Tiskane izdaje
Pod slovenskim okriljem je organizacija Adra na jugu Burundija postavila osnovno šolo, na severu države pa dve vasici. Namenjeni sta razseljenim osebam in beguncem po zadnji državljanski vojni med letoma 1993 in 2006. Toda Burundi je zdaj spet na robu nove državljanske vojne.
Burundi je uradno svobodna in suverena država z demokratično izvoljenim predsednikom. Je takšno tudi dejansko stanje?
Problem ni v nedemokratičnem procesu volitev, ampak v kršitvi ustavnih določil, da je lahko nekdo predsednik samo dva mandata. Predsednik Pierre Nkurunziza je namreč želel še tretji mandat. Imeli so ustavno presojo, da prvi mandat ni štel, ker naj bi bil krizni mandat, zato je lahko kandidiral še tretjič. Bil je izvoljen demokratično, toda opozicija je volitve bojkotirala, zato so tudi izbruhnili neredi.
V Burundiju ste bili letos spet po treh letih. Kakšna je razlika?
Zelo očitna. Ko sem bila pred tremi leti prvič v Burundiju, skoraj nisem videla policije in vojske, saj so bile njune čete zelo podhranjene. Zdaj je povsem drugače. Takoj dobiš občutek, da te vsi nadzorujejo, na vsakem koraku so policisti in vojaki z avtomatskim orožjem in minometi. Na cestah je veliko patrulj, pred vhodi v mesta in ob izhodih opravijo kontrolo ljudi in blaga.
Kako podrobno opravijo pregled?
Do mene so bili prijazni, saj imajo nalogo, da na tujce iz Evrope in Združenih držav Amerike naredijo dober vtis. Samo en pregled je bil dolgotrajen in naporen. Skrbeli so, da se mi nič ne dogodi. Želeli so, da se vrnem domov povsem varno in povem ljudem, da je Burundi varna država.
Kljub temu je Burundi prva država, ki je izstopila iz Mednarodnega kazenskega sodišča, prav tako so nezaželeni preiskovalci Združenih narodov. V svojih poročilih so predstavili podatke o množičnih grobiščih, mučenjih in številnih drugih kratenjih človekovih pravic. Jaz sem od domačinov izvedela enake informacije. Ljudje o tem govorijo samo na prostem, saj povsod v zaprtih prostorih obstaja možnost prisluškovanja. V uradnih pogovorih predsednika vsi hvalijo, v neuradnih imajo številne pripombe.
S kakšnimi očmi burundijska oblast gleda na Adro?
Nevladne organizacije imajo predznak, da so zanetile notranji upor, toda vsaj jaz sem brez težav prejela dovoljenje za vstop v državo. Sreča je, da Adro poznajo kot organizacijo, ki gradi šole in hiše in skrbi za prehrambno varnost, torej kot nekoga, ki gradi skupnost.
V organizaciji Adra imamo dogovor, da se o političnih zadevah ne pogovarjamo na uradnih sestankih in prek elektronskih naprav za komuniciranje. Smo humanitarna organizacija, ki deluje na področju človekovih pravic. Usposabljamo lokalno prebivalstvo, da zna zahtevati svoje pravice na miroljuben način, brez uporabe sile. Burundijska oblast pa v nas vidi tudi priložnost, da znova pridobijo mednarodno pomoč. Brez nje so ostali po lanskih predsedniških volitvah in številnih kratenjih človekovih pravic.
Kako se v tej godlji znajde prebivalstvo?
Imajo stara nesoglasja med Hutuji in Tutsiji. Za Tutsije je stanje zelo slabo. Razloge lahko iščemo v kolonizaciji, čeprav so spori privreli na dan šele po osamosvojitvi Burundija in Ruande. Belgijski okupatorji so namreč izbrali manjšinske Tutsije, da so nadzorovali večinske Hutuje, zato so ostale globoke zamere. Prav Belgijci so povzročili največ gorja. Kralj Leopold ima lahko svetlečo ulico in muzej v Bruslju, toda zaradi njega so v celotnem predelu osrednje Afrike pobili več milijonov ljudi.
