Božo Petrov, psihiater, ki je vznemiril politike

Pred kakšnimi tremi leti za Boža Petrova ni slišal skorajda nihče. V Metkoviću, mestu »tam doli«, mestu mandarin ob Neretvi, so ga poznali le kot psihiatra. Pred dvema letoma so se »zgodile« lokalne volitve in prav v Metkoviću je zmagala edina res nova politična opcija, ki si je nadela ime Most, za župana pa je bil izvoljen prvi mož Mosta, psihiater Božo Petrov. Danes je 36-letni Petrov ime, ki ne izgine z naslovnic, saj je postal politik novega kova, politik, brez katerega ne bo mogoče sestaviti hrvaške vlade.

Zgodba iz mesta ob Neretvi je malce nenavadna. Tamkajšnji volivci so namreč na lokalnih volitvah po šestnajstih letih vrgli z oblasti kralja mandarin Stipeta Gabrića - Jamba, lokalnega politika, ki je bil, kot se je govorilo, strah in trepet tistih krajev. Jambu – lokalni frajerji, živeči daleč naokoli, so si po njem nadeli celo vzdevke – so namenili le borih 30 odstotkov glasov, skoraj 70 odstotkov pa mladim, ki so se kot politična stranka registrirali šele nekaj mesecev pred volitvami, kampanjo pa vodili večinoma po družabnih omrežjih. In rodil se je Most, Božo Petrov pa je nenadoma vstopil v središče – najprej lokalnega okolja, vse bolj pa so se zanj začeli zanimati tudi v Zagrebu.

Po enem letu je spravil rdeče številke občinskega proračuna na pozitivno ničlo, nadomestila za vodenje občinske uprave pa je zmanjšal na minimum. Čez čas so se njegovim zamislim pridružili somišljeniki iz Vrgorca, Omiša in Primoštena pa tudi iz bližnjih Ploč. Pozornost javnosti so dobili s predanim in skromnim pristopom k reševanju lokalnih problemov, s katerimi so spremenili dotedanjo percepcijo delovanja politikov in pokazali, da je njihov cilj izboljšati življenja ljudi, ne poskrbeti zgolj za lastne interese.

Mediji so poročali, da je župan Omiša Ivan Kovačić prodal službeni avtomobil, da bi lahko uredili vrtec, župan Metkovića Božo Petrov pa je celotni mestni upravi znižal plače na minimalne zneske, dokler mestu ni uspelo rešiti večine finančnih težav.

Začela so se tudi ugibanja, ali bo Petrov nemara sodeloval na parlamentarnih volitvah. Potem ko je HDZ zapustil priznani otorinolaringolog in kirurg, poleg tega pa še namestnik Tomislava Karamarka, Drago Prgomet, in se pridružil zdravniškemu kolegu Petrovu, je bilo vse bolj jasno, da »zadeva postaja resna«. Most je nenadoma postal resna opcija, Petrov pa je v izjavah dajal vedeti, da misli resno. Petrov in vodstvo Mosta, stranke neodvisnih list, sta ocenila, da v lokalnih skupnostih ne morejo veliko spremeniti, če ne bodo obstajale razmere za zagon tudi na državni ravni. Sodelovanje so ponudili drugim neodvisnim lokalnim volilnim listam in neodvisnim županom v različnih delih države; ne nazadnje so k njim pristopili tudi nekateri bolj znani pravni in ekonomski strokovnjaki na Hrvaškem, zlasti v Zagrebu.

Po nedeljskih parlamentarnih volitvah so z osvojenimi kar devetnajstimi poslanskimi sedeži v hrvaškem saboru postali jeziček na tehtnici, ki bo odločil o hrvaškem jutri. Kar nekaj političnih analitikov je enotnih, da je večino protestnih glasov volivcev, ki imajo čez glavo politike HDZ in SDP, dobila politična platforma lokalnih politikov Most.

Čeprav so ga mediji polni, se o 36-letnem očetu treh sinov Božu Petrovu ne ve kaj veliko. Ve se, da je odraščal v katoliški družini, medicino študiral v Mostarju, specializacijo iz psihiatrije je opravil v Zagrebu in bil nekaj časa zaposlen v klinični bolnišnici v Mostarju. Ideološko bi ga težko uokvirili, zaradi česar mu iz vrst HDZ očitajo, da je bliže SDP, iz vrst leve sredine pa prihajajo očitki, da je prav zaradi njegovega katolicizma bliže HDZ. A se je oglasil Petrov in dejal: »Sem socialno ozaveščen domoljub, ki prezira ekstremizem in rigidnost oz. neprožnost.«

Politični nasprotniki so mu očitali populizem, da njegovi rezultati opravljenega dela sploh niso taki, kot jih prikazuje, za povrh pa še, da si v času, ko ljudje zgubljajo službe, privošči zaposliti svojo ženo, v času varčevanja pa kupuje hišo. Petrov je vse očitke ovrgel in dokazal, da mu je denar za razpadajočo hišo, ki jo je kupil, posodil sorodnik, sicer nekdanji apostolski nuncij v Belorusiji.

Še nedavno je bil Petrov avtsajder hrvaške politike; razen na lokalni ravni, kjer so ga pozdravili s precejšnjimi simpatijami. »Je mlad, ne krade in mu verjamem,« je nedavno ob našem obisku v Metkoviću dejala Zdravka, 25-letna prebivalka mesta mandarin ob Neretvi. V volilno tekmo je vstopil kot politiki novega kova, s čistim obrazom in programom bolečih sprememb, ki bodo povzročile tektonske spremembe v državi, ki jo pestijo hude gospodarske in družbene težave. Hrvaška je namreč že dolgo na repu večine lestvic v evropski družini.

Danes sta Most in Petrov zaželena ženina na hrvaškem političnem prizorišču. Komu bo Most namenil svojih 19 poslanskih glasov, je vprašanje za milijon dolarjev. Čez Most, nato pa levo … no, morda tudi desno, bi lahko strnili ugibanja. V vsakem primeru pa bo ta stranka močna varovalka komurkoli na poti do korenitih reform, ki jih na Hrvaškem potrebujejo kot puščava vode.

Državljani si želijo sprememb, a nanje, kot vse kaže, še niso povsem pripravljeni. Bržkone najbolj zaradi tradicionalne delitve na sekularno-protinacionalistični in klerikalno-nacionalistični tabor. Gre za delitev, ki je po prepričanju številnih analitikov omogočila tako HDZ kot SDP, da sta 25 let po prvih svobodnih volitvah še vedno najmočnejši stranki.

Petrov je na lokalni ravni dokazal, da je mogoče narediti nekaj, kar ni povezano s tradicionalnim pojmovanjem aktualnega hrvaškega trenutka, z oblikovanjem in vztrajanjem pri načelih delovanja Mosta, stranke neodvisnih list, pa, da bi utegnil biti pomemben člen v čiščenju ideološko sprtega hrvaškega političnega prizorišča, kjer se že četrt stoletja na oblasti izmenjujeta leva in desna opcija. Zdaj je med njiju vstopil psihiater, ki se je odločil zgraditi Most in nase prevzeti zajetno breme odgovornosti. Navsezadnje mu je skoraj pol milijona hrvaških volivcev tudi zaupalo to nalogo.