijo ali film (umetnost); ter Académie des sciences morales et politiques (ustanovljena 1795) – s 50 rednimi člani, 12 pridruženimi tujimi rednimi člani in 60 dopisnimi člani, domačimi in tuji (politična filozofija in politične vede v našem smislu). Nekatere stroke so organizirane v nacionalne akademije zunaj sistema Institut de France, kot na primer medicinci v okviru Académie nationale de medicine (ustanovljena 1820).
Od zgoraj omenjenih francoskih akademij samo zelo specifična Francoska akademija (Académie française) pozna nagrade 3810 evrov neto na leto, torej okoli 300 evrov na mesec. Člani vodstva, štirje najstarejši člani (doyens d'âge) in štirje voljeni člani vsakokratnega vodstva Francoske akademije (doyens de fonction), pa prejemajo dvojni znesek, 7620 evrov na leto (neto), torej okoli 600 evrov na mesec, kar je približno štirikrat manj kot predsednik SAZU.
Statuti preostalih štirih akademij v okviru Institut de France, vsi so objavljeni na spletu, ne predvidevajo denarnih nagrad oz. rednih denarnih prejemkov za člane posameznih akademij. Torej, če preslikamo francoske razmere na slovenske in pri tem upoštevamo število prebivalcev in BDP per capita, bi SAZU plačevala enega člana SAZU v obsegu približno 200 evrov na mesec, ki bi bil posebej pristojen za slovenski jezik.
Vseh pet omenjenih francoskih akademij, ki so članice Institut de France, pa podeljuje vsako leto precej nagrad za znanstveno in umetniško delo, ki so pogosto denarne. Nagrade so seveda v prvi vrsti namenjene nečlanom akademij za odličnost njihovih rezultatov!
Če zaključimo: mesečne nagrade članom akademij kar tako so merilo obče kulturne in politične nerazvitosti države. Zahodne razvite demokracije jih ne poznajo, kot relikt pa so ostale v nekaterih nekdanjih totalitarnih državah sovjetskega bloka in Jugoslavije.
Nazaj v Slovenijo
Iz finančnega poročila SAZU za leto 2012 je razvidno tudi, da je SAZU od prejetih 3,5 milijona evrov proračunskih sredstev za mesečne nagrade porabila 49,54 odstotka in 10,06 odstotka za materialne in nematerialne stroške. Predsednik SAZU omenja, da je namen mesečnih nagrad članom SAZU financiranje njihovih strokovnih potovanj, stroškov tiskanja člankov in knjig ter podobno, kar je zelo slab izgovor. Omenjeni stroški bi se morali v skladu z zakonom izplačevati na podlagi predloženih računov in predhodnih potnih nalogov in predračunov, tako kot to delajo na drugih zahodnih akademijah in naših ter tujih univerzah in znanstvenih inštitutih.
Poleg tega je bilo po podatkih baze SICRIS za sredino leta 2014 okoli 60 odstotkov rednih članov SAZU v razredih tehnike, naravoslovja in medicine vključenih v programske skupine, ki jih financira javna agencija za raziskovalno dejavnost (ARRS). Članov iz prvih dveh razredov SAZU (družboslovje in humanistika), ki so vključeni v programske skupine ARRS, pa je bilo okoli 50 odstotkov. Kot člani programskih skupin si lahko na podlagi računov krijejo stroške strokovnih potovanj in stroške tiskanja člankov in knjig.
Kot je razvidno iz baze SICRIS, si nekateri iz programov ARRS izplačujejo tudi osebne dohodke. Resnično svetovno priznani člani SAZU, ki jih je kar nekaj, kot sta na primer prof. Vito Turk in prof. Slavoj Žižek, imajo tudi vabljena plenarna predavanja, ki jih financirajo organizatorji. Člani SAZU s povprečnimi dosežki, ki so prišli v SAZU zaradi različnih navez ali zato, ker je bil član SAZU njihov mentor, seveda teh možnosti nimajo. Če tudi nimajo sredstev ARRS ali evropskih raziskovalnih sredstev, ker jim to njihovi dosežki ne omogočajo, lahko SAZU še vedno plača njihove stroške po zakonsko določeni poti prek predloženih računov in potnih nalogov, zato ne potrebuje ohranjanja mesečnih nagrad članom SAZU. Če bi bili članici SAZU svetovno priznani glasbenici Irena Grafenauer in Marjana Lipovšek, verjetno ne bi potrebovali mesečne nagrade SAZU za potovanja na njune koncerte v vrhunskih glasbenih središčih sveta!?
Proračunski denar SAZU naj se po zgledu francoskih v okviru Institut de France raje kot za mesečne nagrade vsem članom SAZU namenja za nagrade vrhunskih dosežkov na področju znanosti in umetnosti v Sloveniji, seveda v prvi vrsti nečlanom SAZU in še posebej mladim slovenskim znanstvenikom, ki se vračajo s podoktorskega študija v tujini. To bi bilo veliko bolje kot za egalitarne mesečne nagrade članom SAZU, ki jo prejemajo vsi kar tako – ne glede na rezultate. Tako bi se blažil sindrom egalitarnosti, o katerem govori predsednik SAZU, ne pa z rednimi mesečnimi nagradami članom SAZU vseprek, ki v precejšnjem delu po mednarodnih merilih niti približno ne spadajo v vrh posameznih strok na Slovenskem.