Po lanskih volitvah so imeli najprej javne demonstracije, toda ljudje so začeli izginjati. Sprva so jih odstranjevali na demonstracijah, zdaj vse poteka na skrivaj. Ljudje se zvečer preprosto ne vrnejo več domov. Tudi Hutujem ni všeč sedanja vladavina in nasprotujejo diktaturi, zato hočejo oditi drugam, ker hočejo zaščiti svoje življenje, vendar nimajo dovolj denarja. V državi se čuti strah pred državljansko vojno. Dobro vedo, kakšne strahote lahko doživijo, zato so pripravljeni na marsikateri kompromis, da vojne ne bo. V Evropi si ne znamo predstavljati, kakšno gorje so ti ljudje že doživeli.
Katera zgodba vas je najbolj pretresla?
Naš sodelavec Jean-Marie je Hutu in med prejšnjo državljansko vojno je z ženo in mamo zbežal v Demokratično republiko Kongo. Pristali so v begunskem taborišču, toda potem se je tudi v Kongu začela državljanska vojna. Begunci so bili v nevarnosti, zato je nekaj mesecev z ženo in mamo bežal po kongovskem pragozdu. Da je preživel, je jedel blato, koreninice in listke. Našel je domorodno ljudstvo in z njimi preživel nekaj let, saj ni imel sredstev za vrnitev v Burundi. Ker je bil izobražen, je postal vaški učitelj. Sčasoma je začel pridelovati še olje, da je zaslužil dovolj denarja za vrnitev.
Kako takšno okolje vpliva na vaše delo? Ste imeli morda težave s korupcijo?
Mi jih nismo imeli, čeprav so cene v zadnjih letih zelo narasle. Šolo smo začeli graditi lani, maja letos je bila otvoritev, septembra pa so šli v šolo prvi otroci. Za vsako stvar smo zahtevali račun. Naš način delovanja je, da vse naredijo lokalni ljudje, saj jim s tem omogočimo zaslužek. Če bi pripeljali evropske prostovoljce, bi predstavljali nelojalno konkurenco na trgu dela. Ker so vse delali domačini, ni bilo korupcije in izsiljevanja. Tudi gradbeni material smo naročali v Burundiju. Prav po zaslugi dobrega sodelovanja z lokalnim prebivalstvom smo naredili šolo za devet razredov, čeprav je bila v prvotnem načrtu le za šest razredov.
Koliko otrok v Burundiju hodi v šolo?
Zgolj polovica, saj preprosto ni dovolj šolskih stavb in učiteljev. Osnovna infrastruktura je zelo pomanjkljiva.
Kako ste potem določili, kdo lahko hodi v vašo šolo?
Za prvi razred je bilo dvesto prošenj za vpis, sprejeli pa smo lahko 64 otrok. Trenutno je sedem razredov, saj ni dovolj učiteljev. Za višjo stopnjo sta denimo samo dva učitelja, ki morata obvladati več predmetov. Otroke smo sprejemali glede na oddaljenost od šole. To niso bili otroci bogatejših ljudi.
Tudi pri vpisu v šolo ni nevarnosti korupcije?
Na skrajnemu jugu države, ki ga je močno prizadela zadnja državljanska vojna, ni ljudi, ki bi imeli dovolj denarja za podkupnine. To so starši, ki nimajo niti pet evrov za otroške šolske uniforme.
Kakšen je bil strošek šole?
Z vsem skupaj, tudi s stroški potovanj in organizacije, je končni strošek znašal 110.000 evrov. Toda šola še vedno potrebuje knjižnico in kuhinjo, prav tako vsi otroci nimajo uniform.
Stranišče je zraven?
Prav stranišče in tekoča voda sta najpomembnejša. Imeli smo srečo, da je zemljišče že imelo vodno napeljavo. Stranišče je potrebno, da v šolo hodijo tudi deklice, potem ko dobijo menstruacijo. Če ni stranišč, šolanje opustijo.
