Tiskane izdaje
Nedeljski sprehod po brezdomskem vsakdanu Berlina, kjer je več kot dvajset tisoč ljudi brez stanovanja,
Dieter, nekdanji brezdomec. Foto: Barbara Kramžar
Brezdomski Zahodni Berlin
Temačne plati zahodnoberlinske železniške postaje Zoo je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja vsemu svetu predstavila komaj šestnajstletna zasvojenka s heroinom Christiane Felscherinow. Zgodba o mladih izgubljencih je bila srce parajoča in so jo predstavili tudi v filmu, a danes 56-letna avtorica in glasbenica živi v lastnem stanovanju v brandenburškem Teltowu. Na nekdanje življenje jo opozarjajo le še spomini in bolezni, ki si jih je nakopala na ulici in zaradi katerih se je pred nekaj leti popolnoma umaknila iz javnosti.
Rešetke nad progo podzemne železnice, kjer se je mogoče pogreti tudi v najhujši zimi, zdaj zasedajo drugi obupanci, in nekateri od njih so na ulici Jebenstrasse na drugi strani dvignjenih železniških tirov tudi minulo nedeljo stali v dolgi vrsti pred zastonjsko zdravstveno ambulanto Karitasa. Statistike naštevajo, da je samo v Berlinu več kot dvajset tisoč ljudi brez stanovanja, okrog tri tisoč takšnih, ki stalno živijo na cesti.
Stari so med šestimi in osemdesetimi leti, v prihodnjih letih pa jih pričakujejo še veliko več. V velemesto se pospešeno priseljujejo premožni, zato kronično primanjkuje socialnih stanovanj, prihajajo pa tudi mnogi iz drugih predelov države, Evrope in celo vsega sveta, ki so že obupali, da bodo kdaj živeli med svojimi štirimi stenami. Zanje je pri organizaciji Pomoč v mrazu, prek katere mesto in zasebni dobrodelniki organizirajo topla zatočišča, pozimi na voljo le osemsto postelj.
Na Jebenstrasse se je minulo nedeljo pomaknila tudi skupina več kot dvajsetih ljudi, ki smo se pri organizaciji Querstadtein prijavili za nedeljski sprehod po brezdomskem vsakdanu našega vodiča Dietra, možakarja z lasmi, povezanimi v rep, sončnimi očali na nosu in v jakni iz džinsa. Videti je kot nešteti meščani njegovih let, a njegovo brezdomsko preteklost izdaja škrbasti nasmeh.
Brezdomski Zahodni Berlin je samo eden od nevsakdanjih ogledov nemške prestolnice, ki jih ponujajo pri Querstadteinu, za 6,5 evra je na voljo tudi vodenje po brezdomskih kotičkih berlinskega centra Mitte, od aprila pa tudi Berlin, kot ga živijo begunci. Običajno so razprodani in z nobenega se udeleženci ne vrnejo popolnoma suhih oči ali brez zamišljenega pogleda.
Na oglede svoje učence pogosto prijavljajo tudi šole, da bi mladi videli, kako težko je lahko življenje, in se zavedeli svoje sreče, če jo imajo. Na eni strani postaje Zoo se v zrak vzpenjajo novi nebotičniki, ki naj ta del prestolnice naredijo še posebej svetovljanskega, in nedaleč od že znamenitega Bikinija, ki zahodnemu središču mesta vrača nekdanji blišč, so pravkar odprli luksuzni hotel s fasado, ki jo bodo vsako leto čistili več tednov, da bo ostala snežno bela.
Berlinski robini hoodi
Na svoji strani osrednje zahodnonemške železniške postaje pa nam naš vodič najprej pokaže staro zgradbo višjega upravnega sodišča, ki se gre z begunci pravo vojno. Od vodstva Deutsche Bahn neusmiljeno zahtevajo njihov izgon, na vse svoje kote so nastavili kamere. S temi in številnimi varnostniki so se oborožili tudi pri trgovini s prehrano čez cesto. »A ni minil dan, da ne bi naš Igor iz nje prišel s torbo, polno živil,« se zareži Dieter. Brezdomski kolega, ki se je v Berlin priklatil iz Rusije, si je na rokavu jakne umetelno izdelal skrit žep tunel, prek katerega je v torbo skrivaj spuščal vse, kar so si zaželeli on sam in sotrpini. »Ne bi kradli, če ne bi bili prisiljeni,« pravi. »Počutimo se kot robini hoodi, ki jemljejo bogatim in dajejo revnim.«
Brezdomci si pogosto zaželijo le steklenico žganja, ki mnogim olajša življenje na cesti, pravi, pa čeprav so številni vse – družino, prijatelje in dom – izgubili prav zaradi zasvojenosti. Včasih je prehudo, pravi Dieter, a se sam v svojih brezdomskih letih nikoli ni dotaknil alkohola ali mamil. Pri Karitasu, kjer razdeljujejo tudi živila, je vedno prosil le za mleko.
