Carski orkan

Tridesetega oktobra 1961 je znanost naredila še en pomemben korak. Vodikova bomba, ki je eksplodirala na arhipelagu Nova dežela, daleč na severu Sovjetske zveze, je najmočnejša eksplozija, ki jo je proizvedel človek. Sovjeti so bombo ljubkovalno imenovali Ivan, na zahodu so jo imenovala Carska bomba. Sodobna slovenska mladina bi ji najbrž rekla Carica. Za praktično rabo je bil Ivan v svojem času prevelik. Namenjen je bil demonstraciji moči sovjetskega jedrskega programa. Če bi Ivan padel, denimo, na Pariz, bi zradiral celo mesto. S predmestji vred. Ivan je proizvedel energijo 210 petadžulov. Petadžul je 10¹⁵ džulov.

Velike številke so relativna reč; težko si jih je predstavljati. Vsako sekundo na Zemljo prileti 170 petadžulov energije Sonca. Ko je leta 1883 eksplodiral vulkan Krakatau, se je sprostilo približno štirikrat več energije kot leta 1961 ob eksploziji sovjetske vodikove bombe. Carica je bila trikrat močnejša od ameriške vodikove bombe Castle Bravo, ki je leta 1954 zapacala atol Bikini. In bila je nekako tisočkrat močnejša od vodikove bombe, ki so jo pred dnevi detonirali v Severni Koreji. Najmočnejša umetno proizvedena detonacija v zgodovini človeštva se je pripetila leto dni pred kubansko raketno krizo, torej tisto časovno točko v novejši zgodovini, za katero velja, da sta bili velesili najbliže vojaškemu spopadu. Gagarin je v vesolje poletel nekaj mesecev pred Ivanovo eksplozijo, aprila 1961. 25. maja 1961, na rojstni dan Josipa Broza, je predsednik ZDA John F. Kennedy sporočil, da gredo Američani na Luno (datum objave sporočila lahko nekaj malega prispeva k potrditvi teorije Žige Virca iz filma Houston, imamo problem, da sta Kennedy in Broz vesoljski program snovala z roko v roki).

A vrnimo se k energijam. Leta 2010 je celotno človeštvo porabilo 5 x 1020 džulov energije – v vseh možnih oblikah. In še zadnja velika številka: ob povprečnem orkanu se v enem dnevu sprosti 5 x 1019 džulov energije.

Meteorološki pojavi, ki jih zadnje tedne spremljamo nad Karibi, so torej večtisočkrat bolj siloviti od najmočnejše vodikove bombe. Energetski učinki enega samega orkanskega dneva so primerljivi z letno porabo energije celotnega človeštva. Orkan Irma, ki več dni zapored brez prekinitve zrak premika s hitrostjo 300 km/h – vetrovi pri orkanih predstavljajo le manjši del sproščene energije –, je eden najbolj silovitih energetskih pojavov, ki jih je lahko spremljalo človeštvo. Ni sicer tako silovit kot dogodek pred 70 milijoni let, ko se je na polotok Jukatan zaletel meteorit (5 x 10²³ džulov sproščene energije). Energije orkana so manjše od energij, ki se sprostijo ob najhujših potresih. Vendar med meteoriti, potresi in orkani obstaja pomembna razlika.

Srečanja Zemlje z meteoriti, potresi in vulkanski izbruhi so naravne katastrofe. Pri orkanih pa ne moremo trditi, da gre za povsem naraven pojav. Jakosti orkanov so najverjetneje večje zaradi globalnega segrevanja ozračja. Pogostost pojavljanja orkanov je večja zaradi plinov, ki jih je v ozračje poslalo človeštvo. Ker je planet bolj prekrit z molekulami, ki Zemljo spreminjajo v toplo gredo, so oceani nekoliko toplejši. Ker so nekoliko toplejši, so energetsko bolj nabiti. Večji energetski naboji pa neurjem dajejo dodaten pospešek.

Ko eksplodira severnokorejska vodikova bomba in se ob tem sprosti delček energije, ki jo v sebi nosi orkan, se sestane varnostni svet Združenih narodov, sledijo deklaracije z obsodbami, velesile premlevajo, kakšne sankcije bi bile primerne in o kakšnih sankcijah lahko dosežejo soglasje. Eksplozija vodikove bombe je družbenopolitični pojav in zelo primerno je, da takemu pojavu sledi politična reakcija.

Orkanu, ki je neznansko močnejši od Kimove bombe, v svojem bistvu pa gre za naravno družbenopolitični pojav, ne sledi nobena politična reakcija. Ni sestankov varnostnega sveta, na katerih bi obsodili države, ki so v ozračje poslale preveč škodljivih plinov. A dejstvo je, da so meteorološki pojavi intenzivnejši zaradi človeškega delovanja. Meteorološka znanost bi najbrž znala izračunati, koliko dodatne energije se zaradi človeškega dejavnika sprosti med enim orkanom. Za eno Kimovo bombo? Za Carsko bombo?

Ker orkani niso več zgolj naravni pojav, njihova intenzivnost zahteva politično oceno. Politični oceni bi morali slediti politična presoja in politični ukrepi.

Pod Alpami orkani sicer ne uspevajo. A ujme so tudi naš problem.