Tiskane izdaje
Rodil se je v Nemčiji, odraščal pa v Švici in Čilu, kjer je študiral agronomijo. Šolal se je tudi v Nemčiji, v ZDA je nadaljeval podiplomski študij ekonomije. Z novinarskim in uredniškim delom se je spoznal pri časniku Die Welt. Danes se v založniškem gigantu Axel Springer ukvarja z vprašanjem, kako naj se tisk zoperstavi internetnim velikanom, ki dobro služijo z digitalnimi vsebinami, ki nastajajo v založniškem svetu.
Velika nemška medijska hiša Axel Springer SE, ki izdaja časopisa Die Welt in Bild ter številne druge publikacije, je v preteklosti v Evropi že orala ledino medijskega ustvarjanja. Med drugim je med hladno vojno z bahavo stolpnico tik ob berlinskem zidu jezila komunistične oblastnike na vzhodu razdeljenega mesta. Iz znamenitega novinarskega kluba v najvišjem nadstropju je tudi danes mogoče videti številne znamenitosti stare in nove nemške prestolnice. V prostorih, v katere so povabili dalajamo, Mihaila Gorbačova in Georgea H. W. Busha, smo se pogovarjali s predstavnikom založbe za korporativno vzdržnost (corporate sustainability) in EU-zadeve Florianom Nehmom o prizadevanjih za zaščito založniških pravic ter prihodnjem razvoju tiskanih in digitalnih medijev.
Medijska družba Axel Springer SE uspešno stopa po poti digitalizacije. Kako poteka ta razvoj?
Da, to drži. Več kot sedemdeset odstotkov izkupička pride po digitalnih medijskih kanalih. Temelj takšnega razvoja so informativnejše in zabavnejše novinarstvo na internetu ter digitalno trženje in digitalni oglasi. Pomembno vlogo bodo še naprej igrali tudi tiskani časopisi in revije.
Kaj čaka evropske založnike med digitalno transformacijo?
Po vsem svetu raste digitalna uporaba tiska, hkrati pa se povsod hitro zmanjšujejo tiskane naklade. Vsi založniki, tako majhni kot veliki, so pred vprašanjem, kako v času interneta financirati novinarstvo. Kajti neodvisno in kritično raziskovalno novinarstvo bo v digitalnem svetu mogoče le, če finančno ne bo odvisno le od oglasov. Zato so uspešni modeli plačevanja tudi v interesu bralcev. Veliko založnikov vidi tveganje v uvedbi plačljivih modelov, a tudi bralci spletnih izdaj potrebujejo vsebino in raznolikost. Pri uporabniku prijaznejših storitvah je vse bolj sprejemljivo tudi plačevanje novinarstva na spletu.
Brez posodobitve evropskih regulativ o avtorskih pravicah ne bo šlo, kajti ponudniki vsebin še ne morejo na sodišču učinkovito ščititi publicističnega proizvoda pred komercialnimi zastonjskimi uporabniki. Za napredovanje digitalnega skupnega trga v Evropski uniji si želita podpredsednik komisije Andrus Ansip in komisar Günther Oettinger po koncu poletja predlagati rešitev tega problema. Za to pa komisija potrebuje pozitivne signale evropskih vlad.
Zakaj bi potrebovali tudi založniške pravice? Ali zakonodaja o avtorskih pravicah v vsaki državi ni dovolj?
Profesionalna novinarska vsebina je neznansko dragocena. Novice zahtevajo kompetentno raziskovanje, neprijetna vprašanja, raziskovalno delo. Profesionalne redakcije so drage. Založnik, ki investira v novinarstvo, potrebuje izključno lastninsko pravico do te intelektualne lastnine, zato je za prihodnost neodvisnih novinarskih podjetij tako pomembna uvedba evropskih založniških pravic v okviru avtorskega prava EU. Današnje regulative so skoraj v vseh državah EU zastarele, izvirajo iz časov pred digitalizacijo ter jih je nujno treba posodobiti. Drugače kot v časih papirja lahko danes drugi akterji, na primer iskalniki, milijonkrat komercialno uporabijo digitalne kopije časopisnih vsebin za povečanje privlačnosti svojih portalov in števila klikov na njih, ne da bi založnik, ki nosi stroške, dobil primeren izkupiček.
Ponudniki založniških storitev tudi za spletne izdaje potrebujejo pravne možnosti za zaščito pred zastonjsko komercialno uporabo njihovih vsebin. Kdor uporablja založniške storitve za komercialne cilje, bi moral poplačati izdelovanje vsebin. Zato je treba aktualizirati zakonodajo EU, tako kot je to urejeno na filmskem in glasbenem področju.
In kaj so založniške storitve?
