Tiskane izdaje
Josif Džugašvili - Stalin se je rodil 18. decembra 1878 v vasi Gori v Gruziji. Njegova družina je živela v veliki revščini. Kot edini preživeli otrok je bil pogosto žrtev nasilnega očeta, ki je s pijačo odganjal tegobe. Ko je bil star sedem let, ga je oče tako hudo pretepel, da mu je ostala poškodovana leva roka slabo gibljiva vse življenje. Mati Keke je poslala Josifa v semenišče, da bi postal duhovnik. Vendar ga je kmalu zapustil in se priključil marksistično usmerjeni Ruski socialdemokratski delavski stranki. Zaradi sodelovanja v krvavem uporu je bil 9. julija 1903 za tri leta izgnan v Sibirijo. Leta 1906 se je poročil z Ekaterino Svanidze. Rodila mu je sina Jakova in kmalu zatem umrla za tuberkulozo. Sina je Stalin prvič videl na njenem pogrebu, nato pa šele čez dvajset let.
Na Finskem se je Josif prvič srečal z Leninom, ki je potreboval takšnega brezobzirnega grobijana. Stalin je pisal in širil propagandni material, organiziral stavke in atentate. Denar za delovanje je pridobival s krajami, bančnimi ropi, ugrabitvami in izsiljevanji. Večkrat je bil zaprt in v izgnanstvu. Med izvajanjem eksekucij je mirno spal ali bral knjigo, medtem ko so se drugi zaporniki tresli. Po vrnitvi v Sankt Peterburg si je upravičeno nadel novo ime Stalin – jekleni mož. Hitro se je vključil v delovanje revolucionarnih skupin, a so ga leta 1913 znova ujeli in poslali v izgnanstvo. Tokrat je štiri leta preživel v bedi oddaljenega taborišča na arktičnem območju.
Leta 1917 sta se zgodili dve revoluciji. Februarja je bil s prestola vržen car. Lenin je v govorih kritiziral novo vlado, da je buržoazna. Oktobra so boljševiki obkolili Zimski dvorec in jo odstranili. Demokratična revolucija v februarju je prvič prinesla osnovne meščanske, politične in trgovinske svoboščine. Druga komunistična v oktobru jih je odpravila. Carja Nikolaja II. z družino, carico Aleksandro, štirimi hčerami in najmlajšim sinom, so iz Sankt Peterburga deportirali 1700 kilometrov proti vzhodu v boljševiško utrdbo Ekaterinburg. Tam so boljševiki Romanove 17. julija 1918 okrog druge ure zjutraj v kleti brezobzirno postrelili. Trupla so v bližnjem gozdu brez posebnega obreda odvrgli v jamo, polili s kislino in zažgali.
Stalin je bil sprejet v politbiro. Za tajnico je vzel hčer starega prijatelja Alilujeva, šestnajstletno Nadeždo. Ko se je vlada preselila v Moskvo, je z njim šla tudi Nadežda in kasneje postala njegova druga žena. V zakonu sta imela sina Vasilija in hčer Svetlano.
Državljanska vojna
Po premirju z Nemčijo se je leta 1918 v Rusiji vnela državljanska vojna. Lenin je brezobzirno branil revolucijo s taktiko terorja, ki je bila znana že iz francoske revolucije. Njegove besede povedo veliko: »Obesite vsaj sto kulakov. Usmrtite talce. To naredite tako, da bodo ljudje sto kilometrov naokoli videli in se tresli.«
Stalinu je bila zaupana naloga, da reši problem nezadostne preskrbe mest z žitom. Vkrcal se je na vlak, natrpan z oboroženimi enotami, izurjenimi za ubijanje. Po vaseh so se izvajala množična streljanja, skladno s Stalinovim rekom: »Smrt je rešitev za vse probleme. Ni človeka, ni problema.« Fanatični boljševiki, ki so videli streljanje prestradanih kmetov, so kljub temu mislili, da delajo prav. To bo namreč družbo pripeljalo v čudovito prihodnost.