In kakšne so Adrine vasi?
Najprej bom opisala ozadje. Problem je, ker je Burundi država s krvavo zgodovino. Ljudje se počasi vračajo iz begunskih taborišč, čeprav se v zadnjem letu spet izseljujejo. Za povratnike je situacija pravno povsem neurejena. Kot prvo – ženske ne morejo biti lastnice zemljišča, lahko so le moški. In drugo – če si odsoten deset let, potem lahko tvoje zemljišče prevzame nekdo drug. Tako se dogaja, da se za isto zemljišče prepira več ljudi.
Problemi so toliko večji, ker je rodnost zelo velika, in precej ljudi nima strehe nad glavo. Ogromno jih živi v džungli na prostem, tam imajo vsaj neko kritje.
Mi smo s sredstvi slovenskega zunanjega ministrstva postavili prek sto hišk, nekaj denarja pa smo zbrali tudi z osebnimi donatorji. Strošek ene hiške je 570 evrov. Veliko dela naredijo domačini. Sami se morajo tudi dogovoriti, kdo bo dobil posamezno hiško. Vsi se morajo strinjati; če ni soglasja, se ne morejo vseliti. Kljub temu si morajo sami speči opeke, od nas pa dobijo zemljišče, kovinsko streho in okna, zraven pa še nekaj semen ter mentorja za gradnjo in kmetijsko izobraževanje.
Kaj če ženska ostane brez moža? Kdo je potem lastnik zemljišča?
Imeli smo primer ženske, ki je naprej ostala brez moža, nato pa še brez sina in hčerke, zato zdaj sama skrbi za osem vnukov. Lastnik zemljišča je postal njen najstarejši vnuk, ženska ne more biti.
Burundi je zelo patriarhalna družba. Šele tam sem spoznala, da imam kot ženska toliko močnejše sporočilo, saj so ljudje v Burundiju videli, da lahko tudi ženska vodi projekt ali organizacijo. Najvišji položaj, ki ga ženska lahko doseže v Burundiju, je sicer služba učiteljice. Izjema je trenutna ministrica za izobraževanje.
Kakšni so prihodnji Adrini projekti?
Da zagotovimo prehransko varnost. Naš cilj je, da nas ljudje v Burundiju ne bodo več potrebovali in bodo preživeli brez naše pomoči. Hočemo izboljšati namakalne sisteme in tehnike kmetovanja, predvsem pa poskrbeti za ozaveščanje, kako povečati odpornost na vse naravne in vojaške krize. Bolje morajo zgraditi namakalne sisteme in koristneje uporabiti semena in živali. Postati morajo samozadostni, da bodo lahko hrano tudi prodajali. Mi jim moramo prisluhniti, kaj je njihova tradicionalna oblika poljedelstva in živinoreje, potem pa jim za ta način kmetovanja ponuditi učinkovite tehnike.
Prisotni smo tudi v času vojn, toda delovanje se povsem spremeni in omeji. Zaradi varnosti je moralo naše osebje v zadnjem letu pogosto ostati doma. A tudi če ostanejo doma, jih lahko poškodujejo ali ubijejo. Iz razvojnih projektov se tako spet usmerimo v humanitarne projekte. Zagotavljamo hrano, medicinsko oskrbo in zaklonišča. Razvoj se povsem ustavi.
Se Burundi sploh lahko izogne novi državljanski vojni?
Država je na robu. Uporniške skupine se usposabljajo v sosednjih državah, močno se oborožuje tudi oblast, ljudje pa so prestrašeni in nočejo vojne.
Opazna je navzočnost Kitajske. Kitajci so zgradili nekaj cest in predsedniško palačo. Kitajska nima zadržkov, čeprav burundijska oblast očitno krati človekove pravice. Toda mednarodnega interesa za mir ni, saj Burundi nima naravnih bogastev. Prav zato je to pozabljena afriška država.