Brez truda, investicij in dosežkov založnikov bi težko uživali v raznovrstnih novinarskih izdelkih. Založnik ne objavlja le vsebin, ki jih ustvarijo posamezni avtorji, ampak poskrbi za vse odločilne predpogoje, od razvoja in financiranja ustvarjalnih publicističnih konceptov, prek investicij v tehnologijo in proizvodnjo, do distribucije in marketinga. Založnik ustvarja za uporabnika in bralca prepoznavno publicistično znamko. Uspeh oglaševanja je močno odvisen od verodostojnosti, priljubljenosti in razširjenosti publikacije, naj bo ta digitalna ali natisnjena na papirju, v tekmi konkurenčnih ponudb je to znaten dosežek. Založnik ustvarja delovna mesta in novinarje ter predstavlja stališča na sodišču. Drugače od anonimnih blogerjev ali komentatorjev prevzema odgovornost za svojo publicistično ponudbo. Brez kontinuiranih založniških storitev, s katerimi so seveda povezana tudi podjetniška tveganja, ne bi bilo publicistične raznovrstnosti. To bi bilo slabo tudi za našo demokracijo.
Nicholas Kristof iz New York Timesa je zapisal: »Ko gremo na splet, je vsak od nas sam svoj urednik in zaščitnik.« Bodo založniki v prihodnje igrali manjšo vlogo?
Za blogerje in komentatorje je internet čudovit medij, prek katerega se neznansko bogatita raznovrstnost informacij in intenzivnost razprave. Vendar s tem ni avtomatično predvideno tudi kvalitetno preverjanje informacij. Založniki, nasprotno, ne ponujajo le izbrane ponudbe strokovnjakov, ampak tudi preverjene vsebine. Saj se spomnite filma o aferi Watergate z Robertom Redfordom in Dustinom Hoffmanom kot raziskovalnima novinarjema Washington Posta; odgovorni urednik svoje reporterje vedno znova pošlje na ulico odkrivat nove vire, ki lahko potrdijo ali zavrnejo politična ozadja vloma v Watergate. Trud za zagotovitev kvalitetnega poročila je zame založniška storitev. Raziskovalno novinarstvo je drago. Reporterji raziskujejo stvari, o katerih nihče ne ve, ali bodo po preverbi res »fit for print«. Takšna stroškovna tveganja so med najpomembnejšimi založniškimi storitvami in odločilna za higieno naše demokracije.
Ali založniki nimajo na voljo nobenega drugega poslovnega modela?
Ne, nimajo. Založba, ki si želi neodvisno financirati novinarsko ponudbo, ima na spletu in v tisku na voljo le dva klasična vira dohodkov: tako privlačne vsebine, da so jih bralci pripravljeni plačevati, in oglaševalce, ki se želijo predstaviti bralcem z reklamnimi sporočili. Alternativa bi bila izključno financiranje z oglasi ali subvencijami, na primer od države. A to ne sodi v definicijo neodvisnosti. Demokracija potrebuje kritične, neodvisne novinarje brez cenzure v glavi, ker pomembnemu oglaševalcu ali članu vlade kakšen članek morda ni všeč.
Kaj se bo z morebitno novo zakonodajo EU o založniških pravicah spremenilo za bralce spletnih publikacij?
Zakonodaja bo zadevala le komercialne uporabnike, ki bodo morda potrebovali licenco, novinarske vsebine pa bo še naprej mogoče brati prek iskalnikov, kot so bing, qwant ali google. Posodobitev pravil o avtorskih pravicah ne bi prav nič prikrajšala spletnih bralcev, ampak bi jim prinesla nove prednosti z več ustvarjalne raznovrstnosti in redakcijske neodvisnosti od oglaševalcev. Zato pa založniki potrebujejo pravno uveljavljive pravice do svojih vsebin. Danes večina založnikov trpi veliko škodo, ko drugi portali brez soglasja in poplačila prevzemajo celotne vsebine ali njihove dele ter jih komercialno uporabljajo.
Španija in Nemčija že imata nova pravila o založniških avtorskih pravicah. Kakšne izkušnje prinašajo?
Med letoma 2013 in 2015 v Španiji in Nemčiji izdana nova zakonodaja o avtorski zaščiti založniških stvaritev je pomemben korak naprej. V njenem središču so za iskalnike in agregatorje novic pomembni delčki kode (snippets), sestavljeni iz imenovanja vira, največkrat znane založniške blagovne znamke, kratkega naslova in nekajvrstičnega povzetka novice. To je zelo učinkovito, iskalnikom prinaša številne klike in s tem znaten oglaševalski dobiček. Le majhen del uporabnikov prebere celoten članek, iskalniki kljub temu veliko pridobijo, stroške produkcije pa nosi založnik.
V Španiji bo družba za upravljanje intelektualne lastnine Cedro na pobudo založnikov kmalu podala prve predloge o tarifah za komercialne uporabnike. Hkrati v tej državi in Nemčiji kvazi monopolističen iskalnik google že poskuša zrahljati zakonska določila, v Nemčiji se s tem ukvarjajo sodišča. Vsa štiri evropska združenja založnikov v pogovorih z evropsko komisijo zastopajo ista stališča in upajo na skorajšnjo rešitev problema v EU.
