Tiskane izdaje
Pa bo zmagala? Bo zoper širitev pravic istospolnih parov res glasovala kar petina volilnih upravičencev ali celo več? Če bo, bo to (tudi) zato, ker se bo resničnim nasprotnikom enakopravnosti istospolno usmerjenih ljudi pridružilo še nekaj (kdo ve, koliko) takih, ki se temu ne bi pridružili, če bi imela nasprotna stran v glavi več pameti in manj slepega jurišanja na vse ali nič. Če bi z zahtevo po izenačitvi tudi pri posvojitvah otrok počakali, da bi se ljudje najprej bolje navadili sobivanja tudi z istospolnimi pari, bi tem parom lahko morda že takoj omogočili uživanje pravic po 69 od tistih 70 zakonov, če bi samo tisto najbolj sporno (o posvojitvah otrok) izvzeli. Zdaj prav zaradi te nepotrebne in nepremišljene zaletavosti grozi, da bodo resnični nasprotniki vseh pravic istospolnih s spretno in zavajajočo propagando pridobili na svojo stran še tiste, ki temu ne bi nasprotovali, vsaj aktivno ne – imajo pa zadržke proti temu, da bi istospolni pari smeli posvajati ne le otroke enega od partnerjev, ampak katerekoli. Kajti v tej točki (in samo v tej) od pravic odraslih nedvomno preskočimo na pravice otrok – tu pa nikakor še ni dovolj jasno in predvsem še ni bilo odločeno o tem, kakšna in kolikšna je ustavnopravna teža otrokove »pravice do obeh bioloških staršev«.
Seveda bi »konservativna zadrtost« nasprotovala tudi tako »okrnjenemu« zakonu, toda potem bi morala pokazati svoje pravo lice, ki ga zdaj spretno skriva za geslom Za otroke gre! – in njeni izgledi za uspeh na referendumu bi bili precej manjši. In bi se istospolnim parom, če bi bil zakon potrjen, takoj izenačil položaj z raznospolnimi po tistih, recimo, 69 od skupaj 70 zakonov, ki urejajo njihove pravice – le pri posvojitvah otrok (še) ne. In bi obrodila sad odlična ideja tvorcev te novele družinskega zakonika, kako spremeniti vse te zakone z eno samo potezo, ne pa vsakega posebej. Toda ne – mi smo načelni, mi gremo na vse ali nič! Prav, zdaj pa rešujte, kar se ta trenutek še rešiti da.
Tudi po morebitni referendumski zavrnitvi te novele družinskega zakonika seveda še ni vse izgubljeno, le pot bo daljša in napornejša: ali spreminjanje vsakega od teh zakonov posebej, ali čez leto dni nov poskus prek družinskega zakonika (brez posvojitve otrok) ali še kako drugače. Odvisno tudi od tega, kakšne bodo jutri in čez leto dni politične in druge razmere, kakšno vlado bomo imeli itd. In seveda tudi od tega, kakšen bo izid tega sedanjega referenduma, spodbuden ali za istospolne pare katastrofalen. Se bo pač pokazalo, kje smo in kakšni smo. Tudi nasproti Ircem, na primer, ki so vse to z referendumom celo uvedli, ne izničili.
Primitivno zmerjanje sodnikov
Tudi jokanje ali besnenje nad ustavnim sodiščem, zakaj je referendum dovolilo, ne bo nič pomagalo. Prej nasprotno: kakšno primitivno zmerjanje ustavnih sodnikov, da so odločili politično, utegne kakšnega človeka kvečjemu pripraviti do tega, da bo šel še on na referendum, čeprav drugače morda ne bi šel. Če se kdo takemu zmerjanju nikakor ne more odreči, naj raje zmerja mene. Večinsko sprejeto odločbo ustavnega sodišča namreč v celoti podpiram kot povsem pravilno in tudi strokovno odlično argumentirano. Da sem se pregrizel skozi sto strani zelo zahtevnega branja (odločbe in osmih ločenih mnenj), sem potreboval kar nekaj časa, a mi ni žal. Tako dobro, naravnost izvrstno argumentirane odločbe in njo podpirajočih štirih ločenih mnenj že dolgo nisem bral – in tudi manjšinska ločena mnenja so argumentirana na visoki strokovni ravni, tokrat kar vsa štiri, ne le tista, pri katerih smo tega že navajeni. Izrecno pa poudarjam, da (zame) tudi Mozetičevo pritrdilno ločeno mnenje, ki je bilo v enem od dosedanjih komentarjev z enim samim (neargumentiranim) stavkom diskreditirano kot »ustavnopravno plitko«. Daleč od tega.