Državljanska vojna se je končala leta 1919 in za sabo pustila opustošenje. Zaradi pomanjkanja hrane v mestih je Lenin namesto zaplembe žita predlagal, da kmetje sami prodajajo svoje pridelke, kar je bil velik odmik od boljševizma. Maja 1922 ga je prvič zadela kap. Stalin je 3. aprila 1922 postal glavni sekretar centralnega komiteja komunistične partije. Ta mu je decembra zaupal odgovornost za Leninovo medicinsko oskrbo. Zdaj ga je imel častihlepni Stalin v rokah in mu skušal preprečiti vse stike z zunanjim svetom. Ko je izvedel, da je Lenin narekoval memorandum Trockemu, je poklical Leninovo ženo Krubsko, ki je bila njegova tajnica. Grobo jo je ozmerjal in ji zagrozil, naj se ne vpleta. Trocki je bil namreč Stalinov glavni konkurent. Ko je Lenin slišal za to, je narekoval oporoko partiji in v njej navedel pogubno obsodbo Stalina kot grobijana. Oporoko naj bi prebrali po Leninovi smrti. Stalin je kljub temu že prej izvedel, da ga namerava Lenin onemogočiti. To naj bi storil Trocki na naslednjem kongresu komunistične partije leta 1923. Trocki je na prigovarjanje Stalina to začasno opustil in priložnost je bila dokončno izgubljena.
Lenin je hitro pešal. Ker je kazal znake zastrupitve, so nekateri sumili, da ima prste vmes Stalin. Po Leninovi smrti 21. januarja 1924 si je Stalin v naslednjih letih utrdil brezmejno oblast. V rokah je imel celotno partijsko mašinerijo. Boljševizem je povzdignil na raven religije. Njegov kult so pomagali ustvarjati portreti, kipi, plakati in filmi. Stalinov portret je moral viseti v vsakem domu. Niti ortodoksna cerkev ni bila varna. Stalin je ukazal, da se ikone uničijo. Dal je podreti cerkve ali pa jih spremeniti v skladišča. Nad verniki so se izvajali pogromi.
Sovjetsko zvezo je hotel spremeniti v industrijsko in vojaško velesilo. Fanatični komunisti so kmečko prebivalstvo pod prisilo gnali v tovarne. Javno so objavili sezname bogatih kmetov, kulakov, in jim zaplenili premoženje. Prikazovali so jih kot sovražnike ljudstva, ki morajo biti kot razred izbrisani. Skupaj z njimi so na živinske vagone natrpali še na stotisoče kmečkih družin. Vse je pogoltnila Sibirija. V ledenih delovnih taboriščih so stradali in se mnogi v nemogočih razmerah zgarali do smrti.
Genocid v Ukrajini
Stalin se je obrnil tudi proti Ukrajincem. Z njimi je hotel opraviti enkrat za vselej. Kmetom so zaplenili na tisoče ton žita in vso preostalo hrano. Sledila je katastrofa nezamisljivih razsežnosti holodomor. V zimi 1932/33 je prišla huda lakota. Posebne enote tajne policije NKVD so obkolile vasi. Sestradanim ljudem so preprečile, da bi vstopili na vlake in odšli v mesta. Veliko jih je umrlo na postajah. Otroci so obupno prosili za kruh. Mnogi so odšli na polja, ki so jih stražili pripadniki NKVD, in nabirali posamezna zrna žita. Takoj so jih ustrelili. Zakon protokol 1-11 je omogočal, da so te ustrelili, če si ukradel pet zrn žita. Večina žrtev pa je umirala počasi, doma. Enote NKVD so vdirale v domove in odnašale trupla. Za vsako truplo, ki so ga prinesle, so dobile 200 gramov kruha. Nikolaj Melnik, ki je preživel lakoto, je povedal: »Vdrli so v hišo in spraševali: 'Kje imate mrtve?' Na postelji je ležala napol mrtva ženska. Rekli so: 'Vzemimo njo, saj bo itak umrla. Čemu bi ponjo prihajali jutri?' Rotila jih je: 'Ne vzemite me! Še sem živa, hočem živeti!'« Od lakote je umrlo šest milijonov ljudi. Med letoma 1929 in 1933 jih je stradalo skoraj 30 milijonov. Do takrat še ni bilo tako učinkovitega programa iztrebljenja.
Ideja genocida socialistom devetnajstega in dvajsetega stoletja nikakor ni bila tuja. George Watson, literarni zgodovinar na univerzi v Cambridgeu, opozarja, da je Engels januarja 1848 v Marxovi reviji Neue Rheinische Zeitung pisal o primitivnih družbah v Evropi. Imenoval jih je »odpadke narodov« Völkerabfälle, ki jih je treba uničiti. To so besede Karla Marxa: »Razredi in rase, ki so prešibki, da bi obvladali nove življenjske razmere, se morajo ukloniti. Umreti morajo v revolucionarnem holokavstu.« Lenin je natančno proučeval Marxove in Engelsove nauke. Tudi Molotov in Himmler sta se vedno strinjala, da je treba za skupno dobro določene skupine ljudi preprosto pobiti. Leta 1924 se je v časniku New York Times pojavil kratek članek o novoustanovljeni stranki v Nemčiji, ki vztraja v prepričanju, da je mogoče Lenina in Hitlerja primerjati. Avtor članka je bil Joseph Goebbels, bodoči nacistični minister za propagando.