Tako kot pri avtobusu za mraz Kältebus, ki v zimskih nočeh kroži po nemški prestolnici in poskuša pomagati, tudi pri Karitasu v najhujših dneh razdeljujejo spalne vreče, saj včasih v zatočiščih ni prostora za vse, nekateri pa tudi sami nočejo tja. Ko se temperature ostrih berlinskih zim spustijo pod deset ali celo dvajset stopinj pod ničlo, pa se nekateri v trgovinah pustijo ujeti varnostnikom ali se s podzemno mestno železnico prevažajo brez vozovnice tik pred nosom nadzornikov. Šestkrat jih morajo ujeti, da gredo za dva meseca v zapor, kjer je dovolj oblačil, hrane in zdravstvene oskrbe. In kar je še najbolje, ko pridejo ven, je že topleje.
Skulptura – sušilec za perilo
Tisti, ki tudi pozimi ostanejo na hladni cesti, se znajdejo po svoje, dokler se lahko. Nekaj sto metrov naprej po Hardenbergstrasse v smeri proti Trgu Ernsta Reuterja pred koncertno dvorano Akademije umetnosti stoji več deset tisoč evrov vredna črna skulptura. Za brezdomce je nekaj vredna le zato, ker je tam pozimi najlažje sušiti perilo: skulptura je iz materialov, na katerih oprana oblačila hitro zamrznejo, in brezdomci poznajo staro modrost, da se takšna hitreje posušijo.
Na prostem pa lahko zmrzne še marsikaj drugega, pravi Dieter, tudi okončine ljudi, ki nimajo kam. »Pravijo, da brezdomci smrdijo, a gre pogosto le za dele telesa, ki so zaradi omrzlin začeli razpadati.« Večina jih poskuša vzdrževati vsaj nekaj čistoče. Pokaže na bližnjo zgradbo berlinske Tehnične univerze, kjer so se pri berlinskem mestnem prometu BvG zavzeli, naj brezdomcem dovolijo uporabljati njihove prhe, v hudih zimah pa jim včasih dovolijo ponoči zateči se v lastne prostore. Obljubiti morajo samo, da v njih ne bodo zauživali alkohola in mamil.
To so majhni izrazi sočutja in topline, ki jih doživljajo brezdomci, bolj pogosto se morajo braniti pred napadi in prepovedmi. V Berlinu je prepovedano celo krasti iz smetnjakov, vse, kar je v njih, je last mesta. Dobre duše, ki se tega zavedajo, prazne steklenice postavljajo ob smetnjake, da jih lahko reveži zbirajo in pri tem zaslužijo nekaj denarja. Za preživetje je nujen vsak cent, pravi Dieter, a pogosto niti to ne pomaga.
Pogreb ljudi, ki nimajo stikov z bližnjimi in ga zato plača mesto, pa je žalostna zadeva, poroča. Poteka kot po tekočem traku in traja le nekaj minut, še duhovnik varčuje z besedami. Ob smrti enega od svojih kameradov so zato zbrali nekaj sto evrov in naročili jazz glasbenike. Se samo zdi ali pa se mu je za temnimi očali kljubovalno zasvetilo oko?
Postelja s petimi zvezdicami
Naš vodič nas potem vodi mimo luksuzne trgovine s pohištvom na Kantstrasse, kjer so razstavljene zelo drage postelje. Če so brezdomci posebej zlobni, se lotijo njihovega »preizkušanja«, kar morajo prodajalci dovoliti vsaki stranki in tudi »stranki«. Pogosto so se na ves glas krohotali, ko so se spominjali stisnjenih zob in jeznih pogledov prodajalcev, a jih je veselje kmalu minilo, ko so si morali poiskati lastno borno ležišče za čez noč.
Majhni izrazi sočutja in topline, ki jih doživljajo brezdomci. Foto: Reuters
Radi si izberejo parke z zelenjem, ki jim na klopeh omogoča vsaj nekaj zasebnosti. Potem pa nas Dieter popelje še na svojo najljubšo klop na parku luksuznega trga Savignyplatz. Tam so celo klopi daljše kot drugod in brezdomci se lahko udobno raztegnejo. Na nekaterih lesenih delih je mogoče videti nalepke z imeni – tisti, ki pridejo prvi, si jih rezervirajo zase.
Naš vodič ne spi več na klopeh in se ne greje več na rešetkah nad mestno železnico. Tam ga je pred nekaj leti nagovoril neki policist z vprašanjem: »Ali res hočeš umreti?« Peljal ga je k socialnim delavcem in mu zaželel veliko sreče. In res jo je imel, saj se je prav tedaj izpraznil prostor v enem od mestnih socialnih stanovanj, v katerih socialni delavci spremljajo nekdanje brezdomce in jim pomagajo na pravo pot.