Samo do neke mere podobno je bilo pred 20 leti, ko sem kot eden od takrat »poražene« manjšinske četverice branil pred politično motiviranimi napadi večinsko odločitev (da Cerkvi pripadajo tudi denacionalizirana gozdna veleposestva fevdalnega izvora), ki sem ji sam nasprotoval, kot povsem legitimno in strokovno utemeljeno odločitev, le z drugačnimi argumenti, kot so bili naši. Tokrat pa je položaj drugačen. Večina in manjšina se namreč nista razdelili po neki zelo jasni vsebinski ločnici, npr. po naklonjenosti ali nenaklonjenosti enakopravnosti istospolnih zvez z raznospolnimi (kjer bi bila opredelitev zame preprosta in jasna), ampak ob vprašanju, ki je vsaj na prvi pogled povsem pravnoformalno (zoper kakšne zakone je po ustavi prepoved referenduma dopustna), kjer pa je v ozadju vprašanje, ki ima tudi svojo vsebinsko težo: ali državni zbor in ustavno sodišče v ustavno pravico zahtevati referendumsko odločanje lahko posežeta le na podlagi povsem jasnega in nedvoumnega ustavnega pooblastila ali si tu lahko privoščita tudi bolj široko razlaganje svojega pooblastila za poseg v tako pomembno pravico?
In v tem vprašanju, kot že rečeno, je mene kot pravnika, ki o takih vprašanjih tudi nekaj ve, čeprav politično in ustavnopravno močno podpiram izenačevanje istospolnih parov z raznospolnimi, popolnoma prepričala večinsko sprejeta odločba, da ustava prepovedi referenduma o takih zakonih ne dovoljuje. Le v primeru, če bi zakon odpravljal protiustavnost, ki je bila v zakonitem postopku pred ustavnim sodiščem že ugotovljena, takega zakona ne bi bilo dovoljeno izpodbijati na referendumu. Zakaj tu (po mojem mnenju) ne držijo nasprotni argumenti, ki jih navaja manjšinska četverica, bom skušal pojasniti v strokovnem tisku – če ustavni sodniki svoja različna menja o tem pojasnjujejo na skoraj sto straneh, je, upam, jasno, da je o tem nemogoče razpravljati v kratkem časopisnem članku.
Upam tudi, da se ne bodo v časnikih ponovno pojavljala »amaterska« mnenja, da je ustava vendar ena in da ne more pet sodnikov trditi, da nekaj ni v skladu z ustavo, drugi štirje pa, da je. Po vsem svetu, ne le pri nas, ne manjka težkih vprašanj, ob katerih se lomijo kopja tudi najboljših sodnikov. Naj tu za ilustracijo ponovno navedem laikom morda najbolj znan primer: na vrhovnem sodišču ZDA je bila odločitev, da je splav pod določenimi pogoji v skladu z ustavo in dovoljen, leta 1973 sicer sprejeta kar s 7 : 2 – ko se je kasneje razmerje med liberalno in konservativno usmerjenimi sodniki tam spremenilo v korist slednjih, je pa kar nekajkrat to stališče obveljalo komaj še s 5 : 4.
Jeza na državni zbor
Kdor ni zadovoljen z odločitvijo našega ustavnega sodišča, da referenduma o družinskem zakoniku ni mogoče izvzeti iz referendumskega odločanja, naj se raje jezi na državni zbor, ki je z ustavo določil taka (v marsičem sporna in premalo jasna) pravila za take primere. Ustavno sodišče je moglo in moralo tu ravnati samo tako, kot mu ustava dovoljuje in zapoveduje. Zapoveduje pa mu tudi to, da mora morebitne nejasnosti v ustavi in zakonih sámo razjasniti po svojih najboljših strokovnih sposobnostih.
Morda bi bila sicer boljša ustavna rešitev, če bi v takih primerih (npr. zakonov, ki posegajo v celo vrsto drugih zakonov) ustavno sodišče smelo prepoved referenduma o njih potrditi, a »z rezervo«: da bi bilo to priznanje zakonu, da odpravlja zatrjevane protiustavnosti, samo preliminarno – in da bi bilo zato ustavnost sprejetega zakonskega kompleksa torej možno kljub tej (nujno hitri) preliminarni »odobritvi« takoj izpodbijati v »normalnem«, bolj zanesljivem postopku, ne da bi bilo pri tem kakorkoli vezano na tisto zgolj preliminarno odločitev. Toda ob sedanji ustavni in zakonski ureditvi ustavno sodišče tega ni ne moglo ne smelo narediti; to bi bilo očitno protiustavno, kar v več pogledih. Komur ni všeč (tudi meni ni), da je zato tu nastala na prvi pogled »vsebinsko prazna«, le procesno-tehnična odločitev, naj za to krivi ustavodajalca, ki je stvar z ustavo tako uredil, in ne ustavnih sodnikov, ki morajo soditi po ustavi in ne tako, kot bi se njim samim zdelo najbolj prav.
***
O noveli zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih bomo odločali na referendumu 20. decembra.