Britanski dramatik Bernard Shaw je govoril o manj vrednih ljudeh. Kar naravnost je dejal: »Kemike pozivam, naj odkrijejo human plin, ki bo ubil v hipu in neboleče. Smrtonosen vsekakor, vendar human, ne krut …« V nacistični Nemčiji so ga po desetih letih odkrili in ga imenovali ciklon B. Adolf Eichmann ga je imenoval tudi humani plin.
Nekdanji sovjetski disident Vladimir Bukovski: »Ljudje vztrajno pozabljajo, da je bil nacistični režim tudi socialistični. Uradno so se imenovali Nacionalsocialistična nemška delavska stranka, torej veja socializma. Sovjeti so bili internacionalni socialisti, v Nemčiji pa so bili nacionalni socialisti. V resnici gre torej za isto stvar, le za malenkostno drugačno razlago.« Profesorica sodobne zgodovine na Sorboni Françoise Thom dodaja: »V obeh sistemih je ideologija, ki si prizadeva ustvariti novega človeka. Oba sistema ne sprejemata človeške narave, kakršna je. V vojni sta z naravo, s človeško naravo. To so korenine totalitarizma. Najdemo jih v obeh sistemih. Nacistična ideologija temelji na lažni biologiji, komunistična pa na lažni sociologiji. Toda oba sistema bi rada bila znanstvena, zasnovana na znanstveni podlagi.«
Nasilje nad prebivalstvom
Medtem je bila v Sovjetski zvezi velika gospodarska rast, ki pa je temeljila bolj na kvantiteti. Dogajale so se okvare in nesreče, nastajali so neuporabni izdelki. Leta 1930 je Stalin uvedel politična sojenja. Inženirji, znanstveniki, višji uradniki so bili obtoženi, da sabotirajo sovjetski ekonomski sistem. Stalin je določil sodnika Andreja Višinskega in odredil kazen: smrt. Da bi bilo vse videti legalno, so morali obtoženci priznati krivdo. Prej so jih seveda več tednov mučili. Po sedmih dneh je sodnik razglasil sodbo.
Sovjetska zveza je bila zdaj policijska država. Uvedli so posebno tehnologijo pobojev. V kleteh zaporov so bili posebni prostori za streljanje z betonskimi zidovi in odtokom za odvajanje krvi. Aleksander Gurjanov, član društva Spomenik, Moskva: »Po hodniku so te odpeljali do rdečega kota. Tam so še zadnjič preverili istovetnost. Žrtev je morala povedati svoje ime in priimek. Potem so te odvedli v to sobo. Ko si vstopil, so te s pištolo ustrelili v tilnik.« Vsaka upravna enota je imela območje za pokopavanje trupel. Starejši ljudje se še vedno z grozo spominjajo tovornjakov, ki so ponoči vozili trupla v gozd Bikivna blizu Kijeva. Na poti je z njih curljala kri. Petdeset let je trajalo, da so sorodnikom dovolili obiskati ta kraj. Vsako drevo v spominskem parku ima sedaj trak v spomin na nedolžne žrtve, ki so jih surovo pomorili.
Brez doma in staršev je ostala cela generacija otrok. Postali so brezdomci, besprizorni. Na milijone jih je po ulicah mest beračilo za kruh. Pogled nanje je povzročal zadrego, kar je bilo zlasti neprijetno ob obiskih iz tujine. Stalin je to nekako moral rešiti. Sredi tridesetih let je odobril streljanje otrok nad dvanajstim letom starosti.