Glasna tišina praznega stanovanja
Ni bilo lahko, saj se je moral, pa čeprav brez denarja za vozovnice, ob dogovorjenem času pojavljati v uradih socialne pomoči in v centrih za iskanje dela, na koncu pa je vendarle dobil socialno podporo in v skladu z nemško zakonodajo Hartz IV. delo za nekaj ur na dan, ki ga je kmalu podaljšal na poln delovni teden. A vseeno ni bilo lahko, enkrat se je celo za nekaj časa vrnil na ulico. Pravi, da je bila tišina praznega stanovanja preglasna.
Spet so mu pomagali na noge in zdaj živi v prijetnem berlinskem predelu Kalrshorst v petdeset kvadratnih metrov velikem stanovanju, ki ga plačuje sam.
Njegovi ogledi brezdomskega Zahodnega Berlina so po navadi razprodani, po njih je popeljal že več kot tri tisoč ljudi. Po nekdanjih poteh preživetja se odpravi tudi, če je ljudi le peščica, pa četudi sredi najhujše zime: naj vidijo, kako je brez doma pri temperaturah globoko v minusu. Ob tem se tudi sam ponovno zavede, kako dobro mu gre zdaj.
Rešil se je celo socialno-delovne pomoči Hartz IV. in tudi dolgov, ki si jih je nabral v dolgem obdobju osebne stiske. Res mu je socialna služba priskrbela svetovalca za obračun z dolgovi, a je tedaj denar že služil sam. Letos januarja je od banke prejel kreditno kartico, marca so mu ponudili celo nekaj tisoč evrov posojila. Se samo zdi ali pa se mu je za temnimi očali ponosno zasvetilo oko?
Dieter se zaveda, da je bil sam že od vsega začetka na boljšem od številnih brezdomcev, saj njegove zasvojenosti niso mamila ali alkohol. To je suši, za katerega ga je na trgu Adenauerplatz navdušil prijazni lastnik japonske restavracije, ki brezdomcem rad podarja hrano – in knjige, ki si jih je že nabral čez petsto.
Dieter je bil pred svojim brezdomstvom izobraženec in nič čudnega, da se je lahko s prijaznim profesorjem fizike s Tehnične univerze, kjer lahko brezdomci prespijo v mrzlih nočeh, pogovarjal o Schrödingerjevi mački, kot pove z nemalo ponosa. Paradoks avstrijskega fizika Erwina Schrödingerja iz leta 1935 s področja kvantne mehanike mačko v škatli hkrati označuje kot mrtvo in živo, Dieter pa je preživel življenje, ki je pokopalo mnoge njegove znance.
Kaj hočeš, stari?
Kako se je lahko v domači Turingiji diplomirani zgodovinar in izučeni postavljavec mozaikov sploh znašel na cesti? »Sam sem si kriv,« preprosto pove. »Nikoli se nisem znal zavzeti zase.« Lastnik stanovanja mu je leta 2011 odpovedal najemniško pogodbo in mu odklopil elektriko, vodo in plin, zima tistega leta pa je bila izjemno hladna in nakopal si je pljučnico. V bolnišnico so ga pripeljali le nekaj ur pred gotovo smrtjo, so povedali zdravniki. Zdravljenje in rehabilitacija sta trajala mesece.
Nevsakdanji ogled nemške prestolnice: brezdomski zahodni Berlin. Foto: Barbara Kramžar.
Ko se je končno vrnil v stanovanje, je naletel na razbita okna. Družine in prijateljev ni želel obremenjevati s svojimi težavami in se je peš in s štopanjem odpravil proti Berlinu. Na postaji Zoo je nad rešetkami mestne železnice naletel na devetinštiridesetletno Billy in dvaindvajsetletno Leno, ki sta mu ponudili prostor na toplem. Ostal je več let, in ko sta ženski odšli, so se mu pridružili drugi.
Billy je tedaj že dvaindvajset let živela na cesti, pa čeprav je govorila pet jezikov. Bila je tudi huda alkoholičarka in na postaji Zoo je že dolgo ni več videl. Zato pa je nedavno spet srečal Leno, a jo je komaj prepoznal. Mamilo kristalni metamfetamin (crystal meth) jo je popolnoma iznakazilo in jo postaralo za desetletja.
Sam je srečen, da so ga medtem poiskale tri prijateljice iz domačega mesta in mladosti, s katerimi je obnovil stike. Z družino je drugače, pravi. Brat, uspešen poslovnež, še vedno noče niti slišati zanj in očeta pred smrtjo sam ni hotel nadlegovati s svojimi težavami. Zato pa zdaj, ko se je spravil na zeleno vejo, poskuša sam pomagati drugim.
Še posebej hudo mu je ob pogledu na mlade brezdomce, in ko naleti na kakšnega, mu začne ob nogah puščati hrano in oblačila. Slej ko prej ga mladenič vpraša: »Kaj hočeš, stari?« Tedaj mu ponudi, da gre z njim k socialnim delavcem, in če je mladi brezdomec za to, ga spremlja na vse obvezne sestanke do pridobitve stanovanja in dela. Pomagal je že devetim, eden od njih je pred letom dni začel celo študirati, pravi. Ali se samo zdi, da se mu je za temnimi očali zarosilo oko?