Na tisoče moških, žensk in otrok je bilo deportiranih. Imeli so jih za sovražnike revolucije, dejansko pa so bili običajni ljudje, ugledne osebnosti, verniki. Na prevzgojnem delu so izgubili vse pravice. Gulagi, delovna koncentracijska taborišča, so tu delovala že davno pred nacističnimi. Ustanavljali so jih povsod, kjer so potrebovali množično delo. V severnih taboriščih je temperatura včasih padla pod 50 stopinj pod ničlo. Svoje počutje je opisala politična zapornica: »Naša skupina je sestavljena iz intelektualcev, toda kdo lahko prepozna violiniste, igralce harfe, znanstvenike. Vsi smo v konstantnem stanju otopelosti in izčrpanosti.« Med ljudmi pa je še vedno veljalo: »Če bi veliki Stalin vedel za to …«
Krutost in absurdnost sistema nazorno kaže 200-kilometrski plovni Stalinov kanal, ki je bil odprt 2. avgusta 1933. Povezoval je Baltik in Belo morje. Z rokami 300.000 zapornikov je bil zgrajen hitreje kot Panamski prekop. Med gradnjo je »zaman« umrlo 30.000 zapornikov, saj za večino ladij sploh ni bil dovolj globok.
Nasilje je dobilo tako neverjetne razsežnosti, da je začelo skrbeti celo Stalina. Nasprotovali so mu v partiji, med drugimi »ljubljenec partije« Buharin. Zapustiti ga je hotela lastna žena Nadežda. Na večerji z družinama Molotov in Vorošilov je Nadeždo pijani Stalin za mizo obmetaval s kroglicami kruha in jo nenehno poniževal. Vstala je, odšla domov in se ustrelila s pištolo. Po pripovedovanju hčere Svetlane je Stalin pri njeni odprti krsti dejal: »Odšla je kot sovražnik.« Obrnil se je in odšel. V poslovilnem pismu ga je namreč obsodila osebno in politično. V Kremlju se jim je pred tem pridružil prvi sin Jakov. Zaradi slabega odnosa z očetom se je ustrelil, vendar je preživel. Stalin je samo skomignil: »Še streljati ne zna.«
Velika čistka
Veliko časa je preživel s starim prijateljem Kirovom, vendar idila ni trajala dolgo. Na 17. kongresu komunistične partije leta 1934 je želela skupina komunistov Stalina na čelu partije zamenjati s Kirovom. To je bila grožnja in nekaj je bilo treba storiti. Ni dokaza, da je Stalin stal za dogodki, ki so sledili, a si lahko vsak sam ustvari mnenje. V Leningradu je Kirova 1. decembra 1934 atentator Nikolajev ustrelil v njegovi pisarni. Stalin je s svojimi tožilci, sodniki in eksekutorji nemudoma odšel v Leningrad. Po prihodu je atentatorja osebno zaslišal. Takoj zatem je bil ustreljen. Brez obsodbe je dal ustreliti še atentatorjevo ženo, brata in svakinjo. Njegova stara sodelavca Zinovjev in Kamenjev, ki naj bi bila vpletena, sta bila prijeta v Moskvi. Zinovjevove podpornike je dal takoj postreliti. Prvo sojenje Zinovjevu in Kamenjevu je bila predstava za tuji tisk. V zameno za blago sodbo sta priznala vse. Leta 1936 sta bila na ponovljenem procesu spoznana za kriva in ustreljena.
Zanimivo pri tem je, da je Stalin v tem času z zakonom omogočil hitro ustrelitev kogarkoli, ki je bil obtožen za terorizem. V Leningradu je bilo samo v enem letu zaprtih ali ustreljenih več kot 100.000 ljudi. Od vseh 1966 je bilo ubitih 1108 poslancev 17. kongresa.
Stalin je leta 1937 začel lov za ljudmi brez primere. Ustvarjanje tajnih obtožb je postala glavna vrlina dobrih državljanov. Spodbujali so celo otroke, da so ovajali svoje starše. V tajnih službah so rekrutirali ovaduhe. Njihova naloga je bila razkrinkati vsaj pet ljudi. Če jim je uspelo priskrbeti le štiri imena, je bilo peto njihovo. Za priznanje so poskrbeli z mučenjem. Izvrševalec je bil vodja tajne policije Nikolaj Ježov. Njegove so besede: »Udari močno. Čiščenje brez izbire. Bolje je iti predaleč kot ne dovolj daleč.« Leta 1937 je Ježov v povprečju likvidiral 1000 ljudi na dan.
Uvedli so ubijanje na industrijski način po kvotah, ne po imenih. Odredba 00477 vsebuje grozljiv seznam. V prvi koloni je ime republike, v drugi in tretji pa število za eksekucije in deportacije. Partija sama je morala najti imena za žrtev. Ko so bile kvote izpolnjene, so nekateri zahtevali nove. Med njimi je bil tudi Nikita Hruščov, kasnejši predsednik Sovjetske zveze. Dovolili so mu, da v svojem okrožju pobije 7000 ali 8000 sovražnikov. Prosil je, naj mu kvoto zvišajo na 17.000. Odredba 00477 se je na koncu napihnila na 767.397 aretacij in 386.798 ustrelitev. Žene obsojenih izdajalcev so zaprli za pet do osem let. Celo »družbeno nevarne« otroke od tretjega do petnajstega leta so pošiljali v zapor. Nadaljevali so po narodnostnih kontingentih z odredbo 00485 o likvidaciji poljskih diverzantskih in vohunskih skupin. Cilj so bili predvsem poljski komunisti pa tudi njihove žene in otroci. Ustreljenih je bilo 247.157 ljudi. Stalin je Ježova posebej pohvalil za prizadevnost. Ubili so tudi 6311 duhovnikov, zemljiških posestnikov in komunističnih uradnikov. V enem letu se je število revolucionarnih zločinov povečalo za desetkrat. Poleg Poljakov in Nemcev so deportacije doživeli Kurdi, Grki, Finci, Estonci, Iranci, Latvijci, Korejci in še mnogi narodi.
Pri tem je sodelovala vsa Stalinova morilska druščina. Kaganovič naj bi bil odgovoren za 36.000, Malenkov pa celo za 150.000 usmrtitev. Ta dejstva potrjuje tudi Mihail Gorbačov, nekdanji predsednik Sovjetske zveze: »Stalin je bil oblit s krvjo. Videl sem smrtne obsodbe, ki jih je podpisoval v paketih. Skupaj z Molotovom, Vorošilovom, Kaganovičem in Ždanovom. Teh pet je bilo najdejavnejših. Molotov je vedno dodal: Spremenite 10 let v usmrtitev. V paketih!«
Stalina in njegovih sodelavcev ni zanimalo, koga ubijejo. Vsak dan zvečer je šel v Kremelj, da podpiše smrtne obsodbe. Včasih je dodal komentar: »Močno zgrabite tega moža. Bijte, bijte in spet bijte. Bolj ko so ostri zobje, bolje je.« Za kakšnega je še vedno poskrbel sam. V enem izmed tajnih dokumentov z 22. novembra 1938 piše kratko: »Moskvin mora biti aretiran. J. Stalin.« Moskvin, vrhovni uradnik kominterne, je bil resnično kmalu aretiran in ustreljen. Pa tudi njegova žena. Stalinove ukaze so izvrševale trojke, potujoča sodišča, ki so obsodbo enostavno prebrala in nadzorovala izvršitev kazni. Stalin je osebno podpisal skoraj 400 seznamov za usmrtitve z okoli 14.000 osebami. Med terorjem je bilo približno 700.000 moških in žensk obsojenih na smrt. Samo v enem dnevu, 12. decembra 1937, sta Stalin in Molotov odobrila 3167 smrtnih obsodb. Nato sta se odpravila v kino.
Ženske so bile včasih hujše od moških. Polja Nikolajenko je bila odgovorna za smrt 8000 ljudi. S prstom je pokazala na nekoga in dejala: »Po njegovem pogledu vem, da je sovražnik ljudstva.« Jevgenija, promiskuitetna žena Ježova, je dobila vzdevek črna vdova, saj so mnogi njeni ljubimci morali umreti.
Večina, ki je nosila Leninovo krsto, je bila odstranjena: Kamenjev in Zinovjev – likvidirana, Tomski – potisnjen v samomor, Rikov – ustreljen pred strelskim vodom, Radek – umorjen. Kot da je Stalin užival ob tem, ko je odstranjeval tiste, ki so mu bili blizu. Nihče ni bil več varen, niti eden od najbolj očarljivih boljševikov Nikolaj Buharin ne. Čeprav je iz zapora v pismu starega prijatelja Stalina prosil, naj mu dajo strup, je bil tudi on ustreljen. Žena Stalinovega tajnika Aleksandra Poskrebiševa, s katero je imel Stalin razmerje, je bila leta 1939 aretirana in čez dve leti ustreljena. Podobno usodo so doživele še mnoge. Teror je nazadnje dosegel Stalinovo družino. Prva sta bila brat in svakinja njegove prve žene. Brat je bil zaprt in ustreljen, svakinja pa izgnana v taborišče. Ko je izvedela za moževo smrt, je tudi ona umrla.
Krvnikom so popuščali živci. Uteho so našli v popivanju in razvratu. Ježov je bil nenehno pijan. Včasih se je kdo zlomil. Orjaški pretepač Bogdan Kobulov se je rad hvalil, da je z golimi rokami obdolžencu zdrobil vrat. Pred svojo materjo je hlipal kot otrok: »Mama, mama, kaj počnemo? Nekega dne bomo plačali za to.« Gendrih Jagoda je izrazil pomislek glede terorja. Stalin mu je takoj zagrozil, da jih bo dobil po zobeh. In je tudi dobil – kroglo.
Končno je prišel na vrsto Ježov. Stalin je iz Gruzije pripeljal mnogo bolj zanesljivega, grobega in inteligentnega človeka Lavrentija Berijo. Izkazal se je z mučenjem Lakobove družine. Njegovo ženo je spravil ob pamet tako, da ji je v celico dal kačo, mladoletne otroke pa je pretepel do smrti. Ježov je bil obtožen izdaje, prijet, mučen in 4. februarja 1940 ustreljen. V njegovem stanovanju so našli sploščeni krogli, označeni z Zinovjevovim in Kamenjevovim imenom. Izbrisali so ga z vseh fotografij v arhivih. Tajni agent je 20. avgusta 1940 končno izsledil Trockega v Mehiki. V glavo mu je zabil cepin, da je v mukah umrl. Stalin je nekoč dejal: »Nič na svetu ni bolj sladkega kot načrtovati maščevanje sovražniku, gledati, ko se izvaja, in mirno leči v posteljo.« Trinajstletna Svetlana Stalin je sestavila seznam preživelih. Napisala je šest imen.
Stalin je odstranil vse svoje sovražnike, resnične ali namišljene. Počistil je med generali, industrijalci, železničarji. Tisti, ki jih ni ubil, so propadali v taboriščih. Nasledila jih je generacija novih mož. Razdelili so si premoženje, ki so ga zaplenili žrtvam čistke, in se vselili v njihova stanovanja. Natalija Lebedjeva, zgodovinski inštitut RAS v Moskvi: »Med letoma 1937 in 1941 so ubili 11 milijonov ljudi. Si predstavljate tako zatiranje lastnega ljudstva?«
Zbližanje z nacisti
To učinkovito zgodbo iztrebljanja pa je nekdo v Evropi budno spremljal. Pod vodstvom Adolfa Hitlerja, ki je takrat holokavst šele snoval v glavi, se je naglo vzpenjala nacistična Nemčija. Kljub sovražnim Hitlerjevim idejam so se odnosi med Nemčijo in Sovjetsko zvezo pred drugo svetovno vojno izboljšali.
Na ruski televiziji je bil prikazan dokument, ki so ga pretihotapili iz predsedniških arhivov. Med drugim piše: »… državni vodja SS, vodja varnosti glavnega urada, Berlin, 3. novembra 1938. S tem pooblaščam polkovnika SS Müllerja, da v Moskvi podpiše sporazum o usklajenem delovanju med NKVD in glavnim uradom varnosti v Nemčiji, od katerega pričakujemo krepitev miru in varnosti med našima državama.« Podpisan je generalporočnik SS Heydrich. Obstoj tajnega sporazuma o sodelovanju med NKVD in gestapom potrjuje tudi nekdanji polkovnik ruske vojaške obveščevalne službe GRU Vladimir Karpov. Navedek iz dokumenta se glasi: »NKVD bo vladi Sovjetske zveze predlagal zmanjšanje sodelovanja Judov v državnih organih in umik Judov in njihovih potomcev iz mešanih zakonov iz kulture in izobraževanja.« Podpisan je Berija. Leta 1939 je Stalin odstavil dolgoletnega zunanjega ministra Litvinova, ker je bil po narodnosti Jud.
Na desetem kongresu partije 10. marca 1939 je Stalin v govoru dal vedeti, da si želi še boljših odnosov z Nemčijo. Aprila je bil v Moskvi na obisku von Papen, nemški poslanik v Ankari. Svetovno časopisje je poročalo o tem, vendar sta Berlin in Moskva vest zanikala. Oba pa sta 19. avgusta objavila sklenitev nemško-sovjetskega gospodarskega pakta.
Že 23. avgusta 1939 je Hitler v Moskvo poslal svojega zunanjega ministra Joachima von Ribbentropa, da se dogovori za pakt o nenapadanju. Na vrhu letališke zgradbe ga je pričakala rdeča zastava s kljukastim križem. Nikogar ni posebej motilo, da je bil obrnjen v napačno smer. Stalinu se je ponudba o nenapadanju za sto let zdela neresna. Predlagal je deset let, v kar je Ribbentrop privolil. Sledila so pogajanja o interesnih conah. Sovjetska zveza je dobila pol Poljske, baltske republike, Finsko in del Romunije. Pakt je bil podpisan v zgodnjih urah naslednjega dne. Komunistični časniki so prepričevali svet, da je s tem Stalin prisilil Hitlerja k miru, predvsem pa, da je obranil Poljsko.
Združen napad na Poljsko
Hitler je bil zdaj na vzhodu varen, Stalin pa mu je zagotovil tudi velike količine strateških surovin. Napad na Poljsko se je začel 1. septembra. Anglija in Francija sta odgovorili z vojno napovedjo 3. septembra. Stalinu, Hitlerju in njunim privržencem je bilo jasno, da sta drugo svetovno vojno začeli največji imperialistični državi, ki sta napadli miroljubni Nemčijo in Sovjetsko zvezo. Vodja francoskih komunistov Maurice Thorez je dezertiral v Moskvo. Sekretar partije Velike Britanije Harry Pollitt je nasprotno podprl svojo državo. V dveh mesecih je izgubil položaj. Vse partije brez izjeme so uperile svojo ost proti imperialističnima napadalkama. Slovenska ni bila izjema. Na njeno pobudo je bila 27. aprila 1941 v Ljubljani ustanovljena Antiimperialistična fronta.
Preobrat v politiki Sovjetske zveze je bilo treba nekako utemeljiti. To nalogo je Stalin zaupal Bolgaru Georgiju Dimitrovu, ki je pred tem v okviru kominterne vodil kampanjo proti fašizmu. V Kremelj ga je poklical 7. septembra in mu prijazno pojasnil novo partijsko linijo. Stvari so zdaj drugačne in dosedanja delitev držav med demokratične in fašistične nima več smisla. Čeprav ni bil povsem prepričan, da je Stalina dobro razumel, je takoj naslednji dan na njegovo pobudo kominterna svojim sekcijam izdala direktivo: »Komunistične stranke se morajo izreči proti vojni, razkrinkavati morajo njeno imperialistično bistvo, glasovati morajo proti vojnim kreditom in sprožiti neizprosen boj proti izdajalski politiki socialne demokracije.« To je torej vojna med izkoriščevalci delavcev, zato ti v njej nimajo kaj iskati.
Že 17. septembra je 600.000 vojakov Rdeče armade zasedlo vzhodno polovico Poljske do dogovorjene mejne črte Bug–Visla–San. Sovjetski tisk je razglašal, da se Nemčija in Sovjetska zveza skupaj borita proti agresivnemu poljskemu fašizmu. Prebivalci Poljske so težko razločili med nacisti in Rdečo armado. Iz previdnosti so pozdravljali oba.
Ko je Ribbentrop 27. septembra znova obiskal Moskvo, so ga sprejeli prav prisrčno. Rešili so še nekaj ozemeljskih zadev. Stalin je med drugim Hitlerju podaril območje preostale »samostojne« Poljske (varšavsko in lublinsko vojvodstvo) v zameno za Litvo. Nemčiji je obljubil vso podporo, z ukrajinsko nafto vred. Po njegovih besedah ne bo dopustil, da bi bila Nemčija poražena. Na slavnostnem kosilu konec oktobra se je vodja sovjetske delegacije zahvalil nacistom za vso njihovo pomoč. Tajni policiji gestapo in NKVD sta se na srečanjih pogovarjali o sodelovanju. Zadovoljno so ugotavljali, da je Poljska za vse večne čase zbrisana z zemljevida. Potem ko je po hitrem postopku opravila s Poljsko, se je Sovjetska zveza usmerila na naslednjo državo, ki jo je prav tako označila za fašistično. Novembra 1939 so prvi bombniki poleteli na Helsinke. Majhna Finska se je herojsko upirala množičnemu kopenskemu napadu, ki je sledil. Sovjetsko zvezo so izključili iz Društva narodov in jo kot agresorja postavili ob bok militaristični Japonski, fašistični Italiji in nacistični Nemčiji. Svoj sloves je upravičila z napadom na Litvo, Latvijo in Estonijo.
Sovjetska oblast je v svojem delu Poljske takoj začela preurejati družbe po stalinističnih metodah, ki so jih doma vrsto let dobro poznali. Srednji sloj so izseljevali iz njihovih hiš. Predvsem so bili na udaru tisti, ki se niso strinjali z zasedbo in so podpirali stari režim. Med okupacijo so po ukazu Berije agenti NKVD aretirali več kot 100.000 ljudi, predvsem intelektualcev. Skupaj z družinami so jih deportirali v oddaljene dele Sovjetske zveze, kjer so mnogi umrli. Rusom so jih prikazovali kot sovražnike ljudstva.
V koncentracijskih taboriščih so držali tudi poljske oficirje in rezerviste. Med njimi so bili zdravniki, inženirji, učitelji, pravniki. Kot intelektualci so predstavljali potencialno nevarnost, zato so jih nenehno zasliševali. Ker niso kazali pripravljenosti za sodelovanje, je Stalin marca 1940 s podpisom razvpitega dokumenta zapečatil njihovo usodo. S strelom v tilnik so umorili 21.857 članov poljske elite. V skupinskih grobovih Katinskega gozda je pokopano skoraj 4500 ubitih. Sovjeti so ta zločin ves čas komunizma do leta 1990 vztrajno tajili. Poleg oficirjev je Stalin sočasno umoril tudi mnoge pomembne osebnosti v okupirani Poljski.
Sodelovanje z Nemčijo
Sodelovanje med Nemčijo in Sovjetsko zvezo je bilo zgledno. Nemci so jim prodajali vojno tehnologijo, Sovjetska zveza pa surovine (železo, nikelj, nafto, žito). Molotov je leta 1940 odšel v Berlin na pogovore s Hitlerjem. V torbi je imel seznam ozemelj, za katere se zanima Sovjetska zveza. Ob tem ni izpustil priložnosti, da zahod opozori, naj se ne bori proti nacistični ideologiji. V nagovoru vrhovnemu sovjetu v Kremlju pa je kar naravnost razglasil boj proti nacistični ideologiji za zločin. Razumljivo, če si proti nacizmu, se nazadnje znajdeš tudi v boju proti sovjetskemu režimu. To je bilo objavljeno v vseh največjih sovjetskih časopisih. Strani s to in drugimi pronacističnimi izjavami so seveda kasneje izginile iz javnih knjižnic.
Mnogi so še vedno verjeli, da je Moskva na protifašistični strani. Veliko Judov je pred nacizmom pobegnilo v Sovjetsko zvezo. Stalin jih je enostavno poslal nazaj gestapu. V arhivskih dokumentih najdemo množico seznamov z Judi in nemškimi komunisti, ki so jih Sovjeti vračali. Večina je končala v nacističnih koncentracijskih taboriščih.
Sovjeti nikoli niso radi priznali, da so na paradah korakali pod nacistično zastavo. Nekdanji tajni agent Sovjetske zveze Viktor Suvorov pravi: »Delegacija nemškega gestapa in SS je prišla v Sovjetsko zvezo, da bi se naučili graditi koncentracijska taborišča. V zameno pa so sovjetski častniki odšli v Krakov pod nacistično okupacijo, da bi se sestali s svojimi kolegi esesovci. Judovsko vprašanje je bila pomembna točka na dnevnem redu srečanja. Sovjetski uradniki so koordinirali deportacije Judov osebno z generalmajorjem SS Ottom Wächterjem, enim od snovalcev holokavsta. Jude je preselil v krakovski geto in pozneje poskrbel za njihovo pobijanje v plinskih celicah. Dejstva, da so Sovjeti sodelovali s SS, v Rusiji ne zanikajo več.«
Za preskrbovalno bazo so Sovjeti Nemcem dali pomorsko oporišče v bližini pristanišča Murmansk. Od tod so vodili napad na Norveško. Med najbolj skrbno prikrite misije je sodilo potovanje nemške ladje Comet avgusta 1940, v katerem je obplula Rusijo na severu vse do Pacifika in tam napadla in potopila sedem ladij zahodnih zaveznikov. Pot so ji utirali sovjetski ledolomilci. Nemški mornariški ataše je septembra 1940 v Moskvi z velikim zadovoljstvom predal vodstvu sovjetske mornarice osebno pismo zahvale. V njem se je admiral Raeder zahvalil za veliko pomoč sovjetski mornarici.
Dr. Stane Vižintin je raziskovalec
